»Ves čas nas držijo v položaju popolnega krča in strahu. To je zame prava nesvoboda.«

Prav zdaj je v središču pozornosti zaradi filma Prasica, slabšalno ime za žensko, ki ga je režirala po scenariju mlade dramatičarke Ize Strehar in ki je na Festivalu slovenskega filma pobral kup nagrad: med drugim vesno za najboljši celovečerec, za najboljši film po izbiri občinstva, za scenarij in glavno igralko (Liza Marijina). V filmu spremljamo posameznike na pragu tridesetih let, ki zaradi družbenih razmer ne morejo odrasti; njihove zveze, stanovanja, službe, življenjske odločitve – vse je en velik kaos, a v njem nekako manevrirajo iz dneva v dan. Kakšno izbiro pa sploh imajo? Posebej zapomnljiva in prepričljiva je glavna junakinja Eva, ki brezbrižno pomete s tradicijo pasivne junakinje slovenskega filma. Tijana Zinajić (1973) se je s podobnimi liki ukvarjala že v svojem prvem dolgometražnem filmu Zgodbe iz sekreta in preprosto dobro razume nevroze in tesnobe ljudi na prehodu med mladostjo in odraslostjo, sploh v času, ki jim ne pušča ravno veliko možnosti. Verjame tudi v žensko tovarištvo, ki bo še izrazitejše, če bodo ženske na glas govorile o stiskah, s katerimi se spoprijemajo, in meni, da bi morali politiki končno dojeti, da jim ljudje ne zaupajo več.

Volitve bodo odločale o vrnitvi demokracije

Dogodki in ljudje, ki so bili njihovi junaki in se jih danes spominjamo, počasi tonejo v pozabo. Nanje bodo mlajše rodove počasi spominjala le še obeležja, kot je to, postavljeno Jančiju Mevžlju in Milanu Majcnu, človeku, ki je k uporu zoper okupatorja dvignil Mirnsko dolino, razdeljeno med Italijo in rajh.

»Logika kazni ni produktivna«

Dr. Alenka Kraigher je ena od najbolj znanih slovenskih epidemiologinj, nekoč je vodila Nacionalni inštitut za javno zdravje, pred kratkim se je upokojila. A kljub vsemu, kljub rekordom in številkam, ki znova letijo v nebo, ostaja vsaj deloma optimistična. V nasprotju z vlado še vedno zaupa ljudem in še vedno upa, da se bodo na koncu tisti, ki še omahujejo, vseeno odločili za cepljenje.

Poslanci so tisti, ki lahko preprečijo zdrs v nedemokratično družbo

Dr. Tine Hribar je filozof, v osemdesetih letih je bil pomemben član osamosvojitvenih krogov. Dr. Josip Globevnik je matematik, pred dvema letoma je dobil Zoisovo nagrado za življenjsko delo. Dr. Alenka Šelih je ugledna pravnica, nekoč je bila direktorica Inštituta za kriminologijo, znana je po zavzemanju za človekove pravice. Dr. Ivan Kreft je genetik, ambasador znanosti. Dr. Blaž Rozman je delal v Bolnišnici Petra Držaja, je raziskovalec, ki se je ukvarjal z magnetno resonanco. Milan Dekleva je pisatelj, pesnik, esejist, prevajalec. Dr. Renata Salecl je filozofinja, avtorica številnih knjig, ki predava tudi na uglednih tujih fakultetah.

Se še spomnite izbrisanih?

Na Mirovnem inštitutu so zagnali donacijsko kampanjo #zastatus, namenjeno ureditvi statusa oseb, izbrisanih v času po osamosvojitvi Slovenije. Akcija bo potekala ta in prihodnji mesec, zbrana sredstva pa bodo namenjena poravnavi stroškov zastopanja izbrisanih posameznikov brez statusa. Zakon za urejanje statusa izbrisanih v Sloveniji ne velja več, a tu še vedno živijo ljudje brez statusa. Pot do ureditve tega ni lahka, še manj kratka, traja približno sedem let in še to le, če se kaj ne zaplete. Do končnega cilja za zdaj še ni prišel nihče, četudi gre za osebe, ki v Sloveniji živijo že desetletja. Živijo v strahu, socialni stiski, pestijo jih tegobe staranja, bolezni in druge neprijetnosti.

Umrlih partizanov ne častimo, umrle domobrance pa

Predsednik vlade Janez Janša je bil ob dnevu spomina na mrtve na podnebni konferenci v Glasgowu, zato so državne vence v njegovem imenu na izbrana mesta položili gardisti Slovenske vojske. Kot je v zahvali sporočil prek Twitterja, so jih položili na grobova Jožeta Pučnika in Andreja Bajuka ter k spomeniku padlim v vojni za Slovenijo in »spomeniku pomorjenim pripadnikom Slovenske narodne vojske na Žalah«, pri čemer je imel v mislih spomenik padlim domobrancem. A še bolj, kot je nekatere zmotila odločitev, da se pokloni padlim domobrancem, je bilo sporno, komu venca ni namenil – padlim partizanom.

