Hočete videti film, ki dela vse, da se mu ne bi mogli upreti?

Imate radi lucidne, inteligentne, kinetične filme? Hočete videti tak film? Film, ki dela vse, da bi v njem uživali? Film, za katerega nočete, da vam ga kdo vnaprej pokvari? Film, pred katerega morate stopiti goli in bosi, brez vpogleda v napovednike in promocijske materiale? Hočete videti film, ki je totalno in kompletno na vaši strani? Film, ki vas hoče zapeljati? Film, ki se hoče igrati? Film, ki ni le rutinski in šablonski? Film, ki šablono – če nanjo že ravno naleti (in le kako v tem nasičenem, preigranem svetu ne bi!) – pošlje k vragu in ki to stori zdaj sarkastično, zdaj satirično, zdaj groteskno, toda v vseh primerih neusmiljeno? Hočete videti film, ki brezmejno uživa v svoji delikatni napetosti, svojem grozljivem naponu, svojem znanstveno-fantastičnem pritisku, svoji trilerski tenziji? Film, ki dela vse, da se mu ne bi mogli upreti? Film, ki je poln preobratov, komplikacij, skrivnosti in žmohta zeitgeista? Film, ki uživa v svoji zlobi, svojem suspenzu – in svojem espriju? Potem vam ne bom preveč pripovedoval in razkrival, ampak bom rekel le: perfekten fant (Jack Quaid Star) v supermarketu (kje pa?) sreča perfektno punco (Sophie Thatcher), tako da med njima naglo klikne, in ko sta že par, se s prijateljicami in prijatelji odpravita na bajni vikend, kjer na 101 način izkusita, zakaj je veliki francoski psihoanalitik Jacques Lacan rekel, da »spolno razmerje ne obstaja«.

Julij Zornik / Oblikovalec zvoka, ki je z izostrenim umetniškim čutom obogatil več kot 260 filmov

Ta petek bo prejel nagrado Prešernovega sklada, najvišje priznanje za umetniško ustvarjanje pri nas. Ni namreč le eden najbolj zasedenih in plodovitih filmskih ustvarjalcev, temveč se ponaša tudi z »izostrenim umetniškim čutom«, ki »z mnogoterimi zvočnimi elementi podpre in obogati sporočilnost in učinek filmskih del«. V svoji bogati karieri je za oblikovanje zvoka prejel že deset nagrad vesna, najvišjih domačih filmskih nagrad, v zadnjih nekaj letih denimo za celovečerne filme Opazovanje (2023), slovensko manjšinsko koprodukcijo Morena (2021), ki je v Cannesu prejela prestižno nagrado zlata kamera za najboljši prvenec, in Zgodbe iz kostanjevih gozdov (2019), ki so premiero doživele na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu. Potem so tu še Razredni sovražnik, Moja Vesna, Pero, Cent’anni in mnogi drugi filmi, že več kot 260 jih je. Poskrbel je tudi za zvok, ki je pomembno vlogo odigral v kratkem animirano-dokumentarnem filmu Urške Djukić in Émilie Pigeard Babičino seksualno življenje (2021), med drugim ovenčanem s cezarjem in Evropsko filmsko nagrado.

Ela Minus: DÍA

Vokalna poptronika, ki izhaja iz naredi sam praks spalnične produkcije in ki generično pop pesmopisje nadomešča z bolj »kantavtorskimi« strategijami, po uspehih Kelly Lee Owens, Yaeji in sorodnih izvajalk dobiva še eno pomembno protagonistko. Druga plošča prodorne kolumbijske pevke/producentke zadene všečno ravnovesje med hedonizmom in introspekcijo, poživljajočimi in melanholičnimi stadionskimi petardami, hitro zapomnljivimi refreni in naprednejšimi produkcijskimi postopki. Žar njene iskrive muzike spominja na prominentne melodije in seksi vokale, značilne za pred- in porecesijska leta, ko smo plesali na indietronico, electroclash in sorodne plesne muzike. Karizmatična in spevna avtorska elektronika brez pretenzij.

Dean Blunt: lucre

Izid nove kratkometražne plošče svojeglavca iz Hackneyja je bil značilen in predvidljiv v svoji nepredvidljivosti – album se je nenapovedano pojavil izključno na YouTubu. Pet ali šest posnetkov, drug za drugim v enem kosu in brez naslovov. lucre je (ponovno) ne do konca sproducirana »demo« lepljenka sanjavega folk rocka, vendar s ključno novostjo, zaradi katere vse skupaj zveni popolnoma drugače. Za vokale ne poskrbi Blunt sam, niti jih ne prispeva ena od njegovih dosedanjih sodelavk, ampak danski pevec Elias Rønnenfelt. Njegov slog, barva glasu in interpretacija zahtevajo nekaj krogov privajanja, težko pa se je znebiti občutka, da bi raje poslušali glavno zvezdo ali preprosto instrumentalne posnetke.

