Roga ni več

Kompleks nekdanje tovarne koles Rog je po osamosvojitvi dolgo propadal. Leta 2002 ga je sicer kupila mestna občina. Načrti prenove so ostali v predalih, propadanje pa se je nadaljevalo. In tako je leta 2006 skupina nadobudnih mladenk in mladeničev ta odprti prostor zasedla – Ljubljana pa je dobila drugi večji skvot, drugo večje avtonomno območje, po Metelkovi. Metelkova je bila že takrat eno od središč kulturnega in družabnega življenja v državi, zato je ideja, da prestolnica dobi še eno tako območje, naletela na razmeroma dober odziv javnosti, ki sicer nad takšnimi zasedbami prostora ni navdušena. Taka območja so bila takrat po prestolnicah Evrope del vibrantnega, drugačnega, svežega, zdelo se je, da bo Ljubljana s to zasedbo praznega prostora nekako napredovala, postala še bolj podobna evropskim prestolnicam, od Københavna do Berlina. Seveda so bila mnenja različna, pa vendar je alternativna kultura s svojim odprtim življenjskim slogom delovala kot dopolnitev, osvežitev mesta.

»Obnašajo se kot kapo v koncentracijskem taborišču«

Če še ne veste: vi ste krivi za bilanco epidemije. Krivi ste, ker se družite z družinskimi člani in prijatelji in ker hodite na obisk k ostareli materi v dom za starejše; krivi ste, ker na sprehodih po gozdovih niste nosili mask; ker ste na črno šli k frizerju, da vam pobarva narastek; ker kolesarite pred parlamentom. Vi ste tisti, ki ste žurali v Zrćah, se opijali po martinovanjih, silvestrovali na ilegalnih žurkah. Vi ste tisti, ki ste premalo dobri za to vlado, ki si je brez demokratičnih volitev prigrabila mandat, da lahko v dobi koronavirusa utrjuje svojo oblast – in ta vlada ve, česa vse ste krivi. Pravzaprav ste krivi že zato, ker ste se rodili, grešni in nepopolni, kakršni ste. Zato vas bo oblast prevzgojila, vam pokazala vaše zablode in vas pregnetla v nov narod, poslušen, hvaležen, ponižen. Lahko sprejmete te namere – lahko pa prisluhnete glasovom razuma, ki opozarjajo, da niste vi krivi, in se vprašate, kdo pa je. Dr. Rajko Muršič je redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na ljubljanski Filozofski fakulteti.

Ko nacionalno varnost ruši notranji minister

Slovenska politika je do varnostnih in obveščevalnih služb vedno imela mačehovski odnos. Slovenske obveščevalce in policiste je od nekdaj obravnavala kot nebodijihtreba, ki jih vzdržuje in plačuje le zato, ker države brez teh služb nihče ne bi jemal prav resno. Tudi sedanji predsednik vlade je že kar nekajkrat dokazal, da se požvižga na vlogo in pomen teh služb, čeprav njihovo delo sicer zelo dobro pozna. Morda je bil ravno zaradi tega izredno popularen pri tujih obveščevalcih, a tudi ti so bili presenečeni, ko je leta 1994 iz notranjepolitičnih razlogov in zato, da se znebi konkurence v trgovini z orožjem, »odkril« orožje na mariborskem letališču, ki ga je tja v sodelovanju s slovensko obveščevalno službo spravilo kar nekaj tujih obveščevalnih služb, da bi pomagale borcem Bosne in Hercegovine, in ko so nekaj let pozneje njegovi fantje, da bi dokazali, kako »pokvarjena« je SOVA, »odkrili« tajno stanovanje v Ljubljani, ki so ga za delo s soglasjem slovenskih oblasti uporabljali zahodnoevropski obveščevalci pri spremljanju vojnih in povojnih razmer na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. A vsi ti podvigi zbledijo ob ravnanju njemu najposlušnejšega ministra Aleša Hojsa, ki mu je prvič uspelo zadati res nevaren udarec sistemu slovenske nacionalne varnosti. Čeprav sta si oba politična pola po osamosvojitvi prisvajala obveščevalne in varnostne službe, je slovenskim obveščevalcem in policistom uspelo ohraniti profesionalen odnos do svojega dela in ga opravljati v interesu vseh prebivalk in prebivalcev Slovenije. Ta odnos in objektivne razmere za njihovo delo pa so zaradi ravnanja ministra za notranje zadeve zdaj postavljeni pred zelo resno, že kar kritično preizkušnjo.

