Yung Lean: Jonatan

Čeprav švedski očak cloud rapa ne šteje niti trideset let, se ponaša z zares bogatim in vplivnim opusom šestih dolgometražcev in štirih mikstejpov, pa tudi treh zbirk croonerskih zafrkancij, ki jih izdaja pod psevdonimom Jonatan Leandoer96. Na novi plošči zabriše mejo med projektoma in ju združi v eno, kar je dobrodošlo na idejni ravni, a zadeva se zatakne pri izvedbi, saj Lean ponovno zveni, kot bi se trudil fušati. Sicer se bolj kot kadarkoli izkaže kot pisec besedil, pa tudi produkcija podlag, ki krmarijo med hipnagogičnim popom in nekakšno nadrealistično orkestracijo iz vzporedne resničnosti v slogu zasedbe ABBA, je naravnost izjemna, toda petje bi moral preprosto prepustiti komu drugemu. Odsotnost autotuna razgali njegovo pomanjkanje posluha, to pa privede do precej bolečega poslušalskega doživetja.

Viagra Boys: Viagr Aboys

Švedski razgrajači so pogruntali, kaj dela klasike rock poetov à la Pop, Reed in Bowie zimzelene. Njihovo četrto plato zaznamuje obrtniško impresivno izpiljeno pesmopisje. Dodano vrednost najdemo v nadrealističnih, nemalokrat nesmiselnih verzih, polnih neverjetnih štorij, ki obravnavajo vse od profilov vaših mater na portalu OnlyFans do veterinarja Bogdana iz Hrvaške. Bojsi se z breznom samoironije spogledujejo tako intenzivno, da so že skoraj parodija. Vendar držijo ravnotežje med banalnostjo in kakovostjo. S svojo čudno karizmo, nastopaškostjo, neozdravljivo hudomušnostjo in pretiravanjem s postpunk, rock’n’roll in alt rock klišeji. Znajo pa tudi raznežiti s kako balado (Medicine for Horses, River King).

Djrum: Under Tangled Silence

Da bo tretji album britanskega didžeja, ki ga najbolje poznamo kot hitrostnega krotilca treh gramofonov na nastopih, ekstremistična ritmična gimnastika, je bilo mogoče pričakovati. Nismo pa pričakovali, da to ne bo glavni šmek plošče. Djrum namreč nikoli ni tako demonstriral svoje spretnosti pri igranju na klavir kot tokrat, pri tem pa nemalo igra tudi na harfo in mbiro. Under Tangled Silence je zato instrumentalno bogato našpikan in zelo melodičen izdelek dolgih posnetkov, ki neprestanemu bezljanju in spreminjanju intenzivnosti navkljub ne delujejo kaotično. Prav nasprotno, gre za skrbno dodelane kompleksne arhitekture daleč od klubskih orodij, ki pa stalno odzvanjajo plesne tradicije. Dovršenost na meji pretencioznosti.

Car Seat Headrest: The Scholars

Po pandemičnem spodrsljaju Making a Door Less Open (2020), s katerim se je lo-fi čarovnik Will Toledo, eden od nespornih protagonistov ameriške indie rock scene, odločno oddaljil od svojih korenin in se preizkusil v pestri, a zmedeni mešanici žanrov, pri kateri so taktirko prevzeli synthi, gre lahko pri njem vse le še navzgor. In res – točno pet let kasneje je dostavil velikopotezni projekt The Scholars, ki je že njegov trinajsti dolgometražni album (in peti, ki ga je posnel skupaj z bendom). Z njim dokaj uspešno popravi vtis, a izdelek vrhuncem Toledovega opusa vseeno ne seže niti do kolen.

