Grega Repovž

3. 5. 2024  |  Mladina 18  |  Uvodnik

Uvodnik / Čas za civilno družbo

V preteklih dneh so politične stranke odtekle zadnji formalni krog priprav na evropske volitve in predstavile dokončne kandidatne liste. Prav mučno je bilo opazovati krpanje teh list strank tako imenovane leve sredine.

Omejimo bogate!

Gotovo poznate apokaliptično napoved, da bo umetna inteligenca uničila človeštvo. In to dobesedno: umetna inteligenca bo sprožila izumrtje človeštva. Milijarderji in multimilijarderji, ki bogatijo z umetno inteligenco in novimi tehnologijami, nimajo nič proti temu – naj se zgodi! Človeštvo je mimo, zastarelo, anahronizem, sploh pa – človeštvo ni zadnja oblika inteligentnega življenja. Ali to pomeni, da si človeštvo zasluži, da izumre? Zakaj? Ključ so sami milijarderji in multimilijarderji.

Komunistična županja mesta Gradec / »Komunisti v Avstriji smo nekakšni otoki upora«

Ko je v Gradcu, drugem največjem avstrijskem mestu, pred dobrima dvema letoma na lokalnih volitvah zmagala komunistična stranka, se je marsikdo šalil, češ ali ji je Severna Koreja že čestitala, ali pa pripomnil, da pri komunistih vsak izid, nižji od sto odstotkov, dejansko pomeni razočaranje. Nekateri so mesto preimenovali celo v Leningradec. A šalo na stran, v Gradcu res vlada Komunistična stranka Avstrije (KPÖ) z županjo Elke Kahr, ukrepi in politike, ki jih zastopata stranka in županja, pa so komunistični. Komunisti so v zadnjih dveh letih dosegli zmago še v številnih drugih avstrijskih mestih, med drugim v Salzburgu, niso pa se še prebili v parlament. Kako jim to uspeva? Že ob prihodu v županjino pisarno sva bila s fotografom nemalo presenečena: sprejeta sva bila v slovenščini, v pisarni pa so bila igrala za otroke, na katerih se lahko malčki zamotijo, če pridejo njihovi starši k županji reševat svoje težave. »Tudi moj mož je novinar,« je dejala pred začetkom pogovora. »Med drugimi ima zasluge za to, da so avstrijski komunisti preživeli najhujše čase in so zdaj v vzponu, ker so se tedaj zavestno odpovedali marksistični latovščini,« naju je pozdravila.

Pomembno je, komu daš svoj glas

Socialna psihologinja dr. Metka Mencin, docentka na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, nekoč političarka in poslanka v prvem sklicu slovenskega parlamenta, ki se je glasno zavzemala za vpis pravice do splava v slovensko ustavo, je bila med prvimi podpisniki evropske državljanske pobude My voice, my choice (Moj glas, moja izbira), ki so jo, skupaj s številnimi drugimi organizacijami, prejšnji teden zagnali pri Inštitutu 8. marec. Kot pravi, pobuda Evropski uniji, naj vzpostavi finančni fond, ki bi ženskam v državah članicah omogočil, da lahko splav opravijo brezplačno v katerikoli državi EU, »nastavlja zrcalo politiki enakosti spolov v EU«, ta podoba pa je vse prej kot zadovoljiva. Ker EU vprašanje abortusa – in reproduktivne pravice na splošno – prepušča državam članicam, jim dopušča tudi kriminalizacijo ali oviranje splava in uporabe določenih vrst kontracepcije. »In tako od enakosti spolov, ki jo EU deklarira kot eno svojih pomembnih politik, ne ostane prav veliko. Pomembnost dostopnosti varnega abortusa se v politiki enakosti namreč lahko meri z volilno pravico žensk.«

Redni profesor in ustavni sodnik, ki to ni

»Drugo delo, poleg tega, za katero potrebujete soglasje, je dovoljeno, ampak v obsegu, ki ne moti dela na ustavnem sodišču, kar je absolutno moj primer, jaz sem delal manj kot petinsko dopolnilno,« je pred dnevi na Planetu TV pojasnjeval ustavni sodnik dr. Klemen Jaklič, ko je skušal strokovno in laično javnost prepričati, da ni nič narobe s tem, da je bil kar šest let tudi popoldanski s. p. Seveda ne gre za to, koliko je delal kot samostojni podjetnik, pač pa za to, kaj, za koga vse in za kakšno plačilo, to pa je v tej organizacijski podjetniški obliki nemogoče preveriti. A ustavimo se za trenutek pri vprašanju, koliko, če sploh, popoldanski posli ustavnega sodnika vplivajo na izpolnjevanje njegovih obveznosti na ustavnem sodišču.

