• Gregor Kocijančič

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Willow: Willow

    Osemnajstletna hči Willa Smitha želi s tretjo ploščo ustvariti vtis razsvetljene upornice, ki bi se s kvazidrzno glasbo rada rešila okovov prekletstva zvezdniških staršev, čeprav so ti verjetno edini razlog, zakaj svet njenemu delu sploh prisluhne. Plošča, ki traja zgolj dvaindvajset minut, je slogovno sicer presenetljivo raznolika, vendar Willow ne prepriča z nobenim žanrom, ki se ga loti: ko ustvarja psihedelični folk in dream pop, kljub redkim prepričljivim trenutkom zveni kot spodletela imitacija Enye, ko ustvarja neosoulovski R & B, zveni pretirano baladno in izumetničeno. Z besedili, ki jih zakamuflira pod debelo fasado efektov, želi podobno kot njen starejši brat Jaden delovati poduhovljeno in globoko razmišljujoče, a namesto tega deluje izrazito plehko. Več

  • Goran Kompoš

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    FFX: Crossroads

    Vokalistka in producentka GPNGPN ter producent Loutseau sta se skupnega ustvarjanja pod imenom FFX lotila pred štirimi leti v Ljubljani, nato pa sta se preselila v Berlin in se začela s priložnostnimi nastopi uveljavljati na tamkajšnji klubski sceni. Tam jima je pot prekrižala prodorna argentinska glasbenica Catnapp in jima zdaj pri svoji založbi izdala dolgometražni prvenec, na katerem z logiko »manj je več« elegantno povežeta prvine R & B-ja, trapa in bassa. Rezultat je izrazito razpoloženjska, darkerska plošča, ki bo kljub pop apilu verjetno nagovorila predvsem občinstvo s posluhom za aktualne, alternativne R & B-trende. Mladostni in hkrati zreli hedonizem za izbran okus. Več

  • Borka

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    Nas: The Lost Tapes 2

    Nas, eden najostrejših ameriških jezikačev in predstavnik zloglasne raperske šole iz Queensa, je očitno ostal brez zamisli. Po lanski izdaji na hitro spacane in še hitreje pozabljene plošče Nasir, ki jo je produciral Kanye West, letos nadaljuje z zbirko »ostankov preteklosti«. The Lost Tapes 2 je nadaljevanje izvrstne zloženke z začetka tisočletja in je kupček nepovezanih posnetkov, ki so zgrešili izbor veteranovih zadnjih treh, štirih albumov. Z razlogom. Nametanko medlih udarcev rešijo redki deli brezhibnosti vokalne tehnike in neverjetna druščina producentov. A tudi The Alchemist, RZA, Pete Rock, Kanye, Swizz Beatz, No I. D., Pharell ... na papirju obetajo več, kot potem dostavijo. Brez vrhuncev in padcev. Več

  • Gregor Kocijančič

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Plošča

    The Flaming Lips: King’s Mouth

    King’s Mouth, psihedelična, konceptualna in pripovedna plošča, govori o plemiškem otroku z gigantsko glavo, ki je tako velika, da v njej najdemo številne galaksije, ekosisteme in podnebne pasove. Pravljica, ki jo poleg Wayna Coyna, idejnega vodje zasedbe The Flaming Lips, pripoveduje Mick Jones, nekdanji kitarist legendarnega punk trojca The Clash, govori tudi o tem, kako kraljevi otrok reši svoje ljudstvo tako, da z velikanskimi usti pogoltne grozeči plaz. Pri tem žal umre, ljudstvo pa po rešiteljevi smrti odreže njegovo gromozansko glavo, se vanjo vseli in v njej večnost preživi v utopični družbi. Zveni bizarno? Brez dvoma, a glede na pester katalog petnajstih konceptualnih plošč zasedbe The Flaming Lips ne gre za nič kaj posebej čudaškega. Konec koncev v opus skupine sodijo tudi božični B-filmi, plošče o bojnih robotih, mehanskih psih in telepatsko-kirurških posegih, številna (ambientalna) sodelovanja z Miley Cirus, sodelovanje s pozabljeno trashy pop zvezdo Ke$ho, pa tudi skladbe, daljše od štiriindvajsetih ur ter več dolgometražnih plošč blasfemičnih priredb, za katere bi bilo bolje, da sploh ne bi obstajale. Več

  • Goran Kompoš  |  foto: Borut Krajnc

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Dogodki

    Zulu penetracija

    Peta sezona serije Selekcija, v okviru katere klub Pritličje s koncerti na prostem gosti ustvarjalce sodobne elektronske glasbe, je z letošnjima prvima dvema dogodkoma brezkompromisno zarezala v turistično idilo Mestnega trga. Junija je s svojim medžanrskim avanturizmom tam najprej šarmirala izvrstna londonsko-berlinska glasbenica Perera Elsewhere, prejšnji četrtek pa je stopnišče Rotovža zatresel prodorni južnoafriški dvojec FAKA. Za to, da so bili obiskovalci (in oprema) ogreti na delovno temperaturo, je pred njim poskrbel hišni dvojec Warrego Valles, ki med drugim kroji glasbeni program v Pritličju, v zadnjem času pa vse opaznejši postaja tudi v tujini – nedavno so ga denimo izpostavili na prvi strani priljubljenega glasbenega portala Bandcamp. Ta se tokrat sicer ni predstavil s svojo glasbo, temveč, kot je narekovala priložnost, s setom atraktivnih izpeljank južnoafriškega housa. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

