Gregor Kocijančič

  • Gregor Kocijančič

    29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Družba

    Eci peci pec

    Ko uradni medicini spodleti oziroma zdravnikom z uveljavljenimi znanstvenimi postopki ne uspe ugotoviti, kaj so pravi vzroki in učinkovite rešitve za naše fizične ali psihične tegobe, se ljudje v obupu obrnemo k alternativam: od akupunkture prek homeopatije, zeliščnih zvarkov in bioresonance do različnih oblik komplementarne oziroma alternativne medicine, ki so vedno samoplačniške in navadno ogromno stanejo. Pogosto so tudi nekoliko vprašljive, saj se nemalokrat dotikajo vraževerja, karme, (kvazi)psihoterapije, newageevske magije, tretjih očes, čaker, avričnih obročev, misticizma in različnih nevidnih sil, svoje zdravilske pristope pa utemeljujejo z nenavadnimi ugotovitvami psevdoznanstvenih raziskav. Ena takšnih, ki zajema skoraj vse našteto, je P.E.C.A., metoda komplementarne medicine, ki sta jo pred skoraj tridesetimi leti razvila zakonca Alenka in Matjaž Rupert. »Z možem sva leta 1992 slišala glasbo univerzuma. Takrat so se nama odprle osebne sposobnosti za pomoč ljudem, ki so v energijskih stiskah,« v pogovoru za Mladino pojasni Alenka Rupert, v zdravilskih krogih znana tudi kot Aruna. Podjetje zakoncev Rupert – P.E.C.A. International, d. o. o. – je ena najuspešnejših komplementarno-medicinskih ustanov pri nas: na leto v povprečju ustvari skoraj 350 tisoč evrov prihodka, v lasti pa ima štiri nepremičnine.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    27. 9. 2019  |  Mladina 39  |  Kultura

    Eva Mahkovic: Mnoge plati potrošništva se tudi meni zdijo ogabne, nekaterim pa se pač vdajam

    Eva Mahkovic je triintridesetletna dramaturginja, ki že desetletje deluje v Mestnem gledališču ljubljanskem, med drugim je sodelovala tudi pri dveh velikih gledaliških koprodukcijah, Iliadi (v režiji Jerneja Lorencija) ter Vojni in miru (v režiji romunskega režiserja Silvia Purcăreta). Je tudi prevajalka in avtorica dramskih adaptacij romanov ter izvirnih dramskih besedil: leta 2017 je bil v Lutkovnem gledališču Ljubljana uprizorjen njen odlično sprejet dramski prvenec Male kraljice v režiji Jaše Kocelija. Udejstvuje se tudi kot avtorica kratkih proznih tekstov in poezije, ki jih redno objavlja na svojem Facebook profilu, nedavno pa je izbrane zapise s Facebooka pod okriljem založbe Beletrina izdala v žanrsko izmuzljivi knjigi Na tak dan najbolj trpi mastercard, zbirki vinjet, dnevniških zapisov in proznih pesmi.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Družba

    Dan Podjed, antropolog: Digitalni totalitarizem, sistem družbenega razvrščanja, bo deloval

    Dan Podjed (1975) je antropolog, ki raziskuje pod okriljem Inštituta za slovensko narodopisje Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, projektno sodeluje z Inovacijsko-razvojnim inštitutom Univerze v Ljubljani ter poučuje na ljubljanski Filozofski fakulteti. V raziskovalnem delu na presečišču različnih ved preučuje družbene fenomene, povezane z odnosom med ljudmi in sodobnimi tehnologijami. Za svojo nedavno izdano knjigo Videni, ki nosi podnaslov Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo, pravi, da je »bila zastarela v trenutku, ko je izšla«, saj v njej raziskuje hitro razvijajoč se svet visoke tehnologije, s katerim je tako rekoč nemogoče ostati ustrezno seznanjen: »kot bi bil na tekočem traku, na katerem tečeš hitreje in hitreje, a si ves čas na istem mestu,« pravi.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    13. 9. 2019  |  Mladina 37  |  Kultura  |  Portret

    Nika Ham, umetnica, ki pred galerijskimi nadzornimi kamerami zganja navihane vragolije

