Grega Repovž

5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Uvodnik

Šarčeva vrnitev

Raziskava Slovensko javno mnenje je ena najstarejših v Sloveniji. Tudi tokrat prinaša izjemno zanimive rezultate, del nje pa so tudi vprašanja o odnosu do političnih strank. Rezultati tokratne so pokazali tisto, kar so nakazale že raziskave Ninamedie in Mediane: da Janezu Janši in vladi SDS, SMC, NSi in DeSUS v slabih treh mesecih ni uspelo prepričati volivcev, nasprotno, podporo sta izgubila. Glede tega je ta vlada pravi evropski unikum, saj je koronska kriza malodane vsem evropskim vladam in koalicijam bistveno zvišala podporo. No, razlogi so znani: Janša je covid-19 zlorabil za politični in ideološki pogrom in za posredovanje poslov z medicinsko opremo prijateljskim podjetjem. Zlasti slednjega mu Slovenci nikoli ne bodo oprostili, tudi tisti, ki sicer nimajo ideoloških zadržkov do njega. A raziskava še zdaleč ni zanimiva zaradi Janše. Zanimiv je namreč Šarec.

Vklenjena svoboda

Vprašanje, ki ga danes postavljajo ljudje, ki z nelagodjem opazujejo ravnanje sedanje vlade, je: Zakaj ministri in poslanci koalicijskih strank, ki so bili še pred tremi meseci trdno prepričani o pomenu demokracije in vladavine prava, ki so na primer v prejšnji vladi upravičeno protestirali, ko je prišlo do kakšnega spornega imenovanja, danes molče sprejemajo razgradnjo demokracije v Sloveniji? Zakaj sprejemajo, da bodo sami nosili dolgoročno odgovornost za to? Zakaj se ne odzovejo zaradi naraščajočega policijskega nasilja? Zakaj jih ne moti zamenjava na vrhu urada za preprečevanje pranja denarja? Zakaj jih ne skrbijo sporna imenovanja v policiji? Zakaj so tiho ob brutalni kršitvi zakona o statističnem uradu, ki zagotavlja politično neodvisnost te institucije?

»Kako se lahko zdi komurkoli, ki je moder politik, politični režim na Madžarskem dober?«

Tanja Fajon je že skoraj 20 let v Bruslju. Najprej je bila dopisnica TV Slovenija, potem pa se je odpravila v politiko. Trikrat zapored je bila na listi Socialnih demokratov (SD) izvoljena za evropsko poslanko. O tem, da bo prevzela Socialne demokrate, se je govorilo že dlje časa. SD je namreč stranka, ki nima težav z menjavami na predsedniških mestih, od osamosvojitve do zdaj se je na mestu predsednika te stranke zamenjalo že šest predsednikov. Razlogi, zakaj se je z vrha stranke umaknil Dejan Židan, so predvsem politični. Tanja Fajon naj bi bila tista oseba, ki bi stranki prinesla nove volivce in jo morda vrnila na raven iz leta 2008, ko jo je na volitvah podprlo 30 odstotkov vseh volivcev. Danes je njena podpora trikrat manjša. Židan je Tanjo Fajon pred kamerami optimistično poimenoval »nova premierka Slovenije«.

Šarec in Janša izenačena

Slovensko javno mnenje se imenuje raziskava, desetletja dolg raziskovalni projekt, ki nastaja na Fakulteti za družbene vede, natančneje, na njihovem Centru za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Gre za znanstveni projekt, primerljiv z evropskimi raziskavami drugih univerz. Začel se je davnega leta 1968, na samem začetku pa je bila tedanja komunistična oblast precej užaljena, ker so raziskovalci zaznali, da so državljani socialistične Slovenije nekoliko zadržani do Zveze komunistov, še najbolj priljubljen pa se jim je zdel Stane Kavčič, kasneje hitro odstavljeni predsednik izvršnega sveta socialistične republike Slovenije.

Zahteve po krvi

»Ti prasica uničuješ tuje življenje živiš na tuj račun kako te ni sram ... Nisi za drugo da bi te fuknal levom v živalskem vrtu ... Šest tisočkrat z gajžlo čez gobec drugo si ne zaslužiš prasica.« Tako se glasi nekaj odlomkov iz grozilnega dopisa, ki ga je prvi dan junija, takoj po vrnitvi z dopusta, prejela preiskovalna novinarka, koprska dopisnica Televizije Slovenija Eugenija Carl. Pismu je bila priložena ovojnica, iz katere se je usul bel prah, ki ga je novinarka opisala kot »dražečega, pečeta me grlo in nos, kašljam, oči se mi solzijo, okus v ustih je slan in grenak«. Njeno hišo so nemudoma zastražili policisti, tehniki v skafandrih so odvzeli vzorec sumljive snovi, Carlova pa je večji del dneva preživela v karanteni.

