Marie Davidson: City of Clowns

Da politična teorija lahko zveni privlačno, je s ploščo Entertainment! (1979) dokazal že Gang of Four. Kanadska pevka/producentka, ki je preboj doživela z izdajo Working Class Woman (razredna vprašanja so jo zanimala že leta 2018), gre na novem albumu še dlje. Odmevno teorijo kapitalizma nadzora harvardske profesorice Shoshane Zuboff in svoje lucidne opazke o življenju na spletu prevaja v seksapilno in razigrano, darkersko ukrojeno elektropop formo ter verze, polne močnih samoironičnih parol, ki bodo starejše poslušalce spomnili na Kraftwerk in Borghesio, rejversko generacijo pa morda na Miss Kittin in The Hackerja. Zasvojljivi retro plesni štikli za ljudi, ki nočejo biti le podatki v kupčijah megakorporacij.

Lifecutter: DELUGE

Domači jezdec brneče distorzije se po nedavnih neizprosnih udarcih zloveščega techna na novi plošči vrača v temačne stepe ambientalne muzike. Kjer mnogi pogrnejo z razvlečenim dromljanjem, medlim razvojem zračnih (dis)harmonij in splošno monotonostjo, Lifecutterju uspe poslušalca eno uro držati ob zvočnikih z izjemnim dramaturškim lokom ravno pravega doziranja, neposiljenih sprememb, pompoznega ritmičnega uletavanja, neprestanega prehajanja iz dramatičnega v mirnejše, iz mrakobnega že v bližino svetlobe in hitro nazaj … Predvsem pa mu uspe ustvariti neprekinjeno napetost, ki popusti samo z enim posnetkom približno na polovici. POVODENJ prihaja počasi, a nas potem temeljito odplakne.

Ichiko Aoba: Luminescent Creatures

Japonska mojstrica intimnih folkovskih napevov se po petletnem diskografskem zatišju – v tem času je sicer bila dejavna kot skladateljica filmske glasbe – vrača z novim albumom. To je že njena osma dolgometražna plošča, a dobršen del baze fenov jo pozna predvsem po prejšnji, prelomni mojstrovini Windswept Adan, na kateri je značilno minimalističen kantavtorski slog obogatila z zares razkošnimi aranžmaji, sanjavimi orkestracijami in teksturami terenskih posnetkov. Nova plošča, ki jo je menda navdihnila nadrealistična morska favna ob otočju Rjukju, zveni kot neposredno nadaljevanje prejšnje, kot njena sestrska izdaja. To je še ena eterična zbirka osebnoizpovednih meditacij, ki sicer ne doseže epske veličine predhodnice, a je zaradi pretanjenosti po svoje še bolj hipnotična.

ružno pače: RELAPS

Žan Pasarić (2001), na Balkanu izredno priljubljen mlad slovenski glasbenik, je s prvencem Hentai, Spid & Emo Pank! (2020), polnim eksplozivnih hitičev za mulce, zaprte doma, zaznamoval medkoronsko obdobje. Čez noč je postal pop punk idol! Sledilo je zatišje in marca 2023 izdaja spota za singel Sedam milijuna, ki je s klišejskimi motivi hedonizma in electro hop zvokom bolj spominjal na milenijska šminkerja iz skupine LMFAO kot na punkerje »ispod mosta« iz prvenca, kar so mu dali vedeti tudi nekateri feni. Dve leti kasneje imamo v ušesih nov album, ki pomeni nekakšno vrnitev k formi, le s še več pop prijemi in posameznimi elementi nu-metala.

Bijal Shah: Biblioterapija: zdravilna moč branja 

Avtorica, ki deluje kot biblioterapevtka, ni inovatorka ne izumiteljica terapije s knjigami, je pa iz izkušenj popisala vrsto strategij, ki branje povzdignejo v zdravnika duha. Predstavlja torej različne osebne stiske svojih pacientov ter načine, kako so se pod njenim moderiranjem izmotali iz njih. Branje resda omogoča tri izkušnje: identifikacijo, katarzo in uvid v lastno stanje na podlagi opazovanja literarnih likov, ki so v podobnih situacijah. Skratka, uprizori odskok od samega sebe, kar omogoča, da se posameznik lahko iztrga iz patologije, ki ga poseda. Mojster biblioterapije, čeprav se sam ni nikoli tako imenoval, je francoski esejist iz 16. stoletja Michel de Montaigne.

Sofi Oksanen: Pasji park

Sofi Oksanen (1977), ena bolj uveljavljenih finskih avtoric, nas v roman uvede s srečanjem dveh Ukrajink z vzhoda države v helsinškem parku za pse. Tam opazujeta srečno štiričlansko finsko družino s psom; ena je fantova, druga dekletova biološka mati, obe sta sodelovali v programu prodaje jajčec neplodnim zahodnim parom in po neuspešnem plezanju proti vrhu agencije za tovrstne storitve zdaj brez upa stika gledata svoj naraščaj.