Tarnanje dveh izdajalcev

Piska teh vrstic se držim pravila, da popolnoma ignoriram TV3 in Igorja Pirkoviča, ker pač to ni novinarstvo, ampak navadno gostilnikovanje nekega oboževalca Janeza Janše. Kaj naj namreč pišemo o novinarju, če pa ta človek piše pesmi o prav določenem moškem in njegovi stranki? Če vzdihuje ob imenu tega politika? Da je tudi to novinarstvo, samo da nam ni všeč? Veliko smo se v komunizmu hecali iz novinarskih kolegov, ki niso razumeli, da je treba biti od politike neodvisen, a da bi kdo od novinarjev pisal pesmice o Kardelju, Titu … No, to se takrat, niti v najtršem komunizmu, ni dogajalo. Se pa že leta in leta na TV Slovenija. In vsi se delajo, da ni nič narobe.

Nesrečni fuk

Olmo Omerzu, slovenski gastarbajter, avtor finih filmov (Zimske muhe, Družinski film, Mlada noč), si v Atlasu ptic vzame uro in pol za uničenje kapitalizma. Ivo (Miroslav Donutil), ostareli lastnik češke tovarne, nenadoma kolapsne. Srce. Odpeljejo ga na kliniko in ga priklopijo na aparate. Videti je tako groteskno, kot bi se kdo iz njega norčeval. Kapitalizem smeši, ponižuje, ubija in uničuje tudi tiste, ki vanj najbolj verjamejo, ki ga najbolj slavijo in ki z njim najbolj profitirajo. In medtem ko se Ivo, kapitalist, ki ga je kapitalizem povsem izžel, bori za življenje, njegova sinova zarotniško oznanjata: Delati se je treba, kot da je živ! Kot da je vse v redu! Preprečiti je treba paniko. Kapital je plašna žival.

Seks, postpolitika in YouTube

Pretekli teden je javnost razburil posnetek Gregorja Čeglaja, ki ga je POP TV med slovensko estrado izstrelila kot sanjskega moškega. V gostovanju pri youtuberju Peru Martiću je z ocenami od ena do deset ocenjeval fotografije žensk, jih objektificiral in zasmehoval njihov videz.

Sally imajo vsi radi

Spoznajte Alice, Eileen, Simona in Felixa, štiri prijatelje v poznih dvajsetih. Simon je v resnici nekoliko starejši, trideset-in-nekaj-letnik, ampak trideseta so itak nova dvajseta. Alice je pisateljica, ki je z dvema romanoma dosegla mednarodno slavo. Ima vse, kar si je kadarkoli želela: uspeh, slavo, denar. Že v mladosti je sanjarila o tem, da bi se po nečem izrazito razlikovala od drugih, kar ji je tudi uspelo. Kljub temu je po izidu druge knjige doživela živčni zlom in pristala v psihiatrični bolnišnici.

Se rešitev vseh naših težav skriva v krofu?

Evropska unija in vse njene države članice so se kot podpisnice Pariškega sporazuma zavezale k temu, da bodo do leta 2050 poskušale doseči, da unija postane prvo podnebno nevtralno gospodarstvo in družba. Sporazum, sprejet pred skoraj šestimi leti, vključuje akcijski načrt za omejitev globalnega segrevanja na manj kot dve stopinji Celzija in prizadevanje, da to ne bi preseglo stopinjo in pol. Če se bo povprečna svetovna temperatura povišala za dve stopinji namesto za eno in pol, bo od pomanjkanja vode, vročinskih valov in drugih ekstremnih vremenskih dogodkov umrlo 150 milijonov več ljudi. Kljub temu da se nam dogovorjeni cilji vztrajno izmikajo, pa obstoječa družbenogospodarska ureditev, kapitalizem, še vedno vztraja pri tem, da je družbeni razvoj mogoče meriti zgolj z rastjo bruto domačega proizvoda. A lahko bi bilo tudi drugače. Mesto Amsterdam je aprila lani razglasilo, da se bo kot prvo mesto na svetu ravnalo po načelih tako imenovane krofne ekonomije, ki jo je utemeljila angleška ekonomistka Kate Raworth. Po njegovih stopinjah stopajo tudi København, Barcelona in Bruselj.

Delavski boj proti vodstvu policije …

Sindikat policistov Slovenije je zbral že skoraj dovolj podpisov za vložitev predloga sprememb zakona o delovnih razmerjih, s katerim bi onemogočili zlorabo instituta opozorila pred odpovedjo delovnega razmerja, ki ga vodstvo policije zlorablja za obračunavanje s policisti, če ti niso po volji oblasti.

