Circuit des Yeux: Halo On The Inside

Ameriška posebnica z enim najusodnejših in najbolj elastičnih glasov svoje generacije je noči osem mesecev preživljala v kletnem studiu in pustila, da nezavedno bruha na plano. Razpoloženje na njeni sedmi plošči je pričakovano mračno, celo nelagodno srhljivo, čeprav komadi kot Cathexis in Organ Bed zadržano namigujejo tudi na nežnost. Dinamična industrial tolkala, retrofuturistični carpenterski sinti, prodorna distorzija in novovalovski avanturizem namesto kitarocentričnosti in orkestralnosti predhodnika. Prežema nas slutnja apokalipse, heroinska tesnobnost in BDSM-jevska seksualna napetost, tipična za Depeche Mode. Distopični noir pop, ki se navdihnjeno poklanja svetu Blade Runnerja in futurologiji osemdesetih let.

clipping.: Dead Channel Sky

Od izdaje zadnje Clippingove plošče se je frontman Daveed Diggs iz dokaj robnega igralca prelevil v pravo (broadwajsko in hollywoodsko) superzvezdo in feni so trepetali, da bo to vplivalo na radikalnost njegovih glasbenih stvaritev. Strah je bil odveč. Zasedba še vedno zveni enako brezkompromisno kot prej, a s šesto ploščo predstavlja nepričakovan zasuk. Čeprav plošča govori o distopični kiberpankovski prihodnosti, že zvok zagona predpotopnega modema, ki zapiska v uverturi, namigne, da bo trio tokrat zbujal tudi nostalgijo. In res: Dead Channel Sky nas obmetava s samosvojimi interpretacijami rejverskih bangerjev iz devetdesetih let, ki pogosto zvenijo kot homage Prodigyju. Diggs se na novem terenu dobro znajde, je pa njegovo bahanje z brzostrelno hitrostnimi flowi na trenutke precej utrujajoče.

Gal Golob Trio: Live at Jazz Cerkno

Sporadična serialka posnetkov nastopov na festivalu Jazz Cerkno je bogatejša za vnos mladega domačega čelista in kontrabasista Gala Goloba in njegovega tria s posebno opombo – gostom Markom Črnčecem na klavirju pri paru posnetkov. Ustroj ga piči po trikotniku folka širše lokalnosti, svetovljanskega jezika sodobnega jazzovskega izraza (z drobci elektronskih pritiklin) in obveznega (pa tudi ravno pravšnjega) odmerka improvizacije. Ta namiguje na kaj bolj kakofoničnega in hrupnega, a tokrat ni tako, saj odrska prezentacija Golobovih skladb zveni hudo uigrano, milo in mehko, na trenutke pa čisto rahlo, v zametkih odzvanja fragmente markantne zapuščine velikanov jugo folk jazza.

Darkside: Nothing

Dvojec Darkside – naveza markantnega zaznamovalca različnih zvedavih odvodov elektronike zadnjih dvajsetih let Nicolása Jaara in multiinstrumentalista predvsem v brenkarski vlogi Dava Harringtona – je v zadnjem desetletju poskrbel, da pajdašenje kitarskih rifov in elektronske podstati ni postalo zdrajsano dolgočasno. Z novo ploščo in rekrutacijo bobnarja Tlacaela Esparze je dvojec postal trojec, a s potezo je tudi muzika zasedbe Darkside postala nekaj precej, skoraj radikalno drugačnega.

Lewis Dartnell: Biti človek

Torej učinek epidemij, demografije, družine, kognitivne pristranskosti, poživil in opija. Kuge so denimo zdesetkale, kdaj celo razpolovile prebivalstvo – kot v Firencah v 14. stoletju, ko je zmanjkalo grobov, saj je naenkrat pomrlo 60 odstotkov meščanov. Toda črna smrt je prinesla splošno prosperiteto: višje zaslužke in več svoboščin za podložni razred. Kako? Enostavno, s pogrebom levjega deleža prebivalstva se je tudi obdobje lakote končalo, poceni hrane je bilo zdaj dovolj, delovne sile pa premalo, zato so narasle plače in druge ugodnosti.

