Feri Lainšček: Kurja fizika

Kurja fizika zaključuje tisto, kar je začel Kurji pastir, prvi roman iz trilogije, in nadaljevalo Petelinje jajce; Feri Lainšček (1959) popisuje svoja otroška leta. V prvem delu trilogije so bile v ospredju stvari, povezane z rojstvom, obisk vile, ki je Fereku napovedala izredno usodo, tudi pri njem, kot pri vseh velikih posameznikih v zgodovini, so bili znaki, napovedi in obiski. Nekaj je bilo še uvajanja na dogajalni prostor, recimo popisi očetovega dela in kako so potekale zadeve v vasi. Zdaj, že šolski, se Ferek ukvarja z drugimi stvarmi. Kar takoj na začetku recimo s tem, kje je začetek sveta – če starta Titova štafeta v njegovi domači vasi, bi moral biti to začetek. Potem postopno spozna, ob navijanju za izkrcanje na Luni v neposrednem prenosu, da je svet večji in se celo ne neha s planetom. Ob tem navija, da bi tam našli Mejseke, torej Mesečane, in bi nas ti ohranili v lepem in pacifističnem spominu.

In the Lost Lands

Film In the Lost Lands je – po noveli Georgea R. R. Martina, avtorja Igre prestolov – posnel Paul W. S. Anderson, ki slovi po stiliziranih akcijskih sci-fi spektaklih (kot je recimo Nevidno zlo ali Krvavo obzorje ali Dirka smrti ali Vojak ali Lovec na pošasti), toda tako nabasanega, tako natlačenega, tako natrpanega filma še ni posnel. Ker gre za postapokaliptični inferno, je svet zgostitev vseh svetov, ruševin desetletij in stoletij, odpadkov in razvalin, multižanrskih artefaktov in smeti, demonov in volkodlakov, mutantov in lovcev na glave (Dave Bautista), kač in sekt, detajlov in žargonov, heavy metala in steampunka ter vseh nians in vseh absurdov večne noči, skozi katero se – v duhu iztrebljevalskega Deckarda – prebija Milla Jovovich, alias Gray Alys, čarovnica s heretičnim srcem, ubijalskim pogledom in transformativno močjo, zadnjim upom kraljice (Amara Okereke), ki hoče postati volkodlakinja. Kultno je okultno – okultno je politično orožje.

2073

Leta 2073 je sveta konec, ljudje – kolikor jih še je – živijo pod zemljo, komaj dihajo, zunaj je wasteland, dodatno jih še stiska policijska država (glavno mesto je po novem Novi San Francisco), ženska, imenovana Duh (Samantha Morton), pa skuša »detektivsko« ugotoviti, kdo je umoril svet. Kaj je pripeljalo do konca sveta? Kaj ga je sprožilo? O zunajzemeljskih zavojevalcih ni ne duha ne sluha, toda osumljencev je na pretek: podnebne spremembe, tehnološki oligarhi, požrešni milijarderji (Zuckerberg, Musk, Bezos), deregulirana umetna inteligenca, vzpon avtokratov (Trump, Modi, Orbán, Ši, Putin ipd.), represije in iliberalizma, fašizacija, množične kršitve človekovih pravic, družbena omrežja, nadzorovalni kapitalizem, astronomska ekonomska neenakost, algoritmizacija življenja. In tale svarilni distopični krik – vrhunsko zmontirana kombinacija arhivskih posnetkov, intervjujev (Maria Ressa, Rana Ayyub, Anne Applebaum, George Monbiot, Carole Cadwalladr ipd.), eseja in apokaliptične fikcije (delo Asifa Kapadie, avtorja dokujev Senna, Amy, Diego Maradona in Federer) – je Umor na Orient ekspresu: vsi so krivi! Vsi so morilci!

The Outrun

The Outrun je film, v katerem ni varnih tal. Vse se trese. Spodmika. Ziblje. Giblje. Prekipeva. V ritmu neizbežnosti. Saoirse Ronan igra študentko Rono, ki se v Londonu tako brutalno in hurikansko zapije, da se je prisiljena vrniti domov, na Orkneyjske otoke, kjer računa na šokantno terapevtsko moč besnenja viharjev, vetrov in valov, ki so tako srditi, tako primitivni, tako radikalni, tako ekstremni, da niso videti le kot metafora podnebnega kaosa, ampak tudi kot metafora Roninega notranjega podnebnega kaosa. Orkneyjska mikroklima je bombastična slika njene notranje mikroklime. Morje je njena slina, klifi so njeni zobje, potresi so njeni orgazmi, strele so vročice njene odvisnosti.

