»Nekaj vem o knjigah, nisem pa strokovnjak za te urade«

Glede na to, kako nasilnemu nameščanju nestrokovnih ali nekompetentnih direktorjev smo v zadnjem letu priča v najpomembnejših kulturnih institucijah, nas ponedeljkova novica, da se bo na položaj v. d. direktorja Javne agencije RS za knjigo že v kratkem zavihtel Dimitrij Rupel, ne bi smela presenetiti. Pa nas vseeno je. Nekdanji večni zunanji minister Rupel, ki je že nekaj časa upokojen, zdaj pa naj bi se reaktiviral in prihitel na pomoč slovenskemu založništvu, je bil namreč vso svojo dolgo kariero predvsem politik. Sicer je res, da je bil v prejšnji državi tudi urednik nekaj revij in da je avtor kar nekaj knjig, vendar si težko predstavljamo, da pozna sodobne smernice in težave na področju založništva ali da ga te sploh zanimajo. Na to kaže že njegova prostodušna izjava za Radijski dnevnik Radia Slovenija, ko je v isti sapi potrdil, da ga položaj v. d. direktorja zanima, in dejal: »Nekaj vem o knjigah, nisem pa strokovnjak za te urade, ki se s knjigami ukvarjajo pri nas.« Torej: bi, ne znam, ampak bom že nekako.

Vlado Miheljak

14. 5. 2021  |  Mladina 19  |  Dva leva

Od Mladine do Mladine

Tako. Krog je sklenjen. Pravzaprav je Janša obrnil Hegel-Marxovo krilatico na glavo: začelo se je pred 33 leti kot farsa, sedaj se zgodba obnavlja kot tragedija, kot srhljivka. No, novejša slovenska zgodovina se ni začela zgolj z Mladino, a se je okrog nje osrediščila. In zgodovina se neredko nesramno poigrava in norčuje: 3. 6. 1988 se je, tri dni po aretaciji Janeza Janše, v prostorih Mladine (!) na Resljevi drenjalo ljudi, ki s(m)o prisostvovali ustanavljanju Odbora za varstvo pravic Janeza Janše, ki se je nekaj dni kasneje (po aretaciji Davida Tasića in obtožbi urednika Mladine Francija Zavrla) preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic. Še prej, prvega junija, dan po aretaciji JJ, je bila javnost prvič obveščena o aretaciji s skupnim sporočilom Mladine, Tribune, Katedre in Radia Študent.

»Zdi se, da vlada preprosto ne zaupa ne stroki ne državljanom«

Razmere v zadnjem letu je na malo lahkotnejši način mogoče opisati nekako tako: V zadnjem letu, zaznamovanem z epidemijo covid-19, se nemara zdi, da se sorazmerno z virusom v Evropi razmnožuje tudi denar. Običajne krizne retorike o »zategovanju pasu« ni. Po letu dni kar vztrajajo številni ukrepi finančnih pomoči, vlada sočasno uvaja davčne razbremenitve (zlasti najpremožnejših) in načrtuje rekorden investicijski cikel v vojaško opremo, zadolženost države je vse večja, zgolj v enem letu je ta zrasla za okrog sedem milijard evrov.

Vlada bi prepovedala stranko Levica

Će bi vas vprašali, katero slovensko politično stranko bi bilo treba prepovedati, bi verjetno večina odgovorila, da nobene. Med preostalimi bi največ glasov dobile stranke, ki so najbolj podobne skrajno desnim političnim strukturam po Evropi, ki jim grozijo sankcije ali celo prepovedi. Mednje pa bi težko uvrstili stranko Levica, a prav njo zdaj preiskuje policija. Preverjajo, ali bi bilo mogoče vodstvo stranke preganjati za »kaznivo dejanje ščuvanja k nasilni spremembi ustavne ureditve«, ki ima lahko kot končno posledico tudi prepoved politične stranke, kar bi se v demokratični Sloveniji zgodilo prvič.

Zakaj je Janša tako morbiden?

Premier Janez Janša je tvitnil: »Neverjetno za EU v 21. stoletju, da sodelavec pri umoru novinarja še vedno vodi STA in zato mesečno pokasira 8500 evrov. Več kot predsednik republike.« Sliši se neverjetno, pa vendar: Janša je Bojana Veselinoviča, direktorja Slovenske tiskovne agencije, obtožil sodelovanja pri umoru.

Neznosna lahkotnost Janševih groženj

Iz strokovne komisije za obvladovanje epidemije je 20. aprila (dokončno) odstopil predstojnik Centra za nalezljive bolezni pri NIJZ Mario Fafangel. Javnosti je poslal pismo, v katerem je zapisal, da ne želi »igrati boga«. »Kot epidemiologu se mi zdi naravnost grozljivo, da bom odločal o tem, ali in koliko posameznikov lahko svobodno izrazi svoje mnenje o čemerkoli na javnem (zunanjem) prostoru. Kot epidemiologu mi je namreč pomembno le to, da pri tej pravici upoštevajo strokovna priporočila o medsebojni razdalji in zaščitni maski, v kolikor razdalje med posamezniki ni.« To je bil čas, ko je ustavno sodišče presodilo, da je arbitrarna prepoved protestov neustavna, minister Aleš Hojs pa je mejo dovoljenega zbiranja na koncu postavil na deset oseb.

