dr. Bogomir Kovač

dr. Bogomir Kovač

  • So krive zvezde?

    Prihodnost sveta bo očitno odvisna od uravnoteženja ekoloških, ekonomskih in etičnih rešitev. Trije E-ji so nova stara eko-socialna paradigma možne transformacije globalnega kapitalizma. Podnebne spremembe in družbena neenakost sta v središču teh političnih zahtev. Nuja zasuka je podobna tisti po letih 1950 in 1990, ko je bila v središču vrvenja Evropa, njen moralni imperativ miru, razvoja in blaginje. Tudi tokrat EU potrebuje pozitivno vizijo, zaradi notranjega populističnega nacionalizma in zunanjega prerivanja ZDA in Kitajske. Nova socialno obarvana zelena politika je hkrati politična agenda von der Leynove in Lagardove, dveh novih najvplivnejših političark EU. Toda zelena socialna reforma bolj poglablja kot rešuje protislovja sodobnega kapitalizma. Ekonomska bitka za naravo je dejansko politični boj za preživetje civilizacije.

  • Zadnji let

    Stečaj letalskega prevoznika Adria Airways (AA) v teh dneh politično pretresa državo. Njen zadnji let je bil improvizirani prevoz srebrnih odbojkarjev iz Pariza v Slovenijo. Dramolet zmagoslavja športa in usodnega konca družbe ne bi mogel biti bolj poveden in hkrati tako slovenski. Pogrebu družbe je zgolj v zadnjem letu botroval popoln poslovni in politični diletantizem. Toda odgovornost je bolj politična kot poslovna, s propadom AA izgublja največ država in manj tuji lastniki, več zaposleni kot upniki. Na pogorišču družbe ni mogoče v nekaj mesecih zgraditi nobene resne alternative. Slovenija pa s tem izgublja del svojih pomembnih konkurenčnih prednosti.

  • Narobe svet

    ECB je sredi septembra 2019 potrdila svojo dosedanjo monetarno usmeritev. Ponovno je znižala ključne obrestne mere, ki so že sedaj negativne. To sproža pritiske navzdol, na depozitne in kreditne obrestne mere bank. Varčevalcem grozijo ležarine za prihranke in višji stroški bančnih storitev, kreditojemalci pa kljub temu premalo investirajo. Monetarna politika je že dolgo v slepi ulici likvidnostne pasti. Centralne banke rešujejo likvidnost bančnega in finančnega sistema, toda rušijo ravnovesje med prihranki in investicijami. Rešitev nekateri vidijo v novi povezanosti denarne in fiskalne politike, v neposredni monetizaciji gospodarstva, držav in davkoplačevalcev. Mario Draghi, ECB in EU so dober dokaz teh dilem in uspešnosti zgrešenih ukrepov.

  • Politični čudež

    Vlada Marjana Šarca je 13. septembra uspešno končala prvo leto mandata, dovolj za politično presojo, premalo za ekonomsko oceno. Največji uspeh prve manjšinske koalicijske vlade so njena politična trdnost, visoka legitimnost, priljubljenost prvega ministra. Ekonomski rezultati so dobri, bolj zaradi ekonomske konjunkture kot vladnih ukrepov. Dobili smo mešanico političnoekonomskega populizma in pragmatizma, brez odrešujočih vizij, strategij in reform. Šarec ima nekaj Drnovškovega občutka za lovljenje političnega ravnotežja in ekonomskih tveganj, toda z več politične empatije. Skrivnost uspeha te vlade je njen predsednik, stroj za interpretacije politične metafizike.

  • Ne zapirajmo si oči

    Ugledni King’s College v Cambridgeu je na začetku tedna gostil odmevno znanstveno konferenco, ki si zasluži posebno pozornost. Povezuje tri pomembne teme, stoletnico briljantne Keynesove knjige o ekonomskih posledicah miru, osemdeseto obletnico začetka druge svetovne vojne ter vlogo ekonomike in ekonomistov pri tem. Političnoekonomske vzporednice začetka 20. in 21. stoletja so presenetljive in zastrašujoče. V svetu naraščajočega nacionalnega populizma, nesmiselnih političnih prerivanj in razpadanja globalnega ekonomskega reda se vedno znova lomi krhkost političnega miru in ekonomske blaginje. Razpad prve in druge globalizacije, nemško vprašanje in nesposobnost političnih elit so podobni leta 1919 in tudi 2019.