Central Cee: Can’t Rush Greatness

Čeprav je Can’t Rush Greatness šele prva dolgometražna plošča britanskega pop rap zvezdnika Centrala Ceeja, se je njegov monotoni slog repanja izpel že davno pred njenim izidom. Da je avtor tako imenovani one trick pony, je v zadnjih letih dokazal s pozornost zbujajočimi singli, s katerimi se je v mainstreamu vzpostavil kot glavni ambasador britanskega drilla, na mlačnem prvencu pa jih je zgolj zbral na kup ter preostanek plošče zakrpal z večidel odvečnim in vselej sila repetitivnim polnilom. Tega je sicer nekoliko obogatil z gostujočimi verzi moštva britanskih in ameriških rap velikanov, a tem ne uspe zakamuflirati enoličnosti Ceejevih flowov, odsotnosti prave substance v njegovih besedilih in utrujajoče generičnosti beatov, ki začnejo zveneti postano že pred iztekom prve tretjine plošče.

fka twigs: EUSEXUA

Imamo prvi letošnji album, ki ne skriva želje po tem, da bi postal naslednji Brat, fenomen, ki presega okvire popularne kulture, monopolizira spletne diskurze, z agresivnimi piarovskimi postopki gradi kult in med feni spodbuja toksično obsesijo. Po albumih, ki so jih izdale Beyoncé, Dua Lipa in Charli XCX, je to še ena pop izdaja, utemeljena na dediščini plesne glasbe. Tretja plošča britanske avantpop pevke, plesalke in igralke, ki se je proslavila z minimalističnimi, ekstremno čutnimi komadi, prepredenimi z omamnimi šepetajočimi vokali, izpolnjuje vsa merila za pop blockbuster – erotična zunajzemeljska persona, privlačen koncept, enigmatično ime in impresivna zvočna podoba (poleg glavnega producenta Korelessa jo podpisujejo številni drugi sodelavci). Gre za svojstven hommage Madonnini klasiki Ray of Light (1998) in Björkini mojstrovini Homogenic (1997), baročno vizijo pop elektronike, ki velikopotezno jemlje od techna, trancea, klubske glasbe in onstran.

Jernej Šček: Kavarna odprta

Ker so ti napisali tudi knjigo, dve ali celo več, bi delu lahko rekli knjižne recenzije v formi intervjuja. Torej široka zbirka intelektualnih in izkustvenih spoznanj. Od psihopatologije mafije, ki kraljuje z likom mafijskega očeta: vedno odsoten, vselej prisoten, zatorej arhetip nepremagljivega očeta, pa do komunikacijske ekologije, ki med drugim proučuje vpliv spola samostalnika na človekovo dojemanje sveta, saj prav predmetu določeni spol vpliva na to, iz katere perspektive gledamo nanj.

Neil Gaiman: Ocean na koncu poti

Angleški pripovednik Neil Gaiman (1960) – o njem se v zadnjem času govori in piše v negativnem kontekstu, več žensk ga je obtožilo spolnih zlorab in nasilja, založniki ter ustvarjalci televizijskih serij pa mu zato odpovedujejo pogodbe – je scenarist in pisec fantastične proze, vendar tudi raziskovalec in zbiratelj svetotvornih zgodb. Na podlagi sicer razpršenih (ostankov) virov je spisal recimo mitologijo severnoameriških staroselcev in nordijsko mitologijo. Ocean na koncu poti, lani preveden v slovenščino, je zgodba o odraslem, ki je v otroštvu veliko bral, recimo Zgodbe iz Narnije, in ki v silni grozi priklicuje Lewisovo Alico in se mu ob vrnitvi na mesto čudežnega vrne spomin na otroško epizodo. Zataval je k sosedovim, k trem generacijam žensk, izurjenih v ravnanju z onstranskim, in z namenom odrešitve so ga popeljale na čudežno potovanje. Navznoter.

Medvedek Paddington v džungli

Medvedek Paddington, džungelski medvedek, Forrest Gump iz Peruja, je idealni priseljenec – tako je luštkan, da bi ga posvojil vsak ksenofob. Tako prijetno zmeden je in tako vljudno neroden, da nikomur niti na kraj pameti ne pade, da bi ga izgnal. To, da zna angleško, je zanj le plus. Prvi Medvedek Paddington je bil posnet leta 2014 – pred brexitom. Medvedek Paddington 2 pa je bil posnet po brexitu, zato ne preseneča, da medvedek, posvojenec londonske družine Brown, ki se tako lepo poda popoldanskemu čaju, pristane v ječi, kamor ga strpajo po zaslugi propadlega igralca, patološkega brexitskega kameleona. Ja, medvedek je žrtev brexita.