Poraz evropskih vrednot

V nedeljo, sredi težkih, neskončnih pogajanj o višini finančnih sredstev, ki bodo namenjena članicam EU za obnovo po pandemiji, so tuji mediji poudarili dve težavi, dve točki, zaradi katerih bi lahko pogajanja, ki naj bi rešila EU, propadla. Prva je bila pričakovana. Šlo je za zahtevo razvitejših članic, naj se zniža višina nepovratnih sredstev, namenjenih državam članicam. To je logično, varčne države, države razvitega severa, že leta poskušajo evropsko financiranje povezati s takšnimi in drugačnimi finančnimi reformami, hkrati pa ne zaupajo drugim državam, Italiji, Španiji, Grčiji, tudi državam Vzhodne Evrope, da evropska sredstva uporabljajo pravno korektno.

Ker so izražali svojo voljo in nezadovoljstvo

Prejšnji teden je igralec in režiser Primož Ekart javno pojasnil okoliščine pregona, ki ga zoper njega izvajata policija in zdravstveni inšpektorat, ker se udeležuje protestov. Zoper njega so uvedli postopek zaradi prekrška s predpisano globo od 400 do 4000 evrov. Na policiji sploh ne skrivajo, da so ga izbrali za tarčo, ker je javno prepoznaven in so ga lahko identificirali, ne da bi opravili uradni identifikacijski postopek. Zdaj so se oglasili še drugi prepoznavni obrazi predvsem iz kulturniških vrst, ki jih je doletelo isto.

Realnost, ki jo živim

V slabi polovici leta se je svet zasukal, pa ne le zaradi epidemije. Ta je sicer zadostna zoprnija, s katero se moramo spoprijemati, a huje je, kar politika uveljavlja zadnje mesece. Sicer se je pripravljalo že desetletja, že od začetka obstoja države, a smo bili prenaivni, da bi opazili, kam potujemo. Dovolili smo, da je sistem razpadal poltiho, in nismo se zganili, zdaj pa se na tej podlagi v državi dan za dnem gradi nekaj, kar imenujemo janšizem. Ta si nekatere lastnosti deli z zgodnjima fašizmom in nacizmom, v polju umetnosti na primer poskuša najvitalnejši, živi, kritični del umetnosti prikazati kot ’kulturo smrti’, nekakšno sodobno verzijo Entartete Kunst.

Slovenija obsojena zaradi prisilnega vračanja

Pred dnevi je upravno sodišče razsodilo v primeru kamerunskega prosilca za azil, ki to uradno sploh ni mogel postati, saj ga je slovenska policija prisilno vrnila na Hrvaško, od tam pa je moral v BiH. Razsodilo je, da mu mora Slovenija omogočiti vložitev prošnje za azil in mu izplačati 5000 evrov odškodnine, saj so mu bile kršene osnovne človekove pravice po mednarodnem in slovenskem azilnem pravu. S sodbo je tako dokončno na laž postavljena v nedogled ponavljana trditev notranjega ministrstva, da Slovenija spoštuje mednarodne zaveze iz azilnega prava in da ima vsak pravico zaprositi za azil, kdor si tega želi, na Hrvaško pa so vrnjeni le migranti, ki ne zaprosijo zanj.

Ko Janša ne imitira Orbána ali Trumpa, imitira Miloševića

Janša je v vojni proti koroni, v vojni proti medijem, v vojni proti pravosodju, v vojni proti antifašizmu, v vojni proti Srebrenici, v vojni proti Evropski nogometni zvezi in tako dalje. A v tej poplavi vojn nikar ne spreglejte, da je tudi v vojni proti birokraciji. Že ves čas, vse tja od inavguracije, ko je poudaril, da vlada ne bo predlagala novega predpisa, če pri tem dveh starih ne bo ukinila, napoveduje debirokratizacijo Slovenije, ki pa jo je – neprestano in nenehno – napovedoval že tudi prej, ko je bil v opoziciji.

Finale tridesetletne vojne

Leta 1618 je »praška defenestracija«, ko so češki protestanti skozi okno gradu na Hradčanih vrgli svetovalce habsburškega monarha, sprožila grozljivo 30-letno vojno v Evropi. Med njo so milijoni prebivalcev umirali ne le zaradi vojaških spopadov, ampak tudi zaradi epidemij (zlasti kuge), množične lakote in lova na čarovnice. Vojna se je končala po 30 letih z vestfalskim mirom in novo evropsko ureditvijo, ki je med drugim tudi univerzalizirala načelo augsburškega verskega miru iz leta 1555 »cuius regio – eius religio« (čigar dežela – tega vera).

