-
Daleč najprepričljivejša razsežnost znanstvenofantastične srhljivke Neskončni bazen (Brandon Cronenberg, 2023) je bila muzika, ki jo je podpisal mojster ambientalne glasbe Tim Hecker. Izbrane ostanke s studijskih seans, ki niso našli mesta v filmu, in še nekaj neizdanih del, ki jih je ustvaril za avstrijsko grozljivko Luzifer (Peter Brunner, 2021), je zdaj raztegnil v dramaturško premišljene aranžmaje, ki zvenijo še boljše (pa tudi izrazito bolj melodično in harmonično) kot uradni soundtrack. Čeprav je vsaka od sedmih kompozicij zgodba zase, je to celovit in koherenten izdelek, ki ne deluje zgolj kot zbirka »črepinj«, temveč kot polnopravni album z repom in glavo. Ne le da Heckerjeva filmska glasba vizualne komponente zares ne potrebuje, v tem primeru dejansko bolje deluje v osamljenem kontekstu.
-
Berlinski trojec trendovskega novojazzovskega izraza (v katerega sodi obvezna in kar zajetna merica r & b-jevske senzibilnosti) si je v zadnji petletki brez ihte, le z nastopi in eno malo ploščo zgradil zavidanja vreden fanbase. Tajming za prvenec je skoraj popoln, na njem pa strnjen povzetek preteklih praks. To je muziciranje nežnega, izjemno zračnega, nenasičenega pristopa in močno sčiščenega zvoka, ki ga lahko grobo umestimo na teren, za katerega pripravo je poskrbela atrakcija Badbadnotgood, potem ko je postala »pravi« jazzovski ustroj. Moses Yoofee Trio plete sanjavo in brez izrazitih vrhuncev v neprekinjenem gruvu fino zamaknjenih, a že skoraj vljudnih ritmov. Brezhibno in klinično snažno.
-
Sharon Van Etten: Sharon Van Etten & The Attachment Theory
Ko muzičarji dosežejo plato uspešnih, od njih ne pričakujemo več inovativnosti, posebej pri eminencah, kakršna je Sharon Van Etten, katere markantni glas povezujemo s poslednjo zlato indie dobo. Mašina teče, plate se tiskajo, vstopnice prodajajo. Toda rutina ubija! Njen sedmi album z novim bendom v iskanju novih izzivov in izrazov izstopa iz familiarnih alt rock/baladnih indie tirnic. Komade z zaznavno retro patino prevevajo himničnost, glamuroznost, seksapilna hladnost, tipična za novovalovske zvoke New Yorka ob koncu sedemdesetih let. Razveseljivo pa tudi njen glas dobiva nove neslutene oblike. Poznavalcem izvornega materiala plošča najbrž ne bo odpihnila možganov, bo pa zadovoljila dosedanje fene.
-
Ni jih veliko, ki se v pogonu z visokimi obrati že 30 let uspešno upirajo in izogibajo zlizanosti, klišejskosti in splošni utrujenosti oznake »postrock«. Mogwai, skupina škotskih herojev, sodi v peščico ustrojev, ki so navdušili že v drugi polovici devetdesetih let in se do danes sicer držijo svoje špure, ne spreminjajo veliko in nikoli ne izvedejo resnega slogovnega preobrata ali posega, pa vendarle nekako ves čas ostajajo nad gladino – sveži, privlačni, domiselni in občasno duhoviti (sploh z naslovi posnetkov in albumov).
-
Kay Barron: Kako nositi kar koli
Njegova podmena, ki je spremljala predstavitev knjige, se sliši osvobajajoče: mi nosimo oblačila, ne oblačila nas. Bo torej bralka prišla do skrivnosti, da je vseeno, kaj obleče, če le zna izžarevati najboljšo energijo?
-
Jakob J. Kenda: Evropa: sever, severozahod
Jakob J. Kenda (1973), sicer prevajalec in teoretik fantastične oziroma fantazijske literature, je o svojih pohodniških pustolovščinah spisal dve knjigi. Eno o Apalaški poti, o 3500 kilometrov dolgi trasi, ki prečka več kot ducat ameriških zveznih držav, v kateri ni zbral samo popotnih vtisov in popisov narave, ampak se je pomudil tudi pri zakulisju. To razkriva ne le ameriški odnos do narave, temveč pogosto razgalja tudi moraste primesi v ameriškem snu. V drugi, Transverzali, se je posvetil domači poti in včasih polemično zastavil glede njene trase, vendar v knjigo vključil tudi pohvale vseh tistih, ki jih je njegovo pisanje spodbudilo k pohodom po njegovih – in njegovih predhodnikov – stopinjah.
