Mati Cabrini

Alejandro Monteverde je leta 2018 posnel Zvok svobode, krščanski triler o svetniškem rešitelju ugrabljenih otrok Timu Ballardu, za katerega pa se je lani, ko je film končno prišel v dvorane (postal velik hit in povsem obnorel Trumpove privržence), izkazalo, da je na reševalnih »misijah« zagrešil številne spolne napade, tako da ga je organizacija Operation Underground Railroad, ki jo Zvok svobode slavi, ekskomunicirala. Svetnik vendarle ni bil svetnik. Monteverde zdaj za vsak primer raje ponuja film o pravi svetnici, italijanski nuni, materi Cabrini (Cristiana Dell’Anna), ki je hotela ustanoviti misijon na Kitajskem, a jo je papež Leon XIII. (Giancarlo Giannini) ob koncu 19. stoletja v družbi šestih nun poslal v Ameriko (»Sestre, od zdaj govorimo angleško«), kjer je v newyorškem slumu Five Points – prizorišču humanitarne katastrofe – ustanovila svoj »imperij upanja« (sirotišnice, bolnišnice, šole ipd.) ter reševala revne, uboge, bolne, diskriminirane, zapostavljene, ponižane in razžaljene, predvsem kakopak prezirane italijanske priseljence.

Namišljeni

Dom je tam, kjer straši. Jessica (DeWanda Wise), avtorica in ilustratorka otroških knjig, se s svojim novim možem (Tom Payne), sicer rockerjem, in njegovima hčerkama iz prejšnjega zakona, najstniško Taylor (Taegen Burns) in še malo Alice (Pyper Braun), preseli v svojo rojstno hišo, kjer se zgodi Nočno kopanje, le da nočno kopanje zamenja stara igrača, plišasti medvedek Chauncey, ki ga Alice najde v kleti in ki naglo postane njen namišljeni prijatelj. Toda ko rocker izgine na turnejo, ko se pojavi ekspertka za namišljene prijatelje, ko začne namišljeno prijateljstvo kazati svoje patološko srce in ko se odpre portal v multivesolje namišljenih prijateljstev, je le še vprašanje, kdaj bo začel smrtno resni, posesivni Chauncey – paranormalni mojster gaslightinga – kanalizirati neodrešljivo sadističnega Chuckyja in porcelansko demonično Annabelle. Jessica, ki jo v sanjah itak terorizirajo pajki, je tu pričakovala »srečo«, a sreča je le breme, ki od ljudi terja preveč, obenem pa prebuja otroške travme – v tej hiši je bila srečna kot otrok (tu je preživela prvih pet let svojega življenja), toda srečna je bila prav zato, ker se ničesar ne spominja.

Dežela nevarnih

Ko zagledate ameriške specialce, Kinneyja (Liam Hemsworth), Sugarja (Milo Ventimiglia), Abela (Luke Hemsworth) in Bishopa (Ricky Whittle), ki se prebijajo skozi azijsko džunglo, en passant pa pobijajo teroriste ( ja, logično, džihadiste), si rečete: aha, Američani se spet stegujejo tja, kamor se ne bi smeli! Spet se vmešavajo v notranje zadeve druge države! Njihovemu sejanju imperialnega terorja ni ne konca ne kraja! Toda potem zagledate terorista, ki žensko obglavi pred njenim možem – in film v trenutku upraviči ves svoj imperialni pomp, ves svoj mačizem, ves svoj šovinizem, ves svoj patriotski patos, vso svojo slo po razstreljevanju. »V vojni smo, samo še ne vemo.« Itak.

Španski bezeg

Altmanov Igralec je pred leti na obešenjaški način pokazal, kako Hollywood žre samega sebe – domišljavost, plitvost, zahrbtnost, pohlep, resentiment, darwinizem, igre moči, obsedenost z glamurjem, zločini, nametavanje idej za scenarije. Španski bezeg na obešenjaški način pokaže, kako samega sebe žre srbski Hollywood – laskanje, licemerje, napihovanje, zavist, prerivanje, intrige, korupcija, zarote, zapeljevanje, nabijanje, kurčenje, samoponiževanje, kobacanje v blatu, nametavanje idej za scenarije (posnemimo serijo o snemanju serij!).

Kako seksati

V Ameriški piti hočejo štirje najstniški prijatelji na vsak način seksati – čim prej, čim več. A ne vedo, kako. Ni skrivnost, da bi lahko seksali, če bi le poznali scenarij. Lahko bi šli do konca, če bi šli mentalno do konca. Tako pa si ne znajo niti predstavljati, kako izgleda »konec«, alias »tretja baza«, zato v zadnjem trenutku – tik pred zadnjo bazo – vedno odpovejo: zmanjka jim scenarija, udarijo mimo, izrečejo napačne besede (»Potegni mi ga, lepotica«), ne znajo se pogovarjati, pokažejo napačne emocije. Vse pač pokvarijo.