Računovodja 2

Pred slabimi desetimi leti se je zdelo, da bo ostalo pri Računovodji in da nadaljevanja ne bomo nikoli videli, zdaj pa se na lepem zdi, da bo postal novi John Wick – Računovodja 2 ima namreč vse, kar potrebuje franšiza. Hočem reči: razume, da Christian Wolff (Ben Affleck), avtistični matematični genij (à la Rain Man), ki za podzemlje opravlja kompleksne računovodske operacije, obenem pa fuša kot samurajski akcijski junak (à la Jason Bourne, Ethan Hunt, John Wick), ni dovolj, ampak potrebuje tudi komedijo ( ja, njegova robotska monotonost je comic relief), enakovrednega partnerja, magari brata (Jon Bernthal), ki je hitrejši, hladnokrvnejši in toksičnejši od sence, opolnomočeno partnerko v obliki zvezne agentke (Cynthia Addai-Robinson), ki tej nadrealistični paradi arogance – kombinaciji breizrazne ležernosti in ležerne brezizraznosti – zastavi nekaj realističnih vprašanj, moralni »zvok svobode« (razbijanje trgovine z ljudmi) in dober motiv za maščevanje, recimo mafijsko likvidacijo njegovega prijatelja, nekdanjega FBI-jevca (JK Simmons), ki si je – ko so ga ubijali – na roko na hitro napisal: »Poiščite Računovodjo!« Ni ga težko najti.

Marx bi navdušeno vzkliknil: no, kaj sem vam rekel!

Da je kapitalistična utopija strukturirana kot nadlegovanje in zloraba, zelo lepo pokaže francoski Nebrušeni diamant (Agathe Riedinger), v katerem Liane (Malou Khebizi), 19-letna mladenka s socialnega obrobja, sicer katoličanka (še devica), dela vse, da bi ujela famo, sanje, všečke in sledilce ter postala zvezdnica socialnega multivesolja (TikTok je njen hors d’oeuvre), zato podleže selfijem, ekshibicionizmu, razprodaji telesa, agresivnim, toksičnim pogledom in producentom, ki ji – s sladkobnostjo pornografskih sejmarjev – obljubljajo ne le tistih warholovskih »petnajstih minut«, temveč čudežno odrešitev v resničnostnem šovu Čudežni otok, čigar producenti pričakujejo »obnašanje, ki bo pritegnilo pozornost, a bo tudi seksi«. »Zato se moraš znati zapletati v prepire in navezovati stike,« ji dahne casting agentka: »Vidnejša ko boš, višje se boš vzpela!« Logično: »Potem boš dobila več dela, bodo znamke hotele sodelovati s tabo.« Raj je neizbežen: »Kot vplivnica boš zaslužila ogromno denarja.« Sklep: »Tvoja slava je odvisna samo od tebe.«

Keiko Miyazaki / Vizualna umetnica, ki razmišlja o vplivu kapitalizma na naše intimne odnose

V prostorih ljubljanske galerije Vžigalica te dni lahko opazimo veliko peščeno uro brez dna, iz katere na tla odteka pesek. Pa videoprojekcijo umetnice, ki si z agresivnim stresanjem glave z obraza poskuša spraviti pomlajevalno masko za obraz. Blagemu neprijetnemu občutku, ki nas ob tem preveva, svoje pridoda še stena z animirano projekcijo para, ki se žene po tekalnem kolesu za glodalce, le da je to sestavljeno iz položnic. Par ima na glavi poveznjeni nakupovalni vrečki. Prav tako pari v različnih pozah, ki so pravzaprav s 3D-tehniko natisnjene drobne figurice, razprostrte po prostoru. Gre za razstavo Ljubezen ne plačuje najemnine v Celju živeče japonske umetnice Keiko Miyazaki (1978), ki bo na ogled še do nedelje, 11. maja, in v središče postavlja ljubezen v času poznega kapitalizma in pritiske starizma.

Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs Pigs: Death Hilarious

Jezni Angleži s smislom za humor! In dobrim imenom. Peta plata članov bande iz Newcastla še enkrat potrjuje njihov status apostolov svetega riffa. Za vse, ki zanje slišite prvič – brez skrbi, niso še eni iz horde slabih posnemovalcev prvih dveh plošč Black Sabbatha. Britanski prasci razumejo pomen samoironije in ljubijo neresno koketiranje z dediščino, absurdna besedila, krautrockerski fuzionizem in igranje s pričakovanji. Kateri drugi psych/stoner rock/sludge metal bend še ima jajca, da na plato vključi raperja kalibra El-P (Run the Jewels)? Ampak pravzaprav zažigajo vsi komadi, ker bend v svojo muziko usmerja tisti smrdljivi in lepljivi Lemmyjev seksapil. Na smrt zabavno, vglavnem.

Bon Iver: SABLE, fABLE

Justin Vernon je tako prepričljiv v skladanju pop balad, da sta ga v preteklosti med drugimi za sodelovanje nanovačila Kanye West in Taylor Swift. Peti album njegovega paradnega projekta je zlepljenka lanskega kratkometražnega triptiha SABLE in devetih novih posnetkov pod skupno streho fABLE. Prvi je akustičen, intimen, minimalističen, folkaški patos »kitara in glas«, basen v devetih delih, ki sledi, pa je zvočno bogatejša in s programiranimi ritmi učvrščena namešanka soulovsko-r & b-jevskega popa. Precejšnjemu kontrastu navkljub kombinacija sploh ne zveni posiljeno oziroma si lahko oddahnemo, ker nas plošča ob taborni ogenj posede samo za prve tri posnetke. Brezhibna izvedba.

Will Smith: Based On A True Story

Ko je Will Smith z razvpito klofuto javno razkril, da nima nikakršnega stika z resničnostjo, se je zdelo, da je za vselej izgubil mesto pod žarometi. A očitno je superzvezdnik odporen tudi proti najsramotnejšim spodrsljajem, saj je kmalu spet začel krasiti velika platna, zdaj pa se skuša po dvajsetih letih ponovno dokazati kot raper. V tej vlogi se nikoli ni ravno odlikoval, njegovi hiti so bili večidel le dodatno promocijsko gradivo za filme, v katerih je igral, novi album pa deluje kot samopromocijsko sredstvo, s katerim se želi odkupiti za največji oskarjevski fiasko vseh časov. Pri tem je blago rečeno neuspešen, saj se za podlo dejanje zares ne opraviči, temveč ga po svoje skuša celo upravičiti, hkrati pa album zveni kot glasbeni ustreznik nakupa rdečega ferrarija zaradi krize srednjih let.

Album Lady Gaga morda napoveduje novo recesijo

Med promocijskim ciklom pred izdajo sedmega albuma je Lady Gaga omenila, da je novi material navdihnila plesna glasba industrial. Če bi človek PR jemal resno, bi na plošči pričakoval subverzivne, politično obarvane, temačno erotične alter dance hite v slogu kakih Cabaret Voltaire, Nitzer Ebb, Front 242 in DAF (še pomnite komad Der Mussolini?). Hja, tudi Dua Lipa je lani izdano ploščo Radical Optimism prodajala kot posvetilo britanski rejv kulturi! V 21. stoletju pač radi razmetavamo z besedami in jih uporabljamo brez vsakršnega konteksta. Nedvomno je bila tudi vključitev ambasadorja francoskega electra, producenta Gesaffelsteina (poleg Andrewa Watta, Cirkuta in Michaela Polanskyja), poskus aktivacije njegovega (sub) kulturnega kapitala med feni tovrstne elektronike. Toda ultimativno je bil njegov prispevek omejen. Preprosteje bi bilo reči, da se eno največjih glasbenih imen 21. stoletja vrača s ploščo, ki uspešno kanalizira tisti brezčasni milenijski pop iz obdobja prelomnega debitantskega albuma The Fame (2008).