-
Izjemnost razstave Odmaknjeni pogled: Nova stvarnost in realizmi v Srednji Evropi v Galeriji Božidar Jakac, ki si jo je mogoče ogledati še do konca marca, se kaže v več plasteh. Najprej je treba poudariti, da gre za pomembno strokovno študijo zgodovinskega obdobja prve tretjine 20. stoletja. Kajti po prvi svetovni vojni so se v Evropi prelamljali družbeni temelji – politični, gospodarski, tehnološki, znanstveni, kulturni, mentalni in navsezadnje tudi umetniški. Kako razumeti takratni svet kataklizme in kako razumeti visoko umetnost in avantgardo ter hkratni dejanski zlom takratne liberalne meščanske družbe?
-
Podoba, prepredena s temnimi megličastimi oblaki, v središču katere je v tla zasajen križ, nekoliko stran od njega, na njegovi desni, pa je mogoče izluščiti temno silhueto moškega, ki nemo strmi predse. Gre za fotografijo 62-letnega Marijana Perkona na pokopališču v Levpi, kjer so pokopani člani njegove družine – zaradi izpostavljenosti azbestu je namreč izgubil mamo, očeta, brata in strica. Tudi sam ima azbestozo z začetki mezotelioma, raka ovojnice, ki obdaja notranje organe v prsni in trebušni votlini ter je povečini posledica vdihovanja azbestnih vlaken, pri čemer je latentna doba izjemno dolga in lahko traja tudi 40 in več let. »Na sliki mojih pljuč tudi zdravnik ni vedel, kaj je še notri – strupi, v glavnem. Res je to dolina smrti ... kjer se umira na obroke. Prej je bil azbest, stiren in tudi zdaj tole tudi ni tako nedolžno ... a bomo izvedeli, ko bo že kasno. Tako je – pojde, dokler pojde.«
-
La Dolce Villa je romantična komedija, ki klišeje prodaja kot nekaj sladkega in ljubkega, češ – ne glejte klišejem v zobe, tako so sladki! Ovdoveli chef (Scott Foley) skuša hčerki (Maia Reficco) pomagati pri renovaciji stare toskanske vile, ki jo je kupila za en evro (saj poznate zgodbo o Italijanih, ki rešujejo umirajoče vasi), a pri tem romantično-komično naleti na županjo (Violante Placido), ki ga – ob pogledu na tri starejše občanke, same Antonie, ki ves dan sedijo na placu – pouči, kaj je to italijanski koncept »il dolce far niente«.
-
Mačka ima devet življenj. Tudi lenobni, brezskrbni maček Beckett jih je imel devet, a jih je osem že porabil – in bum! Pravkar je porabil še devetega. Na srečo dobi novih deset življenj, a z drobnim tiskom – nobenega življenja ne bo preživel kot maček, marveč kot jazbec, pes, miš, ščurek, konj, celo papagaj in riba. Kar je seveda dobro za otroke, ciljno publiko te animacije – lahko bodo spoznali več živali. Obenem pa je to izziv za moralno policijo, ki bo morala presoditi: je to res le maček, ki se »pedagoško« transformira v druge živali, ali pa gre za le za promocijo »ideologije spola«, navsezadnje, v Beckettovih transformacijah lahko vidite tranzicije, v njegovi nenadni brezdomnosti pa hlad, s katerim družba pričaka transspolne osebe.
-
»Trojo smo požgali do tal in plamene pogasili s krvjo,« pravi utrujeni, razpadli, osupli Odisej (Ralph Fiennes), ko se po mnogih letih z vojne, ki ste jo videli v Petersenovi Troji, vrne domov, na Itako. Penelopa (Juliette Binoche), njegova žena, ga ne prepozna, sin Telemah (Charlie Plummer) ga išče, nasilni snubci, ki bi radi prevzeli Itako in bogastvo, pa hočejo, da ga vsi skupaj pozabijo, toda vemo, da sam Odisej – odsotni oče, vagabundski mož, freudovski simptom, grški pacient – ni izgubil grifa in da bo slej ko prej napel lok.