»Nevladne organizacije so tiste, ki se lahko postavijo proti močnim ekonomskim interesom«

Ustavno sodišče je na začetku meseca sprejelo pobudo treh nevladnih organizacij za presojo ustavnosti sprememb zakonodaje, ki zaostrujejo pogoje za sodelovanje nevladnih organizacij v postopkih pridobivanja gradbenih dovoljenj za objekte s pomembnimi vplivi na okolje. Hkrati je sodišče do končne odločitve zadržalo izvajanje spornih členov. Gre za določila, ki so bila na predlog okoljskega ministrstva sprejeta po hitrem postopku z drugim svežnjem protikoronske zakonodaje, njihov namen pa naj bi bil pospešiti izvajanje državnih infrastrukturnih projektov.

Neformalni izgon Eritrejcev

Eritreja je afriška država, ki je že desetletja ujetnica vojaške diktature. V bistvu je veliko delovno, da ne rečemo koncentracijsko taborišče za državljane. Beg je zato edina možnost v upanju na človeka vredno življenje, preživetje. Zato v Evropi več kot 80 odstotkov prosilcev za azil iz Eritreje dobi status begunca. Tako je bilo do nedavnega tudi pri nas, a nič več. Po novem Slovenija Eritrejo očitno šteje za varno državo, saj praviloma zavrača prošnje njenih državljanov za azil.

Samo da kroži (denar)

Pri skrbi za okolje so številne težave obstajale že pred prihodom Andreja Vizjaka na položaj okoljskega ministra. Vendar pa okoljevarstveniki od marca letos bijejo plat zvona pri vsaki novi »rešitvi«, ki jo pripravi njegovo ministrstvo. Eno takih »rešitev« zdaj načrtuje za »razbremenitev okolja z odpadki«. Gre za predlog sprememb uredbe o odpadkih.

Adrijan Bakič razblinil Janševo pravljico

V torek zjutraj se je zdelo, da smo res svetilnik Evrope. Naš predsednik vlade Janez Janša je v Bruslju preigral vse drugo- in prvokategornike, predsednico evropske komisije Ursulo von der Leyen in predsednika evropskega sveta Charlesa Michela. Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron sta se v svoji državi bržkone pobrala precej poklapana po tej igri, ki je morala biti res izredna – Janša se je že opisal tako. In vi, Slovenci, ki ste opozarjali, kako grozljivo je dejstvo, da Slovenija postaja del Orbánove klape rokomavhov, ki hočejo denar, ne da bi spoštovali obveze o vladavini prava v vseh evropskih državah, ste pa debelo pogledali! Če bi se držali svojih dosedanjih »zahodnih prijateljev«, bi dobili manj, ko smo v navezi z zdaj našimi višegrajci, pa smo se postavili zase in – dobili 10 in pol milijarde evrov evropskih sredstev. Še višji uradnik na Mladini je zamišljen bolščal predse in godrnjal, da je za to nastalo stanje kriva Evropa, ki dejansko kaznuje tiste, ki spoštujejo zaveze, ne zna pa se postaviti po robu malopridnim državam, ampak na koncu celo pristane na vsa njihova izsiljevanja in jih celo nagradi.

»Koliko priložnosti za humor je bilo ob nerazsodnem početju desničarske bagre«

Ko je urednik na sestanku predlagal intervju z Gojmirjem Lešnjakom, sem priložnost zgrabil brez pomisleka. Pravzaprav sem jo zgrabil z navdušenjem, in to ne zgolj zato, ker intervju z Gojcem pomeni prijetno kramljanje na senčnem dvorišču idilične kraške domačije, ki ga spremlja tudi značilna kraška gostoljubnost, temveč predvsem zato, ker je ta intervju pomenil ponovno srečanje starih znancev. Pred dobrimi petnajstimi leti sem pri mladostniškem preskušanju v igralstvu imel srečo, da sem platno delil s to neizpodbitno legendo slovenskega filma, televizije in gledališča, ki na odru, pred kamero, v zakulisju, na vajah in v prostem času izžareva pristno odkritosrčnost, iskreno ljubezen do dela in seveda enkratno duhovitost, s katero je s svojim bogatim igralskim opusom osvojil srca širokih množic. Čeprav njegova življenjska sopotnica, kostumografinja Zvonka Makuc, hudomušno pravi, da Gojc komičnost pusti na odru in je doma navadno precej pust, vsak drugi stavek, ki ga izreče, zaznamuje nabrit humor, ki se mu ne zna izogniti niti takrat, ko pogovor zavije k resnobnejšim temam.

#k# Prelistaj izdajo