Car Seat Headrest: The Scholars

Po pandemičnem spodrsljaju Making a Door Less Open (2020), s katerim se je lo-fi čarovnik Will Toledo, eden od nespornih protagonistov ameriške indie rock scene, odločno oddaljil od svojih korenin in se preizkusil v pestri, a zmedeni mešanici žanrov, pri kateri so taktirko prevzeli synthi, gre lahko pri njem vse le še navzgor. In res – točno pet let kasneje je dostavil velikopotezni projekt The Scholars, ki je že njegov trinajsti dolgometražni album (in peti, ki ga je posnel skupaj z bendom). Z njim dokaj uspešno popravi vtis, a izdelek vrhuncem Toledovega opusa vseeno ne seže niti do kolen.

Iztok Geister: Soočenje z naravo

Bard narave, član legendarne umetniške skupine OHO s konca šestdesetih let, je danes kot esejist najprodornejši opazovalec narave. Ne kot pisec hvalospevov lepot prirode, ampak kot premišljevalec o človekovem odnosu do nje. Njegov topos je divjina, njegova kritika pa namenjena človeškemu polaščanju divjosti, ki se kaže denimo v akcijah pogozdovanja gozdov po požarih. Ta aroganca pač predpostavlja, da priroda ni sposobna samoobnavljanja, saj je vendar človek tisti, ki ve, kaj je zanjo najbolje. Geister v knjigi to demantira z vrsto zgledov, ki kažejo, kako so se živali in rastline sposobne prilagoditi spremembam okolja. Da bi to uvidel, pa moraš divjino najprej proučevati. Avtor resda ni poklicni biolog, je namreč mislec, ki znanja ne akumulira, da bi ga predajal klasificirano urejenega, ampak da bi radovedno sledil logiki divjega. Antropolog Claude Lévy-Strauss jo je v Divji misli povzdignil v temo znanstvenega raziskovanja in jo statusno izenačil s kulturo, Geister pa jo približa sleherniku. Divjina ima zmogljivost, da se preoblikuje, kot na primer brezov pedic v Angliji, ki je bil sredi 19. stoletja belo obarvan s tankimi črnimi črtami, potem pa se je do konca stoletja preoblikoval v črnega. Barva je varovalo pred plenilci, toda ko je industrijsko onesnaževanje počrnilo breze, je našel boljši ščit v črnini. In ko so vladni ukrepi spet spremenili okolje, je stoletje kasneje črni pedic znova postal redkost.

Ottessa Moshfegh: Moje leto počitka in sprostitve

Ameriška pripovednica Ottessa Moshfegh (1981), prepoznana kot glas nove generacije in senzibilnosti, postavlja svojo protagonistko, po vseh merilih privilegirano mlado, izobraženo in gmotno preskrbljeno, v čas, ko se odreče svetu. V čas tik pred zrušenjem Dvojčkov. Zaposlena in s podplačanim, ne vedno glede kompetenc in nalog razvidnim delom v galeriji sodobne umetnosti v New Yorku, kjer razstavljajo (tudi) nagačene hišne ljubljence in živali vobče, se med odmori in sicer odmika v omaro, v zapik, kjer v spanju najde mir pred stresnim in hitrim tempom življenja in dela v prestolnici sodobne umetnosti.

Diplodok

Diplodoku, dinozavrčku, ki hlepi po dogodivščinah in ki si želi, »da bi bil sam«, brez očeta in mame, se zgodi to, kar se v komediji Sam doma zgodi malemu Macaulayu Culkinu – ostane sam. Njegovi starši izginejo. Le da ne odpotujejo, kot Culkinovi, ampak jih avtor stripa, v katerem nastopa Diplodok, izbriše. Zradira. Diplodok pa v zadnjem trenutku zbeži v multivesolje, kjer sreča čarovnike, profesorje in začarane miške, ki skušajo ugotoviti, kdo ali kaj povzroča te katastrofalne beline, te srhljive praznine, te strašne izbrise, tem bolj, ker vsi ti animirani liki spoznajo, da jim grozi kolektivni izbris – konec sveta. Diplodok, čudovita, lucidna kombinacija igranega in animiranega filma, je metafikcija in pol – liki ne spoznajo le, da so narisani, ampak tudi, da je izbris, ki jim grozi, človeškega izvora. Tako kot so človeškega izvora podnebne spremembe, ki z izbrisom grozijo človeštvu. (kino)

