Pogrom nad šolo, ki je dijakom hotela predstaviti transspolnost

»Sem ženska. To vem, odkar pomnim.« S temi besedami je Lia Bordon, ki ji je bil pri rojstvu pripisan moški spol, poleti na Twitterju razkrila, da pri 42 letih stopa na pot tranzicije. Odločila se je javno izpostaviti, saj je v tem videla priložnost, da bi pomagala drugim transspolnim osebam in tistim, ki transspolnosti ne poznajo, je ne razumejo, se je bojijo ali pa je ne znajo sprejeti.

RKC / Nadomestilo za stavbno zemljišče tudi za cerkve

»Nov finančni udarec za slovenske župnije?« in »Nov frontalni napad države na Katoliško cerkev in vernike – odslej morajo župnije plačevati stavbno nadomestilo«. To sta le dva naslova iz revije Družina, ki jo izdaja katoliška cerkev, in s strankarskega portala Nova24TV, ki sta bila objavljena v zadnjih dneh.

Vizija kot plagiat / 47 tisoč evrov za deloma prepisano seminarsko nalogo

Na RTV Slovenija vsaka štiri leta napišejo novo strategijo razvoja, nekakšen pogled v prihodnost, določitev smeri, v kateri bi se lahko razvijal naš najpomembnejši javni zavod. Koristnost vizij samih po sebi je sicer vprašljiva, saj pogosto niso trdno zasidrane v stvarnosti in večkrat ostanejo mrtva črka na papirju. Tudi zato se je v Sloveniji udomačil rek Janeza Drnovška, da so pokopališča polna vizionarjev. A na RTV so ti dokumenti doslej vendarle igrali neko vlogo. Če že ne drugače, so se morali vodilni vsaj izreči o svojih načrtih in ukrepih v prihodnosti.

RTV / Bodo direktorja zamenjali, še preden bo uveljavljen novi zakon o RTV Slovenija? 

Red bomo naredili. Mi imamo zdaj čvrsti programski svet. Imamo 21 svetnikov, ki smo kot en mož, mi se prej ene stvari zmenimo,« se je pred državnozborskimi volitvami hvalil programski svetnik RTV Slovenija Slavko Kmetič, človek, ki mu srce utripa za Janšo. Zadeva naj bi skratka »šla v pravo smer«, odpustili naj bi nekaj upornih novinarjev, »potem bo pa mir«.

Igor Štiks / »Verjetno se bodo tudi na levici pojavile skupine, za katere nasilje ne bo več tabu«

Igor Štiks piše romane in predava na različnih fakultetah po svetu, delal je v Franciji, na Škotskem, v ZDA, zdaj uči študente na beograjski Fakulteti za medije in komunikacijo, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto. Rodil se je leta 1977 v Sarajevu in je eden izmed najbolj znanih levih intelektualcev iz držav nekdanje Jugoslavije. Te dni je v Sloveniji izšla njegova knjiga W, bila naj bi napet politični triler, a v resnici opisuje dileme sedanje levice. Zakaj se boriti? Kje so meje nasilja? Kaj je sprejemljivo? Kako iz levičarskega idealista postati desničar? Kakšna so spoznanja iz preteklih bojev za enakost in svobodo? Veliko težkih vprašanj. Pred skoraj sto leti je Antonio Gramsci zapisal znano misel: »Ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti.« Imel je prav. Živimo v pošastnem svetu vojn, ekoloških katastrof, populističnih desničarjev, ki se spogledujejo s fašističnimi ideologijami, levica pa ne zmore ponuditi drugačne vizije prihodnosti. Kako torej naprej?

Vrhovna sodnica Barbara Zobec izločena iz odločanja o Janezu Janši

Da sta vrhovna sodnika, zakonca Jan in Barbara Zobec, politično jasno profilirana in da sta privrženca Janeza Janše, niti sama ne skrivata. Zdaj je temu posredno, a uradno pritrdil tudi predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič, ko je Zobčevo izločil iz odločanja o zadevi, povezani z Janšo.

