Vlado Miheljak

2. 12. 2022  |  Mladina 48  |  Dva leva

Komentar / Lovci na župana

Dvaindvajsetega oktobra 2006 so bile v Ljubljani županske volitve. Desnica je takrat začutila priložnost, da v slogu turških vpadov zavzame in ruralizira postarano in zaspano mesto, v katerem se kaj malo zgodi in še manj spremeni. A se je hitro pokazalo, da je Ljubljana dovolj rezistentna. Je pa vse do danes ostala odprta dilema, kako misliti mesto. Takrat, oktobra 2006, sem to dilemo poimenoval kot boj med vizijo metropole in nekropole. Pač, potencialnega spreminjanja mesta ljudi v mesto duhov. Ta razcep je aktualen še danes. Ljubljani je vseskozi manjkalo smelosti, korajže, ki bi ji utrdila, oziroma povrnila, oziroma utrdila urbani pečat. In vsak poskus razvojnega preboja, ambicioznega načrta prenove in nadgradnje je bil v kali zatrt. Morda je najbolj ilustrativen odpor proti ambicioznemu projektu atraktivnega, večfunkcionalnega kompleksa z veliko dvorano izpod skicirke biroja Neuteling Riedijk Architects, ki bi nadomestil ruševino starega, eklektičnega in spomeniško ne preveč pomembnega starega Kolizeja. Glede na originalno zasnovo bi nesojeni kompleks gotovo postal novo geometrično središče urbane Ljubljane. Bi postal, če ne bi najprej varuhi arhitekturne morale in dediščine dali porezati vitko osrednjo stavbo in bi bila kastrirana spaka, oropana izvirnih proporcev, na koncu nadomeščena z arhitekturno konfekcijo – kako že? – Palače Schellenburg. Od načrtovanih 20.600 kvadratnih metrov koncertno-gledališke dvorane je ostal odpustek za opuščeno gradnjo s pobotom poldrugega milijona evrov v času ministra Simonitija. In tako v poosamosvojitvenem obdobju Ljubljana, z izjemo res lepega islamskega centra z džamijo, ki je skrit v degradirano območje železniške remize, ni dobila fotogenične javne stavbe z arhitektonskim presežkom. No, res pa je, da oporekanje novemu in drznemu ni zgolj ljubljanska posebnost. Ko so v Parizu leta 1977 odkrili pročelje kulturnega centra Georges Pompidou, so se usule strahovite kritike in zmerljivke. Del pariške javnosti še danes naslavlja objekt, zaradi cevaste strukture, z zaničljivim »La Raffinerie«. A vseeno je kmalu postal ena od znamenitosti v kulturnozgodovinsko in arhitektonsko razvajenem velemestu. Ko so v Gradcu leta 2003 v okviru obeleževanja evropske prestolnice kulture odprli center sodobnih umetnosti Kunsthaus, so meščani sprva kričali: »Odvratno, kot svinjski mehur!« Danes je Kunsthaus največja atrakcija metropole avstrijske Štajerske. Ko pa je nekaj let kasneje tudi metropola slovenske Štajerske postala prestolnica evropske kulture, so po njenem izteku ostali le dolgovi in gradbena jama kot spomin na nerealizirani »Pandurjev« center Maks.

Knjižnica za novo tisočletje?

Že vse od konca šestdesetih in še bolj od sedemdesetih let prejšnjega stoletja je jasno, da Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK), naš najpomembnejši varuh kulture in znanja, s tem pa tudi zgodovine, ki od leta 1941 domuje v eni najpomembnejših in najlepših Plečnikovih ljubljanskih arhitektur, poka po šivih. Tedanji ravnatelj Jaro Dolar se je boril za dograditev dodatnega poslopja in se leta 1974 pomirjen upokojil prav zato, ker je od oblasti dobil zagotovilo, da ga bodo v kratkem postavili. A to se ni zgodilo – ne tedaj ne v naslednjih petih desetletjih.

Dohodnina in preobrat

Državni zbor je potrdil novelo zakona o dohodnini, s katero bodo omiljene nekatere populistične, a javnofinančno nevzdržne in bogatim naklonjene rešitve, ki jih je tik pred aprilskimi državnozborskimi volitvami uzakonila Janševa koalicija SDS-NSi-Konkretno.

Varnost naših podatkov v oblaku

Nemški nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov v pred kratkim objavljenem poročilu ugotavlja, da ameriški tehnološki velikan Microsoft kljub predhodnim opozorilom pri oblačnih storitvah – najbolj znan je Microsoft 365, ki omogoča rabo programov za urejanje besedil, obdelavo razpredelnic in druga orodja, pa tudi hrambo podatkov v oblaku s storitvijo OneDrive – še vedno ne upošteva splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR).