Spomin na grafit

V nedeljo, 31. maja, so v mariborski Pekarni postavili spominsko znamenje na pročelju stavbe pod 25. aprila izbrisanim grafitom, ki je prikazoval Janeza Janšo z iztegnjeno desnico. Ob njegovi podobi je pisalo »Smrt narodu, svoboda fašizmu«. Pekarno je ob odkritju spominske plošče, na kateri zraven pomanjšanega poustvarjenega grafita piše »Na tej fasadi je demokracija prebarvala svobodo izražanja«, obiskala policija, novo znamenje fotografirala in izmerila, odstranila pa ga (za zdaj) ni. Usoda spominske plošče še ni znana, saj policija ugotavlja, ali gre v resnici za prekršek ali ne. Prav tako se ni odzvala mariborska občina. Omeniti velja, da je bil prvotni grafit odstranjen oziroma prebarvan, čeprav je pročelje stavbe, ki ga je krasil, v zasebni in ne v občinski lasti. Avtorji grafita so za časnik Večer dejali, da je to prvi politični grafit, ki ga je država cenzurirala. Dodali so, da z njim nikogar ne rušijo ter obenem nikogar ne spodbujajo h kakršnemukoli dejanju, temveč želijo ljudi spodbuditi k razmišljanju.

Andreja Valič Zver si je izplačevala previsoko plačo ...

S Študijskim centrom za narodno spravo so zagate, odkar ga je tik pred sestopom z oblasti ustanovila prva vlada Janeza Janše. Javni zavod ne opravlja poslanstva, ki ga oznanja v imenu, prej nasprotno, spodbuja narodni razdor, kulturni boj …

Lubi Slovenci!

Ob besedi »slovenstvo« ali »narod« se veliko ljudi »prime za pištolo«. Beseda narod se pogosto zlorablja za uveljavljanje nacionalističnih vzgibov in iskanje »tujega« sovražnika.

Janšev kadrovski valjar

Kot v obeh prejšnjih mandatih tudi tokrat Janševa vlada izvaja kadrovske menjave po politični liniji v ključnih državnih ustanovah. Potem ko je po hitrem postopku svoje ljudi postavila na čelo Sove, policije, vojske, NIJZ in statističnega urada, je okrepila vpliv na delovanje Družbe za upravljanje terjatev (DUTB), ki še vedno razpolaga s precejšnjim premoženjem v delnicah in nepremičninah.

Policija se je spremenila

Arheolog dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik je izredni profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti. Minuli petek sta se z ženo na kolesih peljala proti središču Ljubljane, na proteste, ko ju je pri nekdanji trgovini Astra za Bežigradom ustavila policijska patrulja. Te so zdaj že tradicionalno postavljene ob vpadnicah v mesto. »Policistka je kar oživela, ko me je videla od daleč,« opisuje svoje srečanje, čeprav mu sprva ni bilo jasno, kaj naj bi zagrešil. Morda ni imel na kolesu luči? Je med vožnjo uporabljal mobilni telefon? Ga je sumljivo zanašalo? Ne, zagrešil je verbalni delikt, mu je kmalu postalo jasno. Na svoje kolo je namreč pritrdil do vlade kritičen plakat, na katerem je ob upodobljeni sliki Janeza Janše pisalo: Živel Stal(JJ)in.

Umetnikom tisoč evrov na mesec

Slovensko ministrstvo za kulturo se še naprej ne meni za pozive kulturnikov, ki so se zaradi posledic pandemije koronavirusne bolezni znašli v hudi stiski. Ulrike Lunacek, državna sekretarka za umetnost in kulturo (položaj, ustrezen našemu položaju ministra za kulturo), je ravnala zgledneje: ker ni imela občutka, da lahko v kriznih razmerah kulturnikom izbori boljši položaj, ali pa se na tem mestu ni znašla, je odstopila. »Dajem prosto pot komu drugemu, ki lahko v teh kriznih razmerah doseže več kot jaz,« je povedala.

N'toko

5. 6. 2020  |  Mladina 23  |  Žive meje

Vsi na kolo!

