Nadah El Shazly: Laini Tani

Osišče izraza eterične egiptovske muzičarke tudi na drugi plošči ostaja njen žametni glas s podobno sedativnimi čari kot tisti Lucretie Dalt. Impresivna produkcija, ki jo sopodpisuje talent s kairske klubske scene 3Phaz, temelji na prostorni zvočni podobi in razkošnih, prosto lebdečih aranžmajih, prežetih z ritmi darbuke, vložki godal, harfe in mizmarja, digitalno procesiranih vokalih in različnih fragmentih, ki prispevajo k razgibanosti zvočne tapiserije. Kot introspektivna, poetično obarvana avantpop seansa te album ovije v tančico neizrekljive melanholije, podobne tisti, ki na plano izbruhne proti koncu prežurane noči, ko se v alkoholnih hlapih mešata spolna vznemirjenost in bivanjska tesnoba.

King Gizzard & The Lizard Wizard: Phantom Island

King Gizzard na novi (bojda že sedemindvajseti!) plošči zveni nekje kot Frank Zappa, drugje kot David Bowie okoli »Ziggyjevega obdobja« ali kot eden od velikopoteznih blues-prog-soft-rock bendov iz sedemdesetih let. Zaznamovan z močno orkestralno podporo. Vzorec je jasen, in četudi avstralska hiperproduktivna zasedba, ki zna sicer s slogovnimi zasuki in konceptualnimi domislicami hudo presenetiti, skoraj vedno zavzema retro pozo, jo zna skoraj vedno tudi osvežiti, aktualizirati in jo preprosto obvlada. Tudi tokrat ni nič drugače, saj je Phantom Island še ena demonstracija kompleksnega aranžiranja (tokrat zaradi vseh pihal in godal še celo bolj kot po navadi), ki zveni in teče lahkotno. Uigrano kot vedno.

Nick León: A Tropical Entropy

Ni ga bengerja, ki bi bolje zaobjel postkoronski hedonizem kot Xtasis, ki sta ga leta 2022 izdala mladi ameriški producent z izrazitim občutkom za čutne vokale Nick León in takrat še neznani venezuelski veteran žanra raptor house DJ Babatr, ki je po tem doživel karierno renesanso in zdaj nastopa na največjih festivalih. Hit leta, izdan pri takrat razmeroma nišni, danes eni najprepoznavnejših južnoameriških založb elektronske glasbe TraTraTrax, je s prepletom dembow ritma, ekstatičnih ženskih glasov in prvin britanskega techna osvojil svetovna plesišča, Leóna pa ustoličil kot ambasadorja »miamijskega zvoka« oziroma ’Latin club’ estetik, ki so zadnja leta doživele silovit vzpon priljubljenosti.

Radomir Konstantinović: Filozofija majhnega kraja

Kultno delo, pod misterioznim originalnim naslovom – Filozofija palanke, je izšlo leta 1969. O njem se je širila anekdota, da so vsi zanj slišali, noben pa ga ni prebral. Pač, po jugoslovanskih vojnah so eni z njo interpretirali srbski nacionalizem, drugi so jo jemali kot analizo omejenosti duha v palanki ali celo v velemestih, kot je denimo Pariz.

Stefan Hertmans: Vzpon

Kot v časih, ko je pisanje sprožila najdba rokopisa, se Stefan Hertmans (1951), belgijski flamski pesnik, prozaist in premišljevalec aporij sodobne Evrope, zave, da biva v zgodbi – da mu zgodovina hiše v Gentu, v kateri je prebival znani nemški kolaborant in pripadnik ene od lokalnih vej SS, ponuja več, kot si lahko izmisli. Spodbujen z zgodovino hiše, ki jo v slabem stanju in za majhen denar kupi v času študentskega razgrajanja in poskusov svetovnega prekuca, se loti raziskovanja njene preteklosti. To je obsežna, vendar hvaležna naloga, saj so o očetovi politični karieri pisali njegovi otroci; sin je bil pomemben profesor in se je zavzemal za strpnost, pisatelja sta z gradivom zalagali hčeri, uspelo pa se mu je prebiti tudi v arhive, ki hranijo vsakovrstno gradivo o medvojni flamski kolaboraciji in njenem nadaljevanju do dandanes.