  • Politično kadrovanje

    Politično kadrovanje v državnih podjetjih je pred dnevi znova odprlo Pandorino skrinjico našega korporativnega upravljanja, polno sprenevedanja in navidezne nemoči. Politično nameščanje kadrov na vodilna mesta družb je stara in pogosta praksa, prijave tega početja so redke, hiter in dramatičen razplet pa je domala unikum. In to je edina svetla točka Šarčeve kadrovske polomije. Povezanost politike in biznisa je stara, tudi legitimna, kolikor je politično transparentna in družbeno odgovorna. Slovita ugrabitev države s strani vplivnih elit ima dve plati. Velja tako za vmešavanje politike v vodenje podjetij kot tudi za prevlado korporacij nad državo. Politično-lobistično močvirje korporativnega upravljanja pa ni zgolj slovenska posebnost, ne velja zgolj za javni, temveč tudi zasebni sektor. Novi način kadrovanja v državnih podjetjih in drugod bo zato večji zalogaj, kot si predstavlja prvi minister Šarec.

  • Sedem veličastnih

    Vrh G7 v francoskem letovišču Biarritz konec avgusta 2019 je po pričakovanjih deloval kot slaba politična farsa. V soju žarometov majhnega omizja sta bila Trump in Johnson videti še bolj groteskna, nekdaj enotni elitni klub držav pa v krpanju multilaterizma povsem razglašen. Francosko predsedovanje naj bi bilo osredotočeno na probleme neenakosti, svetovne varnosti, podnebnih sprememb in trgovinskih vojn. V ozadju širšega kroga vabljenih so bila vnaprej pripravljena presenečenja, najprej že pred srečanjem z Rusijo, kasneje z Iranom, pa Brazilijo in Kitajsko. Dramatični vložki so postali mašilo izpraznjene vsebinske agende. Macron je izstopal z ambicioznimi pobudami, Trump z banalnostjo svoje diplomacije. Edina konkretna posledica srečanja je prgišče dolarjev za reševanje požarov v amazonskih gozdovih, ki je ujezil Brazilce. Drobiž za obliž nesposobnosti in nemoči G7.

  • Napake in pasti turizma

    Turizem je konec avgusta v Evropi in drugod ena osrednjih tem razgovorov in razprav razgretih turistov in ekonomskih analitikov. Svetovni, evropski in slovenski turizem že peto leto zapored dosega izjemno rast in razvoj, statistika presega vse strateške napovedi. Turizem je očitno uspešno povezal demografsko in socialno podobo sveta, ponuja postmoderno utopijo razseljenega sveta. Slovenija je po letih iskanja našla pravo strateško pot turističnega razvoja, zelena destinacija pristnih doživetij, čutenje raznolikosti namesto vsakdanje množičnosti. V ospredju sta trajnostni razvoj in kakovost storitev, oboje pa je še vedno premalo povezano in razvito. Turizem je naša zgodba o uspehu, toda ne brez napak in pasti. Kaj torej storiti?

  • Usoda Facebookove libre

    Facebook, globalni medijski gigant, je sredi junija 2019 zakoličil pot za izdajo svojega digitalnega denarja. »Libra« ni niti običajna kriptovaluta niti klasičen e-denar, je institucionalna inovacija, ki povsod buri duhove. Facebook v tem vidi izjemno poslovno priložnost, centralni bankirji pa grožnjo monetarni stabilnosti. Libra je kvazi valuta globalnega biznisa, ki lahko ogrozi tržno konkurenčnost in zasebnost potrošnikov, trdijo državni regulatorji. Libra je preizkus prihodnje denarne ureditve in globalnega urejanja verig vrednosti. Lahko Facebooku ponovno uspe veliki poslovni met, kljub izjemnemu padcu vrednosti družbe na črni četrtek, 25. julija 2019? Ali je Zuckerberg v napačnem trenutku izbral preveč tvegano tarčo?

