Vrnite nam denar

V času epidemije smo bili občani še posebej pazljivi. Če nas je bolel zob, smo raje potrpeli. Ekstremnih športov se večinoma nismo lotevali. Kronični bolniki so raje ostajali doma in operacije prestavljali v nedoločeno prihodnost. Po podatkih Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je bilo lani za 23,6 odstotka manj zobozdravstvenih pregledov, 13,5 odstotka manj specialističnih obravnav in 13,3 odstotka manj operacij kot leto prej. A vendarle smo državljani še vedno plačevali položnice za dopolnilno zdravstveno zavarovanje z enakimi zneski kot prej.

Skrivnost antitotalitarizma

»Hočemo trge za svoje presežne produkte,,« je vzkliknil William McKinley, še preden je postal ameriški predsednik. Ko je leta 1897 postal predsednik, je najprej očistil in »civiliziral« Filipine. Brutalno – v času ameriške okupacije Filipinov je umrlo več kot 200 tisoč ljudi. Amerika je dobila kolonijo – in trg.

Slabo ozračje

Prišla je pomlad, prihaja poletje, v marsičem obdobje olajšanja – tudi zato, ker gre za obdobje, precej manj naklonjeno širjenju virusov. Hkrati gre za obdobje, ki bi ga bilo treba izkoristiti kot pripravo na hladnejši del leta. Ne le glede tega, kaj vsak posameznik lahko stori zase in s tem tudi za druge in za družbo v celoti, pač pa tudi kar lahko oziroma bi morala za svoje prebivalce storiti država.

Na Brdu ni več Tita

Takoj po drugi svetovni vojni je ljudska oblast začela postavljati spomenike v čast in slavo partizanskih epopej in velike zmage nad sovražniki. Logično in upravičeno. A spomeniki in spominske plošče so se množili, rasli so kot gobe po dežju, nazadnje se je vedelo za vsako hišo, kjer je bila kurirska javka, za vsak vogal, kjer je počila puška. Oblast je slavila samo sebe. Danes, toliko let kasneje, opazujemo podoben pojav. Vlada je na posestvu Brdo na Račjem otoku postavila spomenik Demosu, tam so se namreč aprila 1991 sestali predsedniki tedanje vladajoče koalicije in se odločili, da je treba zavihati rokave ter pospešiti priprave na osamosvojitev. Za osamosvojitev se niso odločili politiki, pač pa so jim to nalogo zaupali volivci na plebiscitu. Na znamenju so zapisane slavnostne besede o tem, da se je na sestanku 28. aprila 1991 koalicija Demos pod vodstvom Jožeta Pučnika odločila, »da ne bo odstopala od realizacije plebiscitne odločitve«. Lepo, a to gotovo ni bil najusodnejši sestanek, povezan z osamosvojitvenim dogajanjem. Zgodovinar Božo Repe pravi, da gre za še en poskus prekrajanja zgodovine: »Demos ni ’junaško’ nasprotoval vsemu svetu, Jugoslaviji in vsej drugi politiki v Sloveniji. Samovoljno je hotel izpeljati plebiscit in Pučnik je samovoljno določil in objavil datum. Potem so v Demosu spoznali, da to pač ne more biti strankarski projekt z nekaj glasovi večine v parlamentu (pri tem, da je bil tudi Demos notranje razdeljen in tudi sam precej jezen zaradi Pučnikove samovolje). Da plebiscit lahko uspe samo, če je projekt vse politike in vseh državljanov. Konsenz o njem je bil nato dosežen z velikim trudom, največ po zaslugi Milana Kučana in Spomenke Hribar.« Sedanja oblast še najraje slavi samo sebe. Počne pa še nekaj drugega ... 

Vlado Miheljak

7. 5. 2021  |  Mladina 18  |  Dva leva

Der Patient und die Presse

Seveda zgornjih ugotovitev o drastičnem upadu zadovoljstva s stanjem demokracije v Sloveniji in po drugi strani o zaupanja vrednih medijih ni sproducirala STA. Jih je pa posredovala. Namreč zadnje rezultate cikličnega merjenja razpoloženja državljanov EU; tako imenovanega Eurobarometra. Morda prav ta primer najbolje razkrije, v čem je problem STA. Janšev režim se manj boji tudi najbolj kritičnih člankov in komentarjev kot pa nevtralnega posredovanja informacij o stanju stvari, ki mu ne gredo v prid. Naj so komentarji, denimo v Mladini, še tako strupeni, zaupanja v njegov režim ne omajajo tako drastično kot nekomentirano, nevtralno posredovanje zapisov o Janši v tujih medijih. O sporih s plejado tujih novinarjev, politikov, medijev smo izvedeli iz navidezno nedolžnih povzetkov. In večina tega pride v slovensko javnost prav s posredovanjem Slovenske tiskovne agencije.