Smisel ljubezni

Marko Ivan Rupnik je eden od najbolj znanih slovenskih duhovnikov. Gre za jezuita, rojenega leta 1954 v Zadlogu pri Idriji, ki je poleg teologije študiral tudi slikarstvo. Velik del življenja je preživel v Rimu, delal je na papeški univerzi Gregoriani, bil je svetovalec papeškega centra za kulturo, znan pa je predvsem po mozaikih s sakralno vsebino. Ti naj bi bili po poročanju slovenskih virov v Vatikanu tako priljubljeni, da Rupniku nekateri ljubkovalno pravijo kar »papežev umetnik«. V svetu je res kopica kapel in drugih stavb, opremljenih z njegovimi mozaiki, 500 kvadratnih metrov velik mozaik je denimo v romarski Fatimi, nekaj jih je tudi v Sloveniji, recimo kapela na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Vlado Miheljak

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Dva leva

Komentar / Zagate demokracije in policije

Polnokrvna demokracija je a priori šibka in ranljiva. Torej takšna, ki v svoji odprtosti nosi nevarnost, da po demokratični poti, z demokratičnimi postopki omogoči, da spet pridemo tja, kjer smo že bili – v nedemokratično sfero javnega življenja. Ali da si s postopki demokratičnega volilnega rituala izvolimo nedemokratični režim. Pač znan paradoks demokracije. Tudi pri nas je bilo to jasno že, ko je velika protijanšistična fronta civilne družbe in (takrat) opozicijskih strank šele naskakovala Janševo nelegitimno, čeprav legalno oblast. Veliko lažje je bilo na volitvah premagati Janšo kot (bo) izpeljati proces dejanšizacije v vseh podsistemih. No, glede na nekatere Golobove izjave, temu to pred volitvami očitno ni bilo jasno. In po prepričljivem zmagoslavju na aprilskih volitvah mu je zdaj jasno še manj. Znano je, da je bila povojna zahodna Nemčija (Zvezna republika Nemčija) kljub odločni in ponekod grobi denacifikaciji še v šestdesetih letih prežeta s »kadrovskimi ostanki« nacizma v sodstvu, šolstvu, upravnem aparatu, na univerzah in v javnem življenju nasploh. Izkazi na podlagi preveritev oziroma pričevanj očividcev, ki so jih ljudsko poimenovali »Persilschein« (aluzija na pralni prašek), ki naj bi razbremenjevali odgovornosti involvirane, a nekrive sodobnike, niso imeli pravega učinka. Zloglasni berufsverbot se je nazadnje (v sedemdesetih letih) neredko sprevrgel v manipulacijo za obračun z drugače mislečimi.

Predsednik v odhajanju Borut Pahor je prejel nagrado Alcida De Gasperija

Predsednik države Borut Pahor je konec prejšnjega tedna prejel nagrado Alcida De Gasperija: graditelji Evrope. Tako se je pridružil osmim drugim prejemnikom: Helmutu Kohlu, Romanu Prodiju, Felipeju Gonzálezu, Václavu Havlu, Simone Veil, Carlu Azegliu Ciampiju, Sofiji Corradi in Mariu Draghiju. Poleg laskavega naziva »graditelj Evrope« je prejel tudi denarno nagrado 25 tisoč evrov.

Napad na Plac

V stavbi, ki jo sicer upravlja Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), je septembra zaživel nov avtonomni prostor – Participativna ljubljanska avtonomna cona (Plac). Skupina skvoterjev je več let zapuščeni stavbi vdihnila novo življenje, vse odslej tam poteka pester kulturni program, hkrati je bila vzpostavljena tudi ljudska kuhinja, kamor se po obrok lahko zatečejo tisti, ki si ga sicer težko privoščijo. Odnosi med uporabniki prostora in DUTB medtem že od samega začetka niso najboljši. Novembra so od DUTB prejeli opozorilo, da v stavbi bivajo nezakonito in da ob tem nastajajo dodatni stroški – ti naj bi znašali šest tisoč evrov na mesec –, kar 46 domnevnih uporabnikov prostora pa je zdaj na dom prejelo še tožbe zaradi motenja posesti. Med njimi so tudi trije novinarji in fotograf, ki so na območju zgolj opravljali svoje delo, in naključni obiskovalci, toženih pa je tudi več mladoletnih oseb.

Največji slovenski filmski zvezdnik

Ko zagledam Miho Baloha, najprej pomislim, da bo deževalo. Ne brez razloga. Nanj je namreč vedno deževalo – v Veselici (1960), v Plesu v dežju (1961), v Dveh (1961), v filmu Po isti poti se ne vračaj (1965), v Nevesinjski puški (1963). Toda ko ga zagledam, se obenem vedno spomnim tudi na to, kar mu je v Veselici, v kateri je igral invalidnega kurirja, nekdanjega partizana, rekel njegov nekdanji partizanski komandir: »Borit se moraš!« Vsekakor, poziv je bil upravičen – Baloh je bil v Veselici pasiven, zagrenjen, v kot stisnjen, odmaknjen, depresiven. Borec, ki se je nehal boriti. Partizan, ki je izgubil roko – moč, silo, voljo, ambicije, potenco. In to ni bil edini film, v katerem je izgledal tako. Kar pa naj vas ne zavede: za Baloha so bili filmi bojišča. Filmski kadri so bili zanj bojišča. V mnogih kadrih je bil sam – in nobenega dvoma ni bilo, da se bori sam s sabo. S svojimi demoni, s svojimi sencami, s svojo neprilagojenostjo, s svojo antisocialnostjo, s svojo nesposobnostjo identifikacije. Ko je bil sam v kadru, ni nikogar spustil vanj – ali pa blizu. Vso okolico je dobesedno izsesal.

