Vlado Miheljak

30. 4. 2021  |  Mladina 17  |  Dva leva

OF – osemdeset let kasneje

Saj poznate tisto šalo o poglavarjih dveh ljudožerskih plemen. Eden pravi drugemu: Pri nas ni več ljudožercev; včeraj smo zadnjega pojedli. Ekonomija šale je jasna. Z nasiljem se boriš proti nasilju, z lustracijo proti lustraciji, s političnimi zamenjavami proti političnim zamenjavam. Zadeva se kaj hitro izrodi. Kdo bo zadnji »ljudožerec«, kdo sme imeti zadnjo besedo? Kam merim? Janša neskrupulozno nastavlja svoje ljudi, svoje kadre, mimo vseh protokolov. Zajeda se v vse pore družbe in države. Kar je velik problem. A še veliko večji je, da nastavlja nekvalificirane, a krvavo lojalne kadre. Dekvalifikacija je očitna. Denimo, za direktorja Narodnega muzeja so nastavili računalničarja, katerega referenca je zbiranje značk in medalj. Za novo direktorico NPU so po nezakonito odstavljenem Muženiču nastavili nekvalificirano izbranko onkraj vseh veljavnih razpisnih kriterijev zgolj zato, ker je slepo lojalna in vodljiva ter kot taka že skrbi za zaščito interesa JJ in njegovih ljudi. Za novega direktorja medijske bastije (RTV-hiše) je bil po že utrjenih principih janšističnega režima postavljen mož brez zahtevanih izkušenj z vodenjem velikih sistemov, a z jasnim političnim mandatom ... A najnelagodnejši občutek se pojavi ob vprašanju, kaj storiti s temi in takimi partijskimi kadri »dan po jutrišnjem«. Kako očistiti Slovenijo janšizma, ne da bi ponavljali in utrjevali janšistične metode?

Ne ograje – zastave!

Med petkovim kolesarjenjem po Trgu republike se je nekaj pozornih rekreativcev vprašalo, zakaj nasproti parlamenta v granitu nastajajo luknje. Za trenutek se je zdelo, da si bo oblast pred napovedanim torkovim protestom namesto premične ograje tokrat raje omislila kar stalno. A ne – v ponedeljek zjutraj se je namesto ograje tam dvignilo 29 drogov za zastave. Z ljubljanske občine so potrdili, da so jih postavili v okviru priprav na predsedovanje Slovenije Svetu EU – 27 jih je namenjenih zastavam članic, dva pa zastavi Evropske unije.

Izgubljene milijarde zaradi nesposobnosti Janševe vlade

Slovenija je morala ta teden v Bruselj poslati končno različico Načrta za okrevanje in odpornost. Gre za dokument, v katerem so zbrani razvojni projekti, s katerimi naj bi država izpeljala tako imenovano pokoronsko obnovo in prek katerih bi do leta 2026 iz EU lahko počrpala skoraj 1,8 milijarde evrov nepovratnih in 3,6 milijarde evrov povratnih sredstev, skupaj 5,4 milijarde evrov.

Strokovnjakinja za revščino

Vlada je ustanovila strateški svet za socialno politiko, posvetovalno skupino predsednika vlade. Za predsednico 15-članskega sveta je imenovala evropsko poslanko Romano Tomc (SDS), njen mandat pa je vezan na mandat predsednika vlade. Poleg nje so bili v strateški svet imenovani profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Jaka Cepec, nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za delo Patricia Čular, nekdanji minister za delo Vlado Dimovski, direktorica gorenjskega centra za socialno delo Urška Repar Justin, direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Marijan Papež ter še nekaj drugih. Vsi bodo delo opravljali brezplačno.