Nalog za izpraznitev prostorov na Metelkovi 6 razveljavljen 

Ministrstvo za kulturo je z grožnjami, da se bodo morale nevladne organizacije izseliti iz stavbe na Metelkovi 6, kjer bivajo že skoraj 30 let, mislilo resno. Spomnimo se: gre za ljudi, kolektive in nevladne organizacije svetovnega ugleda, ki segajo tudi po najvišjih mednarodnih strokovnih nagradah. Med njimi so denimo Center za slovensko književnost, Mirovni inštitut, Zavod Maska, Škuc, Plesni teater Ljubljana, Mesto žensk, Kino Otok in druge.

Tajno ali javno

Po večletni pravni bitki med časnikom Večer in državnim zborom je upravno sodišče odločilo, da so glasovnice s tajnih glasovanj v državnem zboru informacija javnega značaja in morajo biti dostopne javnosti. A to ne pomeni, da bo tajnost glasovanja izgubila pomen. V parlamentu se tajno glasuje o različnih imenovanjih, recimo ustavnih sodnikov, in na volitvah za predsednika vlade. Glasovanja so tajna zato, da lahko poslanci, če to želijo, glasujejo po svoji vesti in stranke težje ugotavljajo, kdo ni glasoval po strankarskih željah.

Načrt, ki zbuja resno skrb

Načrt za okrevanje in odpornost, ki ga je Slovenija prejšnji teden poslala evropski komisiji in je nastajal pod taktirko ministra za razvoj in kohezijsko politiko Zvonka Černača, vsebuje za skoraj tri milijarde evrov manj projektov in investicij, kot bi jih lahko. Problematičen pa ni le obseg projektov. Takšna sta tudi vsebina nekaterih prijavljenih projektov in dejstvo, da so bili nekateri razvojni projekti očitno zavestno spregledani. »Institut ’Jožef Stefan’ kot institucija ni bil vabljen k predložitvi ali predstavitvi projektov,« nam je ta ponedeljek odgovoril direktor instituta prof. dr. Boštjan Zalar. Na vprašanje, ali imajo projekte, ki bi sodili v Načrt za okrevanje in odpornost, pritrjuje, izpostavlja zlasti Center za nove tehnologije. »Za ta večji infrastrukturni projekt imamo že več let pripravljen načrt,« odgovarja in dodaja, da želijo sredstva zanj dobiti iz evropskih skladov. »Iz perspektive naše osnovne dejavnosti, raziskovanja, se nam zdi, da bi bil dokument lahko zastavljen bolj ambiciozno. Računamo pa, da bo mogoče projekte, vezane na raziskovanje in razvoj, ki niso prišli v Načrt za okrevanje in odpornost, vključiti v sredstva evropske kohezijske politike,« upa Zalar.

N'toko

7. 5. 2021  |  Mladina 18  |  Žive meje

Hojsova enačba

Bil sem na zasedanju ene izmed parlamentarnih komisij, kjer bi moral prebrati poročilo, moja pozornost pa je bila povsem drugje. Dve klopi pred menoj se je namreč namestil Aleš Hojs, in naj sem se še tako trudil ohraniti zbranost, mi njegova pojava ni dala miru. To je torej zloglasni Hojs? To je ta propagandni mastermind in šef represivnih organov? Ta nepočesana glava, ki nekaj metrov pred menoj štrli iz ponošenega rjavečega rekelca? Ti razdraženi škratovski ročici, ki vrtata po zbledeli rjavi aktovki, polni zmečkanih robcev, mask, papirjev? Deloval je kot popoln tujek – kot izgubljeni vzhodnoevropski trgovski potnik iz 80. let ali eden tistih sluzastih zasebnih detektivov iz ameriških serij, ki v umazanih kadilakih prežijo na bivše žene svojih klientov. In kot bi hotel še utrditi podobo neprijetnega vsiljivca, je z otročjo samovšečnostjo poniževal in blatil vse okoli sebe. Vem, da je nezrelo ocenjevati ljudi na podlagi njihove fizične pojavnosti, ampak ne morete v živo videti Hojsa in si ne postaviti vprašanja: »Kako, hudiča, se je pa to bitje znašlo v parlamentu?« In zakaj vsi poslanci, celo opozicijski, tako spoštljivo trpijo njegovo ropotanje? Mar ne opazijo, da ta človek ni resničen politik? Ali samo jaz vidim to prevaro?