Thunderbolti*

Marvelovo filmsko vesolje je dobilo nov superjunaški paket, le da likvidatorka Yelena Belova (Florence Pugh), sestra Črne vdove, John Walker (Wyatt Russell), alias Ameriški agent, in Ava Starr (Hannah John-Kamen), alias Duh – odpadki superjunaškega metavesolja – ne veljajo le za antijunake, marveč tudi za nejunake. Minorni so, odpisani in zavoženi, popolni luzerji, B-vengers brez renomeja, zavedajo se svoje anonimnosti, vedo, da je z njimi nekaj narobe – zakaj mislite, da je zraven njih zvezdica? Ker potrebujejo priložnost za junaštvo in odrešitev, jih trumpovska, pučistična, diktatorska direktorica Cie (Julia Louis-Dreyfus), ki hoče zabrisati sledi za svojo vpletenostjo v genetski inženiring (in ki je tudi sama odpadek Marvelovega supervesolja, nadaljevanja Črnega panterja), pošlje na tajno misijo, za katero pa se izkaže, da je past, ki jo po zaslugi Buckyja Banesa (Sebastian Stan), alias Zimskega vojaka, zdaj kongresnika, in Rdečega varuha (David Harbour), zdaj šoferja, preživijo, tako da so pripravljeni na »finalni« spopad z diaboličnim, nepremagljivim, neuničljivim, vsemogočnim Bobom (Lewis Pullman), produktom genetske travme.

Živali ne govorijo – besede bi vse pokvarile

Spomnite se Biblije: Bog je bil tako jezen na ljudi, ki so, kot bi rekel Predinov Praslovan, zajebali vse, kar se je zajebat dalo, da jih je zalil s povodnijo. Pri življenju je pustil le Noetovo družino – in živali. Valovanje, briljantna stvaritev latvijskega animatorja Gintsa Zilbalodisa, ki ni le mojstrovina, temveč definicija animiranega filma, je videti kot nadaljevanje Biblije – tu je Bog očitno že tako razkačen, da pri življenju ne pusti niti Noetove družine. Ne, pri življenju ne pusti niti vzorca človeštva.

Pokopališča so velik biznis

David Cronenberg, ki je pred nekaj leti izgubil ženo, se je vrnil – con gusto. Morbidnost, obsedenost, mutacije, paraziti, strah pred stikom in okužbo, nasilnost seksa, seksualizacija tehnologije, nadležnost človeškega mesa, razpadanje telesa – to so njegove teme. In vedno se jim je posvetil tako, kot se kanibal posveti dojenčku. Spomnite se le Sterea, Zločinov prihodnosti, Srha, Besnila, Zalege, Skenerjev, Mrtve cone, Videodroma, Muhe, Smrtonosnih dvojčkov, Golega kosila, M. Butterfly, Trka, Eksistence, Pajka in Kozmopolisa. Ne, v Cronenbergovih očeh ljudje niso božja bitja. Ali pa je Bog bitje brez estetskega čuta – če samo pomislite na staranje, razpadanje, bolezni. Cronenberg vse to – staranje, razpadanje, bolezni – vsaj estetizira. Stvarnik »novega mesa«. Bog z estetskim čutom. »Zobje ti gnijejo zaradi žalosti,« dahne dentist kanadskemu podjetniku Karshu (Vincent Cassel). Zobje zaznavajo čustva – in reagirajo. In zobje se ne motijo – Karsh, samozvani »nekonfesionalni ateist«, še vedno žaluje.

Tina Perić / Pisateljica in prevajalka, ki je literarni prvenec posvetila izbrisanim

Zdi se nenavadno, a otepa se naziva pisateljica, češ da še zdaleč nima dovolj kilometrine zanj. Pa vendar – njen knjižni prvenec Ćrtice, ki je lani izšel pri založbi Goga, je bil nedavno uvrščen v deseterico nominirancev za nagrado kresnik za najboljši slovenski roman. Še prej je na Slovenskem knjižnem sejmu prejel plaketo za najboljši literarni prvenec leta. Žirija ga je opisala kot knjigo, »ki nagovarja vse generacije, od mladih, ki bi jo morali brati za maturo, do starejših, ki iščejo globlje razumevanje zgodovinskih in osebnih zgodb«, in kot delo, ki ima »moč, da lahko postane kultna umetnina za bralce s področja celotne bivše Juge in širše«. Roman namreč tematizira enega najtemnejših madežev slovenske zgodovine, izbris, ki se je pripetil tudi v njeni družini in zaznamoval še tisoče drugih.