Jimmy Barka Experience / Trio bobnarja in dveh didžejev, ki z domiselnim pristopom ustvarja temperamentno plesno glasbo

Ljubljansko zasedbo Jimmy Barka Experience, znano tudi kot JBE, bi lahko preprosto opisali kot plesni bend bobnarja in dveh didžejev, a s tem bi povedali odločno premalo. Rokohitrski trio z močno nabrušenimi ušesi sestavljajo trije zvedavi »diggerji«, ki že desetletja brskajo po bogati zapuščini soula, funka, rocka, jazza, bluza, folka, afriške psihedelije in grške nostalgije, jugoslovanske ter brazilske popularne glasbe in onstran. Njihov samosvoj avtorski izraz izhaja iz hip-hop kulture, predvsem turntablisma (tehnike manipuliranja zvokov in ustvarjanja muzike z uporabo gramofonskih plošč ter mešalne mize) in samplanja (»vzorčenja«) glasbe. Toda bend, ki ga sestavljajo veterani domače scene, didžeja Bakto (Jaka Batič) in Borka (Borja Močnik) ter vsestranski bobnar Marjan Stanić (sicer tudi član zasedb Bakalina Velika in Čompe), je te tradicionalne tehnike prilagodil lastnim potrebam. Svojo glasbo gradi na manipulaciji in rekontekstualizaciji raznorodnih samplov, ki jih nato z rabo gramofonov v živo lepi v vznemirljive »kolažne kompozicije«, podkrepljene z Stanićevimi vratolomnimi ritmi.

Jacob Collier: Djesse Vol. 4

Jacob Collier se je v petih letih prelevil iz spretnega glasbenega multipraktika in posebej nadarjenega pevskega gimnastika v pravo festivalsko zvezdo. Serijalko Djesse končuje s šprintom skozi priljubljene glasbene žanre, z aranžmajskim spektaklom neskončne demonstracije vokalne virtuoznosti. Ta trenutek spremljamo baladni dialog intimnega tête-à-têta, naslednji že norimo na stadionu pop rockovskega optimizma. Nekajkrat vdihnemo in smo že ujeti v ritmih sodobnega latina, trenutek za tem nas navdihujejo povzdignjeni zborovski napevi in Stormzyjev motivacijski rap. Gospel, visokooktanski pop, dance petarda z vložkom trapa, brazilski karneval ... Collier ima talent.

Douchean: Aphrodisiac

Na naši elektronski sceni ni veliko konsistentnih ustvarjalcev, toda Douchean vsekakor spada med tiste izjeme z jasno vizijo, pa čeprav je ta izpostavljena spremembam. Doslej smo ga poznali kot predstavnika podalpskega techno podzemlja, ki stavi na eksperimentalno, propulzivno techno izrazje, novi kratkič pa je nepričakovano melodičen, prijetno omamen, nasploh bližje estetikam nabrejkane electronice za domače poslušanje (acid petarda Cold Shoulder bi sicer zažgala tudi plesišča!). Iz produkcij je spucal ves šmir in prešel k bolj spoliranim zvokom, kakršni zadnja leta prihajajo z Otoka, k eteričnim ženskim vokalom in evforičnim, celo nesramežljivo epskim melodijam za velike festivalske odre, vselej v nekoliko sanjavem tonu à la Otik.

ScHoolboy Q: BLUE LIPS

Po petletnem diskografskem zatišju in dokaj hudem spodrsljaju s prejšnjo ploščo Crash Talk je bil novi album BLUE LIPS za ScHoolboy Q-ja zares pomemben, prelomnica, s katero je moral dokazati, da je še vedno v formi. Bili bi preskromni, če bi rekli, da mu je to le uspelo: album je eden nespornih vrhuncev raperjevega opusa, ki na trenutke presega celo njegovo največjo mojstrovino Blank Face (2016). To je zares pestra plošča, na kateri avtor že z drzno izbiro podlag, ki skorajda shizofreno krmarijo med spokojnim, a sila eksperimentalnim hiphopom in surovimi trap beati, tvega veliko, vendar se mu to (tako rekoč) vselej obrestuje. Brezkompromisen in eklektičen album, ki bo nedvomno krasil marsikateri seznam plošč leta.

Jahari Massamba Unit: YHWH is LOVE

Neutrudno založniško divjanje morda kar najdejavnejšega med producenti ameriškega hiphopovskega podtalja tega tisočletja se je vsaj kanček umirilo. Hiperproduktivnež Madlib je enkrat na primer napovedal, da bo v gizzardovskem tempu eno leto izdajal album vsak mesec, in se potem tega skoraj držal. Spet drugič je izdal tri plošče tako rekoč hkrati. Zadnjih pet let pa je nekoliko pritisnil na zavoro – sicer je izdal kupček dolgometražcev z raznimi raperji od Freddieja Gibbsa do Taliba Kwelija, pa enega samostojnega, pa remikse kultnega projekta Madvillainy ... Nemalo, a za Madliba ne veliko. Morda najbolj intriganten med novejšimi projekti pa je bil namišljeni bend jazzovskih spiritualnih odpotovanj Jahari Massamba Unit. Namišljeni, ker za tem imenom stojita le z bobnarjem Karriemom Rigginsom.