Simon McCleave: Umori na plaži Harlech

Britanski pisatelj Simon McCleave postavlja svoje kriminalke na idilične sipine in zelene griče Snowdonie v Severnem Welsu. Sama krajina, skrivnostna in odmaknjena, lepoto razkrije šele pogledu od zunaj. Zanj poskrbi po mučni londonski policijski epizodi vrnjena preiskovalka, inšpektorica Ruth Hunter, ki jo najprej skoraj degradirajo na mesto izobraževalke otrok o policijskem delu. Vse to, tudi boleče izginotje njene prejšnje partnerice na javnem prevozu brez sledu, jo dela tesnobno, kar ublaži šele na plažo naplavljeno truplo, zaradi katerega se spet vrne na teren in na lov za zlikovci.

Ljudje potrebujejo čedalje več antidepresivov in protibolečinskih tablet

Ljubezen boli, še bolj pa boli kapitalizem – čedalje bolj. To vemo. Ljudje – tesnobni, stresni, depresivni, opustošeni, porabljeni, zlorabljeni – potrebujejo čedalje več antidepresivov. In čedalje več protibolečinskih tablet. Kapitalizem bi potreboval nov tip delavca – človeka, ki ne čuti več bolečine. Nobene bolečine! Človeka, ki je totalno in absolutno in kompletno imun na bolečino. Tak postbolečinski človek je Nate Caine (Jack Quaid), bančni uslužbenec iz San Diega, ki zaradi genetske motnje ne čuti prav nobene bolečine, a ta superjunaška moč pride z zoprnim drobnim tiskom – kako ve, kdaj mora na stranišče, če ne čuti nobene bolečine? Nič hudega – ko njegovo muzo (Amber Midthunder), sicer bančno uslužbenko, ugrabijo trije roparji (Ray Nicholson, Conrad Kemp & Evan Hengst), se lahko mirno johnwickovsko zapodi za njimi, saj ni bolečine, s katero bi ga lahko ustavili.

Sveta krava!

Če ste videli Jezusovo življenje in Človečnost, ki ju je ob koncu devetdesetih let posnel Bruno Dumont, potem se gotovo spomnite tiste francoske podeželske mladine, odtujene sebi, modernosti in celo lastni deklasiranosti, prikrajšanosti, odrinjenosti. Tontone (Clément Faveau), 18-letni protagonist filma Sveta krava!, ujetnik zapostavljenega in brezperspektivnega francoskega podeželja, je tako brezskrben, tako brezciljen, tako apatičen, tako nihilističen, tako agresiven, tako impulziven kot Freddy (David Douche), protagonist Jezusovega življenja, le da ima manj prijateljev in več težav s kapitalizmom kot s priseljenci – ko umre oče, se namreč mali družinski biznis (izdelovanje sira) hitro znajde pod ničlo, tako da mora Tontone na hitro razprodati vse, celo orodje, obenem pa mu šiht, ki ga je prisiljen sprejeti, preprečuje skrb za sedemletno sestrico Claire (Luna Garret), a kapitalizem jemlje spolno potenco, kar izkusi tudi njegova muza Marie-Lise (Maïwène Barthelemy).

Take majhne stvari

New Ross je konservativno, pristaniško, delavsko irsko mestece, v katerem je leta 1985 še vedno vse po starem, Bill Furlong (Cillian Murphy) pa je mali podjetnik, ki s svojim kombijem noč in dan razvaža premog – od hiše do hiše, od kmetije do kmetije, od vrat do vrat. Ponoči se vrne domov, k ženi (Eileen Walsh) in petim hčerkam, a ne dominira. Furlong je prijazen in velikodušen, good guy, ki ga povsem očitno nekaj muči in žre, toda ta njegov notranji mrak ne more tekmovati z notranjim mrakom katoliške cerkve. Nekega večera namreč naleti na dekle, ki je zbežalo iz samostana, pa noče več nazaj. Nazaj – k sestram magdalenkam, v magdalensko zavetišče – jo morajo zvleči. Na silo. Agonično se upira. Nekaj ni v redu, si misli Furlong, ki potem svoji ženi pove, kaj se mu je pripetilo, a žena le hladno odvrne: Pozabi – to ni naša stvar! Peter Mullan je v filmu Sestre magdalenke pokazal ta notranji mrak magdalenskih zavetišč, kamor so kazensko pošiljali »grešnice«, »padle ženske« (mlade nezakonske matere, upornice, odpadnice, trmoglavke, kokete ipd.), ki so potem v teh katoliških »pralnicah« suženjsko tezgarile (njihove otroke so dajali in prodajali v posvojitev). Mnoge so v tem suženjstvu – v tem lagerju – umrle.