  • Nova vloga Mednarodnega denarnega sklada

    Mednarodni denarni sklad (MDS) je julija 2019 praznoval svojo petinsedemdesetletnico. Častitljivi jubilej protislovne globalne finančne institucije odpira dvoje vprašanj. Prvo zadeva reformo mednarodne monetarne in finančne ureditve, drugo menjavo njenega vodstva. Brettonwoodski duh je že zdavnaj pokopan, svet pa potrebuje novo globalno ureditev bolj kot kdaj prej. Christine Lagarde naj bi vodenje MDS zamenjala z načelovanjem ECB. Toda kdo naj vodi MDS in kako? Bo obveljalo, da je MDS dvanajstič zapored v rokah nekoga iz Evrope, morda Kristaline Georgieve? Kako ohraniti politično legitimnost s takšno kadrovsko politiko, popraviti ekonomski ugled zaradi napak neoliberalne agende po letu 2008? Preprosto, MDS ne more delovati v imenu in na način zmagovalcev druge svetovne vojne.

  • Družbena vloga Pošte Slovenije

    Poštna dejavnost velja za eno najstarejših in najbolj tradicionalnih javnih storitev. Velja za verodostojno ogledalo političnoekonomskih sprememb in zadreg sodobnega časa, od tržne globalizacije do tehnološke digitalizacije, ki odločilno vplivajo na način življenja ljudi, kulturo bivanja in delovanje držav. Pošta Slovenije (PS) je del teh razvojnih sprememb. V nekaj mesecih leta 2019 ji je grozila splošna stavka zaradi plač in razmer, v katerih delajo zaposleni, doživela je veliko logistično širitev pa burne odzive glede poštne mreže v državi. Pošta je preprosto preveč pomembna, da bi jo lahko prepustili politični improvizaciji in zgolj poslovni tržni logiki. Gre za še eno zgrešeno predstavo o javnem sektorju v tej državi.

  • Dokler je še čas

    Fiskalno načrtovanje je pred poletnim zatišjem v polnem razmahu, tako v RS kot na ravni EU. Vlada je na začetku julija 2019 sprejela grobi razrez proračunskih odhodkov za leti 2020 in 2021 glede na gospodarske možnosti in fiskalne omejitve. Proračun je tradicionalno ogledalo ekonomskega stanja države in političnih sposobnosti vlade. Udobje najvišjega proračuna doslej želi Šarec jeseni zašiliti z glasovanjem o politični zaupnici vlade. Ekonomsko tveganje ni veliko, politični dobitek pa manjšinski vladi omogoča varno drugo leto preživetja. Problem ni toliko proračun, temveč sistemske spremembe, razvojni in strukturni ukrepi ob njem, ki so za drugo leto vladanja ključni. Podobno kot v EU sta tudi v RS največji izziv trajnostni razvoj in njegova socialna vzdržnost.

  • Kaj storiti?

    Političnoekonomske napovedi o novi recesiji leta 2020 so vse verjetnejše. Ranljivost svetovnega gospodarstva dobrih deset let po izbruhu finančne krize narašča, tako ekonomsko kot politično. ZDA imajo največji proračunski primanjkljaj, Kitajski grozi bančna kriza, EU z vodilno Nemčijo ponovno izgublja zagon. Osrednja težava ni toliko v novi recesiji, temveč v izpetih ekonomskih politikah. Obstoječih fiskalnih in monetarnih orodij ni mogoče učinkovito uporabiti. Fiskalna politika varčevanja je kompromitirana, monetarna tiči v lastni pasti, strukturne reforme so politično nezaželene. Preprosto, nova kriza je vse bolj verjetna, političnoekonomske možnosti spopada z njo pa so manjše kot pred desetimi leti. Kaj torej storiti, če nas zadene nov simetrični krizni šok na globalni ravni? Bomo ravnali drugače?