Rudi Šeligo: Ohranjeni spomin

Kot avtor je brskal po pozabljenih žanrih, se ustavil pri antični manipeji, se spraševal, kaj je pisanje, kaj slog, kaj percepcija, kaj je sploh tisto, kar vidi, na kaj meri pojem »zagledal se je«. Pomenljivo, novinarjem je vedno vse jasno, nezamisljiva jim je refleksivna distanca do samih sebe.

Vladimir P. Štefanec: Naš človek na nebu

Jože oziroma Josip oziroma Giuseppe Križaj, rojen na kraškem robu, kjer lahko le padeš v dolino – ali poletiš, kot zapiše Vladimir P. Štefanec (1964) – si je od malega želel postati letalec. Kljub italijanskemu raznarodovanju in v kri položeni upornosti in članstvu v organizaciji TIGR se je odločil za italijansko pilotsko usposabljanje, pri katerem se je izkazal. Vendar se, ker ne more napredovati – kot da mu ne zaupajo – vrne domov in potem po enem od poletov v rezervi prebegne v Jugoslavijo, z letalom. Toda niso ga dovolj veseli, deportirajo ga v Srbijo, od tam gre v Španijo, je dvakrat sestreljen in po ujetništvu in vrnitvi domov mu španska obramba pred frankističnimi klerofašističnimi plačanci ne da miru in gre v zadnjih krčih mednarodnih brigad še enkrat letet. Potem postane inštruktor v Somborju in se v drugi vojni pridruži partizanskim enotam, ko se opremijo z letali, pri osvobajanju domovine. Njegov padec ob vremenskem izvidniškem poletu v času Informbiroja na pobočju Snežnika je še vedno predmet spekulacij, tudi takšnih, ki predpostavljajo hoteno odstranitev.

The Boys in the Boat

Tale staromodni film, najnovejši nostalgik gospoda Nespressa, se dogaja v starih časih, sredi depresivnih tridesetih let prejšnjega stoletja, ko veslaški trener Al Ulbrickson (Joel Edgerton) izbere osem mladih veslačev za ameriški olimpijski osmerec, ki jih potem pripravlja na srečanje z zgodovino – s Hitlerjem. Trening je kalvaričen, brutalen, inspirativen – če ga niste videli v Rockyju, ste ga videli v Častniku in gentlemanu.

The Royal Hotel

Kitty Green je leta 2019 debitirala z Asistentko, v kateri je Jane, nova asistentka pri neki newyorški filmski hiši (à la Miramax), v grozi ugotovila, da je njen šef – à la Harvey Weinstein – spolni predator, seksist, mačist in šovinist, utelešenje moške toksičnosti. Igrala jo je Julia Garner, ki zdaj, v filmu The Royal Hotel, s prijateljico Liv (Jessica Henwick) turistično odpotuje v Avstralijo, kjer jima zaradi pomanjkanja denarja ne preostane drugega, kot da se zaposlita v hotelu Royal, zakotnem, zaprašenem, puščavskem baru, polnem harveyjev weinsteinov. Ker daleč naokrog ni nobenega drugega bara, se vsa regionalna toksičnost zgrinja in zgošča v hotel Royal, ki ga vodita Billy (Hugo Weaving) in Carol (Ursula Yovich), tudi sama »zgled« toksičnega odnosa.

Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo

Film Ingeborg Bachmann: potovanje v puščavo patriarhalno preteklost – petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja – že kar brechtovsko »potuji« s progresivno sedanjostjo. Ingeborg Bachmann (Vicky Krieps), avstrijska pesnica, pisateljica, libretistka, esejistka in filozofinja, ki je mladost pogosto preživljala pri slovenskih sorodnikih na avstrijskem Koroškem (rojena je bila v Celovcu), se leta 1958 zaljubi v švicarskega dramatika Maxa Frischa (Ronald Zehrfeld), se celo preseli k njemu v Zürich, potem pa skrivaj pošpega v njegov dnevnik, kjer naleti na zapiske o sebi, kar jo zaprepade, saj ugotovi, da je v njej videl le literarni material, le objekt, da jo je torej objektiviziral. Zlorabil. Njen prijatelj, skladatelj Hans Werner Henze (Basil Eidenbenz), ga ni še nikoli videl, a takoj, ko mu pove, da je z njim, presodi: »To ni moški zate. Gotovo hoče ženo za štedilnikom.« In res, Frisch ga kasneje usliši, ko ji sikne: »Bolj bi bil vesel spodobne večerje kot rož.«