Na poti do parlamenta sta me v petek popoldne prehitevali dve skupini kolesarjev. Ena v protestniških uniformah, opremljena s protivladnimi transparenti in kričečimi hupami, druga v modrih uniformah z napisom »Wolt«, natovorjena s kvadratnimi toplotnimi torbami in aplikacijami za sledenje naročil. Na trenutke sta se skupini pomešali in lahko si je bilo zamisliti simpatični scenarij, po katerem se novodobni prekarni delavci v storitveni industriji pridružijo pisani množici aktivistov na kolesarski povorki, razdelijo hrano protestnikom in pred parlamentom postavijo barikade. Kakšna kolesarska revolucija! Toda še pred prihodom na glavno traso so se poti enih in drugih večinoma razšle, petkovo gibanje kolesarjev po mestnem središču pa je postalo še en nazoren prikaz tistih družbenih delitev, ki jih vse prevečkrat spregledamo.

Kdo je tukaj patriot?

Sedanja slovenska vlada od svojega prvega dne na vodstvene položaje organov, katerih poslanstvo je zagotavljanje demokratičnega nadzora nad njenim delovanjem, sistematično namešča svoje ljudi. Ta proces po intenzivnosti in širini krepko presega sicer običajne kadrovske menjave ob spremembah oblasti – tokrat bliskovito prevzemanje oblastnega nadzora ne poteka le po celotni hierarhiji represivnega sistema, tj. vojske, policije in NPU, varnostno-obveščevalnih služb, temveč seže tudi do vseh nadzornih (urad za preprečevanje pranja denarja, protikorupcijska komisija, sistematična zloraba instituta parlamentarnih preiskovalnih komisij ...) ter celo strokovnih institucij, kot sta statistični urad in zadnje dni bržkone tudi urad za makroekonomske analize in razvoj. Ob sočasnem brezkompromisnem napadu na medije in načrtnem naskoku na nacionalno RTV postaja nezmotljivo viden tudi namen popolnega prevzema nadzora nad informacijami in njihovimi javnimi interpretacijami. Ko temu dodamo še kontinuirana prizadevanja za podrejanje sodstva, dobimo boleče očitno podobo zavestnega, načrtnega in sistematičnega rušenja klasičnega demokratičnega ustroja sodobne države, ki temelji na delikatnem družbenem ravnovesju treh neodvisnih in med seboj ločenih vej oblasti ter njenih notranjih in zunanjih nadzornih mehanizmov. Ob koncu pandemije covid-19 je tako jasno, da smo ob njenem začetku dobili revolucionarno oblast, ki z vsemi sredstvi – tudi nelegitimnimi – načrtno razkraja demokratične in socialne temelje slovenske države.

Kaj je janšizem?

Besedo »janšizem« že od leta 1995 uporabljamo tako pogosto, da so jo sprejeli celo v Slovar slovenskega knjižnega jezika. Slovar pravi, da pomeni »politično usmeritev […] slovenskega politika Janeza Janše«. Vsi se s tem ne strinjajo. Tino Mamić v Domovini piše, da si janšizem izmišljajo, zato da bi diskreditirali Janševo politiko. V resnici pa da janšizem ne obstaja, ker se politika Janeza Janše ne razlikuje od drugih politik. Obstoj janšizma bomo torej dokazali, če najdemo zadosti potez, ki politiko Janeza Janše ločujejo od drugih politik in se hkrati povezujejo v kolikor toliko trdno celoto. S tem pa bomo tudi dognali, kaj je janšizem – če seveda obstaja.

Ugrabljeno vrhovno sodišče

Kmalu po tem, ko je vrhovno sodišče razveljavilo pravnomočno obsodbo zoper Janeza Janšo v zadevi »prostitutke«, je bil predsednik vlade še drugič pravnomočno obsojen v tej zadevi. Gre namreč za dva ločena odškodninska postopka, dve tožnici, saj je Janša za »odsluženi prostitutki« označil dve novinarki nacionalne RTV. Kaj bo vrhovno sodišče storilo sedaj? Odgovorov na to vprašanje je veliko in zelo različni so, čeprav se zdi, da bi sodna praksa morala biti najbolj enotna prav na vrhovnem sodišču, saj gre za sodišče, ki je poklicano prav k temu – skrbi za enotno sodno prakso. Razlogi za tako kaotično stanje na vrhovnem sodišču pa so v skrajni politizaciji, ta je prerasla v resen problem, ki utegne usodno vplivati na razgradnjo celotnega sodnega sistema.

Prostozidarji in vitezi. Ter vitezinje.

