Lovro Zafred / Igralec, ki se na odru in pred kamero preizkuša v najrazličnejših vlogah

Je sedanji prejemnik Severjeve nagrade za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih, ustanovljene v spomin na legendarnega filmskega in gledališkega igralca Staneta Severja. Žirija ga je v utemeljitvi označila kot enega najprodornejših igralcev mlajše generacije, kot ustvarjalca »izjemne energije, senzibilnosti in emocionalne eruptivnosti«, ki »v različne gledališke poetike vstopa neobremenjeno, odprto, s strastjo do oblikovanja igralske materije in veliko mero raziskovalnega duha«. Nagrado Sklada Staneta Severja je prejel za vloge v uprizoritvah zadnjih dveh sezon na odru svojega matičnega Slovenskega ljudskega gledališča Celje, kjer se je zaposlil kmalu po zaključenem magistrskem študiju dramske igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo: v Tolstojevi drami Oblast teme v režiji Maše Pelko, v avtorskem projektu po motivih življenja in dela Karla Destovnika - Kajuha Juriš režiserke Žive Bizovičar, v predstavi Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije Tiborja Hrsa Pandurja, ki jo je na oder postavila Livija Pandur, ter 3JA!, avtorskem projektu Matije Solceta.

Ethel Cain: Perverts EP

Čeprav Perverts (predvsem zaradi razvlečenih uvertur) traja kar uro in pol, ameriška kantavtorica Ethel Cain vztraja, da gre za malo ploščo (EP). Verjetno zato, ker je plošča na njeni ustvarjalni poti precej radikalen slogovni zasuk, ki naj bi bil v kontekstu celotnega opusa zgolj krajši obvoz. Avtorica si je namreč ime zgradila predvsem z otožnimi indie pop baladami, ki so navdih prav toliko črpale iz goth rocka kot iz americane – je kakor nekakšna Lana Del Rey s planeta Bizarro – Perverts pa je izrazito doomerski, temačen, teatralen in ambientalen izdelek, ki ni le sila melanholičen, temveč tu in tam celo rahlo srhljiv, pa tudi besedila se večidel berejo kot sinopsisi kakšnih obskurnih arthouse grozljivk.

Fennesz: Mosaic

Avstrijski pionir kitarsko generirane in procesirane ambientale in nojza Fennesz se je nove plošče lotil z disciplino in delovno etiko. Produciral je od zgodnjega jutra do večera s kratkim vmesnim premorom, začel pa je iz ničle, brez konceptualnega izhodišča, in končal šele, ko je bila plošča nared. Ni delal na obroke, le pridno je sestavljal – košček za koščkom. Mosaic je skupek dolgih ambientalnih posnetkov oziroma povsem zračnih zvočnih krajin, pri katerih je temeljni postopek raztezanje lebdečih in počasi razvijajočih se tonov in harmonij z občasnimi, a nevsiljivimi intervencijami kitarskega strunanja in predenja distorzije. Stopnjevanje je prisotno, a je potrpežljivo in subtilno. Glasba za meditacijo.

the innocence mission: midwinter swimmers

Glas gonilne sile ameriškega indie tria Karen Peris od nekdaj zveni angelsko krhko, kot da bi se lahko kadarkoli zlomil in izpuhtel v eter. A podobno kot pri Mazzy Star tudi dekliška barva njenega glasu zmore v vsakdanjih podobah, predstavljenih v preprostem jeziku, izraziti široko paleto čustev v trikotniku hrepenenje-upanje-žalost. To velja tudi za že trinajsti album, ki bo fenom britanskega folka in kalifornijskega ter francoskega psych popa šestdesetih let zvenel precej familiarno, kot kak star znanec, četudi je kombinacija nosilnih glasbenih motivov zadovoljivo sveža. Plošča prinaša spokojen komorni folkovski izraz s prefinjenimi aranžmaji za nežne duše, ki iščejo katarzo v razneženem kantavtorstvu.

Ajs Nigrutin: TI SI AJS NIGRUTIN

V kotičkih nekdanje skupne federacije so se nekoč zganjale resne, živahne in povsem sodobne raperske prakse. Pionirji so bili Hrvati, ki so čisto pravo sceno postavili že v devetdesetih letih, sledili so Srbi. Bad Copy so tisti zajebantje, ki so na prelomu tisočletja precej pripomogli k temu, da je Beogradu le uspelo dohiteti Zagreb in postati ena od dveh hiphoperskih prestolnic prostora ex-YU.

Nara Petrovič: Novi človek

Njegov nauk je radikalen: hodi bos, živi v bivališču brez elektrike, straniščne školjke in vodovoda, a s solarnimi paneli in z zbiranjem deževnice, zelenjavni vrt gnoji z lastnim urinom in blatom, zobne ščetke naredi iz poganjkov mladih dreves, tok bivanja uravnava po naravnem koledarju etc.

