TV komentar / Teta iz Avstrije

Po janšističnem izbrisu družbeno malce presežnih oddaj in novinarjev na RTV Slovenija je v tej državi res malo, zelo malo televizijskega programa, v katerem bi lahko prisluhnili resnim razmišljevalcem – naj uporabimo to besedo, ker je beseda intelektualec prevzetna in neprijetna. A tega drugje kot na TV Slovenija preprosto ni, razen ko kakšnega povabijo, da se izreče o aktualnih, običajno strogo političnih dogodkih. Nekaj malega se je iz tedna v teden izmuznilo SDS-vrhuški na TV skozi kulturni program. A so vedno izvedeli in zato na koncu tudi kazensko odpustili urednico kulturnega programa Zemiro A. Pečovnik.

Jan Vrhovnik / Filmski poklon dedku

Jan Vrhovnik, v Londonu živeči Ljubljančan, ki se iz direktorja fotografije urno levi v režiserja, ima te dni polne roke dela. Tako polne, da mu konec junija ni uspelo osebno prevzeti niti zlate nagrade Young Directors Award, ki mu jo je skupaj s še 24 drugimi mladimi filmskimi ustvarjalci v Cannesu podelila organizacija komercialnih filmskih producentov CFP-E (Commercial Film Producers of Europe) in si jo je prislužil s kratkim filmom Edi, nostalgičnim portretom svojega frajerskega dedka.

Pritiski na predsednico

Predsednica republike Nataša Pirc Musar zavrača očitke o domnevni pristranskosti v odnosu do civilnih pobud, ki so ji jo v odprtem pismu očitali predstavniki Zbora za republiko. Zatrjuje, da se bo zavzemala za spoštovanje človekovih pravic in pravne države.

Zase! / Največje politične stranke so si zagotovile več proračunskega denarja

»Predlagane spremembe so v javnosti deležne razmeroma malo pozornosti, saj med parlamentarnimi strankami glede sprememb obstaja (tiho) soglasje, zaradi česar te potekajo relativno hitro (po skrajšanem postopku), potihoma in v odsotnosti resne javne razprave o vsebinskih vidikih sprememb.« Tako so v Pravni mreži za varstvo demokracije opozorili na spremembe zakona o političnih strankah, ki so jih predlagali poslanci Svobode, SD, Levice in NSi.

Grožnja z bombo in še en zažig mavrične zastave

Prejšnji petek so v jutranjih urah na policijski postaji v Hrastniku prejeli pisemsko pošiljko s sporočilom o eksplozivnem sredstvu, domnevno nastavljenem na prizorišču festivala delavskega filma Kamerat, ki je prav tedaj potekal v mestu. Avtor pisma naj bi bil v njem grozil zaradi zbiranja »levičarske srenje« na festivalu. Večer prej se je prireditve namreč udeležila kulturna ministrica Asta Vrečko, na dan, ko so na policiji prejeli grožnjo, pa minister za delo Luka Mesec. Policija je območje ustrezno zavarovala, a pri pregledu lokacije ni odkrila nobenih nevarnih predmetov. Obvestila o sumu storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti še zbira, o okoliščinah bo sproti obveščala pristojno državno tožilstvo. Toda v resnici gre zgolj za še en nasilen dogodek v nizu takšnih dogodkov, ki državo pestijo v zadnjem času.

Zadnji križarski pohod / Zakaj je Indiana Jones skoraj Slovenec 

Je film Indiana Jones in artefakt usode (Indiana Jones and the Dial of Destiny) dober? Rekel bom le to: vedno neskončno uživam, ko vidim film, v katerem garbajo fašiste. Še bolj pa uživam, ko vidim film, v katerem kak lik neskončno uživa v garbanju fašistov. In Indiana Jones – spet in znova Harrison Ford, originalni antifašist z bičem, brazgotino, klobukom in fobijo pred kačami, magari občutno pomlajen v uvodni sekvenci (kot Robert De Niro v Scorsesejevem Irishmanu) – neskončno in brezmejno uživa v garbanju fašistov.

Zlorabljeni literarni velikan

Nekatere stvari so predvidljive. Častno gostovanje Slovenije na letošnjem Frankfurtskem knjižnem sejmu nima niti najmanjše možnosti, da bi ga doma pričakali brez ideoloških obračunavanj. Dogodek je prevelik in preveč pomemben, gre za najpomembnejši knjižni sejem na svetu. V mesto, ki leži le kakih 40 minut vožnje od Mainza, kjer je Johannes Gutenberg pred več kot pol tisočletja izumil tiskalni stroj, se vsak oktober zgrne več tisoč založnikov z vsega sveta, da bi tam promovirali svoje izdaje, se dogovarjali o prevodih in odkupih avtorskih pravic. In potem je tu še več sto tisoč branja željnih obiskovalcev, ki sejemske prostore napolnijo zadnja dva dneva, ko se vrata tega sicer pet dni trajajočega dogodka odprejo vsem.