  • Od Julije do lady Macbeth

    Dve od štirih najvplivnejših evropskih političnih mest bosta v prihodnosti zasedli ženski, Ursula von der Leyen (EK) in Christine Lagarde (ECB). Druga dva zakulisna izbranca sta David Sassoli na čelu parlamenta in Charles Michel kot predsednik evropskega sveta. Politična igra Nemčije in Francije, Merklove in Macrona, ne more biti bolj povedna. Stara naveza igra mimo dogovorov in demokratičnih pravil z novim nočnim kadrovanjem in ženskim sporočilom. Kot da bi institucionalno krizo EU in izpraznjeno vsebino lahko v naslednjih letih rešili slamnati možje in ženski princip vodenja. Ekološka in socialna, političnoekonomska in geostrateška protislovja EU se spet rešujejo s kadrovskimi spletkami. Evropa je bila v svoji protislovni mitološki zgodovini vedno in predvsem ženska, v dobrem in slabem. V teh kriznih razmerah se očitno vrača k svojim koreninam, ženski identiteti. Toda ali bo to zadostovalo?

  • G20 je del problema

    Vsakoletno srečanje svetovnih voditeljev skupine G20, ki je bilo konec junija v Osaki na Japonskem, ni prineslo odrešujočih rešitev. Globalni problemi se kopičijo. Zadevajo podnebne spremembe in energetiko, globalizacijo in svetovno trgovino, digitalno prihodnost in sedanjo neenakost. Svetovna ureditev z ZDA na čelu razpada, spreminja se geostrateška podoba sveta, vojne vse bolj ogrožajo svetovni mir. G20 očitno želi postati nov paravan postmodernega multilaterizma, z ohlapnim mednarodnim pravom, brez prave politične legitimnosti. Zato niha med starim ekonomskim liberalizmom in novo avtoritarno politiko.

  • Dolgovi

    Svetovna zadolženost je deset let po veliki finančni krizi na najvišji ravni v dosedanji ekonomski zgodovini. Ta politično tiha, toda nevarna tempirana ekonomska bomba ob novi recesiji in razpadanju globalnega reda lahko dodatno ogrozi svetovni mir. Dolžniška ekonomija je še vedno enigma sodobnih monetarnih financ, tudi sistemska tveganja so drugačna kot prej. Dolg je bistvo denarja, eden od stebrov socializacije civilizacije, hkrati pa temeljni vzvod sodobnega gospodarskega razvoja in želene države blaginje. Toda prevelika zadolženost povzroča tveganja, zato je temeljno vprašanje, kakšna je danes vzdržna zadolženost. To je poleg ekonomske neenakosti in iskanja nove globalne ureditve osrednji ekonomski problem sodobnega sveta. Največja dolžniška tveganja so v razvitem kapitalističnem centru (ZDA, Japonska, EU), pa tudi na Kitajskem in v Latinski Ameriki. Očitno ostajajo dolgovi večna rešitev in hkrati prekletstvo tržnega gospodarstva.

  • Umetnost gradnje

    Zakonodajni trojček na področju urejanja prostora (ZureP-2), gradbeništva (GZ) ter arhitekturne in inženirske dejavnosti (ZAID) leto po sprejemu vedno bolj buri politične duhove in lomi strokovne interese. Trojček je nastal kot postopen konsenz stroke in politike glede drugačnega urejanja prostora in kakovosti gradenj. V ospredje postavlja evropska načela trajnosti in družbene odgovornosti. Ponuja odgovore na tri vprašanja. Kaj je pri urejanju prostora javni interes, kdo zanj nosi poklicno odgovornost, kako učinkovito izvajati in nadzirati gradnjo. Zalomilo se je spodaj, v sporu kompetenc različnih strok, v premalo jasni regulaciji in kakopak večnem spopadu za denar. Arhitekturno načrtovanje in projektiranje sta eno, gradbeno izvajanje in nadzor nekaj drugega. Toda namesto sodelovanja strok smo znova končali v njihovi cepitvi.