Utelešenje interneta

Mark Zuckerberg, prvi mož korporacije Facebook – oziroma tisti intergalaktični človek kuščar, ki se je, odet v hiperrealistični človeški kostum, infiltriral v zemljansko elito –, že dolgo ni zvenel tako navdušeno (in hkrati tako strašljivo) kakor na predstavitvi interneta jutrišnjega dne, imenovanega »metaverzum« (metaverse, op. p.). Podjetje Facebook se je te dni preimenovalo, zdaj se imenuje Meta, s tem pa javnosti sporoča, da počasi začenja novo poglavje v spletni socializaciji. Šlo naj bi za virtualni ekosistem, »o katerem lahko razmišljamo kot o utelešenju interneta, kjer vstopimo v vsebino, namesto da jo zgolj gledamo,« je Zuckerberg vneto razlagal na predstavitvi, med katero je njegov avatar skupaj z avatarji njegovih najbližjih sodelavcev lebdel v breztežnostnem prostoru na virtualni vesoljski ladji.

Heni Erceg

5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Hrvaška

Kasim iz Vinkovcev

»Grozljivo je, da tukaj živi toliko nadarjenih in pridnih ljudi, pa nam je vendarle uspelo zaplesti se v vojno z lastnimi brati. Pri vsej svoji nadarjenosti smo še vedno zaostali, kako bi se sicer lahko tako krvavo pobijali ob koncu 20. stoletja. Lopovi, nič drugega niso ti, ki so sprli navadne ljudi, in niti najmanj ni pomembno, na kateri strani je bilo več žrtev, ker ne bi smeli dovoliti, da sploh kdorkoli v Jugoslaviji izgubi življenje. Po krivici odvzeto življenje je vesoljna katastrofa. Civilizacijsko se nismo bili sposobni spoprijeti z zgodovinskim trenutkom.«

Vlado Miheljak

5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Dva leva

Novi obrazi stare politike

Od vseh neštetokrat citiranih izjav, govorov generala Rupnika, je zgornji najbolj signifikanten. Ne le zaradi vsebine kot take, ampak zaradi datuma. Dvaindvajsetega aprila petinštirideset! To ni bila morebiti vsiljena rojstnodnevna čestitka Führerju, ni bila zavržna domobranska prisega, katere besedilo naj bi domnevno pomagali pisati tisti, ki so se jim priklonili. Ne, to je bil čas, ko so nemške okupacijske sile že, kot povsod drugod po Evropi, panično kurile dokumente, pakirale in iskale civilna oblačila za dan po tem in prebeg čez Karavanke. Takrat jih nikakor ni več brigalo, kaj počnejo in govorijo lokalni kolaboranti. In takrat je »prezident« imel v časopisu Slovenec svoj zadnji nagovor ljudstvu ter v njem strnil vso svojo izvorno avtoritarnost, bazični antidemokratični refleks ter nekontrolirani antisemitizem. In tudi domobranci kot »nosilci nove svobode slovenskega naroda« niso bili eni od borcev za svobodo, eni od antifašistov, ampak kolaboranti sil mraka; kolaboranti nacizma. Teza, da je šlo pri domobranstvu zgolj za slabo oceno situacije ali celo za taktično kolaboracijo, je prekratka. Domobranstvo je razvilo lasten, avtonomni fašistoidni diskurz. Že hiter pregled zapisov v Slovencu od konca aprila 1941 do konca aprila 1945, razkrije, da je domobranstvo ne glede na to, ali smo bili pod okupacijo mediteransko »ležernega« fašizma ali germansko »rigoroznega« nacizma, vselej uporabljalo originalni trdi besednjak, poln povedi o židovski agitaciji, židovskem bogastvu, boljševističnem satanizmu sodobnega židovstva, o spregi med liberalizmom, boljševizmom in cionizmom ...

Domiselni ponudniki testov

Čeprav je testiranje eno ključnih orodij za spoprijem z epidemijo covid-19, na ministrstvu za zdravje še vedno niso objavili celotnega seznama izvajalcev – med njimi so tudi zasebniki, ki so za to dobili zeleno luč ministrstva. Tam se ne ukvarjajo niti s cenami, ki jih ti zasebniki postavljajo za opravljanje zahtevnejših in zanesljivejših PCR-testov ali hitrih antigenskih testov. »Do cen samoplačniških PCR-testov ministrstvo nima stališča,« odgovarjajo. Za hitre antigenske teste (HAGT) pa cenovna omejitev 12 evrov, ki jo je poleti javno razglasil minister, »še velja«, potrjujejo in dodajajo, da nadzor opravlja zdravstveni inšpektorat.

Režim proti ženskam

Konec septembra je v poljsko bolnišnico v Pszczyni, mestecu v bližini Katovic, zaradi iztekanja plodovnice prišla 30-letna ženska v 22. tednu nosečnosti. Pri pregledu so zdravniki ugotovili, da se je plod zaradi pomanjkanja plodovnice napačno razvijal, bil je tudi deformiran in ni imel več možnosti preživetja. Kljub temu zdravniki splava niso opravili takoj, ampak so čakali, da je plodu nehalo biti srce, to pa je bilo za žensko prepozno. Uradno je umrla zaradi tako imenovanega septičnega šoka, dejansko pa zaradi poljske zakonodaje, ki prepoveduje splav.