Kulturniki z vklenjenimi rokami

Na proslavi v predsedniški palači ob dnevu upora proti okupatorju si je na suknjič pripel rdečo zvezdo, na slovesnosti ob 1. maju pa je klavir igral z rokami, vklenjenimi v lisice. Za simbolnimi dejanji stoji glasbenik Sašo Gačnik - Svarogov.

Kdo se boji upanja

Na pročelju Palače Cukrarna so konec aprila izobesili vezen napis: »Dokler bo upanje, ki ga širimo, močnejše od strahu, s katerim se soočamo, bom feminist_ka.« Dela iz serije podobnih instalacij, ki opozarjajo na široko paleto na spol vezanih oblik družbene neenakosti, so že stala v Maroku in Avstriji – a umetnina, podobna tisti, ki pročelje ene izmed stavb na Dunaju krasi že več mesecev, je bila v Ljubljani uničena v pičlih štirih dneh. Od napisa so v celoti, skoraj simbolično, ostale samo besede upanje, strahu in soočamo.

Janko Lorenci

7. 5. 2021  |  Mladina 18  |  Kolumna

Za mano potop

Janševa vlada znižuje davke in obremenitve v prid premožnih in bogatih. To je neumno, sebično, za veliko večino državljanov škodljivo početje. A podobno ravnajo tudi levosredinske vlade. V Sloveniji, in ne samo v njej, je to očitno postal stalni trend, kar zakonitost.

Evropska zakonodaja za »čiščenje interneta«

Evropski parlament je potrdil zakonodajo TERREG, ki bo omogočila odstranitev terorističnih vsebin s spleta v uri po prijavi. Poslanci želijo s tem povečati varnost državljanov in zmanjšati možnosti pridobivanja novih teroristov.

Arhitekt naj bo

Le s skupnim naporom in željo bomo lahko premagali birokratizacijo, ki se upira vsaki poenostavitvi,« je eden od tvitov, s katerimi je vlada nedavno počastila debirokratizacijske uspehe Ivana Simiča in njegovega strateškega sveta za debirokratizacijo. Po nekaterih informacijah naj bi kmalu sledilo še vodenje Finančne uprave RS.

dr. Bogomir Kovač

7. 5. 2021  |  Mladina 18  |  Ekonomija

Slaba vladna tarča

Tragikomična zgodba sporov med vlado in STA razkriva vso politično-ekonomsko bedo sedanjih kaotičnih razmer v Sloveniji. Za Janšo postaja bitka z Veselinovičem vse bolj prestižno politično vprašanje, do kam sežeta njegov vpliv in moč. Težava pa je večplastna. Mediji so za avtokrate vedno spolzko polje, Janševe obsesivne bitke z mediji so zato zanj vedno tvegane in nevarne. Korporativno upravljanje je tu priročno manipulativno orodje, ki mu pri SDS niso kos. Pravne neumnosti in abotni zapleti vladnih akterjev so iz dneva v dan večji in po naravi reči obsojeni na propad. Izbira področja spopada je strateško zgrešena, mednarodno in tudi doma. Internacionalizacija primera pomeni izgubo ugleda države in mednarodne podpore vladi. Doma zapleti s STA združujejo civilno družbo in politično razklano opozicijo. Dovolj za stopnjevanje političnega kaosa, premalo za njegov preboj.