Werner Herzog: Somračni svet

Onoda je bil japonski častnik, ki ni vedel, da se je svetovna vojna končala avgusta 1945, in se je še 30 let boril na filipinskem otoku. Mož pač ni vedel, da se je vojna končala. Ljudje kdaj težko preživijo tri desetletja v civilizaciji mest, on pa v tropskem gozdu s površino 500 kvadratnih kilometrov, naseljenem z nekaj filipinskimi kraji. Na začetku še s tremi vojaškimi tovariši, potem pa sam. Kot preganjana zver, ki vse vidi in vse sliši, je vsak dan oprezal za zasedami lokalnih vojakov, neprestano menjaval bivališče, obenem pa reševal krucialne probleme: kako prižgati ogenj brez vžigalic, kako ohraniti orožje, da ne zarjavi, kako biti sam svoj zdravnik. A to je bil ništrc v primerjavi s trudom, kako ohraniti razum, medtem ko leta z nikomer ni spregovoril besede; po indicih, kot je bobnenje bombnikov v času korejske in vietnamske vojne, je sklepal, da je Japonska še naprej v vojni, vmes pa brez pisala in papirja vodil osebni koledar, ki je za realnim zaostal le za pet dni.

Stanisław Lem: Futurološki kongres: iz spominov Ijona Tihega

Poljak Stanisław Lem (1921– 2006) je eden pomembnejših piscev znanstvenofantastične proze. Je avtor Solarisa in Gospodovega glasu, romanov, ki se ukvarjata z našimi projekcijami v nerazložljivo; enkrat je to ocean z zavestjo, drugič ponavljajoči se zvok iz vesolja, ki ga potem različne veje znanosti razlagajo v skladu z lastno doktrino, po svoje humanisti in naravoslovci, čez vse še psihoanalitiki. Lem si vse dodobra privošči in jim, z osmešenjem, odvzame pravico do zadnje besede.

Slovenski filmi, ki jih vse preredko vidimo

Na drugomajskem festivalu Slovenskih filmov, ki jih vse preredko vidimo, bodo tokrat zavrteli Štigličevo Balado o trobenti in oblaku (1961), enega izmed najboljših slovenskih filmov, reimaginacijo Fordovih Iskalcev (1956) in anticipacijo Scorsesejevega Taksista (1976), in štiri briljantne filme iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja – Pavlovićevo Rdeče klasje (1970), zgodbo o vzponu in propadu stalinista, ki ne ve, da revolucija vedno preseže svoje cilje, Duletičev Na klancu (1971), zgodbo o ljudeh, ki se opijajo s sanjami, a v sanjah potem tudi umirajo, Hladnikovo Maškarado (1971), najradikalnejši in najdrznejši slovenski film vseh časov, in Klopčičevo Vdovstvo Karoline Žašler (1976), v kateri Katarina Blum Daleč od ponorelega sveta obtiči v Hiši lutk.

Kralj kraljev

Charles Dickens, avtor Božične pesmi, hoče svojemu sinu, obsedenemu z zgodbami o kralju Arthurju, pokazati, da obstaja večji kralj, zato mu začne teatralično pripovedovati zgodbo o kralju kraljev, Jezusu Kristusu, pri čemer mu ničesar ne skriva, ne čudežev ne križanja (kaj šele happy enda, ponovnega vstajenja), toda tale anime – krščanski vzgojni film – je preveč rutinski in angelski (nobenih revizij, nobenih subverzij, nobene teološke strasti), da bi lahko prepričal neprepričane, obenem pa z Dickensovim pripovedovanjem še dodatno poudari, da je Nova zaveza le fikcija, fiktivnejša od Oliverja Twista, Nicholasa Nicklebyja, Povesti o dveh mestih, Puste hiše, Picwickovcev, Davida Copperfielda in Velikega pričakovanja. (kino)