  • Politično gledališče

    Prodaja Abanke je spet v središču političnih kalkulacij, sporne in v marsičem škandalozne bančne sanacije 2013/2014. Politična srenja je razdeljena, postopki prodaje tečejo v varnem zavetrju SDH, povezuje jih standardna blasfemičnost prelaganja odgovornosti. V ospredju so stari argumenti spoštovanja evropskih zavez na eni in obrambe nacionalnih interesov na drugi. Toda tri okoliščine so nove. Abanka je zadnja priložnost glede slovenskega lastništva državno saniranih bank. Njena privatizacija poteka pod okriljem bančnih pravnih bitk med državo in Banko Slovenije, Evropsko centralno banko in evropsko komisijo v razmerju do Republike Slovenije, razlaščencev do Banke Slovenije in vlade. Hkrati pa evropske institucije menjajo svoja vodstva, novi so pogledi na preživele protikrizne ukrepe. Možen alibi odložitve prodaje Abanke so lahko prav ti tekoči pravni postopki glede stare bančne sanacije in odgovornosti vseh akterjev, domačih in evropskih. To pa pomeni konec domačih političnih norčij in težavno obrambo suverenosti države na ravni EU.

  • Kaj z Adrio Airways?

    Adria Airways (AA) se tri leta po privatizaciji vrača na politično prizorišče, ne kot dokaz uspešnosti, temveč nove poslovne katastrofe. Finančna in poslovna sanacija nista uspeli, razvojno tiči družba že desetletje v brezizhodnem položaju. Njena domala šestdesetletna poslovna zgodovina je učna ura, kje in kako grešiti, tako pod nekdanjimi komunisti kot novodobnimi kapitalisti. Država je kot dolgoletni lastnik družbo zavozila in jo prodala, novi nemški lastniki sedaj ne morejo preživeti brez državnih pomoči. Tragikomično, toda privatizacijo AA lahko očitno reši novo podržavljanje ali pa bo doživela stečaj in dokončno zaprtje. Kje tiči bistvo številnih zablod in kdo je zanje odgovoren?

  • Čas za izsiljene napake

    Evropske volitve so potrdile staro politično nakano, da v propadajočih politično-ekonomskih skupnostih spremembe pomenijo zgolj utrjevanje statusa quo. Politični obraz EU se bo spremenil zaradi nove sestave parlamenta, komisije in peterice vodilnih funkcionarjev, toda novi obrazi so zgolj pokritje za premik EU iz votlega v prazno. Preprosto, novo politično ravnotežje ohranja ekonomski status quo, nihče ne obeta drugačne ekonomske normale. Volitve so dokaz, da je demokracija v EU bolj formalna kot dejanska. Politični prostor se je razpršil, toda stare politične elite so izgubile premalo in nova populistična alternativa je dobila premalo, da bi kaj spremenila. Med znanilci pozitivnega političnega preboja so zeleni. Trajnostni razvoj in zeleni »new deal« postaja resna ekonomska usmeritev v političnem svetu, ki ne priznava alternativ.

  • Plače

    Plačni sistem javnih uslužbencev je postal predmet paradoksalnih sistemskih protislovij in političnih preigravanj. Po desetih letih je sistem pred svojim samodejnim zlomom. Izredna seja državnega zbora sredi maja 2019 je zgolj dokaz, da politiki pri tem še vedno ne razumejo skoraj ničesar. Slovito Virantovo plačno reformo je postavila prva Janševa vlada, danes pa se ji prva odpoveduje. Šarčeva vlada nasprotno brani temelje sistema, ki postaja zgolj papirni tiger. Političnim bitkam za to oslovo senco ni videti konca. Enotni plačni sistem je največji Janšev socialistični projekt, ki ga danes branijo njegovi goreči nasprotniki. Ne eni ne drugi ne dojamejo, da sedanje anomalije niso napake, temveč sistemska protislovja. Zato rešitev ni reforma sedanjega plačnega sistema v javnem sektorju, temveč njegova opustitev.

  • Nasvidenje, ZDA, dober dan, EU!

    Iranska kriza postaja novo geostrateško politično torišče stopnjevanja vojn na Srednjem vzhodu. ZDA so lani izstopile iz slovitega jedrskega dogovora, po letu dni zaostrene politične retorike in ekonomskih sankcij Iran napoveduje, da opušča njegove zaveze. Zdi se, da je svet pred novo vojno, nevarnejšo od katerekoli sedanje. Tokrat so političnoekonomski vložki veliko večji kot v sirski državljanski vojni. Gre za naftni biznis, za spopad mnogo širših regionalnih političnih koalicij, za neposredno merjenje moči ZDA in Kitajske, pa tudi Rusije. EU je tu v velikem političnoekonomskem, tudi vojaškem precepu. Jedrske grožnje so v hladni vojni zagotavljale mir, danes vse bolj netijo nove vojne. Bombe lahko očitno uničite samo z bombardiranjem.