Najboljša prijatelja

Da bi bolje razumeli, zakaj je predsednik Srbije Aleksandar Vučić prejšnji teden Slovencem zabrusil, da so »odvratni«, je treba natančno rekonstruirati dogodke. Pa ne zato, da bi opravičevali Vučićev nediplomatski besednjak, pač pa, da bi prikazali, kaj se je zgodilo in kakšen politik je Vučić, on in vsi, ki ga podpirajo.

Politična predstava

»Tudi kar se tiče jedrske energije, moramo biti pošteni. V zadnjih desetletjih je zahodna jedrska industrija padla na vseh izpitih,« je premier Robert Golob dejal v intervjuju za Sobotno prilogo Dela, ki je izšla v petek, 26. aprila. Potrdil je, da do referenduma novembra letos ne bomo imeli nobenih ključnih podatkov o projektu drugega bloka jedrske elektrarne; kakšna bo cena, koliko časa bo trajala gradnja, kdo bo investitor – to naj bi bilo znano šele leta 2027, je povedal. A te Golobove besede so v popolnem nasprotju s tem, kar počne njegova vlada. Ravno njegova vlada (razen Levice) ne le dopušča projekt JEK 2, ampak trenutno dela vse, da bi se vanj »ujeli«: v sprejetje predlaga resolucijo, s katero bodo jedrski lobiji in njihovi politični zavezniki v prihodnjih letih javnosti žugali z domnevnim nacionalnim soglasjem o JEK 2, hkrati bomo volivci novembra letos prisiljeni v neinformirano odločitev na referendumu.

Zaželeno in protizakonito združevanje

Ko je pretekli četrtek predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič gostovala v večerni informativni oddaji Odmevi na TV Slovenija, se je voditelj Igor E. Bergant postavil v vlogo opozicijskega poslanca in jo med drugim izzval tudi takole: »V vaši stranki ste imeli leta 2022, ko je šlo za tri naknadne zakonodajne referendume, povsem drugačno mnenje. Izrecno niste želeli sočasnosti z lokalnimi volitvami. Mar tu v vaši stranki ne gre za nekakšen nenavaden preobrat?« Vprašal se je še, ali referendumi postajajo igračka dnevne politike. »Lahko razumem te pomisleke in jih popolnoma sprejemam, verjamem pa, da smo političarke in politiki dovolj odgovorni, da se s takimi stvarmi ne igračkamo,« je na to odgovorila predsednica in dodala, da gre za pomembna družbena vprašanja, zato je prav, da volivci o njih povedo svoje mnenje. A pri tem je pozabila na najpomembnejše, na pravne, demokratične, ustavne utemeljitve in hkrati na dejstvo, da je bilo voditeljevo »opozicijsko« vprašanje v najboljšem primeru neprimerno, v najslabšem pa premišljeno manipulativno.

Partizani, posiljevalci, morilci

V Italiji, ki jo vodi skrajno desna stranka Bratje Italije, je bilo pred dnevom osvoboditve izpod fašizma 25. aprila vroče. Oskrunjenih je bilo več spomenikov, ki obeležujejo protifašistični boj, premierka Giorgia Meloni pa naj bi celo osebno poskrbela za cenzuro protifašističnega monologa na javni televiziji Rai.

Televizijska voditeljica dela po nareku verskih skupnosti

Novinarsko častno razsodišče (NČR) je nedavno ugotovilo, da je redovnica Romana Kocjančič, urednica in voditeljica oddaje Obzorja duha na TV Slovenija, septembra lani med poročanjem o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja kršila novinarski kodeks. Natančneje, med pripravo prispevka z naslovom »Ali sem res odveč?« naj bi kršila tretji člen kodeksa, po katerem mora novinar pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti tudi odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, in četrti člen, po katerem ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme. Namerno naj bi namreč izpustila pisno stališče predlagateljev zakona, združenja za dostojno starost Srebrna nit, pozneje pa se uprla tudi uredniku uredništva verskih oddaj Vidu Stanoniku, da bi besedilo objavila v eni poznejših oddaj.

