Volkodlak

Trump Ameriko vidi kot deželo, ki jo ogrožajo »zunanji« in »notranji« sovražniki, Volkodlak – ne ravno Howling, še manj Ameriški volkodlak v Londonu, kaj šele Ginger Snaps – pa to prevede v jezik rimejka Universalove klasične grozljivke iz leta 1941. »Zunanji« sovražnik je kakopak volkodlak, ob katerega sredi mračnega gozda trčijo ata Blake (Christopher Abbott), mama Charlotte (Julia Garner) in hči Ginger (Matilda Firth), toda ker Blakea en passant oplazi volkodlak, se prelevi v »notranjega« sovražnika, tem bolj, ker se ogrožena družina zateče na samotno kmetijo, kjer je odraščal ata in kjer je tako kot v vesolju – nihče ne sliši tvojih krikov. Ja, ata – tipični »bolni«, toksični, abuzivni moški, ki se ne more več obvladovati – postane pošast, ki hoče ugrizniti in v pošast preleviti tudi svojo družino. »Zunanji« in »notranji« sovražnik – ista reč.

Popolni neznanec popolnoma ignorira Dylanovo političnost 

Joan Baez je leta 1975 posnela Diamonds and Rust, pesem o nekdanjem ljubimcu, ki jo nenadoma pokliče. Iz govorilnice nekje na Srednjem zahodu. Po desetih letih. Film se ji zavrti nazaj v čas, ko sta bila skupaj. Bil je že legenda, »neoprani fenomen, originalni vagabund«, ko je zašel v njeno naročje in tam ostal, začasno izgubljen. Znal je z besedami, a ji rekel, da je njena poezija slaba. Kupila mu je manšetne gumbe.

Ko se Manca Košir sprehaja po Žalah, nas zazebe

»Kaj sem jaz zdaj,« v nekem trenutku vzklikne Manca Košir. Nič čudnega – v svojem življenju je imela kopico identitet. Manekenka, profesorica, bralka, pisateljica, novinarka, intervjuistka (naredila je intervju s Samom Peckinpahom!), televizijska voditeljica, žirantka … pa ambasadorka radostnega staranja in slavilka dobrega umiranja. A tudi igralka. Leta 1967 je v Brezi – mojstrovini hrvaškega auteurja Anteja Babaje – igrala Janico, prelepo kmetico, ki se poroči z Batom Živojinovićem, a potem zboli za redko boleznijo in umre, tako da jo potem kar lep čas gledamo na parah, vso belo in lepo. Na snemanju je imela le nekaj »živih« prizorov, potem pa je cel mesec ležala na parah in v krsti. »In v tisti krsti sem presneto premišljevala o smrti.«

Hannah Koselj Marušič / Intermedijska umetnica, ki stavi na brezkompromisno iskrenost

Žirija, ki je njen pesniški prvenec VSE JE ENO VSE JE VSEENO (Črna skrinjica, 2024) uvrstila med peterico, nominirano za najboljši literarni prvenec lanskega, 40. Slovenskega knjižnega sejma, je pesniško zbirko opisala kot igrivo, drzno, iskreno, brezsramno, feministično, strastno, elegično knjigo. Globoko intimno in osebno delo, v katerem avtorica pred nami razpira svoje najgloblje strahove in bolečine ter nas pripusti v najbolj neolepšane misli, surova čustvena stanja in krute življenjske preizkušnje, se dotika vse prej kot lahko prebavljivih tem. Vrata svojih notranjih bojišč odstira na polje toksičnih odnosov, samopodobe in samouničevalnosti, duševnega zdravja, čustvenega in spolnega nasilja ter družbenih vzorcev v patriarhalnem ustroju sveta.

Angel Olsen: Cosmic Waves Vol. 1

Ena od vodilnih predstavnic indie sleaze revivala Angel Olsen, ki zadnja leta navdih črpa predvsem iz tradicije ameriškega folka in countryja, je s ploščo Cosmic Waves prostor pod žarometi odstopila manj znanim imenom z losangeleške indie scene, ki si v njenih očeh zaslužijo več pozornosti. Gre za nenavaden format plošče, ki ji (kant)avtorica pravi »kompilacija, preoblikovana v dialog«: najprej predstavi pet skrbno izbranih izvajalcev, na B-strani pa sama odigra pet lastnih interpretacij njihovih komadov. Pri tem se izkaže predvsem v vlogi založnice in kuratorke, in čeprav priredbe, ki v spomin prikličejo njena zgodnejša dela, izdaji dajejo neko dodatno težo, se ne morejo kosati niti z izvirniki niti z njeno siceršnjo avtorsko glasbo.