    Če se boste nič hudega sluteči sprehajali po kakšni ugledni umetniški ustanovi, denimo po dunajskem muzeju Albertina, pa bo mimo vas priskakljalo razigrano dekle s plinsko masko, se nikar ne čudite. To je verjetno Nika Ham, sedemindvajsetletna umetnica iz Ljubljane, letošnja nominiranka za nagrado OHO in članica umetniškega kolektiva Laibach. Mlada umetnica si čas krajša s tem, da v muzejih in galerijah po Evropi zganja vragolije, ki jih snemajo nadzorne kamere, nastale posnetke pa nato montira v duhovite videokolaže. Kot dolgoletna čuvajka v ljubljanski Moderni galeriji dobro ve, česa obiskovalci ne smejo početi, ko pa v poznih večernih urah v galerijskih sobanah ostane sama, počne ravno to, česar drugi ne smejo: od sprehajanja psov prek kotaljenja po tleh do prižiganja cigaret v družbi stalne zbirke slovenskih impresionistov.

  • Nič lajkov na dan prežene influencerje stran

    Najbolj lajkana fotografija na Instagramu je slika kokošjega jajca, ki jo je objavila Kylie Jenner, prejela pa je več kot 33 milijonov lajkov. Borut Pahor je za pred nedavnim objavljeno fotografijo, na kateri »plava delfinčka«, prejel 3509 lajkov. Mladina je za objavo naslovnice prejšnje številke revije prejela 51 lajkov. Verjetno bodo tovrstni podatki kmalu postali skrivnost. Instagram, eno vodilnih družabnih omrežij, ki je v lasti Facebooka in se lahko pobaha z več kot milijardo uporabnikov, te dni v šestih državah po svetu preizkuša nov model delovanja, ki število lajkov in ogledov videov skriva pred javnostjo. Tech velikani, ki vodijo Instagram, to počnejo pod pretvezo, da jih skrbi za krhko duševno zdravje uporabnikov priljubljene platforme.

  • Preganjavica

    Če uporabljate družabna omrežja, ste te dni brez dvoma zasledili mnogo fotografskih manipulacij, v katerih naj bi bili vaši prijatelji (oziroma ljudje, ki jim sledite na spletu) videti kot starčki, a pravzaprav so videti kot počlovečen skrotum. #faceappchalange, spletni »izziv«, pri katerem v aplikacijo FaceApp naložimo svoj selfi, aplikacija pa naš obraz v nekaj trenutkih umetno postara za kakšnih štirideset let – tako da nam z digitalno obdelavo zguba kožo in posivi pričesko –, je iz nekega razloga čez noč postal viralna uspešnica. Verjetno zato, ker nas iskreno zanima, kako bi bili – po interpretaciji neke prismuknjene aplikacije – videti stari in zgubani, predvsem pa zato, ker si s spletno objavo ostarele različice samih sebe zagotovimo zajetno število lajkov.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Družba

    "V slovenski šoli v Argentini so nas učili, da so bili domobranci dobri in pošteni katoličani, partizani pa zlobni materialistični ateisti"

    Nadia Molek (1979) čuti pripadnost dvema domovinama. Rodila se je v Buenos Airesu, tam je preživela večino življenja in na Filozofski fakulteti Univerze v Buenos Airesu tudi diplomirala iz antropologije. Že v otroških letih se je za nekaj let preselila v Slovenijo, v rodno deželo starih staršev, ki so se izselili v Argentino. Zdaj se je tukaj ustalila in si ustvarila družino. Ker so ji bili med bivanjem v dveh državah predstavljeni različni vidiki slovenstva, je že zgodaj začela prevpraševati svoj izvor in narodno pripadnost. V raziskovalnem delu se zato z vidika antropologije ukvarja z vprašanjem narodne identitete Slovencev v Argentini, nagrajeno diplomsko delo pa je pod pokroviteljstvom Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU razširila v monografijo Biti Slovenec v Argentini: kompleksnost identitetnih procesov argentinskih Slovencev. V knjigi se na podlagi analize družbeno-kulturnih in zgodovinsko-političnih okoliščin ukvarja z vprašanjem, kako potomci slovenskih izseljencev vzpostavljajo identiteto v argentinskem kontekstu. Diskurz o slovenskih priseljencih v Argentini je sicer še vedno osredotočen predvsem na dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej, Nadia Molek se pri raziskovanju slovenstva v Argentini posveča razlikovanju med različnimi izseljenskimi valovi in primerjavi vzpostavljanja identitete pri vsakem od njih.