-
Kaj vse mora prestati in pretrpeti sodobni par, da bi ostal skupaj
Tale akcijski triler ima odlično premiso: dva vrhunska ostrostrelca, Američan in Litovka, Levi (Miles Teller) in Drasa (Anya Taylor-Joy), morata poskrbeti, da »tisto«, kar je v soteski, ki se ji zaradi stalne meglice ne vidi dna, ostane v soteski, da torej ne prileze ven, kajti »tega«, kar bi zbežalo, ne bi mogel ustaviti niti Nato z Rusijo in Kitajsko vred. Ostrostrelca – hladnovojna, stoična, oddaljena, ločena, igriva, šahovska, hitro zaljubljena – sta bazirana na nasprotnih klifih tega hladnega kanjona, te morbidne globeli, te moraste grape, tega strahovitega brezna, poleg streljanja obvladata tudi vse mešane borilne veščine, nekaj superjunaškega je v njunem modusu operandi, toda ker sta sama proti množici mutantskih pošasti (okej, sama proti Nevidnemu zlu, Otoku dr. Moreauja in džungli Garlandovega Izničenja), se nam to niti ne zdi za lase privlečeno.
-
O temle filmu sem že pisal, a zdaj, ko je prišel v kino, ne škodi, če še enkrat poudarim, da gre za duhovit, razigran, lahkoten, odlično odigran, dobro poantiran road trip. David (Jesse Eisenberg) in Benji (Kieran Culkin), sicer bratranca, »tako rekoč brata«, se – v spomin na svojo poljsko babico – odpravita na Poljsko, kjer si organizirano ogledata Varšavo in Lublin, pa tudi ostanke »zelo dobro ohranjenega« nacističnega koncentracijskega taborišča Majdanek.
-
Geji niso več manjšina – ni namreč več nujno, da geja igra gej, ampak ga lahko igra tudi James Bond! In to con gusto! Con fuoco! Con passione! Con brio! Con eleganza! Brez zadržkov. Brez pridržkov. Brez relativizacij. Na polno. Kot da je gejevska ljubezen ultimativna ljubezen. Daniel Craig igra Williama Leeja, ameriškega pisatelja, melanholičnega, osamljenega hedonista, ki po II. svetovni vojni živi v hiperstilizirani verziji Mexico Cityja (via Cinecittà), ki okrog hodi s pištolo za pasom in ki je zasvojen s tekilo, heroinom in mladimi fanti. Pobira jih po barih, kar pa ni težko – tu, v tem transgresivnem beatniškem raju, idealni cruising coni, novem Parizu nove izgubljene generacije, so vsi geji. In »prekleti«. Ali pa še ne vedo, da so. Vsi so osvobojeni, dekomprimirani – tu je vse mogoče. Lee tava, blodi – dokler ne zagleda Eugena (Drew Starkey), mladega Američana, ki ga takoj obsede. In zasvoji. Zaljubi se – v trenutku. Eugene se sicer v barih kaže s plavolasko, toda Lee ga v kombinaciji z mehiško orfejsko atomosfero sili k vdaji.
-
Premieri 03/03 & 06/03
-
TV komentar / Izdajalec SDS Matej Tonin
»Dober večer, gospod Tonin. Naj povem, da smo v studio povabili tudi predsednika SDS, a se je za vabilo v Odmeve prijazno zahvalil.« Ja, ko Janša ne pride v Odmeve, se je prej »prijazno zahvalil«. Če bi to naredili Golob, Han, Asta Vrečko, bi Rosvita Pesek rekla, da se Golob ni želel soočiti, da se je Han izognil, Asta Vrečko pa je itak rdeči kmer. Ampak Janez Janša – on pa se prijazno zahvali, kadar zavrne nastop. Moramo priznati, da smo že kar naveličani te pristranskosti. Na Rusijo nas spominja. Namreč Rosvita Pesek. Ne na Rusijo, ampak na ruske voditelje oddaj. Ki tudi ves čas sočustvujejo z velikim vodjo. Trpijo. Ker vedo, da dela za narod. Ubogi Janša, naša zvezda danica, naša nada in obet, naše mišice in torzo.