Vampirski zombiji iz vesolja!

Gospod K (Crispin Glover) je videl že boljše čase. To, da je čarodej, poln fantastičnih trikov, ne pomaga več. Še vedno nastopa, toda ko potuje od mesta do mesta, vidi, da magičnost ni več dovolj. Nikogar več ne pritegne. Vsi se dolgočasijo. Čudne, bizarne, nadrealistične reči ne fascinirajo več. Svet se je spremenil. Postal je bolj čuden, bolj bizaren in bolj nadrealističen od čarovnij. Kapitalizem se tako naglo, divje in brezdušno revolucionira, da je vse takoj zastarelo.

Lučka Neža Peterlin / Dramaturginja, ki raziskuje mikropercepcijo kot obliko političnega odpora

Na letošnjem Tednu slovenske drame je za dramsko besedilo Jagnje prejela nagrado za najbolj izstopajočo mlado dramatičarko. »Kot posebno kvaliteto besedila prepoznavamo njegovo umeščenost v neurbani svet, naravo, okolje, ki nagovarja preko nečloveških živali. Obenem pa je v njem možno brati tudi izpovednost, kritično držo, stališče in iskanje sebstva,« je v utemeljitvi zapisala žirija. Ljubljančanka Lučka Neža Peterlin (1998), ustvarjalka na področju scenskih umetnosti, ki trenutno končuje magistrski študij dramaturgije in scenskih umetnosti na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, pravi, da je bil poglavitni izziv besedila poskus ekocentrizma v dramski pisavi – poskus, da bi naravo postavila v središče. »Gledališče je praviloma vedno antropocentrično, zato sem želela napisati nekaj, kar sledi percepciji živali, rastlin ali gliv – ne človeka. Seveda je to paradoks sam po sebi, ker sem to pisala kot človek z lastno kognicijo, toda kljub temu sem hotela vzpostaviti neki več-kot-človeški pogled,« pravi.

Pulp: More

Zlatih let britpopa se spominjamo predvsem po »ligi prvakov« Blur in Oasis, a Pulp, bend karizmatičnega Jarvisa Cockerja, za njima ni daleč zaostajal. Brezčasni hiti, kot je Common People, še vztrajno odmevajo po radijskih valovih, dobršen del Pulpovega kataloga pa je, čeprav vsebuje kup podcenjenih draguljev, potonil v pozabo. Že zato, da se jih spomnimo, je več kot dobrodošlo, da nas je bend po 24-letnem diskografskem zatišju presenetil z novo ploščo. To pa je sicer, žal, njena najbolj pozitivna lastnost, saj se album – razen nekaj svetlih točk, večidel napovednih singlov – skriva v senci bendovih vrhuncev iz devetdesetih let. Kot namiguje že naslov, je bend startal s točke, kjer je leta 2001 končal, a More ne zveni kot začetek novega poglavja, temveč kot dokaj odvečen epilog.

Olfamož: Popizdaja

Če bi jezikovno esenco Ježka, Zajca, Bitenca in Breclja speštali v amorfno gmoto, bi se iz nje rodil Olfamož. Če bi mu ljudje prisluhnili, bi z javnomnenjskih prižnic vrgli abotne standuperje in polpismene podcasterje – na gnoj, kamor spadajo. Če bi sodobni umetniki pogledali iz svojih riti, bi sežanskega jezikovnega maga obiskovali kot orakelj, ki odgovarja na marsikaj. Dvoumno, medvrstično, samoironično, nedokončno. Žal pa je tretji album Andreja Fona, dragulj ludističnega »agit pop« kantavtorstva, praznik avant-jazz-folk bizarnosti, panegirik pesniški norosti in hudomušen družbeni komentar (od Kacina do kolesarjev, umetnih nosov in umetnosti), s svojo norčevsko lucidnostjo obsojen na margino – kraj najglobljih uvidov.