Bad Bunny: DeBÍ TiRAR MáS FOToS

Šesti album nespornega kralja latinopopa je oda njegovemu Portoriku in je oda slogom in scenam salse, jíbara, bolera, plene, boogalooja ... Pritikanje starih semplov, referenčnih drobcev, bohotnega tolkalskega okrasja in kanoniziranih ritmičnih standardov togemu obrazcu sodobnega popa brez domišljije večinoma slišimo kot plehko in ceneno blasfemijo, Bad Bunny pa nalogo opravi več kot spodobno. DeBÍ TiRAR MáS FOToS ni samo nametani skupek šusov udarnih ritmov reggaetona – je večplasten, je subtilno političen in je celo pravi zaokroženi album. Dokler je suverenost Portorika zakopana nekje v daljni prihodnosti, je tu za tolažbo vsaj suverena portoriška muzika.

The Weather Station: Humanhood

Včasih v življenju potrebujemo muziko, ki nam v katarzičnem soočenju s samimi sabo pomaga, da se ponovno sestavimo. Sorodni vzgibi poganjajo novi album kanadske kantavtorice Tamare Lindeman, ki nas je leta 2021 obsedla s ploščo Ignorance, posvečeno takrat aktualni temi ekološke anksioznosti. Ne, Humanhood ne obravnava prihodnosti človeštva in strahu pred uničenjem, ki ga lahko povzroči umetna inteligenca, temveč z obratom navznoter kartira avtoričin boj z »drugo puberteto«, alienacijo uma in telesa ter proces ponovnega udomačenja v lastni koži. Avtobiografska indie folk rock godba pritegne pozornost z jazzovsko razigranimi medigrami širokega nabora instrumentov, ki z ekspresivnimi linijami poudarjajo njen žametni vokal.

Mac Miller: Balloonerism

Glede na to, da je Mac Miller preminil že pri šestindvajsetih letih, je njegov opus presenetljivo bogat – za življenja je izdal kar ducat mikstejpov in pet dolgometražnih studijskih plošč –, pa tudi izjemno pester, saj ga zaznamujeta dva dokaj radikalna slogovna zasuka: najprej iz pop rapa za »frat boy« žurerje v abstraktnejše odvode hiphopa, začinjene s krepkim odmerkom jazza, potem pa še obrat v prefinjen, sila melanholičen, vendar tudi precej sladkoben neosoul, v katerem je Miller dokončno razprl krila. To je bila ena od najosupljivejših preobrazb v nedavni zgodovini pop glasbe.

Todor Kuljić / Tito: sociološko-zgodovinska študija 

Z izvirnim postopkom Tita umesti v diahrono primerjavo s knezom Milošem in Nikolo Pašićem, ki prinese spoznanje, da so vsi trije svojo naracijo utemeljevali na militarizmu in na osvobodilnih žrtvah. S principom komparacij v nadaljevanju pokaže, da je bil dedič balkanskih tradicij, na podlagi pogovorov s prvim ešalonom njegovih sodelavcev in branja njihovih spominov pa mu uspe razkriti, kako so med njimi bolj ali manj molče potekale polemike; kajpak nikoli v javnosti. Tu je briljanten, enako prepričljivo predstavi njegove manipulacije z množicami: ob sovjetskem vkorakanju v Prago je najprej spodbujal ljudske demonstracije, a ker je bil verbalni spopad s SZ le odigran, je hitro ustavil ljudska zborovanja in za legitimno sprejel od Moskve dirigirano novo oblast. Ko v finišu prikaže obsežnosti kulta nezmotljive osebnosti, ki je ustvarjal neenakost pred zakoni, promoviral le apologete, napravil javne funkcije nedostopne za nestrankarske strokovnjake in ustvaril vzdušje, ki je prepovedalo kakršnekoli kritike na njegov račun, bi pričakovali konec. Toda avtor ga preobrne in poudari tri zgodovinske dosežke, ki presegajo njegovo osebnost: ohranil je enotno državo, razširil kozmopolitizem in moderniziral družbo.