Iztok Geister: Soočenje z naravo

Bard narave, član legendarne umetniške skupine OHO s konca šestdesetih let, je danes kot esejist najprodornejši opazovalec narave. Ne kot pisec hvalospevov lepot prirode, ampak kot premišljevalec o človekovem odnosu do nje. Njegov topos je divjina, njegova kritika pa namenjena človeškemu polaščanju divjosti, ki se kaže denimo v akcijah pogozdovanja gozdov po požarih. Ta aroganca pač predpostavlja, da priroda ni sposobna samoobnavljanja, saj je vendar človek tisti, ki ve, kaj je zanjo najbolje. Geister v knjigi to demantira z vrsto zgledov, ki kažejo, kako so se živali in rastline sposobne prilagoditi spremembam okolja. Da bi to uvidel, pa moraš divjino najprej proučevati. Avtor resda ni poklicni biolog, je namreč mislec, ki znanja ne akumulira, da bi ga predajal klasificirano urejenega, ampak da bi radovedno sledil logiki divjega. Antropolog Claude Lévy-Strauss jo je v Divji misli povzdignil v temo znanstvenega raziskovanja in jo statusno izenačil s kulturo, Geister pa jo približa sleherniku. Divjina ima zmogljivost, da se preoblikuje, kot na primer brezov pedic v Angliji, ki je bil sredi 19. stoletja belo obarvan s tankimi črnimi črtami, potem pa se je do konca stoletja preoblikoval v črnega. Barva je varovalo pred plenilci, toda ko je industrijsko onesnaževanje počrnilo breze, je našel boljši ščit v črnini. In ko so vladni ukrepi spet spremenili okolje, je stoletje kasneje črni pedic znova postal redkost.

Ottessa Moshfegh: Moje leto počitka in sprostitve

Ameriška pripovednica Ottessa Moshfegh (1981), prepoznana kot glas nove generacije in senzibilnosti, postavlja svojo protagonistko, po vseh merilih privilegirano mlado, izobraženo in gmotno preskrbljeno, v čas, ko se odreče svetu. V čas tik pred zrušenjem Dvojčkov. Zaposlena in s podplačanim, ne vedno glede kompetenc in nalog razvidnim delom v galeriji sodobne umetnosti v New Yorku, kjer razstavljajo (tudi) nagačene hišne ljubljence in živali vobče, se med odmori in sicer odmika v omaro, v zapik, kjer v spanju najde mir pred stresnim in hitrim tempom življenja in dela v prestolnici sodobne umetnosti.

Diplodok

Diplodoku, dinozavrčku, ki hlepi po dogodivščinah in ki si želi, »da bi bil sam«, brez očeta in mame, se zgodi to, kar se v komediji Sam doma zgodi malemu Macaulayu Culkinu – ostane sam. Njegovi starši izginejo. Le da ne odpotujejo, kot Culkinovi, ampak jih avtor stripa, v katerem nastopa Diplodok, izbriše. Zradira. Diplodok pa v zadnjem trenutku zbeži v multivesolje, kjer sreča čarovnike, profesorje in začarane miške, ki skušajo ugotoviti, kdo ali kaj povzroča te katastrofalne beline, te srhljive praznine, te strašne izbrise, tem bolj, ker vsi ti animirani liki spoznajo, da jim grozi kolektivni izbris – konec sveta. Diplodok, čudovita, lucidna kombinacija igranega in animiranega filma, je metafikcija in pol – liki ne spoznajo le, da so narisani, ampak tudi, da je izbris, ki jim grozi, človeškega izvora. Tako kot so človeškega izvora podnebne spremembe, ki z izbrisom grozijo človeštvu. (kino)