V korist premožnih

Aprila letos je umrl John Williamson, ki je prvi uporabil izraz Washingtonski konsenz in z njim opisal ključne značilnosti (oziroma priporočila) neoliberalne doktrine, kot jih narekujejo centri moči, kakršna sta Mednarodni denarni sklad (IMF) in Svetovna banka. Med priporočila, ki so jih začeli v sedemdesetih letih najprej uveljavljati v Latinski Ameriki, nato pa so postala splošen okvir po vsem svetu, sodijo privatizacija, zajezitev inflacije, deregulacija, neposredne tuje naložbe, zniževanje davkov, fiskalna uravnoteženost. Takšna politika naj bi poskrbela za blaginjo vseh. Bogastvo naj bi po tako imenovanem učinku trickle down z gospodarsko rastjo (ob večji zaposlenosti in manjši revščini) samodejno pronicalo do najnižjih slojev. V ZDA jo je začel prvi uvajati ameriški predsednik Ronald Reagan, ki je zgornjo mejno stopnjo davka na dohodke najprej znižal z 69,1 odstotka na 50 odstotkov in nato na zgolj 38,5 odstotka, kar je povzročilo velik proračunski primanjkljaj.

Nova usluga za kriptoteste

Natančno pred letom dni, morda kakšen dan ali dva več, je minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek govoril o razmerah, ki vladajo na trgu prodaje zaščitnih sredstev in medicinskih pripomočkov. »To, kar doživljamo zdaj, ni Divji zahod,« je v pogovoru za Mladino dejal ves ogorčen. »To je kanibalizem brez primere. Opremo si kupci dobesedno pulijo iz rok, proizvajalci po večkrat prodajo isto opremo, države druga drugi zapirajo transportne poti in tveganja, da bo šlo pri nakupu kaj narobe, so večja od možnosti, da bo šlo kaj prav.« Kot so pokazali naslednji tedni in meseci, se Počivalšek ni motil, veliko stvari je šlo narobe in tudi pri njem je lanskega 30. junija na domača vrata potrkala policija s sodno uredbo za hišno preiskavo v rokah.

Zakonska zveza med državo in Bogom

Vlada je med prizadevanja za povečanje učinkovitosti in zmanjšanje dolgotrajnosti različnih upravnih postopkov umestila tudi spremembo zakona, po kateri naj bi se civilna sklenitev zakonske zveze izenačila s cerkveno poroko. Čeprav je videti, kakor da bi šlo le za preprosto organizacijsko, malenkostno spremembo, ki naj bi bila do ljudi prijazna, gre v bistvu za začetek pomembne vsebinske preobrazbe na področju zakonitega urejanja »narejanja ljudi«. V tem poskusu ne gre za debirokratizacijo, temveč za eno najpomembnejših sestavin rekatolizacije slovenske družbe oziroma moralne prenove, kot je ta proces prijazno označevan v strateških dokumentih katoliške cerkve (KC).

Izvor rasizma

Stavek, ki ste ga zadnje dni največkrat prebrali in slišali, se glasi: evropsko superligo je ustvaril pohlep. Kar je morda res. A kaj to pomeni? A to morda pomeni, da lige prvakov ni ustvaril pohlep? Nehajte: liga prvakov, ki je leta 1991 nadomestila pokal državnih prvakov (tekmovanje, v katerem so moštva do konca igrala na izpadanje), je bila produkt pohlepa. In UEFA jo bo zdaj preuredila in prenovila – Anglija, Španija, Nemčija in Italija bodo imele avtomatično in vnaprej zagotovljena po štiri mesta, Francija pa tri. Težko bi rekli, da ta prenova, s katero naj bi akomodirali apetite velikih, elitnih, najbogatejših klubov, ni produkt pohlepa (več tekem v skupinskem delu pomeni tudi več televizije in oglaševanja, če smo že ravno pri tem). In težko bi rekli, da še dve ali tri takšne prenove ne bi lige prvakov prelevile v superligo.