Hayden Pedigo: I’ll Be Waving as You Drive Away

Peti album podkovanega teksaškega akustičnega brenkača je kot nalašč za avtomobilistična potepanja po puščavah in prerijah ameriškega juga. I’ll Be Waving as You Drive Away je krasno inštrumentalno popotovanje kitarskega minimalizma, ki zbuja domišljijo in nostalgijo hkrati. Pedigo intimno druženje z inštrumentom povsem obvlada – ne samo tehnično, tudi pesmopisje mu gre zlahka od rok. Da pa le ne bi bilo preveč suhoparno, mu redki gostje pristavijo ravno pravšnjo mero subtilnih nians in dodatkov klavirja, godal, sintetizatorjev, efektov, elektrifikacije in basa. Izjemen podvig, ki mu lahko zamerimo le kratek tok trajanja, in učna ura (no, pol-ura) preprostega pripovedništva brez besed.

Turnstile: NEVER ENOUGH

Britanska superzvezdnica Charli XCX je pred nedavnim na glasbenem festivalu Coachella, enem največjih na svetu, naznanila konec podaljšanega »brat poletja« in na gromozanskem platnu, ki je krasilo oder, navedla nekaj imen glasbenic in glasbenikov, ki jim predaja štafeto. Med njimi je bil na presenečenje mnogih tudi baltimorski (post) hardcore bend Turnstile. Javni blagoslov sodobne pop ikone je še en pokazatelj, kako široko je bend razpredel svoje lovke.

Vaclav Smil: Izumi in inovacije: kratka zgodovina pretiravanja in polomij

Vaclav Smil, kanadski znanstvenik češkega rodu, resda ne obravnava te teme, je pa v eseju opozoril na vprašljivo aroganco nadmoči znanosti na štirih področjih: dobrodošlih izumov, ki so postali nezaželeni, izumov, ki naj bi zavladali, a niso, izumov, na katere še kar naprej čakamo, pa tudi na pretiran tehnooptimizem.

Roland Schimmelpfennig: Črtica med dnevom in nočjo

Nemški dramatik in pripovednik Schimmelpfennig (1967) je že v prejšnjih delih, pri nas poznamo predvsem dramska, prepletal realno in podtalno. Dogajanju na površju je primešal neulovljiv in nedoločen podzemni tok, ki ga sproži dopoldansko nalivanje s konjakom, recimo v Arabski noči, ali pa ne nedoločna obljuba večne ljubezni v Ženski od prej. Tudi tokrat; Tommy je suspendirani policist, ki mu preti zapor, ker je preveč not’ padel, namesto da bi lovil preprodajalce mamil, se z njimi druži in zadeva in igra namizni tenis. Pri svojem delu je sicer uspešen, pač čisti in zapira v drugih združbah. Med enim preveč vnetih divjanj na intervencijo pa zbije fanta in potem išče njegovo ime, zaman. Nihče ga ne pogreša.

Sinners

Hočete videti osupljiv original, monumentalni epos, popoln remiks žanra in umetnosti, film leta? Potem si poglejte Cooglerjeve manične, robustne, hipersenzualne, metafizične, brutalno aristotelovske Grešnike, ki se odvrtijo v enem dnevu in ki se začnejo kot gangsterski film (skulirana gangsterska dvojčka, ki ju igra Michael B. Jordan, se leta 1932 iz Chicaga, kjer naj bi delala za Ala Caponea, vrneta domov, na jug), nadaljujejo kot mjuzikl (brata odpreta utopični nočni klub, juke joint, v katerem skušata sublimirati in monetizirati črnsko segregiranost), končajo pa kot vampirska grozljivka (v klub vstopi belski folk trio, ki potrdi, da če plešeš s hudičem, te hudič slej ko prej pospremi domov), toda tečejo kot kri, ki najbolj tekne vroča. In v tej krvi se stiskajo fatalne šikane rasizma, travme boja za svobodo, demoni požrešnosti, teološke kaprice želje, ekstatični trki preteklosti in prihodnosti, groza logike kapitala, vse nemrtvosti zgodovine, vrtoglavica kulturnega prisvajanja in okultnost bluesa.