The Electric State

Roboti dobijo vojno! Joj, pa ja ne že spet. Brez panike: vojno potem po zaslugi »nevrokasterja«, ki ga je zdizajniral muskovski tehnološki gigant Skate (Stanley Tucci), na hitro izgubijo, tako da spet vladajo ljudje, roboti pa so izrinjeni v Cono izključenosti, kamor se – v družbi zabavnikov, ki jih vodi ležerni tihotapec John Keats (Chris Pratt), še ena imitacija Hana Sola – odpravi Michelle (Millie Bobby Brown), ki – v teh nebesih – išče svojega ingenioznega brata. Nič od tega vas ne bo naelektrilo. Vse je tako generično, tako predvidljivo, tako zlajnano, tako infantilno, da zaradi tega ne bi nihče odšel od doma – v kino. Ta Netflixova superprodukcija svojo publiko tako podcenjuje, da jo je mogoče gledati le doma – na kavču. Pod pogojem, da medtem multitaskaš in vso šlamastiko pripišeš dejstvu, da si jo gledal le napol. Hej, film, v katerem slišimo štikle Wonderwall (Oasis), Breaking the Law (Judas Priest), I Will Survive (Gloria Gaynor), Yoshimi Battles the Pink Robots (The Flaming Lips), I Fought the Law (The Clash), Don’t Stop Believing (Journey) in Mary Jane’s Last Dance (Tom Petty), ne more biti slab! Pa je. Teh štiklov si sploh ne zasluži. Lahko pa si jih privošči.

Divja mačka

»Angeli varuhi mi niso v uteho,« dahne Flannery O’Connor (Maya Hawke), ameriška pisateljica, inverzija Margaret Mitchell, ki je južnjaško gotiko zbila v dva karizmatična, kultna romana (Wise Blood, The Violent Bear It Away) in kopico novel (z »grenkim priokusom«), toda Ethan Hawke njen morbidni boj z invazivnostjo katolicizma, agonično boleznijo (lupus), obsceno imaginacijo, strahom pred lastno škandaloznostjo in transgresivnostjo samega literarnega ustvarjanja zavije v fantazijske vinjete in komične ekscentričnosti, ki ne peljejo nikamor, tako da film, ki popisuje nastanek romana Wise Blood, v katerem ateist ustanovi »Kristusovo cerkev brez Kristusa«, in ki naj bi deloval kot himna umetnosti in umetniškemu procesu, deluje zadušljivo plitvo, tem bolj, ker je tako navdušen nad odbitostjo južnjaških belcev, da v rasizmu, ki je v petdesetih letih prejšnjega stoletja obsedal jug (in samo Flannery O’Connor!), vidi le še eno belsko odbitost ali, če hočete, belsko kulturno posebnost. (Max)

G20

Kdo je ta teden John McClane? Danielle Sutton! Danielle Sutton (Viola Davis) je bila le vojakinja, toda mediji so njeno superjunaško rešitev otroka v iraški Faludži tako glorificirali in beatificirali, da je postala prva ameriška temnopolta predsednica, ki v Južni Afriki, na vrhu G20, dobi priložnost, da vzklikne »Yippee-ki-yay, motherfucker« in napol johnwickovsko, napol winstonchurchillsko zbuldožira teroriste, ki ugrabijo top voditelje in ki hočejo zlomiti globalni trg, da bi opolnomočili svojo kriptovaluto, tako da je sporočilo nezgrešljivo: to, kar počne Trump v živo, počnejo v filmih diabolični, megalomanski, tiranski kriminalci, ki jih na koncu odstrelijo! (Prime Video)

Trojanski konj kapitalizma

Trojan (Mišel Matičević), berlinski tat s samurajskim moralnim kodeksom, ki smo ga videli že v Arslanovem trilerju V senci (2010), spominja na Alaina Delona v Melvillovem Bledoličnem ubijalcu ali, še bolj, na Roberta De Nira v Mannovi Vročini: živi asketsko in skulirano, sam in osamljen, odtujen in brezizrazen, malo govori, ne naveže se na nič, česar ne bi bil pripravljen zapustiti v tridesetih sekundah (če bi za vratom začutil vročino), pritiske graciozno prenaša, vse njegove vezi in zveze pa so izključno trgovinske, poslovne, kapitalske. Dragocenosti – recimo luksuzne ure – ukrade, jih proda na črnem trgu in se vrne v svoje skoraj prazno stanovanje. Včasih mora koga malce stisniti, včasih ostane praznih rok – prosti trg je trd, hladen, krut, krvav, neizprosen. Vse se izplača, toda dolgovi niso nikoli odplačani.