Peter Handke: Moj dan v drugi deželi

Tokratna novela Petra Handkeja (1942), nobelovca – sicer kontroverznega, saj se je mimo literarnih dosežkov v zadnjih desetletjih proslavil z relativiziranjem genocida v Srebrenici in podpiranjem Slobodana Miloševića – s severne strani meje, ki je pisal tudi o materi Slovenki in njenemu »rodu« posvetil dobršen kos svoje književnosti (ne le s Ponovitvijo ali napol dramskim besedilom Še vedno vihar), zraven pa prevajal zamejske koroške literate, se – spet – ukvarja s prehodom. Kot že kakšna njegova prejšnja novela, recimo Trenutek pravega počutja. S trenutkom polnosti in pravega počutja, ki ga doživi sadjar, obseden z demoni, ob srečanju s skrivnostnim možakom, skritim v skupini drugih, kar vse malo spominja na hojo po vodi in nasvete ribičem ob nekem drugem jezeru v nekem davnem času.

Roparsko gnezdo 2: Pantera

Roparsko gnezdo se je pred nekaj leti končalo tako kot nekoč Francoska zveza: briljantni, dobro zakonspirirani, presenetljivi mastermind losangeleške roparske tolpe – natakar Donnie Wilson (O’Shea Jackson Jr., alias OMG) – plen na koncu spoka v Panamo, sam pa zbeži v Evropo.

Živiva v času

Spomnite se Ljubezenske zgodbe: ko je Jenny (Ali MacGraw) končno srečna, dobi redko bolezen in umre. Ali pa se spomnite Cvetja v jeseni: ko je Meta (Milena Zupančič) končno srečna, umre. In ja, njen srčni zastoj deluje kot oblika redke bolezni. Natanko to pa se tudi zgodi v romanci Živiva v času: ko je Almut (Florence Pugh), velika, nagrajena, michelinska chefinja, nekdanja umetnostna drsalka, končno srečna, ko torej končno trči ob Tobiasa (Andrew Garfield), moškega svojih sanj, in doživi vse največje romantične klišeje (s temi ni nič narobe, saj romantiko in ljubezen skupaj držijo prav klišeji, stereotipi, konvencije, rituali ipd.), dobi redko bolezen.

Tajkuni, ki so prepričani, da bodo zamenjali Boga

Ko se Mumbaj prebudi, se prebudi kapitalizem – prižgejo ga milijoni, ki jih je strah to imenovati dom. Med njimi so tudi Parvati (Chhaya Kadam), Prabha (Kani Kusruti) in Anu (Divya Prabha), medicinske sestre v eni izmed bolnišnic. V Mumbaju je brezmejna gneča, zdi se, kot da tam živijo vsi ljudje tega sveta, toda Parvati, Prabha in Anu – nevidne proletarke, rešiteljice socialne države – so samske. Prva je vdova, mož druge je takoj po aranžirani poroki stegnil v Nemčijo (in izginil brez sledu), tretja pa dejta, a z muslimanom (Hridhu Haroon), tako da mora to – v deželi, ki jo je avtokratski, fašistoidni premier Narendra Modi nacionalistično razslojil in preuredil – prikrivati. Mesto ti pomaga pozabiti na ljubezen, slišimo. Tu čas mineva hitreje – navadiš se na minljivost. In tisto, kar ostane od ljubezni, požre svetloba telefona.

Živa Bizovičar / Gledališka režiserka, ki jo zanima pogled z različnih zornih kotov

Živa Bizovičar (1998) je gledališka režiserka, ki je kljub mladosti nase opozorila že z vrsto odmevnih uprizoritev ter domače gledališko prizorišče obogatila z izvirnim, svežim in avtentičnim gledališkim jezikom ter kompleksno avtorsko senzibilnostjo. Že v času študija gledališke režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) je za režijo Zajčeve Jagebabe prejela študentsko Prešernovo nagrado. Njen prvi projekt na profesionalnem odru, avtorska predstava Žene v testu, ki jo je režirala v ljubljanski Drami v sklopu projekta Čakajoč Supermana, pa je prejel Šeligovo nagrado na Tednu slovenske drame, nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ter Borštnikovo nagrado za celosten pristop k obdelavi gradiva. Temu je na odru SLG Celje sledil Juriš, avtorski projekt po motivih življenja in dela pesnikov Karla Destovnika Kajuha in Franceta Balantiča, ki ji je – oziroma jima je, saj sta nagrado dobila skupaj z dramaturgom Nikom Žnidaršičem – lani prinesel še Borštnikovo nagrado za avtorski koncept in dramatizacijo.