  • Petnajst let EU

    Petnajsta obletnica vstopa Slovenije v EU je priložnost za premislek o prehojeni poti države, še zlasti če to povežemo s tridesetletnico majniške deklaracije in stoletnico pariške mirovne pogodbe. Slovenija je v stotih letih zamenjala pet državnih formacij, dve monarhiji, dve republiki in tiči sedaj v EU kot prav posebni politični entiteti. Od tod naša institucionalna prilagodljivost in hkrati identitetna izgubljenost. Romantična predstava samostojne države in EU je danes zbledela. Trčila je ob realna protislovja evropske institucionalne arhitekture in lastne omejenosti upravljanja in vodenja države. Volitve, domače in evropske, zgolj razkrivajo blasfemičnost teh podob, problematičnih in napačnih pričakovanj.

  • Evropski New Deal

    EU je letos v teh prvomajskih dneh pred pomembnim razmislekom, kaj storiti s svojo socialno državo. Pred majskimi volitvami v evropski parlament potrebuje pozitivno vizijo kot odgovor na svoje številne krize. Prebivalci EU želijo spremembe, ki povečujejo družbeno vključenost, solidarnost in večjo enakost. Vendar pa EU ni niti političnoekonomska niti socialna unija. Evropski socialni model je namreč ena od osrednjih identitet EU, toda socialne države članic že desetletja ogrožajo neoliberalizem in globalizacija, spremembe na trgu dela in fiskalna protislovja. Tradicionalna nosilka socialne države, evropska levica, izgublja bitko z desnim političnim populizmom. Razlog je preprost, namesto praznih (tudi prvomajskih) retorik volivci zahtevajo uporabne spremembe. EU potrebuje predvsem pragmatične rešitve, socialni Marshallov plan, novi ekosocialni dogovor (»New Deal«).

  • Nepotrebni politični peskovnik

    Ustavna presoja proračuna in njenih dokumentov je vrh letošnje spolitizirane razprave o proračunski politiki vlade. Opozicijski stranki SDS in NSi v tem vidita dobro ekonomsko oporo za politični zlom Šarčeve koalicije. Vse izhaja iz stališč fiskalnega sveta do odstopanja letošnjih javnofinančnih gibanj od fiskalnih pravil in njihovih pravnih zavez. Ekonomski temelji teh zahtev so problematični, pravni okviri šibki, politično prepričanje o možnem rušenju vlade pa naivno. Toda kako v državi spremeniti proračunsko načrtovanje in razvojne politike, drugače uveljaviti fiskalna pravila in suverenost? Kako bolje odgovoriti na novo recesijo, ki prihaja? Tudi strokovni spopadi med ekonomisti, polemike med fiskalnim svetom in ministrstvom za finance, celo zahtevnejši politični spopadi v parlamentu so dobrodošla popotnica. Vsaj v tem postajajmo normalna država.

  • Postati tiger ali ostati kokoš

    Kitajska in EU sta se na začetku aprila 2019 dogovorili o skupnih poteh prihodnega partnerstva, utemeljenega na načelih vzajemnosti. Nekaj dni kasneje je Hrvaška v Dubrovniku gostila redno letno srečanje kitajske pobude 16 + 1, v katero je vključena pisana druščina postsocialističnih držav. Oboje je del zunanjepolitičnega kitajskega projekta En pas, ena pot, ki je brez primere v sodobni geostrateški politični zgodovini sveta. Evropski projekt združevanja in vračanje Kitajske kot dominantne sile v svetovni ureditvi sta očitno dva najbolj vznemirljiva, protislovna in hkrati povezana procesa, del danes nerazdružljivega trikotnika ZDA, EU, Kitajska. Stara svilna pot je bila nekdaj del mogočne moči Kitajske in del slovite razvojne divergence v 18. stoletju, ko je Evropa postala središče sveta. Se bomo izognili farsam in tragedijam ponavljanja te zgodovine? Bo Slovenija v tej novi globalni tranziciji postala razvojni tiger ali ostala kokoš.