»To, da imamo mir, ni samoumevno«

Manca Juvan (rojena leta 1981) je neodvisna fotografinja, ki je že dobrih 20 let mojstrica dokumentarne fotografije in družbeno angažiranega fotoreporterstva; to poleg njenega izjemnega opusa dokazujejo številne nagrade, ki jih je prejela za svoje delo. Za sabo ima pestro fotografsko pot, med drugim je objavljala v uglednih časopisih, kot so The Guardian, The Times in The Sunday Times. Sodelovala je tudi z Mladino. Že pri 20 letih se je odpravila v Afganistan, v krizno žarišče, na vojno območje in tam dokumentirala »neobičajno življenje običajnih ljudi«, pozneje pa je delala v Venezueli, Iranu, na Tajskem in še marsikje: nazadnje v Istanbulu, kjer je v sklopu mednarodnega raziskovalnega projekta Svoboda metropole posnela serijo fotografij, ki jo te dni predstavlja v atriju ZRC SAZU v Ljubljani – na razstavi, naslovljeni Istanbul, Obrazi svobode.

Heni Erceg

7. 5. 2021  |  Mladina 18  |  Hrvaška

Partijski izganjalec hudiča

Pred 15 leti se je znani ameriški producent odločil, da bo nekaj prizorov za film Omen 666 posnel na lokaciji antične Salone v predmestju Splita. Z vsemi potrebnimi dovoljenji so filmarji nato postavili veliko leseno ploščad, ki naj bi »odigrala vlogo« arheološkega najdišča v Izraelu, po katerem naj bi se sprehajali igralci. Za teh nekaj prizorov bi Hrvaška dobila precejšnjo vsoto, toda neki omejenec je zažgal pripravljeno prizorišče snemanja, producenti so se umaknili in napovedali tožbo. Zahtevali naj bi približno pol milijona dolarjev odškodnine za povzročeno škodo in izgubljeni čas, potem pa so se pozanimali, kako te stvari potekajo na Hrvaškem, izvedeli, da se bodo morali s tožbo – glede na hitrost tukajšnjega pravosodja – ubadati pravniki, in se premislili.

Zakaj je bil pogovor z Žerdinom kljub vsemu dragocen

Tudi ker gre za našega, Mladininega človeka, pa čeprav vedno to pove bolj sramežljivo, smo se izjemno razveselili, da bo na predvečer svetovnega dneva tiska oziroma novinarstva gost oddaje Intervju in izjemne Ksenije Horvat prav Ali Žerdin, zdaj že dolgoletni urednik Sobotne priloge. Trenutek je bil pravi, gost je bil pravi, Ali Žerdin je eno od sodobnih imen slovenskega novinarstva, je človek širine in globine (tudi morske). Naj takoj priznamo, da smo po intervjuju obsedeli razočarani, kar malce pretreseni. A neupravičeno.

Kdo so heroji današnjega časa?

V sredo, 5. maja, se je v rimskem nacionalnem muzeju sodobne umetnosti MAXXI odprla razstava »Večje od mene - Junaški glasovi iz nekdanje Jugoslavije«. Razstavo sta postavili kustosinja-sodelavka Giulia Ferracci in nekdanja direktorica Moderne galerije kustosinja Zdenka Badovinac, ki je vlada lani ni želela imenovati v nov mandat. Rim je zdaj v rumeni fazi, galerije, muzeji, kulturne institucije so odprte, vsi, ki pridejo na razstavo, morajo nositi maske, na vhodu jim izmerijo temperaturo.

Intelektualna sladoledna kupa

Ko je šla Enis Maci, nemška pisateljica in dramatičarka mlajše generacije (rojena je leta 1993), za nekaj časa živet na Dunaj, kjer je pripravljala uprizoritev ene svojih dram, je večino dneva prebila »na vajah in v mestu, v kavarni ali v Praterju«. V nemškem Bochumu, kjer se je v zgodnji mladosti sestajala s prijateljico Darjo, je najprej hodila v kavarno Konkret, pozneje pa v Orlando, kjer »je bila verjetnost, da naju bodo opazili ali nama celo prisluškovali, sicer večja, ampak je bil pa zrak boljši«. V zanikrni gostilni Pisarna v Essnu sta s prijateljico Jette lovili happy hour. In potem je tu še sladoledarna Evropa v njenem domačem kraju, očitno kavarna njenega otroštva, kjer so dekleta »vedno dobila vsaka dve kepici sladoleda ali limonin ledeni čaj«, sodelavka njene matere pa je z žličko uživaško pobirala peno s kapučina in kadila.