  • Kako brati ulice?

    Med Ljubljančani zaradi majhnosti središča mesta, v katerem živijo, velja, da ga poznajo do potankosti. Številnim Ljubljančanom – pa ne le njim, isto se dogaja v tako rekoč vseh mestih – se zdi, da novejše mestne predele odkrijejo zgolj takrat, ko obiščejo kakšnega novega znanca in z njegovega balkona uzrejo neznano dvorišče. A v Ljubljani slehernika dejansko obkrožajo številne stvari, ki pripovedujejo očarljive zgodbe, obdajajo ga podrobnosti, v katerih se skrivata bogata zgodovina in sporočilnost, a jih bodisi niti ne zazna ali pa jih jemlje kot popolnoma samoumevne ter se mimo njih dan za dnem sprehaja, ne da bi se o njih spraševal. Za odpiranje novih obzorij mikro sveta so tu številna tematska vodstva po mestu, ki se osredotočajo na alternativne vidike pristne ljubljanske izkušnje.

  • Festivalski plonklistek 2019

    S poletnimi glasbenimi festivali je podobno kot z obalnim letovanjem: Hrvaška ponuja mnogo več kot naša podalpska deželica, kar je najočitneje na področju plesne elektronike. Večina naših žurerjev in glasbenih entuziastov bo zavoljo pestrih festivalskih programov morala začasno migrirati na hrvaško obalo, kot bodo storili tudi Britanci, ki so se že pred slabim desetletjem naveličali nalivov in shojenega blata na domačem otoku ter dobršen del svojih rejversko festivalskih aktivnosti preselili k našim južnim sosedom. Razmeroma pestro je sicer tudi v Srbiji, na Madžarskem, v Italiji in v Avstriji. Tamkajšnje največje festivale, FM4 Frequency, Sziget in Exit, bi verjetno najslikoviteje opisala fraza »svega i svašta«: na programih vseh treh festivalov mrgoli toliko izvajalcev, da se resnično za vsakogar najde nekaj.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Portret

    Neomi, glasbenica, ki sklada in poje takrat, ko ne rešuje življenj

    Vsakdo med nami verjetno pozna koga, ki mu v urnik uspe strpati šestnajstkrat več dejavnosti, kot jih zmoremo opravljati sami, in nas s svojo hiperproduktivnostjo, ki spominja na nadnaravne moči stripovskih superjunakov, pripravi do tega, da se zamislimo nad sabo in prevprašujemo svojo brezplodno eksistenco. Ena takšnih je Saša Vipotnik, pevka in glasbenica, ki ustvarja pod imenom Neomi. Ko ne muzicira, dela v urgentni nevrološki in občasno v epileptološki ambulanti. Poleg tega, da njena dežurstva na urgenci včasih trajajo tudi štiriindvajset ur ali več, ter dejstva, da njen raziskovalni fokus na človeške možgane terja konstantno izobraževanje, Neomi uspe najti čas za pisanje pesmi in koncertiranje z raznoterimi postavami svoje nenehno spreminjajoče se zasedbe.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Družba

    Frank G. Karioris: Ko moški ženski plača pijačo, to v nezavednem izraža predpostavko, da so moški delavci, ženske pa so mame, skrbnice, da nimajo službe

    Frank G. Karioris je eden vodilnih raziskovalcev na področju kritičnih študij moškosti. Na univerzi v Pittsburghu predava o spolu, spolnosti in ženskih študijah. Ukvarja se s temami, ki so povezane z moškostjo, spolom, visokošolskim izobraževanjem in družbeno teorijo, ter preučuje, kako so ta področja med seboj povezana. Na začetku letošnjega leta je izdal knjigo o heteronormativnih odnosih v univerzitetnih kampusih, ki je temeljila na njegovi doktorski disertaciji.