-
Podjetje Tombot je ustvarilo robotsko pasjo mladičko, ki so jo poimenovali Jennie in za katero želijo, da bi postala prvi robotski ljubljenček, ki ga bo kot zdravstveni pripomoček odobril ameriški vladni urad za hrano in zdravila. Doslej se je namreč že izkazala kot idealni ljubljenček starejših ljudi z demenco, v naraščajoči skrbi za duševno zdravje pa naj bi pomenila cenovno in vsesplošno dostopnega psa za čustveno podporo pri stresu, anksioznosti, depresiji in osamljenosti. Na pogled in otip spominja na pravega psa, na dotike se odziva s pomočjo senzorjev, ki jih ima nameščene po vsem telesu, uboga nekatere glasovne ukaze in se oglaša kot trimesečni labradorec, katerega posnete zvoke so uporabili. Veristično verzijo robopsa so sicer zasnovali v delavnici Jim Henson’s Creature Shop, ki jo je ustanovil oče Muppetkov Jim Henson. Nima takih zahtev, kot jih imajo običajni kosmatinci – ni ga treba ne sprehajati, ne hraniti, ne za njim pobirati kakcev. Polnimo ga enako kot telefon, in če ga na elektriko priklopimo čez noč, njegova energija zadošča za ves dan.
-
-
Nika Erjavec / Intermedijska umetnica, ki raziskuje čutne zaznave v umetnosti
V svojem delu, ki vselej prehaja med različnimi mediji, raziskuje kompleksne povezave med zaznavo prostora, materiala, zvoka, vibracije in svetlobe. Pravzaprav je, odkar pomni, zanjo kakršenkoli najdeni ali odpadni material imel zmožnost postati medij. Bržkone zato, ker oba njena starša izhajata iz prostorsko-kreativnih področij, njena mama je krajinska arhitektka, oče pa arhitekt in likovni pedagog. Že zgodaj sta jo obogatila z zavedanjem, da je tudi najpreprostejši, vsakdanji material lahko dragocena snov za raziskovanje in eksperimentiranje. In da (naravno) okolje vselej lahko ponudi močan ustvarjalni impulz.
-
28. 2. 2025 | Kultura
REJVikend / Vodnik po klubskih dogodkih
Ne veste, kam za vikend? Preverite, kaj smo izbrali za vas.
-
27. 2. 2025 | Kultura
Različne interpretacije poželenja
V Galeriji ZDSLU bodo danes, ob 18. uri odprli skupinsko razstavo slovenskih umetnikov z naslovom Plameni hrepenenja. Po besedah kustosinje Nine Jeza razstava raziskuje večplastnost človeškega poželenja ter čustev, kot so strast, hrepenenje in intimnost.
-
26. 2. 2025 | Kultura
Pomanjkanje vode, enakost spolov in človeška odpornost
V Galeriji Jakopič je do 1. junija na ogled razstava sodobne etiopske fotografinje Aide Muluneh z naslovom Na robu pretekle prihodnosti. Z afriškimi simboli, vzorci in primarnimi barvami v ospredje postavlja ključna vprašanja, kot so pomanjkanje vode, enakost spolov ter lakoto in posledice vojn, obenem pa osmišlja vizualni jezik Afrike. Razstava je nastala v produkciji Fotografie Forum Frankfurt (FFF). Kuratorki: Celina Lunsford in Andrea Horvay (FFF).
-
26. 2. 2025 | Kultura
V Cankarjevem domu v Ljubljani bo od 1. do 9. marca potekal 28. Pripovedovalski festival za odrasle in otroke. V ospredju bo preplet pripovedi in glasbe, festival pa bo povezan tudi z letošnjo Evropsko prestolnico kulture Nova Gorica-Gorica.
-
26. 2. 2025 | Kultura
»Nisem prepričan, da umetnost spreminja družbo«
"Imam nekoliko drugačen pogled na to, kako umetnost deluje. Nisem prepričan, da umetnost spreminja družbo, da je ista kot političen aktivizem. Mislim, da če želiš spremeniti družbo, politični ali gospodarski sistem, se moraš tega lotiti z dejanskim političnim delom. Umetnost je simbolična in deluje drugače. V osnovi lahko umetnost posameznikom da priložnost, da svet vidijo nekoliko drugače ali pa da ga vidijo takšnega, kot zares je. Ampak vendar na način, ki je nerealen. Torej umetnost je osebna izkušnja, s katero lahko ljudje vidijo svet, sebe, kakršni so, sebe, kot bi lahko bili. In če umetnost pomaga ljudem, da vidijo svet drugače, lahko ti ljudje postanejo politično zavedni. "
-
26. 2. 2025 | Kultura
Pustni vodič po klubskih dogodkih
Preverite, kaj smo izbrali za vas.