Iskreni minister

Zavod Iskreni, ideološko in kadrovsko povezan s stranko NSi, je na javnem razpisu za dodelitev sredstev za sofinanciranje projektov, namenjenih pomoči ranljivim skupinam prebivalcev zaradi epidemije, prejel najvišji mogoči znesek – 130 tisoč evrov. Poleg tega, da zavod drugače od številnih tekmecev nima dolge zgodovine zagotavljanja pomoči ranljivim skupinam, v oči bode tudi, da je Janez Cigler Kralj, ki vodi ministrstvo, odgovorno za dodelitev sredstev, še do nedavnega veljal za enega izmed ustanoviteljev zavoda.

Res le vladni lapsus?

Novi zakon o izvrševanju proračuna za leti 2021 in 2022 povzroča velike težave visokemu šolstvu, ki v prihodnjih dveh letih ne bo smelo na novo zaposliti nikogar niti, če se bo obseg dela posamezne ustanove povečal zaradi pridobitve raziskovalnega projekta. Na to je v ponedeljek zjutraj na Twitterju opozoril Janez Vogrinc, dekan Pedagoške fakultete, ki je prepričan, da je za rešitev iz krize bistveno vlaganje v raziskave, razvoj in zaposlovanje, ne pa dodatno zategovanje pasu.

Neodvisni Sledilnik

Največje pozornosti deležna dejavnost Znanstvenega društva Sledilnik je spletna stran sledilnik covid-19 (sledilnik.org), projekt zbiranja, analiziranja in objavljanja podatkov o širjenju koronavirusa v Sloveniji.

Po Trumpu Trump

Trump je ustvaril privržence, ki izgledajo kot sekta – kot verski fanatiki, ki so pripravljeni zanj umreti. Kar pa ne preseneča – tudi sam je bolj kot na ameriškega predsednika spominjal na voditelja sekte, ki od svojih vernikov pričakuje natanko to: da bodo zanj umrli. Ustvaril je svoje ljudstvo – in tega ljudstva noče deliti z drugimi. To je njegovo ljudstvo. To je njegova lastnina. Z njo lahko počne, kar hoče. Če hoče, lahko svoje ljudstvo pošlje nad Kapitol. Če hoče, ga lahko uniči, pokoplje, pogubi.

Zakaj je TV Slovenija v zunanji politiki lahko normalen medij?

Spremljanje poročanja o notranji politiki na TV Slovenija je res vse večja muka. Muka zato, ker je vse skupaj že tako nenovinarsko, da še najbolj zvesti gledalci TV Slovenija odhajajo h konkurenčni POP TV. Navidezna uravnoteženost je že čisto zdelala to pred Janšo prestrašeno televizijo, iz njenih notranjepolitičnih oddaj naredila že skoraj kopijo njenega lastnega tretjega, parlamentarnega programa, in to tistega dela, ki brez komentarja prenaša seje državnega zbora in njegovih teles.

»Mi smo kultura«

Jernej Čampelj je eden izmed številnih samozaposlenih kulturnikov, ki so zaradi pandemije ostali brez dela in prostora za izražanje. Brez odra. »Naša gledališča so zaprla vrata za samozaposlene, najhuje pri vsem skupaj pa je, da ne vemo, do kdaj. Lahko, da kar za vedno,« pravi. Ker ni le igralec, temveč tudi fotograf, se je v teh časih bolj posvetil fotografiranju. Rodila se je fotografska akcija Mi smo kultura, s katero želi v središče pozornosti postaviti ljudi, ki kakorkoli prispevajo h kulturi v Sloveniji – ne le glasbenikov, igralcev, slikarjev ..., temveč tudi tonske tehnike, kostumografe, organizatorje, lučkarje itd. –, a so zdaj odrinjeni na rob in za večino nepotrebni. Vsem tem imenom želi dati obraz.