  • Vojna proti spletnim trgovinam s prepovedanimi drogami

    Prejšnji teden je nemška policija zaprla strežnike strani Wall Street Market, spletne trgovine s prepovedanimi drogami, ponarejenimi dokumenti, hekersko programsko opremo in podobnim nelegalnim blagom. Na spletni platformi, ki je neovirano delovala tri leta, je bilo prijavljenih več kot milijon kupcev in prek pet tisoč prodajalcev. Dva tedna prej so v ZDA zaprli podobno spletno trgovino, imenovano Dream Market, aretirali tri obdolžene zlikovce in jim zasegli milijonske vsote kriptovalut. Od leta 2013, ko so oblasti zaprle Silk Road, pionirsko spletno trgovino z nezakonitimi dobrinami, njenega ustanovitelja Rossa Ulbrichta pa obtožile na doživljenjsko zaporno kazen, tovrstne strani vznikajo kot gobe po dežju. Takoj ko pristojni organi ukinejo delovanje ene, se v nekaj dneh pojavi nova. Vse to se dogaja na temni strani interneta, na t. i. temnem spletu (dark web).

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura

    Ampak džingli so pa v redu

    »Na Radiu Študent so sami dolgolasci, hipiji, punkerji, metalci, lenuhi, golazen z arafatkami, pijavke, hašišarji, čudaki, mamilaši, drogeraši, pijanci, džankiji, zombiji, neosocialisti, komunajzarji, levičarji, anarhisti, banditi, levi ekstremisti … ampak džingli so pa v redu,« pravi samoironični džingel Radia Študent, eden od številnih iz morja legendarnih radijskih glasbeno-besedilnih vložkov, ki poslušalce programa na frekvenci 89,3 MHz vztrajno zabavajo že 50 let. A citirani džingel (verjetno namerno) pozabi omeniti vrhunske akademike, radovedneže in strokovnjake z najrazličnejših področij, ki vneto polnijo pestri program te izrazito skupnostne radijske postaje. 

  • Dokumentarec Leaving Neverland polarizira zgroženo občinstvo

    Deset let po smrti Michaela Jacksona, glasbene ikone in kralja popa, je pod pokroviteljstvom televizijske hiše HBO nastal štiriurni dokumentarni film Leaving Neverland, ki prikazuje pričanja Wada Robsona in Jamesa Safechucka, domnevnih žrtev Jacksonovih pedofilskih nagnjenj.

  • Uzurpacija Tromostovja

    Brezčasni stavek »se dobimo na Prešercu«, s katerim se Ljubljančani od nekdaj dogovarjamo za najočitnejši kraj srečanja v središču prestolnice, ima zadnjih nekaj let precej grenek prizvok. Pa ne zgolj zaradi trum turistov, mimo katerih se moramo prebiti, da pridemo do Tromostovja, temveč predvsem zaradi zvočnega onesnaževanja na tem območju. Za kaotično zvočno krajino javnih površin v Ljubljani so krivi lokali in trgovine, ki imajo na pročeljih pritrjene zvočnike, iz katerih se razlega glasna glasba, hkrati pa težave povzroča tudi program žive glasbe v kavarni Pločnik, ki pogosto zveni kot spodletel poskus posnemanja dalmatinskih terasnih bendov. A verjetno se Ljubljančani najpogosteje pritožujejo nad amaterskim narodno-zabavnim glasbenikom, ki na harmoniki že pet let vztrajno preigrava tri ves čas iste akorde. Harmonikar, ki si vsak dan za skoraj poln delovnik prisvoji isto elitno lokacijo, slovi tudi po tem, da odganja druge poulične glasbenike.

  • Gregor Kocijančič

    21. 2. 2019  |  Družba

    Pustni rasizem

    Blackface, karikirana počrnitev belskih obrazov z ličili, izhaja iz ZDA, kjer so v 19. in 20. stoletju temnopolte na odru in v filmih igrali belci. Ta zgodovinski simbol rasizma, povezan z uradno politiko rasne segregacije, danes v nobenem kontekstu ni več sprejemljiv – tudi če je mišljen kot nedolžna šala ali pustna šema. Pa ne zgolj zato, ker živimo v razsvetljeni dobi politične korektnosti 21. stoletja: šemljenje v pripadnike druge rase, predvsem v blackface, je rasistično in izjemno žaljivo početje.