Muke skrajnih desničarjev

V teoriji iger je znan koncept »zapornikove dileme«. Gre za namišljeno situacijo, v kateri policisti ločeno zaslišujejo dva osumljenca, ki se morata odločiti, ali bosta sodelovala s policijo ali pa bosta izdala drug drugega. Če nihče od njiju ne prizna zločina, potem oba dobita eno leto zapora. Vendar policisti vsakemu od njiju ponudijo nagrado: če bo izdal kolega, bo odšel na prostost, izdani pa bo dobil tri leta zapora. Prvi lahko prime za to vabo, a je v ozadju past: če bo za vabo prijel tudi drugi osumljenec, bosta oba dobila dve leti zapora. Nauk te namišljene igre je enostaven: kriminalci med seboj ne sodelujejo, pri njih je varanje tudi takrat, ko jih zaslišuje policija, najboljša strategija.

3500 evrov na medveda

Potem ko je ministrstvo za naravne vire in prostor lani odredilo odstrel 230 medvedov, ki so sicer v Evropi najvišje zavarovana živalska vrsta, so letos ponovili vajo in odredili odstrel dodatnih 176 medvedov. Pravijo, da gre za strokovno odločitev, ki pa je v praksi že desetletje odvisna od tega, s katero nogo je s postelje dotično pomlad vstajal profesor z ljubljanske Biotehniške fakultete dr. Klemen Jerina. Tokrat, verjetno skladno z njegovo strokovno ekspertizo, na ministrstvu dodajajo, da bo »odvzem iz narave v celoti nadzorovan, s čimer je onemogočen tako imenovani trofejni lov«.

Mladi za Palestino

Številni ameriški študenti že od oktobra protestirajo zoper genocid, ki ga nad Palestinci izvaja Izrael: od ameriške vlade zahtevajo, naj se zavzame za prekinitev ognja v Gazi in neha financirati Izrael (ameriški kongresniki so na primer nedavno potrdili izplačilo 26 milijard dolarjev pomoči Izraelu), od svojih matičnih univerz pa, naj dogajanje v Gazi jasno obsodijo in pretrgajo finančne vezi z Izraelom. Mnoge od njih namreč prejemajo zajetne donacije podpornikov Izraela ali pa posredno, prek različnih skladov, vlagajo v vojaška podjetja, kot sta Lockheed Martin ali Raytheon, ki ob situaciji v Gazi mastno služijo. Protesti so minuli mesec dosegli vrelišče.

TV komentar / Denar diši, denar ne smrdi

V medijskem svetu vedno znova nastopijo trenutki, ki nas trdo spomnijo, zakaj tako nujno potrebujemo javne medije. In nobenega dvoma ni, da je prav načrtovana gradnja jedrske elektrarne »Krško 2« eden takih. Do 20 milijard evrov bi znala stati ta investicija – in že zdaj je z njo vse narobe. Kar pripravimo se. Predvsem se pripravite tisti, ki ste danes mladi: spet si bodo namreč neki ljudje na vaš prihodnji račun razdelili denar, potem pa se bodo skupaj z vami čudili, kako se je to lahko zgodilo. Politiki in podjetjem je namreč uspelo v javnosti ustvariti vtis, da bodo vse težave s podnebjem za Slovenijo rešene, če pač zgradimo jedrsko elektrarno. Zgradimo to, pa se vam ne bo treba nič prilagajati in spreminjati, sporočajo državljanom, nam pa to tudi lepo leže na dušice. Kako lepo so se povezali interesi, celo nas, slehernikov, da kar spregledamo vse tiste, ki se nad projektom navdušujejo, ker bodo lahko pristavili svoj lonček k investiciji in ga napolnili z javnim denarjem.

Se prizadevanja za popolnitev slovenske vojske obrestujejo?

Vlada je prejšnji teden sprejela tri nove razvojno-usmerjevalne dokumente na področju obrambe, ki v ospredje med drugim postavljajo vprašanje popolnitve vojske. Slovenska vojska z obrambnim ministrstvom na čelu se namreč že lep čas in na vse pretege trudi vojaški poklic približati mladim.

Kdo se boji kamer

V četrtek, 25. aprila, je v prostorih študentskega Kampusa v Ljubljani potekala seja študentskega zbora Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU). Na dnevnem redu je bila tudi razprava o reviziji računskega sodišča iz decembra 2023, ki je v poslovanju ŠOU odkrila nepravilnosti. Po mnenju računskega sodišča ŠOU med letoma 2020 in 2022 ni bila učinkovita pri zastopanju interesov in pravic študentov. Poleg tega je sodišče eno zadevo – nepravilnosti pri prikazu in porabi denarja, ki so ga študenti namenili za delno plačljive dejavnosti, kot so ekskurzije in izobraževanja – odstopilo Nacionalnemu preiskovalnemu uradu (NPU) in Finančni upravi RS (FURS).