Vlada kadruje s takšnim tempom, da bi le sama še znala našteti vse kadrovske menjave, toliko jih je bilo, in to v zgolj treh mesecih. Prejšnji teden je imenovala dr. Ernesta Petriča (za člana) in dr. Verico Trstenjak (za namestnico) v Beneško komisijo – svetovalni organ Sveta Evrope o ustavnih vprašanjih, ki ga sestavlja 58 uglednih pravnih strokovnjakov iz prav toliko evropskih držav.

Dopust za vse?

Pred turistično sezono se pojavljajo številna vprašanja glede turističnih vavčerjev, s katerimi bo država deloma subvencionirala potrošnjo domačih gostov v turističnih obratih. Gre za ukrep, ki bo državni proračun stal približno 345 milijonov evrov, kar je največja takšna državna intervencija v zgodovini samostojne Slovenije. Pri tem pa v javnost prihajajo posamezna poročila o nesporazumih pri rezervacijah in tudi o poskusih zlorab sistema. Vendarle turistični ponudniki in ekonomska stroka menijo, da gre za ukrep, ki se bo po začetnih otroških boleznih izkazal za učinkovitega. Pri čemer je Janšev »New Deal za turizem« lahko zgolj dobrodošel prvi korak pri korenitem prestrukturiranju panoge glede na zahteve sodobnega potrošnika in resničnost postkoronskega sveta.

Kaj pa, če res ne vedo, kaj delajo?

Razmišljal sem, ali je sploh še treba odgovarjati na obtožbe vladnega govorca vlade RS za covid-19 Jelka Kacina, da objavljam ali izjavljam očitke, podtikanja in neresnice na račun zdravstvene oskrbe obolelih v domovih starejših občanov. Ali pa na podobne trditve v izjavi, ki so jo poslali iz kabineta ministra za zdravje, kjer so moje in druge podobne zapise obtežili še z njihovo nevarnostjo: da ustvarjajo stisko pri državljanih Slovenije, zlasti oskrbovancih socialnovarstvenih zavodov in njihovih svojcih, pa tudi pri zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu.

Zakon linča

Najprej se je zgodilo nekaj grozljivega: štirje belski policaji so v Minneapolisu (Minnesota) na tla zbili in vklenili temnopoltega Georgea Floyda, ki je menda skušal nekaj plačati s ponarejenim dvajsetdolarskim bankovcem, potem pa mu je eden izmed policajev brutalno pokleknil na vrat. Floyd je ječal: »Ne morem dihati!« In: »Ne ubijte me!« Ljudje, ki so to gledali, so policaja moledovali, naj ga ne ubije. A policaj je na njem klečal toliko časa, dokler ni najprej omedlel in potem izdihnil. Bi policaj na tla zbil belca, ki bi hotel plačati z dvajsetdolarskim bankovcem? Malo verjetno. Bi mu pokleknil na vrat? Ne, sploh ne. Bi mu na vratu klečal osem minut? Zanesljivo ne. Bi mu na vratu klečal, dokler ne bi umrl? Kje neki.

»Za varnost smo očitno pripravljeni žrtvovati vse«

Ksenija Mahkovic Hergouth je anesteziologinja z Onkološkega inštituta, ki že 25 let dela na oddelku za intenzivno terapijo. Prejšnji mesec je bilo v Sobotni prilogi Dela objavljeno njeno pismo, ki je poželo izjemno veliko odobravanja. V njem se je spraševala, ali so bili strogi zaščitni ukrepi res sorazmerni s tem, kako hudo epidemijo smo doživeli. Naslovila ga je ’Koronapsihoza’. »Skrbi me za prihodnost. Skrbi zato, ker se bolezen covid-19 začenja kazati v manj strašljivi luči, to dejstvo pa spremljajo ravno nasprotna svarila in ukrepi.« Ob tem je opozorila, da imajo zdravniki, ki so ob epidemiji dobili izjemen družbeni vpliv, na življenje malo izkrivljen pogled. »Že od mladih let je to pogled skozi bolezen, trpljenje in strah, poleg tega smo v praksi pogosto usmerjeni predvsem na cilj preživetja. /.../ odgovorni, dobronamerni, zaskrbljeni zdravniki vedno vidimo le svoje resnične ali potencialne bolnike, o družbi nasploh in njenem ustroju pa se nam skoraj ne sanja.« Ker družba je, opozarja, vse kaj več kot zgolj skrb za javno zdravje. »Brez družbene nadstavbe, ki je sedaj izjemno ogrožena, smo ljudje samo prazna (zdrava?) telesa, v najboljšem primeru raja. Nesorazmerni ukrepi pri epidemiji, ki zaradi golega fizičnega obstoja odvzamejo človeku skoraj vse, kar ustvarjajo človeški duh in medčloveški odnosi, so nasilje z dobrim namenom.«