  • Dva floora in favna

    Nočne klube zaznamuje minljivost: z zatonom scen izginjajo tudi zatočišča rejverjev in od vznika klubske kulture smo pri nas videli delovati že neštete diskoteke z omejenim rokom trajanja, to so bili Turist, Valentino, Subsub, Hound Dog, Palma, B51, Dakota, Bellevue, Lipa, Babilon, Eldorado, Black Jack, Fun Factory, The Cube … Vse to so imena ljubljanskih klubov, ki bodo z novimi generacijami rejverjev potonila v pozabo. Delujočih diskotek, ki se lahko pobahajo s kar tremi (in pol) desetletji delovanja, po svetu ni veliko, pri nas pa je zgolj ena. Gre seveda za najglasnejšo klet v Ljubljani, legendarni Klub K4.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    28. 12. 2018  |  Mladina 52  |  Kultura  |  Portret

    Timon Šturbej, gledališki in filmski igralec …

    Če boste v središču Ljubljane opazili mladeniča, ki zamišljeno postopa naokoli in sam pri sebi nekaj mrmra, se nikar ne čudite. Zelo verjetno je, da ne gre za čudaka z glasovi v glavi, temveč za Timona Šturbeja, mladega igralca, ki na poti z gledališke vaje na snemanje filma ponavlja tekst za katerega izmed številnih likov, med katerimi dan za dnem preklaplja kot po tekočem traku. Šturbej, eden najbolj zaželenih igralcev mlajše generacije, se lahko v dramsko ali filmsko osebo tako vživi, da ga na ulici včasih stežka prepoznajo celo prijatelji. Tako je bilo denimo med snemanjem filma Posledice, čislanega prvenca Darka Štanteta, v katerem Šturbej igra Želeta, nasilnega prestopnika, poglavarja druščine mladih nepridipravov iz prevzgojnega zavoda. Vlogi v Posledicah je bil tako predan, da je zanjo radikalno spremenil zunanji videz: v fitnesu se je vidno okrepil, se pobril po glavi, obenem pa začasno spremenil tudi način govora in slog hoje.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    30. 11. 2018  |  Mladina 48  |  Družba

    Kathleen Richardson: Če si žalosten, si raje kot robota omisli domačo žival

    Prejšnji teden je v Ljubljani že drugo leto zapored potekal festival Grounded. Festivalski program ni zajemal le predstavljanja najnovejših smernic v futurološki klubski elektroniki, o katerem lahko berete v rubriki Oder, z različnimi predavanji in pogovori se je osredotočal na družbeni aktivizem in kritično mišljenje. Sodelujoči so se ukvarjali s trenutno pomembnimi temami, povezanimi z etičnimi vprašanji, ki se porajajo ob razvoju umetne inteligence in robotike. Na odprtju festivala je v Moderni galeriji z uvodnim predavanjem Nujnost politike človečnosti v času robotov in umetne inteligence nastopila častna gostja, socialna antropologinja in strokovnjakinja za etična vprašanja, povezana z robotiko, prof. dr. Kathleen Richardson.

  • Blagoslovljena veganska šunka

    Mednarodna veriga veganskih restavracij Loving Hut je priljubljena tudi pri nas: dve podružnici imamo v Ljubljani, po eno v Celju in Mariboru. Loving Hut pod geslom Bodi vegan, širi mir streže priboljške s sojinimi strdki, šunko iz sejtana, veganske hrenovke in podobne nadomestke za meso, ki jih obiskovalci uživajo pod portreti slavnih veganov. Restavracije Loving Hut s promocijo veganstva pretanjeno širijo nauke samooklicane najvišje mojstrice Ching Hai – vodje mednarodne duhovne skupnosti SMCHIA (Supreme Master Ching Hai International Association), ki v več pogledih spominja na versko gibanje in ima številne značilnosti kultov. Najvišja mojstrica je ustanoviteljica živilske franšize, lokalne podružnice pa odpirajo njeni učenci.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    26. 10. 2018  |  Mladina 43  |  Družba

    Nenavadno zavezništvo orkov, vilincev in škratov

    V naših gozdovih se ne zbirajo zgolj lovci, gobarji, psytrancerji in tista skupina možakarjev, ki si pravi Štajerska varda. Izbrane lokacije slovenskega podeželja enkrat na mesec postanejo zatočišče vilincev, škratov, čarovnikov, polovnjakov, orkov, goblinov, alkimistov in članov nordijskega klana Črni bratje. Občasno pa se kakor preteča grožnja pojavijo strašljiva čarovna bitja, kot so denimo troli ali volkodlaki. Zmaji so k sreči že izumrli.