Sintetična propaganda

Predsednik Združenih držav Amerike Joe Biden je morebitne volivce v zvezni državi New Hampshire po telefonu osebno pozival, naj se ne udeležijo lokalnih volitev in naj »svoj glas raje prihranijo za novembrske volitve«. Sočasno so po spletu zakrožile fotografije, na katerih se Donald Trump radostno objema s temnopoltimi podporniki. Na Slovaškem so si ljudje množično prepošiljali zvočni posnetek, na katerem je kandidat za predsednika vlade Michal Šimečka volivce opozarjal, da bo, ko pride na oblast, nemudoma podvojil ceno piva. Indijski volivci po vsej državi prejemajo personalizirana videosporočila, v katerih jih predsednik vlade Narendra Modi osebno in poimensko nagovarja, naj na prihajajočih volitvah (ponovno) glasujejo zanj. V Argentini je po medmrežju zakrožil škandalozen video, v katerem predsednik države Javier Milei izraža naklonjenost zamisli o legalizaciji trga človeških organov. V Veliki Britaniji so se ljudje množično čudili videu, v katerem vodja laburistov Keir Starmer promovira sumljivo piramidno shemo.

Je TikTok nevaren?

Ameriški predsednik Joe Biden je pred kratkim prišel na hamburger k Ericu Fittsu. Pred tem se nista poznala, a nekega dne je zazvonil Fittsov telefon in iz Ovalne pisarne so ga spraševali, kaj on in njegova sinova radi jedo. Odgovoril je, da sirov burger, perutničke in hamburger. »Ok,« je odgovorila gospa iz Washingtona. »Nato je v četrtek prišel Biden in klepetal z nami v naši kuhinji.« Fitts, nekdanji ravnatelj iz Raleigha v Severni Karolini, je še vedno vzhičen nad obiskom. Navsezadnje je 81-letni predsednik ne le poklepetal s Fittsovim 15-letnim sinom Christianom (govorila sta o prvem avtomobilu – Biden je vozil plymoutha, letnik 1951, Christian pa sanja o tesli), temveč je očeta razveselil tudi z odpisom več kot 90 tisoč dolarjev študentskega dolga v okviru vladnega programa. Še skoraj bolj vesel pa je, ker je kratki, 57-sekundni posnetek, ki ga je sin naredil med visokim obiskom, na TikToku pridobil več kot pet milijonov gledalcev, zaradi česar sodi med največkrat predvajane posnetke iz letošnje predvolilne kampanje.

Vlado Miheljak

3. 5. 2024  |  Mladina 18  |  Dva leva  Za naročnike

Komentar / Se Nemčija vrača v leto nič?

Fatalna Marlene Dietrich v sentimentalni in nostalgije polni pesmi Ich hab’ noch einen Koffer in Berlin poje, da ima še vedno kovček v Berlinu, zato mora čim prej spet tja, kajti vse blaženosti preteklih časov so še zmeraj v tistem malem kovčku. No, Berlin ni fotogeničen kot Pariz, Rim, Dunaj, Atene, Barcelona ... je pa vedno imel dušo. Od Wendersa sem vemo tudi, da so na berlinskem nebu angeli in da se razkrijejo tistim, ki si to zaslužijo ... Tudi mene na to mesto vežejo res lepi spomini. Zato sem, odkar sem na začetku osemdesetih let prišel študirat v zahodni del, imel vseskozi »kovček v Berlinu«. Tam sem razbil stereotip o Nemcih, v otroštvu izoblikovan na podlagi črno-belih filmov o, kot smo rekli, »Švabih«, ki so bili sinonim za naciste. Vzdušje v takratnem (zahodnem) Berlinu me je omrežilo in preoblikovalo. Začel sem skorajda fetišizirati Nemčijo. Zdelo se je, da je z odliko opravila domačo nalogo iz mračne zgodovine. Vsakdanje življenje – onkraj tistega dela ljudstva, ki ga je ščuval in mnenjsko oblikoval Springer – je bilo strpno, odprto, zvedavo. Nemška zunanja politika je bila modra, preudarna, solidarna. A že takrat sem opazil, da je Nemčija dežela bolj presežnih kot preseženih tabujev. Sam sem prišel v Berlin kot pripadnik tiste srečne generacije iz nekdanje (nedemokratične) skupne države, ki ni več čutila nobenega strahu; ki ni priznala nobenega tabuja in avtoritete; ki se je upala na glas pogovarjati (in pisati) o vsem in vsakomer. Opazil pa sem, da v Nemčiji celo med mojimi (pretežno levičarskimi) prijatelji in sogovorniki iz akademskih krogov ni bilo tako. En tak velik tabu je bil misterij, znan kot Deutsches Herbst, tako imenovana nemška jesen; čas uradno nerazglašenega obsednega stanja kot odziv oblasti in represivnih organov na teroristične ugrabitve in likvidacije, ki je šel takrat čez rob demokratične in pravne države in se iztekel z zelo sumljivimi samomori pripadnikov RAF v zaporu Stammheim.