Diskriminacija na maturi

Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik v uradni odločbi ugotavlja, da je državna komisija za splošno maturo Državnega izpitnega centra ravnala diskriminatorno, saj dijakinji s potrjenimi težavami pri branju ni hotela omogočiti rabe pripomočka, ki bi ji pri pisanju mature zagotovil enake možnosti za uspeh kot vrstnikom.

Zelenski / »Želimo prejeti povabilo v Nato«

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski se je v četrtek mudil na krajšem obisku v Pragi, kjer je po srečanju s češkim predsednikom Petrom Pavlom dejal, da Ukrajina na vrhu Nata prihodnji teden želi dobiti jasen signal o povabilu v zavezništvo. Zelenski bo danes odpotoval v Turčijo, kjer se bo sestal s predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom.

Kam gre denar?

Zaposleni na Radiu Študent so na novinarski konferenci pred prostori študentskega Kampusa ob podpori Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije opozorili na netransparentno poslovanje Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, ki jim že eno leto noče razkriti podatkov o svojem poslovanju, čeprav so to podatki javnega značaja. Od direktorja Andreja Klasinca pričakujejo izročitev zahtevanih dokumentov.

N'toko

7. 7. 2023  |  Mladina 27  |  Žive meje

Komentar / Izgredi

Pa smo spet tam. Še en policijski umor nedolžnega najstnika. Nov val izgredov v Franciji, novi posnetki gorečih avtomobilov in s pirotehniko osvetljenega neba, nove kolone robocopov in oklepnikov in seveda nov plaz zgroženih komentarjev o uničevanju zasebne lastnine. Vsi poznamo ritual – ob kakršnemkoli uličnem neredu se novinarji in komentatorji čutijo dolžne pozirati zraven na streho obrnjenega avta ali razbitega izložbenega okna ter se s skrajno zaskrbljenim obrazom spraševati, »ali obstaja opravičilo za takšno ravnanje« in »ali je protest postal le izgovor za plenjenje«. Gledalci smo jim dolžni slediti v debatno močvirje o upravičenosti nasilja, ki seveda »nikoli ni rešitev«. In takoj ko je v etru izraz »uničevanje lastnine«, je odpravljeno vsakršno analitično mišljenje. Naši možgani začnejo panično begati med več tisoč komentarji in med njimi iskati utemeljitev, zakaj razbite šipe nikoli, nikjer in iz nobenega razloga ne morejo biti upravičene.

Žrtvovani

Ekonomist Sašo Polanec, so sporočili iz protikorupcijske komisije (KPK), z njimi pa se je strinjalo tudi upravno sodišče, je leta 2021 kršil integriteto. Tedaj je bil član nadzornega sveta SID banke, znotraj katerega je bil pristojen za postopek izbire članov nove uprave. V SID banki so za postopek izbire najeli kadrovsko agencijo Amrop Adria in tej je Polanec – kot so ugotovili v KPK – »kljub ustnemu nasprotovanju uslužbenca SID banke in brez pridobljenega soglasja uprave s svojega elektronskega poštnega naslova posredoval strategijo razvoja SID banke 2021–2023«.

Pritisk na tehnološke multinacionalke se nadaljuje

Prejšnji teden je ministrstvo za kulturo objavilo besedilo težko pričakovanih sprememb zakona o javni rabi slovenščine. Sedanje zakonsko besedilo je osvežilo, ker se je davnega leta 2004, ko je nastalo, družba sicer že deloma digitalizirala, ni pa bilo takrat mogoče niti slutiti, kako zelo nagel bo tehnološki razvoj in kako zelo digitalizirano bo le dve desetletji kasneje naše življenje. Prav tako takrat ni bilo mogoče slutiti, kako se bodo nekateri izdelovalci digitalnih naprav in lastniki spletnih platform prevodom v slovenščino upirali, češ da jih k temu prav nič ne zavezuje. Po mnenju nekaterih to ne drži oziroma naj bi bil že zdaj veljavni zakon, četudi zastarel, podlaga za izrekanje kazni zoper kršitelje. A pristojna inšpektorata tega nikoli nista preverila, saj sta odgovornost za ukrepanje leta prelagala drug na drugega.

Nominiranke

Na prireditvi smo bile nemirne, na oder, na intervju smo hodile – kot je komentirala ena od sonominirank –, »kot pred šolsko tablo, da boš vprašana«. Do osme zvečer smo bile že utrujene od vseh obvez pred začetkom dogodka, od intenzivnega tedna pred podelitvijo, od »sedenja v izložbi«, kot sem naše omizje pred odrom komentirala sama. Samo čakale smo, da vse skupaj mine in se pritisk umakne utrujenosti. Deset minut prej, preden sem bila na vrsti, me je začela boleti glava – kasneje sem ugotavljala, da morda zato, ker sem v tistem trenutku končno prebrala prostor, povezala spoglede profesorjev, urednikov in drugih. Na skrivaj sem vzela protibolečinsko tableto, jo poplaknila z vodo in cigareto in se odpravila gor.