Vlado Miheljak

22. 1. 2021  |  Mladina 3  |  Dva leva

Trije veličastni

»Poglejte, takole bi rad naredil, rad bi našel 11.780 glasov, kar je eden več, kot jih potrebujemo.«
— Trump je republikanskemu državnemu sekretarju zvezne države Georgie Bradu Raffenspergerju skušal dopovedati, da se je proti kraji treba boriti z večjo krajo, proti laži z večjo lažjo

Janko Lorenci

22. 1. 2021  |  Mladina 3  |  Kolumna

Počeno zrcalo

Tanja Starič si v nedavnem pogovoru s premierom Janšo o epidemiji ni upala postaviti niti enega kočljivega vprašanja. Novinarko Odmevov nacionalne tv je ohromila njena drža in pokončale so jo njene siceršnje novinarske kvalitete. Intervju je bilo mučno gledati.

Mankica Kranjec, fotografinja in umetnica, ki gleda na svet skozi rožnata očala

Med najinim pogovorom na daljavo sedi za računalnikom v starinski dnevni sobi, ki jo več kot polovično zasedajo visoki, masivni knjižni regali. Gre za knjižno zapuščino njenega deda, pisatelja Miška Kranjca, ki je v zadnjih letih življenja ustvarjal prav za to mizo, v hiši v Senožetih, nedaleč od Dola pri Ljubljani. Danes tu živijo starši Mankice Kranjec, ona pa se je še pred prepovedjo prehajanja občin s fantom Kevinom ravno tako začasno nastanila v zadnjem hramu dedkove ustvarjalnosti. Kadar ne dela, ustvarja, peče slaščice, odide na sprehod po gozdu – karantena jo je, sicer mestnega otroka, zbližala z naravo – ali si vzame čas za branje katere od dedovih knjig, ki jih je hiša polna. »To so knjige tujih in domačih avtorjev, ki so mi povečini neznane. Tu pa jih lahko naključno vlečem s polic in odpirajo se mi izjemni literarni svetovi,« pravi.

dr. Bogomir Kovač

22. 1. 2021  |  Mladina 3  |  Ekonomija

Neznanje in nekompetentnost

Plačni sistem je spet postal torišče političnih zapletov in nenavadnih obratov. Minister Hojs je z neprimerno javno objavo plač vnovič prispeval k politični degradaciji države. Hkrati pa uresničuje napoved predsednika Janše o izstopu dela policije iz enotnega plačnega sistema. Janševa vlada je leta 2008 z Virantovo plačno reformo uveljavila ta sistem, sedaj ga želi opustiti. Njegovi zagovorniki in nasprotniki so vmes večkrat spremenili stališče in politične barve, tudi stroka je pri plačah postala slabokrvna. Toda zgodovinska praksa je dokazala, da je enotni plačni sistem od samega začetka zgrešen projekt. Nikoli ni zaživel, ni ga mogoče popraviti, kvečjemu pametno razstaviti. V tem je podoben socializmu in usodnim zablodam političnega inženiringa, le da tokrat z desne. Namesto enotnega potrebujemo kvečjemu skupni plačni sistem. Za zdaj je iskanje te alternative zgolj Sizifovo delo. Janševa ekipa temu ne bo kos, zaletavi Hojs pa je tako ali tako že v Zevsovem Tartarju.

Kaj bomo brali letos?

Kot vsakega januarja smo knjižni molji tudi letos najteže pričakovali knjižne programe, ki napovedujejo, s čim vse nas bodo domače založbe razveseljevale v pravkar začetem letu. Bo Tadej Golob spet izdal roman? Bosta končno prevedena zadnja romana Harukija Murakamija in Elene Ferrante? Kdo je pri pisanju črpal iz koronske krize? Odgovore na ta vprašanja in po našem mnenju najvznemirljivejše knjižne naslove, ki nam bodo letos lajšali bolečino zaradi zaprtih lokalov in odsotnosti kulturnih prireditev, najdete v članku.

Črni diamanti

Na prekmurskih ravnicah je Upravni odbor Prešernovega sklada našel kar dva letošnja lavreata – pisatelja Ferija Lainščka in slikarja Sandija Červeka. Oba imata za seboj izreden opus in oba si zaslužita najvišje priznanje Republike Slovenije za dosežke v umetnosti. Pa vendar so se komisarji odločili, da bo 8. februarja Lainšček dobil veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo, Červek pa »le« nagrado Prešernovega sklada za umetniško ustvarjanje v zadnjih dveh letih, četudi je njegov celotni opus »že« vreden velike nagrade. Kakorkoli obrnemo, sta nagradi vendarle pomembno priznanje velikima ustvarjalcema. To je dejstvo.