Vanishing Twin: Afternoon X

Britanska šola psihedeličnega eksperimentalnega popa nam je dala Broadcast in Stereolab, dve izmed najunikatnejših »kitarskih« zasedb s konca devetdesetih let in z začetka tega tisočletja, Vanishing Twin pa zadnja leta uspešno nadaljuje tradicijo. Londonski trio izhaja iz sorodnih glasbenih svetov, kot so protoelektronika à la Suicide in Silver Apples, faustovski krautrock, exotica in sofisticirana »knjižnična« glasba za televizijo in reklame iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let itd., ustvarjajoč izrazno živahno, estetsko retronostalgično, a idejno precej lucidno godbo, prežeto s toplimi analognimi toni in subtilno hipnotičnimi vokali multiinstrumentalistke Cathy Lucas. Domiselna prvovrstna »easy listening« psihedelija.

L’Rain: I Killed Your Dog

L’Rain je ubila mojega/tvojega/njenega/našega psa! Za tem resno nesimpatičnim naslovom, ki je hkrati izjemno učinkovit v zbujanju pozornosti, stoji album, ki prihaja s težo velikih pričakovanj zaradi neverjetnega uspeha prejšnjega Fatigue (plošča leta 2021 pri eminenci The Wire ...). Mlada multiinstrumentalistka in vokalistka iz Brooklyna ni niti trznila in je dostavila samozavestne in masivne ambientalne odmeve popa, postrocka, folka in r & b-ja, pri katerih so tako rekoč vsi elementi, tudi njen glas, močno procesirani. Kar ji nedvomno uspe, je naplastiti sanjavo, hladno-toplo, kislo-sladko, privlačno-odtujeno intimo med zapeljivo ljubkim in čudaško strašljivim. Ubila je psa, ampak ga je pri tem božala.

Westside Gunn: And Then You Pray For Me

Prvi mož razvpitega kolektiva in založbe Griselda pravi, da je And Then You Pray For Me njegov zadnji album, kar moramo jemati z rezervo, saj se hiperproduktivni raper, ki je v dobrem desetletju podpisal več kot 20 solističnih izdaj, zdi preprosto neustavljiv. Pa tudi zato, ker je to prva izdaja v njegovi karieri, ki jo zaznamuje dokaj radikalen slogovni zasuk: Westside Gunn je s surovih boombapovskih podlag, ki so navadno oskubene do najosnovnejših elementov, presedlal na distorzirano zamazane trap beate. Nova žanrska preobleka mu zares ne pristoji, saj svojih značilnih flowov ni prilagodil trapovskim ritmom, zato ga številni gosti suvereno zasenčijo, prav tako pa ploščo bremeni zajetna količina napol končanih, površno zmiksanih komadov, ki resnično zvenijo kot odvečno polnilo.

Kylie Minogue: Tension

Avstralska pop ikona leta 2020 res ni imela sreče z albumom Disco. Neposrečeno tempirana oda plesu in klubskim strastem preprosto ni doživela želenega odziva. V času karanten, ko je bil dostop do plesišč omejen, je bila ta glasba obsojena na konzumiranje prek seznamov predvajanja na platformah za pretakanje glasbe. Toda ena najbolj samosvojih pop zvezdnic zadnjih 40 let je neomajno pičila dalje in letos postregla s 16. albumom Tension, ki je pristal na prvem mestu britanskega Billboarda. Minogue je prva glasbenica, katere albumi so se uvrstili na britanske lestvice najbolje prodajanih albumov v kar petih različnih desetletjih, od osemdesetih let do danes. K uspehu nove plošče je sicer precej prispevala platforma TikTok. Podobno kot Kate Bush, ki je zaradi serije Stranger Things nepričakovano doživela nesluteno priljubljenost, je mladež Kylie Minogue posvojila in vzljubila zaradi singla Padam Padam, ki se je kot virus razširil med pripadniki generacije Z in postal neuradna himna meseca ponosa v ZDA.

Marc Bloch: O zgodovini, spominu in lažnih novicah 

Bloch (1886–1944), eden od ustanoviteljev znamenite analovske šole in avtor številnih zgodovinskih del, tokrat, žal, le z drobno knjižico zapiskov in predavanj, ki je izšla pol stoletja po njegovi smrti.