Izraelsko-slovenski film, posnet po resnični zgodbi

Prisiljena vzbuja nelagodje, a ne le zato, ker gre za izraelsko-slovenski film (izraelski filmarji so ga v celoti posneli pri nas v izraelsko-slovenski koprodukciji), in tudi ne le zato, ker gre za film o ženski (Nina Rakovec), ki zvezdniškega, dobro omreženega odvetnika obtoži posilstva, a ji potem prisolijo vsa tista tipično šovinistična, mizoginična, seksistična vprašanja, ki ustvarjajo vtis, da je sama »iskala« in da je bilo vse skupaj konsenzualno (zakaj si šla z njim na pijačo, koliko si spila, se mu hočeš maščevati, si spala z veliko moškimi, zakaj si ga prijavila šele po treh tednih ipd.), ampak predvsem zato, ker ob tem takoj pomislite na izraelsko posilstvo Gaze, ki ji Izrael očita, da je »sama iskala«, pri čemer sam Izrael – pač kot vsak posiljevalec – ob posilstvu uživa v moči, nadzoru in ponižanju žrtve, obenem pa za žrtev razglaša samega sebe. Kakor ne preseneča, da je film posnet po resnični zgodbi, tudi ne preseneča, da posilstvo preiskuje detektivka (Yaara Pelzig), ki je sicer specializirana za preiskovanje umorov: posilstvo je umor.

Kako izuriti svojega zmaja

Predstavljajte si slovenskega dečka, ki mu starši kriknejo: glej, spet so nas napadli medvedi! In potem deček – ko se nepričakovano sprijatelji z izgubljenim medvedkom – spozna, da jih medvedi napadajo zato, ker oni napadajo medvede. Nekaj takega se zgodi v filmu Kako izuriti svojega zmaja, DreamWorksovi igrani verziji DreamWorksovega istoimenskega animiranega megahita: zmaji spet napadejo multikulti vikinge (med njimi so tudi črnci, pa Azijci ipd.), vikingec Viki (Mason Thames), antimačistični sin mačističnega poglavarja (Gerard Butler), pa potem, ko se sprijatelji z izgubljenim »zmajčkom« ( ja, E. T.-jem), ugotovi, da je pri njih tako kot v Sloveniji z medvedi.

Hollywoodgate

Doku Hollywoodgate pokaže, kako so se talibani leta 2021 po ameriškem umiku iz Afganistana vrnili na oblast in nadaljevali natanko tam, kjer so pred ameriško invazijo končali, tako da izgledajo res trumpovsko: moški vladajo, žensk ni na spregled, etnonacionalizem, šovinizem, represija in predsodki cvetijo, družba je diskriminirana in militarizirana, splav je prepovedan, oblast je centralizirana, novinarji so prezirani. Afganistan so naredili spet velik. »Če so njegovi nameni slabi, potem bo kmalu umrl,« dahne talibanski poveljnik Mansour – s tem meri na egiptovskega novinarja Ibrahima Nash’ata, ki ga je sam povabil, naj o njih, talibanih, posname doku. In to je precej trumpovski obrat. Je pa res, da talibanom – v skrajni liniji »normalnim«, norim na iPhone – ni ravno težko vladati, saj so Američani za sabo – tudi v največji kabulski bazi Cie, katere vhodni portal so krstili za »Hollywoodgate« – pustili za več kot sedem milijard dolarjev orožja in vojaške opreme.