Več kot milijarda evrov

Banka Slovenije je pred dnevi izdala publikacijo o tujih neposrednih naložbah v Sloveniji v letu 2021, v njej pa razkriva, da so si tuji lastniki slovenskih podjetij lani izplačali 1,1 milijarde evrov dobičkov, kar je največ doslej. »Vrednost izplačanih dobičkov vse od leta 2016 raste po povprečni stopnji 16,7 odstotka, edina izjema je bilo leto 2020 zaradi epidemije,« navaja publikacija. Grob seštevek izplačanih dobičkov kaže, da so si tuji lastniki slovenskih družb v zadnjih desetih letih izplačali skupaj skoraj sedem milijard evrov dividend, to pomeni skoraj 13 odstotkov lanskega BDP Slovenije (52,2 milijarde evrov).

Kaj in koga čaka finančni minister pri SID banki?

Državna SID banka (Slovenska izvozna in razvojna banka) je pomembna finančna ustanova, prek katere država deli razvojni denar, spodbuja izvoz in zagotavlja finančno podporo podjetjem v času, ko tržni akterji poniknejo. Finančni minister Klemen Boštjančič zagotavlja, da si je glede SID banke, katere bilančna vsota presega 2,8 milijarde evrov, postavil izjemno visoke cilje: »Verjamem, da v preteklosti še zdaleč ni izkoristila vseh potencialov in možnosti, ki jih ima. To bomo spremenili. Ne le razvoj banke, pač pa razvoj kapitalskih trgov je eden od mojih večjih ciljev. Ravno s tem namenom je bila pred kratkim na finančno ministrstvo imenovana tretja državna sekretarka.« Gre za Nikolino Prah, ki je pristojna za finančni sistem in je na ministrstvo prišla iz Agencije za trg vrednostnih papirjev.

Pesnik upora / Vasko Simoniti letošnjega leta ni želel posvetiti Kajuhu ... 

Vlada se je te dni na pobudo ministrstva za kulturo odločila, da bo leto 2023 leto Karla Destovnika - Kajuha. S tem se bo država poklonila pesniku, ki je ustvarjal v obdobju tik pred drugo svetovno vojno in med njo ter čigar literarno delo »ni le dokument takratnega časa, temveč obenem izpoveduje najglobljo in najbolj čisto, nadčasovno človečnost«.

Vlado Miheljak

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Dva leva

Komentar / Peccatum originale

Uf, sedaj pa lahko zavidamo že tudi Brazilcem. Ogromna dežela ima veliko »vojaških« izkušenj z reševanjem kritičnih stanj države. In dosedanji predsednik Bolsonaro ni le populist, avtoritarec, trumpist, zagovornik teorij zarote, uničevalec globalnega ekosistema, ampak je po poklicni in psihološki formaciji tudi vojak. Vojaštvo pa ima v Braziliji pučistične ambicije vpisane v DNK. Ko so v nedeljo zvečer njegovi privrženci, nezadovoljni zaradi neugodnega volilnega rezultata, s tovornjaki blokirali državo in klicali k vojaškemu puču, sta scenografija in koreografija močno spominjali na Čile v nekem drugem obdobju. In ker je prvi dan po porazu Bolsonaro molčal, je vse skupaj dejansko delovalo kot zlovešča napoved. A ko se je drugi dan vendarle oglasil, ni sicer eksplicitno izrekel, da je izgubil volitve, je pa napovedal tisto, kar v demokratičnem ustroju edino šteje kot samoumevno – takojšen začetek postopkov za prenos oblasti. V tem se razlikuje od Trumpa, ki še danes ne priznava volilnega poraza iz leta 2020. In v tem se morda še bolj razlikuje od Janše. Si lahko predstavljate, da bi pri razliki 1,8 odstotka, kolikor je Bolsonaro zaostal za Lulo, Janša, ki je večna žrtev volilnih prevar, krivičnih sodnih postopkov, pristrane medijske prezentacije, priznal tesen poraz? Nikdar, nikoli! Samo spomnite se volitev leta 2008, ko je Pahorjeva SD v fotofinišu prehitela SDS. Pred volitvami je prišlo do spremembe zakona in si moral na volišču pokazati volilni listič oziroma vabilo in osebni dokument. In na ljubljanskem Viču ponekod tega niso zahtevali. Tudi na mojem volišču ne. Takrat je Janša želel iz tega delati zgodbo, čeprav je bilo vse skupaj banalno, saj bi se volilni rezultat lahko spremenil morda šele pri »tretji decimalki«. A je vseeno želel ponoviti volitve. Ne spomnim se, da bi kdaj kasneje Janša čestital zmagovalcu volitev.

Janko Lorenci

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Kolumna

Komentar / Pekel ali nebesa, kakor vam drago

To nedeljo se bo v Šarm El Šejku v Egiptu začel podnebni vrh, 27. po vrsti. Vsi so ambiciozni, vsi prinesejo množico sklepov in obljub, okolje pa se še naprej slabša. Generalni sekretar Združenih narodov António Guterres pred sedanjim vrhom: »Bližamo se globalni katastrofi.«

dr. Bogomir Kovač

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Ekonomija

Komentar / Konec vojne?