Še dobro, da so Slovenci nategnili Joyca

Ko je James Joyce leta 1909 – pet let po prihodu v Trst, kjer se je preživljal kot učitelj angleščine na jezikovni šoli Berlitz – v grozi ugotovil, da ima Trst že 21 kinodvoran, njegov Dublin pa niti ene, so mu štirje tržaški podjetniki bolj ko ne slovenskega rodu, Francesco Novak (František Novak), Antonio Machnich (Anton Mahnič), Giuseppe Caris in Giovanni Rebez (Janez Rebec), ki so začutili, da je film prihodnost, finančno omogočili, da je v Dublinu odprl prvi kino, Volta. Danijel Malalan, direktor tržaškega Slovenskega stalnega gledališča (in igralec), v družbi igralke Nikle Petruške Panizon išče in najde igralce, s katerimi bi rekonstruiral ta presenetljivi start-up (ja, Joyca in Noro igrata Irca), ki Slovencev in Joyca ni ravno zbližal (fantje so Volto hitro prodali, Joyca opeharili ipd.), toda veseljaški, teatralični bloomsdayski igrokaz, v katerega Martin Turk zavije to metarekonstrukcijo (bolj Umetni raj kot Cinema Paradiso), ni le glorifikacija naivnosti filmskega otroštva, temveč tudi dekonstrukcija otročjosti slovenskega odnosa do filma in ovviamente faliranosti slovenskega filmskega čustvovanja.

Črna torba

Steven Soderbergh je začel z art filmi, kot so Seks, laži in videotrakovi, Kafka in Shizopolis, danes pa je filmar, pri katerem se lahko vedno zaneseš, da bo posnel eleganten, zrel, brezhiben triler. Kimi je bil tak. No Sudden Move tudi. Presence prav tako. Da ne govorim o gladki, sladki, zvijačni, senzualni Črni torbi, v kateri poročena, strastno zaljubljena britanska vohuna, George Woodhouse (Michael Fassbender) in Kathryn St. Jean (Cate Blanchett), ki v Agenciji veljata za idealen zakonski par, nenadoma ugotovita, da ne moreta nikomur zaupati, še celo drug drugemu ne.

Čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg

Za začetek le opozorilo, da Edina zemlja, izraelsko-palestinski dobitnik oskarja za najboljši mednarodni film, ki sem ga že popisal, zdaj prihaja tudi na redni spored. Videli ste, kako Izraelci uničujejo Gazo – čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg. Rasizem, nasilje, razlaščanje, prisilno relociranje, etnično čiščenje, zastraševanje in poniževanje se zlijejo v vojni zločin na odprti sceni – v živo. Brez olepšav.

Vsemag / Glasbena skupina, ki je iz samostojnega projekta prerasla v družinski ansambel

V slovenski narodnozabavni glasbi je precej običajno, da so ansambli družinske naveze, na polju shoegazerskega-slowcore-postrocka pa malo manj. A zasedba Vsemag, projekt mladega čarodeja Ožbeja Rakovca, njegovega očeta Uroša (kitara) in starejšega brata Jakoba (bobni), je izjema, ki potrjuje pravilo. In kot je bilo poudarjeno v Mladinini recenziji bendovega prvenca Desetina resnice, ki je mesto našel tudi v našem izboru najboljših albumov lanskega leta, to »plošči, ki je že tako izredno topla, spokojna in intimna, daje še neko dodatno globino«.