Ideja OF je še kako aktualna

Boljšega obeleženja ustanovitve slovenske Osvobodilne fronte, kot se je zgodilo z množičnim protivladnim protestom na ulicah prestolnice ob njeni 80-letnici, si ne bi mogli zamisliti. V mirnem protestu se je po podatkih policije na ulicah in trgih Ljubljane zbralo 10.000 ljudi. Ideja upora proti absurdu, ignoranci, banalnosti, zavajanju, primitivizmu in špekulativnemu delovanju trenutnih oblastnih struktur je danes budna. Ideja osvobajanja je živa. Stanje slovenskega političnega duha v zadnjem letu zdaj že smemo označiti z množičnim uporom oblastnemu nasilju, ki kaže jasno težnjo, da obvlada in si podredi vse pore javnega življenja. Na udaru oblasti je medijska svoboda in z(a) njo vsi družbeni podsistemi, ki potrebujejo stabilno podporno okolje, da lahko delujejo v javno dobro. Oblast ogroža stebre demokratične ureditve javnega življenja: Slovenska tiskovna agencija STA že nekaj mesecev deluje brez finančnega priliva države, vlada od lanske jeseni zadržuje potrditev imenovanja slovenskih kandidatov za evropske tožilce, državljani smo dnevno soočeni z nerazumljivimi, bizarnimi potezami vladajočih. Bolno.

Psevdodemokracija

Ideja anonimnosti ima v politični zgodovini in tudi v sodobni družbi pomembno mesto. Predstavlja namreč osrednji del demokratičnih političnih procesov. V veliki večini držav z demokratično politično ureditvijo so volitve tajne; glas, ki ga oddamo na volišču, je zaščiten s tančico anonimnosti, zato je pravzaprav eno od jamstev legitimnosti volitev.

Bo Jambreku izjava, da so kolesarji fašisti, koristila? 

Peter Jambrek ima problem. Med letoma 2004 in 2008 je kljub kritikam stroke in javnosti prišel do akreditacij in koncesij za svoje zasebne fakultete. Njegove Evropska pravna fakulteta, Fakulteta za državne in evropske študije in Fakulteta za slovenske in mednarodne študije so na tej podlagi doslej od države dobile preko 20 milijonov evrov koncesij. A ta konstanten dotok denarja je pod vprašajem.

Odprti lov

Ko se je javna uslužbenka in predsednica Bošnjaške kulturne zveze Slovenije (BKZS) Jasminka Dedić odločila, da bo v imenu organizacije spregovorila proti non-paperju, ji je bilo jasno, da ne bo šlo brez posledic. V pogovoru s sarajevskim časopisom Stav je že konec aprila povedala, da »od Janševe stranke lahko pričakujemo močne napade in obsodbe, saj Janša ne dopušča nikakršne kritike«. A če je pričakovala samo medijsko mašinerijo, ki je »kot kombajn – ko krene, zmelje vse«, se je zmotila – kohezijski minister Zvonko Černač naj bi zdaj namreč želel njeno glavo.

Policiste nad študente

Pretekli teden se je v Študentskih domovih v Rožni dolini pripetil nevsakdanji dogodek, ki ga vsaka od vpletenih strani razlaga drugače.

Cena zapravljenega zaupanja

Slovenija le počasi leze proti ustrezni precepljenosti prebivalstva proti koronavirusu, ki je temelj za vrnitev v normalo. V paniki je vlada dokončno sprostila naročanje na cepljenje in po načelu »kdor prej pride, se prej cepi« odprla dostop za vse, ki se želijo zaščititi. Toda vsi si tega ne želijo, kar se kaže v znatnem deležu prebivalstva, ki je do cepljenja zadržan ali ga celo zavrača. Takšen odnos je izraz tradicionalne slovenske zadržanosti do cepiv, pa tudi neustrezne komunikacije oblastnikov, ki so pri marsikom zbudili odpor do svojih ukrepov, tudi tistih dobrih.

Ne zaupajo vladi, ne zaupajo v cepiva

Konec preteklega tedna je družba Ninamedia za Mladino izvedla javnomnenjsko raziskavo na vzorcu 1250 anketirancev in anketirank. Zastavili smo jim tri vprašanja. Če so na vprašanje, ali se nameravajo cepiti zoper covid-19, odgovorili negativno, smo poskušali ugotoviti, zakaj se ne želijo cepiti, na koncu pa smo še preverili, koliko na njihovo mnenje vpliva ravnanje odločevalcev. Prvo vprašanje je razkrilo, da je bilo izmed anketiranih vsaj z enim odmerkom cepljenih že dobrih 23 odstotkov, slabih 22 odstotkov se še namerava cepiti, 18 odstotkov anketiranih se še ni odločilo, kar 36,6 odstotka pa je trdno odločenih, da se ne bodo cepili. Slednje smo zato vprašali po razlogih, zakaj k cepljenju ne želijo pristopiti. Dobra dva odstotka bosta tako ravnala iz zdravstvenih razlogov, 18,5 odstotka zavrača cepljenje na splošno in ne verjame vanj. Kar 62,9 odstotka anketiranih ne zaupa cepivom zoper covid-19, dodatnih 6,7 odstotka anketiranih pa zavrača cepljenje zato, ker jim ni omogočeno, da bi izmed cepiv, ki so na voljo, izbrali tisto, ki mu sami najbolj zaupajo. Slabih deset odstotkov anketiranih ni želelo razkriti razlogov za zavračanje cepljenja.