  • Gregor Kocijančič

    12. 1. 2018  |  Mladina 2  |  Družba

    Žepno gojišče fekalnih bakterij

    Ameriško raziskovalno podjetje Dscout je z raziskavo pogostosti rabe pametnih telefonov ugotovilo, da uporabniki telefonom vsak dan v povprečju namenimo kar 2617 dotikov. Za dotik sicer šteje vsakršna interakcija z napravo, torej vsak klik, swipe, tap in tipkanje črk, zato se te velikanske številke nikakor ne ustrašite preveč.

  • Digitalna odvisnost

    Devetnajstletnega Petra so prijatelji včasih klicali Pero, zdaj pa ga poznajo pod imenom Worgen, ubijalec zmajev, sin Guthrandirja tretjega in prestolonaslednik vilinskega kraljestva Kalimdora. Njegovo človeško telo je zanj zgolj odvečno plovilo, ki v sebi nosi njegov novi jaz – nočnega vilinca iz Darnassusa, prestolnice Azerotha, fantazijskega sveta iz priljubljene računalniške igre World of Warcraft. Zanj je svet, v katerem je vrhovni svečenik nočnih vilincev, izurjeni bojevnik in postavno mitično bitje z nepredstavljivimi magičnimi močmi, pravzaprav resničnejši od tako imenovane realnosti sfaliranega dijaka in sramežljivega računalniškega geeka. Če bi bilo le mogoče, bi svoje telo kar izklopil in do konca svojih dni živel v spikslanem svetu, kjer bi do onemoglosti preganjal digitalne škrate, trole in zmaje. Vilinski avatar je povprečno šestnajst ur na dan: v Petra se prelevi le takrat, ko nadira svoje starše, ki mu občasno težijo s prijaznim povabilom na kosilo v spodnje nadstropje hiše, v kateri prebiva njegova zombificirana lupina.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Družba

    »Človek harmonije in pomočnik v vseh zadevah«

    Ko človek na nedeljsko jutro vstane že ob sedmih, se zdi samemu sebi pravi heroj, potem pa pride v obavtocestni hotel Mons in ugotovi, da se kljub nehumano zgodnji uri pravzaprav udeležuje enega najbolj obiskanih dogodkov v Ljubljani. Prestolnica je gostila magičnega zdravilca Josipa Grbavca, znanega pod psevdonimom Braco, ki slovenske sledilce s svojo prisotnostjo počasti enkrat na mesec. Braco ima pri nas (in tudi drugod po svetu) izjemno zvesto bazo navdušencev, o tem priča že dejstvo, da se kljub popolni odsotnosti oglaševanja in promocije skupinskih dogodkov zdravljenja v Ljubljani redno udeležuje več tisoč ljudi. Braco jih zdravi zgolj s pogledom. Za pičlih pet evrov nas samooklicani »človek harmonije in pomočnik v vseh zadevah« ozdravi sleherne tegobe – duhovne in duševne, čustvene in družinske. To naj bi mu uspevalo zgolj s strmenjem – brez kakršnegakoli govorjenja, pridiganja, duhovnega vodenja, dotikov, mahanja z rokami in mrmranja urokov v starodavnih jezikih.

  • Umetnost praznega govoričenja

    Če bi mlade danes vprašali, kaj so po poklicu, bi najbrž vsaj polovica odgovorila z nazivi, za katere slišimo prvič. No, pri dizajnerjih, didžejih in programerjih bi še nekako razumeli, kaj počnejo, a tu so še razni izvršni podpredsedniki, digitalni marketinški strategi, vodje divizij talentov in upravljavci dronov. Britanska agencija First Choice pa je ugotovila, da so ambicije generacije, ki prihaja za današnjimi 20-letniki, še precej presenetljivejše. Na vzorcu tisoč otrok, starih od šest do 17 let, je opravila anketo o poklicih, ki bi jih ti radi opravljali, ko odrastejo, in več kot tri četrtine jih je odgovorilo, da si ne želijo postati pripadniki tradicionalnih poklicev, kot sta zdravnik in odvetnik, temveč bi od vseh mogočih poklicev najraje postali vlogerji. Ja, vlogerji. To pomeni, da bi se radi preživljali z vsakodnevnim objavljanjem vlogov oziroma video blogov – kratkih filmčkov, v katerih v intimi svojega doma kramljajo s spletno kamero.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    18. 8. 2017  |  Mladina 33  |  Družba