dr. Bogomir Kovač

3. 5. 2024  |  Mladina 18  |  Ekonomija  Za naročnike

Komentar / Siva miš

Dvajseta obletnica slovenskega vstopa v EU na prvi maj leta 2004 vzbuja mešane občutke. Ob proslavljanju uspehov lahko govorimo tudi o zapravljenih priložnostih. Peta in največja širitev EU v zgodovini je zahtevala številna prilagajanja starih in novih članic. V tem trenutku – v marsičem prelomnem – sta trčili pripravljenost stare EU in velika družbena transformacija postsocialističnih držav. Slovenija je bila med njimi najbolj razvita in najbolje pripravljena. Dejansko je veliki evropski trojček, vstop v EU in Nato ter prevzem evra, prevzela prva. To velja tudi za zgodnje predsedovanje Svetu EU tri leta po vstopu. Ves projekt lahko še danes uporabljamo za učno uro dobre diplomacije, projektnega menedžmenta in vodenja države. Skratka, mlada in mala država je tedaj postavljala mejnike, sebi in tudi drugim, kar se kasneje ni več zgodilo. Slovenija je zlasti po letu 2010 vedno težje krmarila med številnimi evropskimi in lastnimi krizami. Izgubila je avreolo najbolj prodorne nove članice in se utopila v sivini bruseljskih labirintov. Seveda, Slovenija veliko bolj potrebuje EU, kot unija potrebuje nas. Zato je njena stabilnost temelj našega obstoja v XXI. stoletju.

Nižanje dimnika?

Konec marca je ljubljanski župan Zoran Janković v monologu v oddaji Marcel na RTV Slovenija govoril tudi o sežigalnici odpadkov, ki jo želi zgraditi na Barju ob Regijskem centru za ravnanje z odpadki (RCERO).

Janko Lorenci

3. 5. 2024  |  Mladina 18  |  Kolumna  Za naročnike

Komentar / Zaupanje

Tudi ti, Brut, je rekel Shakespearov Cezar, ko ga je, obdanega z zarotniki, zabodel tudi Brut, danes sinonim za zahrbtnega izdajalca. Toda Brut je izdal Cezarjevo zaupanje zato, ker se je bal za rimsko republiko, ki jo je diktator ogrožal.

Heni Erceg

3. 5. 2024  |  Mladina 18  |  Hrvaška  Za naročnike

Komentar / Na desno ravnajs

Več kot milijon državljanov Hrvaške je glasovalo za desnico, preostale pa je to neizmerno presenetilo. Zakaj? Kot da levica ni že davno mrtva, predvsem zaradi samovoljnega oddaljevanja od svojih temeljnih idej, ki jih na tem mestu ne bomo naštevali, pa tudi zaradi nenehnega spogledovanja z nacionalističnimi prepričanji, za katera ima koncesijo izključno desnica. Sicer pa, mar si ni desnica v svoji najslabši izdaji prevlade zagotovila celo v tako imenovanih razvitih evropskih državah? Levica medtem lenobno dremucka na idejah liberalizma in zelenih politikah in takšna zadovoljno vstopa v koalicije s profašističnimi strankami.

Zlati zob časa

Ko te dni vstopamo v Galerijo Kresija na ljubljanski Stritarjevi ulici, naš pogled najprej pritegnejo podobe na steni nasproti vhodnih vrat. Film, ki se predvaja na zaslonu galerijske televizije, obkrožajo trije posnetki zobnega rentgena, fotografija zlatega zoba, osvetljenega z elipsastim svetlobnim žarkom, ter močno povečana stara barvna analogna fotografija. Ta prikazuje gospo z iskrivim nasmeškom, ki se z desnico oklepa otroške stekleničke z mlekom, svetloba bliskavice pa izpostavlja v zlato oblečeni zob, bleščeč se v zgornji čeljusti. Ta gospa je Marija Kobale, po domače Mica, ki ji je vnukinja, vizualna umetnica Lucija Rosc, posvetila razstavo Babiščina. V Galeriji Kresija bo na ogled še vse do 26. maja.