Več kot le Modrijani

V torek so kulturni delavci v Ljubljani ponovno protestirali. Tokrat so se v sprevodu sprehodili od Prešernovega trga do ministrstva za kulturo in tam pustili odslužene predmete, ki predstavljajo njihov poklic. Aktiv kulturnih delavcev in delavk načrtuje nadaljevanje protestnih akcij, dokler se ne bo začelo ministrstvo za kulturo z njimi vsaj pogovarjati. S protestom želijo opozoriti tudi na zategovanje pasu zaradi zmanjšanja kulturnega proračuna, ki se jim zdi napačna rešitev, saj se delež proračuna, ki ga ministrstvo prejme na podlagi BDP, zmanjšuje že od leta 1991. Samo od leta 2012 se je zmanjšal za 20 odstotkov. Na čelu ministrstva za znanost, izobraževanje, kulturo in šport je bil tedaj Žiga Turk. V sklopu tedanjega varčevanja je vlada pod vodstvom SDS načrtovala odpravo Javne agencije za knjigo in Slovenskega filmskega centra. V istem času je takratni župan Dunaja Michael Häupl za Mladino povedal, da se avstrijska prestolnica reševanja iz recesije loteva drugače. Namesto vlaganja v infrastrukturo so se na Dunaju odločili za vlaganje v kulturo, saj naj bi se to »bolj splačalo«. Za podobno strategijo so se tedaj odločile tudi Nemčija, Švedska, Finska in Francija. Danes, osem let kasneje, smo se spet znašli »v času recesije, ko si zaradi negotovosti potrošniki ne upajo in nočejo trošiti,« na blogu opozarja ekonomist dr. Jože P. Damijan in predlaga, da »ko zaradi tega podjetja ne morejo investirati, mora vlada nadomestiti ta izpad agregatnega povpraševanja s povečanimi javnimi investicijami in neposrednim spodbujanjem zasebnega trošenja. Drugega izhoda iz recesije ni.« Vendar se zdi, da 14. vlada Republike Slovenije tudi na tem področju, drugače od na primer svetlega zgleda Nemčije, ne upošteva predlogov strokovnjakov. Namesto kulture med prednostne denimo uvršča le klasične panoge, na primer gradbeništvo. A navkljub prepričanju to nima nujno večjega multiplikativnega učinka na gospodarstvo od kulture.

sLOVEnija skozi blodnjave oči Netflixa

Uradna spletna stran Republike Slovenije je te dni s ponosom oznanila, da se je naša majhna podalpska deželica znašla na Neftlixu, ameriškem velikanu za pretakanje videovsebin: »Sto dvainosemdeset milijonov naročnikov iz sto devetdesetih držav bo lahko gledalo serijo, ki sedeminštirideset minut prikazuje naravne, kulturne in gastronomske lastnosti Slovenije,« je zapisano v spletni objavi. Slovenija – oziroma ljubljanska gostilnica Žmauc – je namreč osrednja tema prve epizode druge sezone dokumentarnega resničnostnega šova Restaurants on the Edge (Restavracije na robu), v kateri »dream-team«, trojec samooklicanih rešiteljev propadajočih restavracij, po vsem svetu »rešuje« gostilne, ki imajo potencial, a nimajo najbolj premišljenih jedilnikov, propadale pa naj bi tudi zaradi slabih notranjeoblikovalskih odločitev. Večina gledalcev serije verjetno nikdar ni – in ne bo – potovala v Slovenijo, zato se bo o naši eksotični kulturi podučila na podlagi (za Slovenijo resnično nereprezentativnih) tradicij in značilnosti, na katere se osredotoča serija. Do konca svojih dni bodo živeli v zmotnem prepričanju, da je Slovenija dežela, kjer cele dneve glodamo polhe in se v jamah nacejamo z oranžnim vinom.

Lady Gaga: Chromatica

Lady Gaga sodi v panteon pop div 21. stoletja. V njeni pompozni prezenci, emancipatornih besedilih, ki spodbujajo ljubezen in drugačnost, ter energičnem plesnem popu, ki človeku vliva samozavest, se je prepoznal marsikateri poslušalec. V zadnjem obdobju je ameriška pevka in igralka krenila v drugo smer. Leta 2016 je izšel intimni kantrijevski album Joanne, z Bradleyjem Cooperjem pa je posnela uspešno, čeravno klišejsko romantično glasbeno dramo Zvezda je rojena in zanjo soustvarila glasbo.