Sredi oktobra 2022 je 47 podpisnikov, uglednih državljanov, v odprtem pismu pozvalo slovensko vlado k aktivnejši mirovni politiki v ukrajinsko-ruski vojni. Nekaj dni kasneje je 30 demokratskih politikov v ameriškem parlamentu podobno pobudo naslovilo na ameriško vlado. Diplomatsko rešitev naj bi Biden iskal v neposrednih pogajanjih s Putinom. Vihar nestrinjanja je bil na obeh straneh podoben in politično dodobra premešan. Po slovenskih pobudnikih je padalo z desne, pa tudi leve strani. V ZDA so pobudo bolj podprli republikanci, demokrati pa so se ji povsem odrekli. Toda ideologija vojne prevladuje povsod, pomeni edino mogočo in dovoljeno politično alternativo. Ekonomske posledice kriz so že tu, nepredstavljivo ekološko ceno bomo plačali malce kasneje. Mir lahko nastopi šele po zmagi nad Rusijo, trdijo v ZDA in EU. Toda vojna se samo še stopnjuje, dejansko smo glede vpletenih sil že na začetku tretje svetovne vojne. Čakamo zgolj še na kitajsko-tajvanski spopad. Mirovnih pobud pa ni ali pa so v kali zatrte in prezrte. In to je ključna napaka v nizu katastrofalnih odločitev.

Heni Erceg

4. 11. 2022  |  Mladina 44  |  Hrvaška

Komentar / Evro – naš denar!

Oh, kako razveseljivo, namesto rednih osovraženih položnic se je v poštnem nabiralniku znašla ovojnica brez imena naslovnika – to pomeni, da so enako dobili vsi državljani –, v njej pa je bila na kakovostnem papirju natisnjena brošura, nekaj podobnega Ikeinim katalogom, ki smo jih včasih s takšnim užitkom prelistavali. Poglej to krasoto, si mislim, ko si ogledujem sijajni pamflet, na katerega naslovnici piše Evro – naš denar, s prve strani pa se smehlja premier, ki »spoštovane sodržavljanke in sodržavljane, drage Hrvatice in Hrvate« obvešča, da so pogoji, na podlagi katerih nam je Evropska unija odobrila uvedbo evra, »politična stabilnost, naše odgovorno upravljanje javnih financ in izvajanje reform«. Reforme? Stabilnost? Odgovornost? Je s tem človekom vse v redu? Pred kratkim so bile zaradi hude korupcije, za katero je moral vedeti, vložene obtožnice zoper kar tri ministre njegove vlade, vse reforme, od zdravstvene do izobraževalne in reforme javne uprave, pa so čista zajebancija. Nadaljuje z opevanjem, podobnim tistemu med predvolilno kampanjo – ta se v resnici za njegovo stranko nikoli ne konča –, neverjetnih uspehov svoje vlade, laže, da se nam ni bati podražitev, kakor da se ne bi neprestano dražilo vse po vrsti, in sklene, da je prav uvedba evra »generacijska priložnost za gradnjo še uspešnejše Hrvaške«.

Družina za umret

»Če se bo zapletlo, je konec z nami,« je pred leti napisal Thomas Schmid, visoki uradnik na avstrijskem finančnem ministrstvu, govoril pa je o tem, da bi ambicioznega mladega zvezdnika konservativne ljudske stranke Sebastiana Kurza na oblast spravili tudi z nedovoljenimi sredstvi, pri čemer je domnevno sodeloval ta uradnik.

Liffe / Ljubljanski filmski festival bo pokazal, zakaj kapitalizem ljudi navdaja s čedalje hujšo grozo

Avstrijski popevkar Richie Bravo (Michael Thomas), protagonist Seidlovega briljantnega Riminija, izgleda kot obmorski letoviški kraj zunaj sezone – turobno, prazno, opuščeno, zapuščeno. Kot mesto duhov. Kot kraj, ki ga je kapital nenadoma in sunkovito zapustil. Richie Bravo je masiven, utrujen, žalosten, postaran in barvito, bleščeče kostumiran in dekoriran – kožuh, orjaški pas, kavbojski škornji. Pač v slogu kičastih, sentimentalnih, sladkobnih, plehkih popevčic, s kakršnimi je nekoč blestel in slovel. Še vedno poje, toda ne v Avstriji ali Nemčiji, temveč v Riminiju, italijanskem letovišču – zunaj sezone. Tja, v hotel, ki pozimi sameva, prihajajo avstrijske in nemške upokojenke, njegove stare, večne fenice (ni jih prav dosti), ki neskončno uživajo, ko svojega superjunaka konzumirajo v živo. In to dobesedno: Richie, ki živi v razpadajoči vili na obrobju Riminija, jim vsak večer nadvse doživeto, predano, patetično prepeva svoje stare šlagerje, kot da je še vedno velik in slaven, ko pa je šova konec, z njimi fuka. In fuka tako, kot poje – doživeto, intenzivno, garaško, z vsem srcem, karizmatično. A ne brezplačno. To namreč počne za honorar. Če mu fenica plača, jo pofuka. Nekatere njegove fenice so »redne« klientke. Schöner Gigolo, armer Gigolo. Preživeti mora – ker pa mu šlagerji ne nesejo več, se mora prostituirati. Če hoče torej preživeti, mora svojim fenicam prodati vse – dušo in telo. Težko bi rekli, da ne živi od minulega dela, toda od minulega dela živi na sprevržen, grotesken, ponižujoč, tragičen način.

Ko fake postane žlahtni original

Kje in kako začeti pripoved o zasedbi Fake Orchestra? Dejstev, romaneskne pripovedi, anekdot in dogodkov, ki povezujejo zgodbe odličnih slovenskih glasbenikov ter sestavljajo veliko sliko o »Fejkih«, je za nekaj filmov in tudi za obsežno monografijo s priloženo glasbo, ki bi jo veljalo napisati in izdati. So fenomen, in to iskriv, inteligenten in žlahten. Kje torej začeti? Morda kar pri Igorju Leonardiju, kitaristu, skladatelju in glasbenem aranžerju, multiinstrumentalistu, in pri njegovem vztrajnem iskanju prave glasbe. Prepotoval je skoraj vse celine in pri tem raziskoval temelje glasbe, spoznaval nove inštrumente, se jih naučil igrati in jih tudi izdelati.