Thunderbolti*

Marvelovo filmsko vesolje je dobilo nov superjunaški paket, le da likvidatorka Yelena Belova (Florence Pugh), sestra Črne vdove, John Walker (Wyatt Russell), alias Ameriški agent, in Ava Starr (Hannah John-Kamen), alias Duh – odpadki superjunaškega metavesolja – ne veljajo le za antijunake, marveč tudi za nejunake. Minorni so, odpisani in zavoženi, popolni luzerji, B-vengers brez renomeja, zavedajo se svoje anonimnosti, vedo, da je z njimi nekaj narobe – zakaj mislite, da je zraven njih zvezdica? Ker potrebujejo priložnost za junaštvo in odrešitev, jih trumpovska, pučistična, diktatorska direktorica Cie (Julia Louis-Dreyfus), ki hoče zabrisati sledi za svojo vpletenostjo v genetski inženiring (in ki je tudi sama odpadek Marvelovega supervesolja, nadaljevanja Črnega panterja), pošlje na tajno misijo, za katero pa se izkaže, da je past, ki jo po zaslugi Buckyja Banesa (Sebastian Stan), alias Zimskega vojaka, zdaj kongresnika, in Rdečega varuha (David Harbour), zdaj šoferja, preživijo, tako da so pripravljeni na »finalni« spopad z diaboličnim, nepremagljivim, neuničljivim, vsemogočnim Bobom (Lewis Pullman), produktom genetske travme.

Živali ne govorijo – besede bi vse pokvarile

Spomnite se Biblije: Bog je bil tako jezen na ljudi, ki so, kot bi rekel Predinov Praslovan, zajebali vse, kar se je zajebat dalo, da jih je zalil s povodnijo. Pri življenju je pustil le Noetovo družino – in živali. Valovanje, briljantna stvaritev latvijskega animatorja Gintsa Zilbalodisa, ki ni le mojstrovina, temveč definicija animiranega filma, je videti kot nadaljevanje Biblije – tu je Bog očitno že tako razkačen, da pri življenju ne pusti niti Noetove družine. Ne, pri življenju ne pusti niti vzorca človeštva.

Pokopališča so velik biznis

David Cronenberg, ki je pred nekaj leti izgubil ženo, se je vrnil – con gusto. Morbidnost, obsedenost, mutacije, paraziti, strah pred stikom in okužbo, nasilnost seksa, seksualizacija tehnologije, nadležnost človeškega mesa, razpadanje telesa – to so njegove teme. In vedno se jim je posvetil tako, kot se kanibal posveti dojenčku. Spomnite se le Sterea, Zločinov prihodnosti, Srha, Besnila, Zalege, Skenerjev, Mrtve cone, Videodroma, Muhe, Smrtonosnih dvojčkov, Golega kosila, M. Butterfly, Trka, Eksistence, Pajka in Kozmopolisa. Ne, v Cronenbergovih očeh ljudje niso božja bitja. Ali pa je Bog bitje brez estetskega čuta – če samo pomislite na staranje, razpadanje, bolezni. Cronenberg vse to – staranje, razpadanje, bolezni – vsaj estetizira. Stvarnik »novega mesa«. Bog z estetskim čutom. »Zobje ti gnijejo zaradi žalosti,« dahne dentist kanadskemu podjetniku Karshu (Vincent Cassel). Zobje zaznavajo čustva – in reagirajo. In zobje se ne motijo – Karsh, samozvani »nekonfesionalni ateist«, še vedno žaluje.

Tina Perić / Pisateljica in prevajalka, ki je literarni prvenec posvetila izbrisanim

Zdi se nenavadno, a otepa se naziva pisateljica, češ da še zdaleč nima dovolj kilometrine zanj. Pa vendar – njen knjižni prvenec Ćrtice, ki je lani izšel pri založbi Goga, je bil nedavno uvrščen v deseterico nominirancev za nagrado kresnik za najboljši slovenski roman. Še prej je na Slovenskem knjižnem sejmu prejel plaketo za najboljši literarni prvenec leta. Žirija ga je opisala kot knjigo, »ki nagovarja vse generacije, od mladih, ki bi jo morali brati za maturo, do starejših, ki iščejo globlje razumevanje zgodovinskih in osebnih zgodb«, in kot delo, ki ima »moč, da lahko postane kultna umetnina za bralce s področja celotne bivše Juge in širše«. Roman namreč tematizira enega najtemnejših madežev slovenske zgodovine, izbris, ki se je pripetil tudi v njeni družini in zaznamoval še tisoče drugih.