    Angel varuh

    Angel varuh je film, ki vam stalno govori – ti spiš, ti spiš, ti spiš! In res, skoraj zaspite. Dogaja se v sobah, ki so zamudile avdicijo za Wiseaujevo Sobo, novi “najslabši film vseh časov”. Tako otopelega filma zlepa ne boste videli, kar je presenetljivo, če pomislite, da ima povsem kompetenten in užiten zaplet: Palle Hardrup (Cyron Melville), nekdanji danski nacist, leta 1951 ves zakamufliran v Kopenhagnu oropa banko (in hladnokrvno, robotsko ustreli dve osebi), a kot ugotovi detektiv Olsen (Pilou Asbæk), je to storil v transu, v stanju hipnotiziranosti, mentalno pa si ga je podredil Nielsen (Josh Lucas), nekdanji član znanstvene skupine, ki je – pod taktirko poljskega doca (Rade Šerbedžija) – proučevala hipnozo. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

    Črna reka

    Pariški detektiv François Visconti (Vincent Cassel) izgleda tako, kot bi padel iz pepelnika – ves pomečkan, preznojen, neurejen, razmršen, zanemarjen. V avtu ima steklenico viskija, ki ga cuza, obraz pa ima ves čas tako prežgan in skremžen, kot da bo zdaj zdaj bruhal – ali pa znorel. Oh, ali pa storil oboje hkrati. Visconti – poročen s službo, steklenico in demoni – je primer zapitega, ponošenega, razsutega, zjebanega detektiva, kakršnega najdete le še v imitacijah starih holivudskih kriminalk. Če ste videli Harveyja Keitela v Ferrarovem Pokvarjenem poročniku, potem veste, o čem govorim. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

    Hitri in drzni: Hobbs in Shaw

    Idris Elba bi moral v filmu Hitri in drzni: Hobbs in Shaw v nekem trenutku zase reči, da izgleda kot “črnski James Bond”. A tega ni hotel izreči, ker je v času, ko so ta film snemali, še vedno obstajala “skrivna” možnost, da zares postane prvi temnopolti James Bond (generacija identitete bi sicer javkala, toda hej, za najbolj seksi moškega na svetu velja Idris Elba, ne pa Daniel Craig). Zato reče, da izgleda kot “črnski Superman”. Elba igra Brixtona, genetsko izpopolnjenega kibervojaka, diaboličnega “androida”, ki hoče zavladati svetu in ki nenehno dokazuje, da je superman – nič ga ne more ubiti, kaj šele ustaviti, krogle se od njega kar odbijajo. Ja, neprebojen je kot neprebojni jopič! Za napovednike zagotovi veliko atraktivnega materiala. “Jaz sem prihodnost človeštva,” pravi Hobbsu (Dwayne Johnson) in Shawu (Jason Statham). “Glejta me, bolj sem mašina, bolj sem človeški!” Pozove ju celo, naj se pridružita “evoluciji” – in postaneta supermana. Kar je seveda popoln nesmisel: v seriji Hitri in drzni so itak vsi supermani! Več

  • Marcel Štefančič jr.

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Film

    Mrtvi ne umirajo

    Zombiji se ne reproducirajo s seksom, temveč s konzumiranjem. To je vedel George Romero, kralj zombijskih filmov. In to ve Jim Jarmusch, arty filmar, ki tako ljubi žanrske – tudi zombijske – filme, da jih hoče na vsak način malce pokomentirati. Pred leti je posnel metavestern (Mrtvec), potem metakriminalko (Meje razuma), metajakuzo (Duh psa: samurajeva pot) in metavampiriado (Večna ljubimca), zdaj pa je posnel še zombijski film Mrtvi ne umirajo, ki izgleda zdaj kot Noč živih mrtvecev z Jarmuschevimi igralci, zdaj kot Vrnitev živih mrtvecev z Jarmuschevimi igralci in zdaj kot Zora živih mrtvecev z Jarmuschevimi igralci, saj se – kot nemrtvi ali neživi, napol mrtvi ali napol živi – pojavijo tako Eszter Balint, Sara Driver, Tom Waits in Steve Buscemi kot Rosie Perez, RZA, Jodie Markell, Larry Fessenden, Chloë Sevigny in Iggy Pop, ja, same ikone jarmuschiade (okej, Jarmuschevega kinematičnega vesolja), medtem ko glavni vlogi šerifa in njegovega pomočnika, ki se v burleskni podeželski vukojebini, imenovani Centerville, spopadeta z zombikaliptično epidemijo, itak igrata Bill Murray in Adam Driver, ki sta “šofirala” Jarmuscheve Strte cvetove in Patersona, zato ne preseneča, da tudi tu šofirata (policijski avto oz. smartieja), ko stoično, apatično, ležerno, obešenjaško – podobno kot šerif Ed Tom Bell (Tommy Lee Jones) v filmu Ni prostora za starce – ugotavljata, da se v mirnem, zaspanem, čistem srcu Amerike – v ameriškem heartlandu, Twin Peaksu z zombiji – dogaja nekaj “čudnega”. Več

  • Bernard Nežmah

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Knjiga

    Norman Ohler: Popolna omama: droge v tretjem rajhu

    Nemški romanopisec Ohler je proučeval arhive, se pogovarjal s preživelimi vojaki, zgodovinarji in zdravniki ter ustvaril delo, ki podre mit o arijski nadrasi. Nemški blitzkrieg v Franciji je bil farmakološka zmaga: 35 milijonov tablet pervitina je dalo vojaštvu zagon, ki je povsem demoraliziral anglo-francosko vojsko. Hitlerjeva ognjevitost je izvirala iz odmerkov dopinga, hormonov in kokaina. Nemški zdravniki so izdelali celo drogo, ki je vojake držala budne tja do štiri dni, a za ceno telesnega kolapsa. Čas vojnega nacizma kot razcvet industrije drog, katerih učinke so testirali tudi na taboriščnikih. Več