    Dr. Kozma Ahačič, jezikoslovec in literarni zgodovinar

    Predstavljajte si, da odraščate v času, ko učenje slovnice pri pouku slovenščine ne pomeni agonije. Da odraščate v času, ko imate namesto suhoparnega učbenika, ob katerem se vam z vso silo zapirajo težke veke, pred sabo prijazno knjigo, ki tudi različna priredja, podredja in stavčne člene predstavi kot poglavje slovnice, ki smo mu zlahka kos. Tudi če se vse skupaj morda sliši kot utopija, je resničnost na strani učencev. Vse zasluge za to gredo Kozmi Ahačiču – leksikografu, profesorju, literarnemu zgodovinarju, poznavalcu zgodovine slovenskega jezika, raziskovalcu in namestniku predstojnika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki je učno gradivo osnovnošolcev in dijakov obogatil s knjigama Kratkoslovnica in Slovnica na kvadrat.

  • Gregor Kocijančič

    11. 7. 2017  |  Kultura

    Nedelo osvobaja

    V posebni Mladinini izdaji Intervju 2017 nam člani rap skupine Matter razkrijejo bistvo svojega nekonvencionalnega ustvarjanja. Pojasnijo nam, zakaj je dešifriranje pomenov njihovih besedil nesmiselno početje in zakaj se moramo ob poslušanju njihove glasbe prepustiti predvsem goli čutni izkušnji. Ko govorijo o svojem delu, vzpostavljajo zanimiv kontrast med (kvazi)filozofskimi mislimi in zabavnimi zgodbami, med banalnim humorjem in resnostjo, med pomenskostjo in absurdom - podobno nasprotje je mogoče zaznati tudi v njihovi glasbi.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    30. 6. 2017  |  Kultura

    Matter

    Matter je slovenska rap skupina, v kateri so Dacho, Tunja in Levanael. V zadnjih dveh letih je predvsem na ljubljanski alternativni sceni postala izjemno opazna – po eni strani je tako zelo oboževana, po drugi pa tako zelo osovražena, da postaja že pravi družbeni fenomen. Skupina je osrednja tema številnih razprav, spletnih »memejev« in celo grafitov. Prodala je vse izvode svoje prve plošče, podobno kot proda vse vstopnice za čisto vsakega od svojih koncertov. Z akcijami, kot je javno podpisovanje plakatov za oboževalce, počasi upravičuje samooklicani naziv »boybanda«. Do njene glasbe ljudje težko vzpostavijo nevtralen odnos. Tisto, kar je nekaterim pri njeni glasbi noro všeč, je drugim popolnoma grozljivo. Vendar so ti zadnji odzivi seveda samo koristni za »hype«.

  • Gregor Kocijančič

    26. 4. 2024  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Plošča

    Claire Rousay: Sentiment

    Eksperimentalna glasbenica Claire Rousay za Sentiment, svojo najdostopnejšo ploščo doslej, pravi, da se je z njo preizkusila v popu, a naj vas to ne zavede: dobršen del albuma uzurpira prasketanje abstraktnih kompozicij, sestavljenih iz terenskih posnetkov. Ko nam v uverturi plošče mrk glas zamrmra, da »že več dni ne more jesti, spati ali zapustiti postelje«, nemudoma postane jasno, da poslušanje tega izdelka ne bo ravno vedra izkušnja. Album, ki ga je (kant)avtorica zgovorno opisala kot »ambientalni emo«, je zbirka pretanjenih, globoko melanholičnih in počasi kotalečih se jeremijad, ki so po eni strani izrazito intimne in introspektivne, po drugi pa so zaradi ekscesne količine vokalnih efektov tudi zelo odtujene in robotske – kot bi nam prepevala otožna kiborginja.

  • Gregor Kocijančič

    26. 4. 2024  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Plošča  Za naročnike

    Vampire Weekend: Only God Was Above Us

    Navihani indie pop prvaki newyorške zasedbe Vampire Weekend so bend ustanovili kot študentje univerze Columbia, njihova »Ivy League« privilegiranost pa je močno zaznamovala tudi identiteto zasedbe, kar je ob deškem vokalu Ezre Koeniga bendova najbolj odbijajoča značilnost. Čislana zasedba tudi po slabih dvajsetih letih delovanja premore toliko mladostniškega elana, kot bi še vedno brenkala na elitnem študentskem kampusu, kar pa ne pomeni, da se je zataknila v svojih koreninah – daleč od tega.