Užaljeni za vsako figo

Letošnji maturanti bodo esej pri slovenščini pisali o romanu Gorana Vojnovića, Figi. Gre za osebno zgodbo o Jadranu Dizdarju in njegovi družini in hkrati za pripoved o zgodovini, razpadu nekdanje skupne države, problematiki izbrisanih ... Figa je tudi roman o ljubezni: v univerzalnosti intimnih odnosov, ki jih spletajo tri generacije v njej, se bo gotovo našlo veliko maturantov. Dr. Igor Saksida, strokovnjak za mladinsko književnost, meni, da je Vojnović izvrsten pisatelj tudi ali prav zato, ker v svojih delih odpira vprašanje oblikovanja in izražanja identitet, in da se mu zato zdi prava izbira za maturante. »Uporništvo, iskanje smisla in premislek o medosebnih odnosih so brez dvoma idejne prvine, ki mlade vznemirjajo.«

Janko Lorenci

30. 4. 2021  |  Mladina 17  |  Kolumna

Kam gre Amerika?

Eden najšibkejših ameriških predsednikov, kot je Joeja Bidna označil naš vrhovni lokalni genij in ustrelil še enega kozla, je kar pri močeh. V nekaj tednih po izvolitvi je sestavil orjaški finančni sveženj, vreden več bilijonov dolarjev. A še bolj kot njegov obseg zbuja presenečenje (in vprašanja) smer, v katero se kotrljajo vsi ti mogočni dolarji.

Maja Novak

30. 4. 2021  |  Mladina 17  |  Ihta

Oda terasi

O, terasa, srečna, draga betonirana površina, velika 50 kvadratnih metrov, med zadnjimi vrati gostilne in plotom nad Ljubljanico, domača! Kjer mizica in stol stojita, čakajoča name kakor hiša mojega očeta! Kjer spodaj plavajo nutrije. Če b’ uka žeja me iz moj’ga sveta nikoli ne zvabila drugam, bi me zvabila nate: ti si bila moja gimnazija, moj faks, moja najvišja bolonjska stopnja, ti si moje poklicno izpopolnjevanje, na tebi, o, terasa, sem ob pivu prebrala nešteto kriminalk, ljubičev in romanov kar tako ter v 15 zaporednih dopoldnevih celo malce zahtevnejše delo Davida Graeberja Dolg. O, kindle, ki mi ga je posodila prijateljica, da mi ni bilo treba pestovati tistega špeha v papirnati obliki! Ampak zlasti, o, terasa, in, o, natakarice, ki me po treh urah branja in treh pivih še niso spodile domov.

France Štiglic, feminist

France Štiglic, feminist. Trditev ne bi smela biti presenetljiva: prva generacija filmskih umetnikov, posebej režiserjev po drugi svetovni vojni, je skladno s političnim programom komunistične partije in ideološko usmerjenostjo nove ureditve v emancipaciji žena videla visok družbeni cilj, enega od najpomembnejših. Ženske so bile najprepoznavnejši vizualni simbol revolucije – prisotne povsod, na plakatih, v časopisih, v prvih vrstah na sestankih in manifestacijah, v novicah, kot udarna sila obnove razrušenega sveta. AFŽ, Antifašistična fronta žena, je bila vsaj tisočkrat številnejša od jugoslovanske komunistične partije. Zato jo je bilo po razkolu z Zvezo sovjetskih socialističnih republik (ZSSR) in Stalinom treba razpustiti – članice bi se lahko opredelile tudi za drugo stran. Ni pa se s tem ustavil trend emancipacije in povzdigovanja žensk.

Svetovna nagrada

Leta 1977 je Joco Žnidaršič, fotograf in dolgoletni urednik fotografije na Delu, za serijo fotografij osvojil tretje mesto v kategoriji Narava na prestižnem mednarodnem natečaju World Press Photo, ki ga nekateri imenujejo kar »fotografski oskarji«. Žnidaršiča je ta čast doletela zaradi fotografij izpod Triglava, ki so omogočile vpogled v nevarnosti vsakdanjega dela gorskih »dostavljalcev«. To je bilo prvič in zadnjič, da je slovenski fotograf prejel to ugledno nagrado za fotografski cikel – in sploh je trajalo dolgo, da sta se na tem natečaju vnovič omenjali imeni slovenskih fotografov. Matic Zorman in Matjaž Krivic sta si prvo in drugo nagrado za posamično fotografijo v kategoriji Ljudje prislužila šele leta 2016.