Douglas Stuart: Mladi Mungo

Douglas Stuart (1976), škotski prozaist, ki je za prvenec Shuggie Bain, neizprosno zgodbo o odraščanju v knapovskem glasgowskem predmestnem okolju, leta 2020 prejel bookerja, z Mladim Mungom nadaljuje, kjer je nehal: pri odraščajniku, razpetem med zahteve po lojalnosti nefunkcionalni družini, krvave rituale in možačenje vrstnikov ter željo, da bi vse skupaj spremenil, se skril, pobegnil, poškodoval do konca, naredil karkoli, ampak takoj.

Brutalist

Brutalist – film o perverzijah kapitala, imigraciji, ambicijah, mitomaniji, imaginaciji, slavi, toksičnosti nostalgije in ameriških velikanskih objektih – je cineroman, opera, ep, tragedija, moraliteta in koncert z uverturo, premorom in epilogom. Dajte mu tri ure in pol, pa vam pove zgodbo o ameriškem snu, ki se začne daleč stran, na Madžarskem, od koder prek Ellis Islanda in mimo narobe obrnjenega Kipa svobode v Ameriko – brez erekcije – emigrira László Tóth (Adrien Brody), madžarski arhitekt judovskega rodu, a na Ameriko je povsem pripravljen – izšolal in izmojstril se je pri Bauhausu, preživel je drugo svetovno vojno in holokavst, v Filadelfiji, rojstnem mestu ameriške ustave, pa ga pričaka bratranec (Alessandro Nivola), ki je spremenil ime in vero, ker temu, ki hoče uspeti v Ameriki (magari le z družinskim biznisom), ne škodi, če se na novo izumi.

Prvi poljub, prvi džojnt, prvo ponočevanje, prvi bend 

Če bi zdajle izbruhnila tretja svetovna vojna in bi Slovenijo okupirali fašisti in bi začeli množično streljati talce in bi številni Slovenci planili v hosto, ne bi bilo toliko otrok brez staršev, kot jih je v filmu Čao Bela. Nekaterim starše odnese kapital, drugim bog. Beli (Alisa Milićević), fazanki, skejterki, taekwondoistki, pianistki in strupu za neprebujene in neobčutljive, mamo odnese »Hollywood«, tako da se mora skozi slovenski neoliberalni led prebijati s stisnjeno pestjo, depresivnimi prijatelji in prijateljicami ter clueless očetom, ki ji stalno dovaža mlajše blondinke – potemtakem sama. Mučeniško anemično. Kot emo iz tretje roke. V istem, enoličnem molu. Tudi film skuša ujeti ritem njenega mola. In ko junakom besedo vzame Johann Sebastian Bach, to potem niti ne deluje ravno slabo – ko Bach ugasne in začnejo junaki govoriti, okej, recitirati scenarij, pa to ni več ravno dobro.

Ali je bilo kaj avantgardnega?

Leta 1987 so v Škucu zavrteli Kumbum, slovenski eksperimentalni celovečerec, ki je vseboval 12 tisoč kadrov. Celovečerci jih običajno vsebujejo okrog tisoč – ob filmih, ki imajo 2000 ali 3000 kadrov, ljudje že omedlevajo. Kumbum ni bil za epileptike in tiste s slabimi očmi. »Kdor zdrži tisti slabi dve uri, se absolutno abstrahira,« je pisalo v promocijskem gradivu. »To je bil spektakel v vseh pogledih,« pravi Vasja Bibič, ki ga je v Škucu vrtel. »Napad na percepcijo,« so rekli tisti, ki so ga videli. A videli so ga redki. Nikoli ni bil v komercialni distribuciji. Nikoli ga ni predvajala TV. Izšel ni ne na videokaseti ne na DVD-ju. Nastajal je 12 let, producirala ga je OM Produkcija, filmska hiša, pri kateri so v sedemdesetih in osemdesetih letih filme režirali Zend Kommandoh, Janez Pl. Laibacher, Frančiška Knoblehar, Matilda Smrtnik, Bettina Zonenštajn, Florjan Gorjan, Amanda Fior Daliso, Veronique Gartenzwergel, Emannuel Gott-Art, Marta Žnidaršič, Sulejman Ferenčak, Ismailhači Cankar in drugi. Jasno, vse to so bile identitete istega avtorja, »filmske duše«, kot mu pravi Miodrag Miša Milošević. Če OM