Vesna Lemaić: Trznil je, odprla je oko

Vesna Lemaić (1981) je v prejšnjih zbirkah kratke proze in krajših romanih popisovala svoje sprotno družbeno življenje, od zasedbe trgca pred borzo in taborjenja na njem, potem pa v nagrajeni zbirki Dobrodošli spregovorila o različnih vidikih sprejemanja tujcev, tudi neolepšano in realistično – recimo o kregarijah mater okoli podarjenih koles, pa tudi o organizaciji in prostovoljcih, ki so se javili za lajšanje migrantskih usod. Tokrat je v zbirki šestih zgodb Trznil je, odprla je oko angažma usmerjen v popisovanje lastne zgodbe, kakor jo vidi skozi dedove oči, in čeprav je v ospredju on, borec in kasnejši oficir, hkrati gledamo postaje na pripovedovalkini poti.

Reptile

Tom Nichols (Benicio Del Toro), utrujeni policijski detektiv iz novoangleškega Twin Peaksa (poročen z Alicio Silverstone!), ki preiskuje brutalni umor nepremičninske agentke Summer Elswick (Matilda Lutz), gre po poti policijskega detektiva Franka Serpica, ki ga je v Lumetovem Serpicu igral Al Pacino. Najprej se loti običajnih osumljencev – njenega nekdanjega moža (Karl Glusman), njenega ljubimca (Justin Timberlake) in sociopatskega konspirologa (Michael Pitt). Ker ne diši po Herculu Poirotu, Reptile – briljantno počasni, zodijaško napeti, nelagodno temačni, čudovito enigmatični proceduralni triler, prvenec Granta Singerja, režiserja videospotov (Starboy via The Weeknd, Green Light via Lorde, How Do You Sleep? via Sam Smith ipd.) – pa ne po Agathi Christie (temveč bolj po Sicariu, Preprodajalcih in Živeti in umreti v Los Angelesu), o kakem butlerju ni ne duha ne sluha, toda nemir, ki ga njegova preiskava povzroči na policijski postaji, na kateri dela, mu daje slutiti, da je trčil ob nepričakovane ekonomske interese.

Totally Killer

Predstavljajte si, da bi zmiksali Nazaj v prihodnost in Noč čarovnic – in predstavljajte si, da bi obdržali tako grizlijevsko, slashersko mizoginijo Michaela Myersa kot bebavo, metafikcijsko farsičnost Martyja McFlyja. Totally Killer je meta, retro in post – Jamie Hughes (Kiernan Shipka), najstnica iz neke ameriške vukojebine, je hči Pamele (Julie Bowen), edine izmed štirih prijateljic, ki je leta 1987 preživela pokol nikoli prijetega maskiranega serijskega morilca (imenovanega »Sweet Sixteen Killer«), toda ko se ta psycho – kompulzivni fen Krika (okej, Krikov, kompletne franšize, sicer predelave Noči čarovnic) – na lepem spet pojavi, sredi vprične zdajšnjosti, se s pomočjo časovnega stroja, ki ga odigra del lunaparka, zavihti v leto 1987 ( jasno, tik pred pokol), kjer jo ob utapljanju v nostalgiji, etnografiji, seksizmu du jour, vsakdanjem rasizmu, cinefiliji in obešenjaški ironiji (hej, v alternativnem svetu se znajde prav v času, ko so neoliberalci patentirali geslo »Ni alternative«) čaka še dvojno garanje, saj mora prenašati vse trope Krika, še preden je sploh prišel na vrsto, in obenem poskrbeti, da bo spočeta in da se bo nekoč imenovala Jamie Hughes, ne pa Molly Ringwald.