-
22. 2. 2025 | Kultura
Na 1. programu Televizije Slovenija bo 27. februarja ob 21.10 na ogled dokumentarni film Hrup za kulisam, s katerim se je režiserka Alma Lapajne poklonila neprenovljeni stavbi ljubljanske Drame ter igralcem in ljudem, ki so v njej ustvarjali. Film je preplet kratkih zgodb igralk in igralcev SNG Drama Ljubljana, ki se spominjajo, snujejo, izrekajo, občutijo in predvsem ljubijo igro kot ljubijo gledališče.
-
Vodenje našega osrednjega nacionalnega glasbenega in baletnega gledališča SNG Opera in balet Ljubljana je v začetku februarja prevzel Marko Hribernik, dosedanji umetniški vodja ustanove. Zdaj je oboje, umetniški vodja in direktor, dosedanji direktor Staš Ravter, ki se je potegoval za še en petletni mandat, pa se je moral posloviti. To ni bilo presenečenje, saj z zaposlenimi skorajda ni komuniciral. A razlogov za nezaupanje vanj je bilo več in vpogled vanje je te dni ponudila tudi revizija računskega sodišča o izvajanju podpornih dejavnosti leta 2022.
-
V začetku marca bodo v Galeriji Kresija v Ljubljani odprli razstavo Zlatka Boureka (1929– 2018), gledališkega režiserja, ustvarjalca lutk in celovitega avtorja lutkovnih predstav, avtorja kratkih in animiranih filmov, slikarja, kiparja, grafika, ilustratorja, karikaturista, scenografa, kostumografa in dobrega poznavalca človeških nravi. Bourek je bil gospod in hkrati vsestranski umetnik, humanist in tako imenovani renesančni človek. Zelo veliko je vedel o umetnosti, filozofiji in literaturi, politiki in življenju. Bil je erudit v najžlahtnejšem pomenu tega starega latinskega izraza in bil je tudi član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti. Diplomiral je iz kiparstva na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu leta 1955 pri znamenitem kiparju profesorju Kosti Angeliju Radovaniju.
-
Četrti album korejske skladateljice in multiinstrumentalistke, ki z različnimi tradicionalnimi in drugimi instrumenti ter elektroniko ustvarja izrazito evokativne skladbe, lahko umestimo v tradicijo spiritualno obarvane ambientalne glasbe. Toda obenem vključuje številne predvidljive, elegantno zapakirane skladbe, ki s skoraj klišejsko lepoto tu in tam spominjajo na fiktivni hollywoodski soundtrack za dogajanje na Daljnem vzhodu. Kot nekakšna budistična meditacija o cikličnosti življenja plošča utrjuje njen položaj samosvoje ambasadorke ambienta »četrtega sveta«, ki marsikaj dolguje Hassllu, Brouk, Glassu in Laraajiju. A pogrešamo tisto izrazno ostrino in nekonvencionalnost, značilno za predhodnike.
-
Horsegirl: Phonetics On and On
Kdo je rekel, da kitarska indie muzika nima več haska? Chicaška trojka Horsegirl na svojem drugem albumu vse dvomljivke in skeptike odpihne … No, bolj suvereno zaziblje in zbudi iz naveličane zmote. Phonetics On and On nas hitro prepriča, da »manj je navadno več«, »preprostost pogosto preprosto deluje« in »prostodušna zadržanost hitro zbliža in stke nekakšno intimno vez s poslušalstvom« niso samo brezvezne floskule. Minimalizem rahlo razštelanega brenkanja, nepompozni udarci bobnov in nenapihnjene melodije večglasnega petja ustvarjajo tisti občutek pristne »naredi-sama« muzike, a s ključno opombo, da je produkcijo podpisala Cate Le Bon. Privlačnost zmernega.
Iskanje brez piškotkov ni možno