  • Tranzicijsko sprenevedanje

    Študentsko delo v zadnjem obdobju v deželi buri političnoekonomske duhove, blasfemičnemu čudenju nad njegovimi stranpotmi ni videti konca. Dejansko imamo pred seboj enega redkih institucionalnih reliktov, ki je preživel oba sistema, samoupravni socializem in državotvorni liberalni kapitalizem. Kameleonstvo je v živalskem svetu vrlina, v političnem pa velja za zavrženo početje. Študentsko organiziranje in delo sta danes predvsem donosen biznis za izbrance. Od tod motivacija za študentsko demokracijo, od tod dolgoletna mimikrija študentskega dela pod okriljem socialnega korektiva. Toda oboje je zlagano. Študentska politična demokracija bolj spominja na mafijske združbe, študentsko delo v sedanji obliki prinaša več škode kot koristi. Javne politike, od ministrstev do univerz, so tu povsem odpovedale. Žal to ni edina tragedija te nenavadne zgodbe.

  • Članice Nata največja grožnja Sloveniji

    Praznovanje sedemdesetletnice obstoja Nata in petnajste obletnice vstopa Slovenije vanj spominja bolj na sedmino kot na bleščavo predstavo. Nato je aprila 2019 preživeta in prežvečena zgodba, ena najuspešnejših vojaških alians se lomi zaradi notranjih nasprotij. Politično ga pod Trumpovo taktirko rušijo ZDA, Evropa mora zanj plačati višjo ceno. Mir je staro političnoekonomsko blago, mimikrija permanentnih vojn pa je večja kot kadarkoli. Slovenija je na križišču teh strateških razpotij povsem zmedena. Vključitev v Nato je varljiv politični uspeh, toda Slovenska vojska (SV) je danes v večjih težavah kot kdaj prej. Nato je razgradil njen nacionalni sistem. Zunanje grožnje so za Slovenijo sorazmerne z igro velikih sil, pod okrilje katerih silimo, na mejah nam še najbolj grozijo članice Nata. Zato bolj ko govorimo o grožnjah varnosti, bolj nas ogroža sama varnost.

  • Skrivnost trga dela

    Sredi meseca, 16. marca 2019, je pri svojih oseminpetdesetih letih umrl Alan Krueger, eden najbolj znanih in uglednih ameriških ekonomistov. V akademskih krogih je veljal za eno od največjih strokovnih avtoritet na področju ekonomike trga dela, ekonomsko vedo je revolucionarno preoral na politično najobčutljivejšem delu. Njegove ugotovitve glede pozitivne vloge višjih minimalnih mezd so šokirale ekonomsko srenjo. Ekonomija je bila zanj predvsem sredstvo, kako povečati blaginjo ljudi. Njegova spoznanja so zadnje desetletje spremenila politične ukrepe na trgu dela, milijoni ljudi živijo zaradi tega bolje, čeprav nikoli niso slišali za Kruegerja. In prav zato si zasluži našo pozornost in dolžno spoštovanje. Tudi v Sloveniji.

  • Velika tveganja za vse

    Brexit je postal v zadnjih treh letih simbol politično-ekonomske zmede razvitega zahodnega sveta. Povzročil je neverjeten politični kaos, velika ekonomska tveganja, razkril je grozljivo preračunljivost političnih elit. Leta 2016 se je referendumska odločitev o izstopu zdela ekonomsko sporna, toda politično obvladljiva. Večina Britancev je tedaj verjela, da bodo ohranili ekonomske koristi skupnega trga, zavrgli pa politične obveznosti članstva. Izstop so Britanci razumeli kot dokaz svoje politične zrelosti in ekonomske častivrednosti. Po treh letih so povsem izgubljeni, politična kriza brez primere je ohromila državo, ekonomske posledice so vsak dan bolj uničujoče. Parlament je izstopni sporazum dvakrat prepričljivo zavrnil, hkrati pa z minimalno večino tudi kaotičen brexit brez dogovora. Tako Velika Britanija kot Evropska unija sta veliki poraženki, brexit je prvi korak britanskega regionalnega razpada, pomeni začetek konca sedanje EU. Tako usodnega trenutka ni Evropa doživela od leta 1939.