N'toko

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Žive meje

Komentar / Katar-za

Letošnje svetovno prvenstvo v nogometu je naš srednji sloj postavilo pred navidezno moralno dilemo. V mesecih pred prvenstvom so se z vse večjo pogostnostjo nizali članki o grozljivem številu tujih delavcev, umrlih na katarskih gradbiščih, in hudih kršitvah človekovih pravic, ki si jih privošči nazadnjaški kraljevi režim. Vse glasneje se je govorilo o Fifini mafijski korupciji, podmiznih kupčijah, kraji javnega denarja … Netflix je o tem posnel celo serijo. Zahodni potrošnik je bil torej postavljen pred vprašanje: ali sem slab človek, če vseeno gledam prvenstvo in v njem uživam? Ali bi mi moralo biti nerodno, da že vse leto kričim o moralni dolžnosti, da se odpovemo vsemu, kar na daleč smrdi po Rusiji ali Kitajski, zdaj pa gledam Andreja Stareta v TV-studiu, okičenem z dekorjem zalivske teokracije? Bi mi moralo biti pri tem nerodno? Bi moral razmisliti o vrednotah naše družbe ali, bog ne daj, celo o svoji lastni vlogi v svetu?

»Ne ubijalskim robotom!«

Čeprav se zdi, da prizor protestnikov, ki držijo transparente z napisom »Ne ubijalskim robotom!«, sodi v kakšen znanstvenofantastičen film, se je to ta teden resnično dogajalo na ulicah San Francisca.

Digitalni velikani

Evropski odbor za varstvo podatkov opozarja, da oblačne storitve nekaterih ponudnikov, predvsem tistih, ki podatke obdelujejo zunaj EU, pogosto niso v skladu s splošno uredbo o varstvu podatkov (GDPR). Eden takih ponudnikov je ameriški tehnološki velikan Microsoft, ki v oblačni storitvi Office 365 ponuja vse svoje najbolj priljubljene programe, med njimi program za urejanje besedil Word in program za obdelavo razpredelnic Excel, pa tudi odjemalca elektronske pošte Outlook. Gre za sila uporabno reč, zato ni nič nenavadnega, da jo uporabljajo tudi v precejšnjem delu javnega sektorja, najočitneje prav v šolstvu. Pa je to res varno?

Ekološki obrat?

Eno večjih presenečenj na nedavnih lokalnih volitvah so doživeli v občini Kanal ob Soči. Kandidatko stranke SD in dosedanjo županjo Tino Gerbec je v drugem krogu premagal Miha Stegel. Ta, sicer podjetnik z več kot 50 zaposlenimi, je v lokalnem okolju zadnja leta pridobil zaupanje ljudi s številnimi prizadevanji za izboljšanje življenjskih razmer na tem območju, močno zaznamovanem z industrijo. Ustanovil je civilno pobudo občanov občine Kanal ob Soči Danes, ki je pomembno okrepila prizadevanja, v katera je tam že leta vključeno društvo Eko Anhovo. Med ključnimi so uzakonitev enakih vrednosti za izpuste iz sežigalnic in sosežigalnic (zdaj te lahko izpuščajo več nevarnih snovi) ter uvedba stalnih in verodostojnih meritev kakovosti zraka.

Narave ni niti v imenu

Na nedavnem trojnem referendumu so bili potrjeni vsi trije vladni zakoni – o RTV, dolgotrajni oskrbi in vladi. Najmanjšo podporo je prejel zakon o vladi; podprlo ga je 398.518 volivk in volivcev ali skoraj 44.300 manj kot zakon o RTV. Proti zakonu so se ob nevladnih organizacijah, ki delujejo v javnem interesu varovanja okolja in ohranjanja narave, tik pred referendumom postavili ugledni strokovnjaki ter (ponovno) poudarili nestrinjanje, da se v novem skupnem ministrstvu za okolje, podnebje in energijo združijo področje energetike in upravni postopki, v katerih se presoja okoljska sprejemljivost investicij. Pred čim natančneje svarijo in kako upravičeno? Bo vlada Roberta Goloba pri načrtovani »solarizaciji Slovenije« odprla iskren dialog s stroko, ki poziva k dialogu?