dr. Bogomir Kovač

7. 7. 2023  |  Mladina 27  |  Ekonomija

Komentar / Zobanje briških češenj

Antiinflacijska politika Golobove vlade ubira čudna pota. Julija zaganja nov projekt zbiranja podatkov in spremljanja cen prehranskih proizvodov po celotni proizvodno-prodajni verigi, od kmeta do končnega kupca. Državo očitno skrbi troje, visoka inflacija na tem področju, prehranska varnost in učinkovitost. Obeta si dvoje, večjo cenovno dostopnost hrane za potrošnike in učinkovitejšo pomoč različnim deležnikom. Predvideva prenos pristojnosti z gospodarskega na kmetijsko ministrstvo. Nadzor nad poročanjem in delovanjem bodo pri tem prevzeli inšpekcijski organi. To je drugi poskus vlade, da bi s spremljanjem in primerjanjem cen obvladovala inflacijo. Od lanske jeseni primerja cene košare potrošnih dobrin pri trgovcih, da bi pomagala potrošnikom pri izbiri. Prva namera se je že sfižila, drugo to še čaka.

Janko Lorenci

7. 7. 2023  |  Mladina 27  |  Kolumna

Komentar / Skrinjice

Ukrajinska vojna je geografsko omejena, a muči ves svet, saj so vanjo posredno vpletene Amerika, EU, Kitajska … Najbolj jo je zakrivil Putin, ki bo to morda plačal s padcem. Ne glede na posamične krivde je tudi ta vojna slaba vojna. Dobrih ni.

Vlado Miheljak

7. 7. 2023  |  Mladina 27  |  Dva leva

Komentar / Tour de France 2023

Da se iz zgodovine nič ne naučimo, je floskula. Ki pa še kako drži. Novembra 2005 so na ulicah Pariza in drugih velikih francoskih mest izbruhnili tako siloviti nemiri, da se je oblast zatekla v razglasitev izrednih razmer. Edino francosko zdravilo proti nasilju je bila represija. Takrat še notranji minister in kasnejši predsednik Francije Nicolas Sarkozy je protestnike označil za izmečke in napovedal, da želijo okrepiti delo policije in pravosodnih organov. Začeli so deportacije priseljenih protestnikov in krepili moštvo policije, ki se je spopadala ne le z nasilnimi protestniki, ampak tudi z nenasilnimi. Takratni protest je nakazal, da je neznosni položaj marignaliziranih skupin prebivalstva Francije, zlasti mladih, tempirana bomba. Ki je ne bo dezaktivirala niti bistveno večja množica represivnih organov. In julija 2023 je Francija še vedno tam, kjer je bila novembra 2005. Z glavo v pesku! Kar 40.000 do zob oboroženih policistov, ki so jih poslali na ulice, je presunljivo število, a policija je bolj nemočna, kot je bila leta 2005. In ob naslednjem izbruhu upora proti policijskemu nasilju – ni vprašanje, ali bo, ampak zgolj, kdaj bo – bo še bolj nemočna. Kajti položaj tistih mladih v Franciji, ki jih etnična in verska pripadnost in predvsem socialni položaj razločujejo od »pravih Francozov«, je vse slabši. Poleg tega nič ne kaže, da se bo v kratkem izboljšal. Zato je bila smrt nesrečnega 17-letnega Nahela zgolj povod. Vzroki so bili veliko globlji. Zaradi njih je »nevidno ljudstvo« francoske republike zanetilo silne kresove po velemestih, da bi postalo vidno. Predsednik Macron, premierka, notranji minister in politični razred Francije nasploh ne razumejo, da večanje in jačanje moštva represivnih organov ne more ustaviti silne jeze protestnikov. Kajti protestniki ne tvegajo nič. Ker so posledice tveganja že zdavnaj, že vnaprej konzumirali. Ne morejo jim vzeti dostojanstva, ker ga nimajo. Ne morejo jim vzeti varnosti, ker nikoli niso bili varni. Ne morejo jim vzeti izobraževalne in poklicne perspektive, ker so v izhodišču brez perspektive. Ne morejo jim vzeti niti ugleda in položaja, ker tistega, česar nimaš, ni mogoče vzeti. To ni vstaja muslimanov, severnih in ostalih Afričanov ter (pretežno) otrok priseljencev, čeprav so vstajniki vse to. Prizorov iz francoskih mest, ulic, četrti ni mogoče reducirati na upor ali vstajo »tujcev«. Pač, temeljno metodološko vodilo fenomenološke ali empirične analize je, da vse, kar je sočasno, ni nujno v vzročno-posledičnem odnosu. Ključni razlog, ki je vzniknil ob smrti mladeniča, ni rasni in verski. Ampak socialni. Še več. Sliši se pompozno, a to, kar ciklično gledamo na ulicah francoskih mest, je ludistična oblika razrednega boja.