Staro za novo

Zaradi pandemije koronavirusne bolezni – in posledično zaprtih kinodvoran po vsem svetu – so hollywoodske studijske hiše začasno ustavile množico produkcij visokoproračunskih filmov. Med tistimi filmi, ki so na cedilu pustili največ čakajočih in neučakanih filmskih oboževalcev, so denimo 26. poglavje filmov o Jamesu Bondu, peti ponovni zagon franšize filmov o Batmanu, šesti del franšize Jurski park, drugo nadaljevanje filma Avatar, drugi del ponovno oživljenih Izganjalcev duhov, deveti del franšize Hitri in drzni, filmska predzgodba priljubljene serije Sopranovi, drugi del ponovno oživljenih filmov Lara Croft: Tomb Raider (ki so ustvarjeni po motivih istoimenske računalniške igre), peti film o Indiana Jonesu, kup filmov o Marvelovih superjunakih, četrti del Matrice in celo nadaljevanje akcijskega filma Top Gun, ki bo na platna prišel 35 let po izvirniku. Blockbusterji, filmi, katerih produkcijski proračuni so tako visoki, da prinašajo dobiček le, če jih v kinu gledajo večmilijonske horde, večidel temeljijo na starih, preverjenih zamislih. Zakaj Hollywood vlaga predvsem v recikliranje že obstoječega gradiva?

Fužinski čefurji vračajo udarec

Leta 2008 je Goran Vojnović slovenski književnosti podaril Marka Đorđića, polnokrvnega čefurskega najstnika s Fužin, ki s prijatelji Acotom, Dejanom in Adijem bluzi naokoli, se pretepa, prepira z malimi čefurkicami, ki so približno enako »dosadne« kot on, pali kosovni odpad in v dvigalu zija lepi sosedi v rit. Sanjal je o tem, da bo postal košarkar (kot – po njegovem – vsi čefurji, ki kaj veljajo), pravzaprav je o tem sanjal njegov fotr, a so ga vrgli iz ekipe, ker se je spičil s trenerjem. Ker v šoli ni bil ravno perla in zanj razen košarke ni bilo nobene perspektive, je postal nekoristen član slovenske družbe, ki mu gre v bistvu vse »na k….«, zato cele dneve »glumi gljivo« in gleda, kje bi lahko naredil kakšno galamo – »by the book« čefurček, kakršni gredo zagretim nacionalistom najbolj v nos.

Prva profesorica kiparstva

»Moj prvi material je bila glina. Z glino sem začela, tudi na sprejemnem izpitu na akademiji, pravzaprav se je ves študij vrtel okoli gline,« se spominja Dragica Čadež. A kmalu po diplomi na Akademiji za likovno umetnost (1963) jo je na Formi vivi, na mednarodnem kiparskem simpoziju v Kostanjevici na Krki, takrat najpomembnejši kiparski prireditvi v Sloveniji, očaral les. »Dojela sem, kakšne možnosti mi ponuja les. V Kostanjevici sem spoznala tudi tuje avtorje, kiparje in njihove različne pristope k lesu ter orodje, ki ga pri nas ni bilo mogoče niti videti, kaj šele kupiti.« Njen leseni kip, nastal leta 1966, poimenovan T element, v parku skulptur v Kostanjevici vidimo še danes. »Začela sem s polnim zamahom, izziv sem videla v velikopoteznih načinih z motorko in sekiro, to ni več rezljanje v les, ampak so to drugačni postopki, bolj gradbeni.«