Eiko Ishibashi: Antigone

Japonska skladateljica se je zadnja leta večinoma gibala v filmskih krogih. Filmofili jo poznate po soundtrackih za filme Ryusukeja Hamaguchija (denimo Zlo ne obstaja, 2023), drugi po sodelovanju z ameriškim muzičarjem in partnerjem Jimom O’Rourkom. Antigone, njen povratniški solo album, prežemajo prefinjene akordne progresije in razkošni aranžmaji množice glasbil, odmev jazzovsko ukrojenega City popa, easy listeninga Burta Bacharacha in benda Stereolab. Njen skoraj prosojni, omamno eterični glas lahkotno lebdi nad domiselno niansiranimi instrumentali, ki tu in tam dobijo psihedelične obrobe (The Model!). Evokativen avantpop za zrela ušesa, pri katerem čarobnost melodij spodkopavajo mitološke apokaliptične slutnje.

SAULT: 10

Čeprav je že nekaj časa jasno, da sta srce in motor londonskega projekta SAULT vokalistka Cleo Sol in producent Inflo, projekt vztraja pri pozi skrivnostne anonimnosti. Zadnja prelomnica se je zgodila pred dobrim letom, ko se je skrivnostni kolektiv s pompozno pretencioznim nastopom prvič in edinkrat pojavil v živo. Njegov novi projekt je spet mogočno kolektiven izdelek, ki pa ne prinaša nič zares osvežujočega oziroma nabor slogov kvečjemu oži. 10 je namreč krasno sproduciran venček popevk povsem mehkega novega soula, ki je tu plesen, tam baladen, a povsod popolnoma zmeren in predvidljiv. Gospelovska komunalnost ostaja prepričljiv štih ekipe, ki ji počasi zmanjkuje zamisli.

D4vd: WITHERED

Strta srca so že od nekdaj eden glavnih navdihov pri skladanju balad, a mladi ameriški kantavtor D4vd je v tem tako konsistenten, da bi bil, če bi imel srečo v ljubezni, verjetno ob posel. Z žalostinko Romantic Homicide, ki jo je posnel kar z mobilnim telefonom, je pridobil naklonjenost milijonskega občinstva – zgodba spominja na vzpon Steva Lacyja –, zdaj pa pod pokroviteljstvom založbe velikanke predstavlja prvenec, na katerem se brez izjeme oklepa preverjene formule prelomnega singla. Zadevo bi zlahka odpisali kot zbirko vaniljevih jeremijad – kot nekakšen Cigarettes After Sex za tiktokovsko generacijo –, a plošča pod to bež fasado skriva ogromno substance in kar nekaj srce parajočih trenutkov, s katerimi avtor suvereno dokaže, da ni zgolj muha enodnevnica.

Black Country, New Road: Forever Howlong

Ena največjih zagat v življenju vsakega benda je, kaj narediti, ko druščino zapusti glavni pevec in pisec besedil. Da skupino Black Country, New Road zapušča frontman, pevec in kitarist Isaac Wood, smo izvedeli tik pred izidom zadnjega, izjemno izdelanega in kar strašljivo skladnega albuma Ants from Up There (2022). Ekipa se je odzvala ekspresno – ohranila je ime, koncerte in turneje, ki naj bi bili namenjeni promociji plate, je sicer prav tako obdržala, a za ta namen takoj začela pisati nove skladbe. Stari repertoar brez glavnega protagonista preprosto ni več prišel v poštev. Sledili sta dve res nevsakdanji potezi: najprej je skupina BCNR na množici nastopov ignorirala izjemno uspešen aktualni projekt in igrala izključno nov material, ki v nobeni obliki sploh še ni bil izdan, potem pa izdala live ploščo, ki ni živa različica starejšega materiala, ampak je sploh čisto svoja in nova.

Timothy Snyder: Krvava prostranstva 

Dolgo je vladal absolutni akademski tabu, ki je za bogokletne štel študije enačenja nacizma in komunizma, sploh te, ki ne bi jasno poudarile, da je bil nacizem neprimerljivo večje zlo. Snyder v knjigi zgolj niza dejstva in ta so na obeh straneh podobna, sploh s končnim rezultatom 14 milijonov pobitih, h katerim ne šteje vojakov, padlih na frontnih črtah. Med njimi milijonski gladomor v Ukrajini, smrtna lakota, ki je pokopala več kot milijon sovjetskih vojnih ujetnikov, še več pobitih Judov v koncentracijskih taboriščih in podobno število hladnokrvno pobitih na okupiranih območjih Ukrajine in Belorusije, potem Poljakov, ki so bili žrtve nemških, sovjetskih in ukrajinskih krvnikov, še več Nemcev, ki jih je pogubila Rdeča armada med pohodom na Berlin etc.