Smrtonosno močvirje

Potniki manjšega čarterskega letala, ki v duhu Feniksovega leta in Živih pade v louisiansko močvirje, ugotovijo, da so obtičali med divjimi, mutantskimi, kanibalskimi aligatorji, ki ne diskriminirajo, kar pomeni, da jih čakajo splatter, body horror in torture porn (takoj pomislite na Plazenje, Lake Placid, Čeljusti in Črno vodo), toda potniki – razen »zadnjega dekleta« (Athena Strates) – so žal tako ošabni in zoprni, da vam je vseeno (in da si strašno smrt zaslužijo), tem bolj, ker se obnašajo tako, kot da niso videli še nobene grozljivke, zato je toliko bolj šokantno, da jih toliko preživi. (kino)

Seme svetega figovca

Mohammad Rasoulof, avtor filma Zlo ne obstaja, ki so ga iranske oblasti že prej večkrat aretirale, je Seme svetega figovca posnel skrivaj – ko so oblasti to izvedele, so ga obsodile na osem let ječe in bičanje, a je na srečo še pravi čas stegnil v Evropo. Iran – v času množičnih ženskih protestov, ki so potekali pod geslom »Ženske, življenje, svoboda«.

V Mickeyju 17 nižjemu razredu rečejo: hočete preživeti – umrite! 

Mickey 17, ki ga je posnel veliki Bong Joon Ho, avtor oskarjevskega Parazita, Ledenega vlaka, Gostitelja, Okje in Spominov na umor, je holivudski film s presenetljivo antikapitalističnim, marksističnim sporočilom: v kapitalizmu delavec vsak dan umre. Pride na delo – in umre. Naslednji dan se to ponovi. In naslednji dan spet. In spet. In spet. Delo v kapitalizmu je umiranje, toda prav to umiranje delavca revolucionira. Vsaka njegova smrt je uspeh, pač napoved trenutka, ko ne bo imel več česa izgubiti – razen svojih verig. Mickey Barnes (Robert Pattinson), mali človek, ki hoče leta 2054 na prostem trgu preživeti, se zadolži v podzemlju, a mu spodleti (s podjetjem, ki bi ga odrešilo, ni nič), vendar se zaveda, da dolga v kapitalizmu nikoli ne odplačaš. Ja, na vekov veke si kafkovsko kriv. Ker pa se mora nujno dobro potuhniti (gangsterski upnik, Ian Hanmore, ga ima na muhi), se – s prijateljem Timom (Steven Yeun) – pridruži ekspediciji, ki jo na planet Niflheim vodi karizmatični, tiranski, mesijanski, fašistoidni Kenneth Marshall (Mark Ruffalo), sicer propadli politik, v katerem zlahka prepoznate vesoljskega Donalda Trumpa, navsezadnje, Niflheim – Muskov Mars – hoče preleviti v »čisto bel planet, poln vrhunskih ljudi, kot smo mi«, svoje »ljudstvo« vodi kot fašistično sekto (on je odgovor na vsako vprašanje), »nečistim« napoveduje genocid, obenem pa se ima za tako dobrega entertainerja, da si omisli televizijski šov (svojo verzijo Vajenca).

Edina zemlja

Videli ste, kako Izraelci uničujejo Gazo – čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg. Ali natančneje: kako uničujejo – rušijo, buldožirajo, pustošijo, izničujejo – palestinska naselja na palestinskem ozemlju. Izraelsko-palestinski dokumentarec Edina zemlja, dobitnik oskarja za najboljši dokumentarni film, je totalni in absolutni šoker – eden izmed najšokantnejših filmov, kar smo jih kdaj videli.

Urša Majcen / Pesnica, dramatičarka in scenaristka, ki s svojo pisavo grize, gnete in prebavlja svet

»Tu spodaj ni mesa / le pesmi«-,  je zapisala v prvi pesniški zbirki Ekosistem tišine, leta 2021 izdani pri založbi Črna skrinjica. Odkar ve zase, je vedela, da bo pesnica, poezija je bila vedno njen primarni izraz dojemanja in premlevanja sveta. Kar ne pomeni, da piše največ poezije. Urša Majcen (1998) je namreč tudi plodovita, izvirna in vznemirljiva dramatičarka, scenaristka in dramaturginja. Navadno hkrati piše pesmi, dramska besedila in scenarije, ki se neredko, pa čeprav nenamerno, dotikajo sorodne teme ali motiva, ki ga pregnetejo z različnih zornih kotov. »Človek na življenje gleda skozi kalejdoskop pogledov, in to, da imam lahko (vsaj) tri različne načine mišljenja in ubesedovanja ter vzpostavljanja stika z ljudmi, je zame izredno dragoceno pribežališče,« pravi.