Janko Lorenci

2. 12. 2022  |  Mladina 48  |  Kolumna

Komentar / Bogati vrh

Trije najvplivnejši politiki v državi – Robert Golob, predsednik vlade, Nataša Pirc Musar, ki bo vsak hip predsednica republike, in Janez Janša, večni prvak SDS – niso milijarderji, so pa za naše razmere odličnega finančnega zdravja. Milijonarji so, bogati.

dr. Bogomir Kovač

2. 12. 2022  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Komentar / V slepi ulici

Evropska energetska politika se je znašla v slepi ulici. »Cenovne kapice« te dni vsevprek ponujajo nekaj zimskega pridiha. Dejansko pa takšna regulacija cen oznanja konec neoliberalne ureditve skupnega energetskega trga. EU jo je gradila domala trideset let, da bi na koncu povsem pogorela. Energetska kriza je zato veliko nevarnejša od finančne in ekonomske, celo zdravstvene in demografske krize. Zadeva osrčje evropske industrializacije in socialne države, razgalja temelje blasfemične tržne igre in konkurenčnosti. EU prav tu izgublja ekonomsko bitko z ZDA in Kitajsko, že zdavnaj se je ujela v rusko energetsko past. Nov model regulacije cen plina je zato čista političnoekonomska hipokrizija. Ni ga mogoče pametno uporabiti, še manj z njim kaj rešiti. Začasno regulirane cene plina in električne energije vodijo zgolj v novo fiskalno krizo, ogrožajo zlasti manj konkurenčne države. Reforma energetskih trgov in politik zahteva dvoje. Opustitev neoliberalne agende v EU in odgovorno ravnanje Nemčije. Oboje je za zdaj politična iluzija in to je tudi problem Golobovega vladnega paketa.

Heni Erceg

2. 12. 2022  |  Mladina 48  |  Hrvaška

Komentar / Mračna vzgoja

Spet so lazili po pokopališčih in v političnopropagandne namene razprodajali žalostne spomine, spet je žrtvoslovno razpoloženo ljudstvo plesalo, kot je godel lastnik prodajalne teh spominov, spet so nas poučevali, kdo je napadalec in kdo žrtev. Od takrat, ko so se dogajali vojni zločini, je minilo 31 let. To je čas, v katerem bi vsakemu kolikor toliko civiliziranemu narodu že prodrlo do zacementirane zavesti, da bi bilo dobro mrtve prepustiti spokoju njihovih grobov. Toda ne, ne gre brez tega nenehnega, tudi letos ponovljenega zlorabljanja žrtev iz Vukovarja, mesta, ki so ga takrat uničile, pogubile enote JLA in srbske sile. Kajti če tega ne bi bilo, če ne bi bilo vztrajnega pogrevanja sovraštva do vsakega Srba, četudi je bil med vojno še otrok, bi morda vendarle prišel čas, ko bi modeli, kakršen je župan tega mesta, dočakali politično smrt. Ta prostaški desničar je sposoben politične točke pridobivati samo z nenehnim blebetanjem, da so Srbi sovražniki, sočasno pa mesto, ki ga vodi, pospešeno umira, navkljub vsemu denarju, ki se že leta steka vanj. Odhajajo oboji, Hrvati in Srbi, teh drugih po popisu prebivalstva ni več niti toliko, da bi lahko uveljavljali pravico do javne rabe cirilice.

In memoriam / Joco Žnidaršič, fotograf

Na Delu sem pisaril pol življenja in kar od blizu gledal karizmo Mitje Gorjupa, mirno pronicljivost Andreja Novaka, disidentsko nepopustljivost Janeza Staniča, izumljanje novih časopisov Anteja Mahkote … V zlatem obdobju Dela – nekako med počasnim umiranjem Jugoslavije in osamosvojitvijo Slovenije ter nekaj čez – je delalo pri časopisu veliko odličnih novinarjev in izrazitih osebnosti.

Jožica Avbelj / Igralka, ki jo je svoj čas poznala vsa Jugoslavija

Poleg množice vlog, ki jih je ustvarila v štiridesetih letih na odrskih deskah in na filmu (med drugim je igrala v filmih Nasvidenje v naslednji vojni, Pod njenim oknom in nazadnje v filmu Prasica, slabšalno ime za žensko, kjer ji je bilo, pravi, v posebno čast nastopiti s Špelo Rozin), je legendarna igralka Jožica Avbelj (rojena 1951) prepoznavna tudi po ognjeno rdečih laseh, nalezljivem smehu ter simpatični govorici, v kateri se narečno (ljubljansko-gorenjsko-notranjsko) obarvana slovenščina prepleta s slengom, anglicizmi in srbohrvatizmi.

Kje so naši horizonti?

Interdisciplinarnega umetnika Marka A. Kovačiča (1956), pionirja večmedijske umetnosti in zagotovo enega najpomembnejših začetnikov novovalovskega performansa, danes poznata predvsem starejša in srednja generacija ljubiteljev sodobne slovenske umetnosti. A njegov opus je pomemben predvsem za najmlajšo generacijo, ki se šele začenja zanimati za umetnost ali pa tudi sama vstopa v polje video umetnosti in interdisciplinarnih projektov. S tem, ko gledamo pionirske videe Marka A. Kovačiča, spoznavamo estetiko in etiko 80. let, in ker njegovi videi temeljijo na prvinah evropskih zgodovinskih avantgard, posredno spoznavamo tudi te. S tem, ko te videe gledamo, spoznavamo tudi pionirske tehnike ustvarjanja videov – recimo posebno tehniko »croma key«, v kateri je Kovačič kombiniral računalniško grafiko, mehanične animacije in performans, vsemu temu pa je fizično dodal še likovno ozadje.