Flora and Son

Se spomnite irskega mjuzikla Once, v katerem sta se Fant (Glen Hansard) in Dekle (Marketa Irglova) sprehajala po Dublinu, prepevala in se zaljubljala? No, film Flora and Son izgleda kot revizija mjuzikla Once, le da se fant (Joseph Gordon-Levitt) in dekle (Eve Hewson) – ja, Flora, ločena od zavoženega basista (Jack Reynor), socialno ustavljena (prekarka, malo stanovanje ipd.), sprta s svojim uporniškim, »delinkventnim sinom (Oren Kinlan) – tokrat glasbeno družita in zapeljujeta prek Zooma. Flora se hoče z glasbo – s kantavtorskim prepevanjem in igranjem kitare – prebiti iz slepe ulice, Jeff, kalifornijski učitelj kitare (tako daleč, a tako blizu), pa postane njen spletni Pigmalion. Glasba zbližuje, osmišlja, senzibilizira, opolnomočuje – krepi tvojo neodvisnost in alternativnost, spreminja te v boljšo zgodbo. In družino lahko prelevi v bend. Film je eleganten in šarmanten, duhovit in nalezljiv, tako gladek in sladek, kot da se je sam posnel. Ob tem se seveda vprašate: zakaj Slovenci ne snemajo takšnih filmov? Mar ni Slovenija dežela izreka: kdor poje, zlo ne misli? (Apple TV)

Pero

Vsi bi morali vedeti, kje smo bili, ko smo 18. marca 2020 izvedeli, da je po Jerneju Šugmanu totalno prezgodaj umrl še en slovenski igralski genij – Peter Musevski. Ko je umrl, nismo vedeli, kako je umrl. Mediji – in nekrologi – tega niso povedali. Pero to pove. Zdaj vemo, kako je umrl. Izvemo, kje so ga upepelili. In zakaj tam. Vidimo tudi »izvještaj o obdukciji« (»patološko anatomsko diagnozo«). Damjan Kozole, ki je z Musevskim posnel osem filmov (od Stereotipa in Rezervnih delov do Slovenke in Polsestre), ne beži pred morbidnostjo. Au contraire: objame jo. Pripelje celo Tomija Janežiča, ki s svojo »psihodramsko« metodo – rikoše the Metode (ali pa remiks eksorcizma, scientološkega clearinga, spiritistične seanse in harasiranja, če hočete) – poskrbi, da slovenski dramski in filmski igralci in igralke (Nina Rakovec, Mojca Partljič, Marjuta Slamič, Anja Novak, Pia Zemljič, NBG, Nina Ivanišin, Jurij Drevenšek, Primož Pirnat itd.), Petrovi nekdanji kolegi in kolegice, »delavniško« rekreirajo in podoživijo Petrovo smrt. In to dobesedno. Odpelje jih namreč pred stopnice, na katerih naj bi vsak izmed njih našel »svoje mesto« za »skok z višine« – svoje samomorilsko mesto. Še malo, pa bodo izgledali kot »skulptura«. Soočiti jih hoče z »resnico« (in ja, z »demoni«), toda ko se ljudje soočajo z »resnico« (in »demoni«), govorijo globoko občutene neumnosti. Neizbežno. Nina Rakovec pravi, da je takoj vedela, kako je umrl, Mojca Partljič pravi, da mu »privošči« samomor, nekdo pripomni, da bi bil morda še vedno živ, če ne bi nehal piti. Objemajo se, preigravajo odzive in emocije, skušajo razumeti, ugotavljajo, da te »demoni« vedno dohitijo. Jočejo, ječijo, trpijo. Janežič jim deli robčke, obenem pa zmagovito vzklika: »Nekaj se je sprožilo.«

Nika Rozman / Igralka, ki močne ženske like vse bolj raziskuje tudi zunaj naših meja

Kratki nemško-srbski film Resnica režiserke Tamare Denić, v katerem je odigrala glavno vlogo ambiciozne fotoreporterke, bo čez nekaj dni prejel študentskega oskarja, znašel pa se je tudi med študentskimi finalisti za prestižno nagrado bafta. Nika Rozman (1985) je dramska igralka z dolgim stažem na domačih odrih, še raje pa nastopa pred kamerami – televizijski gledalci jo denimo poznajo po vlogi Tine Lanc v seriji Jezero, posneti po istoimenskem romanu Tadeja Goloba, ter njenih nadaljevanjih Leninov park in Dolina rož. Za prvi dve je med drugim prejela nominacijo za igralsko nagrado srce Sarajeva na sarajevskem filmskem festivalu.