Horsegirl: Phonetics On and On

Kdo je rekel, da kitarska indie muzika nima več haska? Chicaška trojka Horsegirl na svojem drugem albumu vse dvomljivke in skeptike odpihne … No, bolj suvereno zaziblje in zbudi iz naveličane zmote. Phonetics On and On nas hitro prepriča, da »manj je navadno več«, »preprostost pogosto preprosto deluje« in »prostodušna zadržanost hitro zbliža in stke nekakšno intimno vez s poslušalstvom« niso samo brezvezne floskule. Minimalizem rahlo razštelanega brenkanja, nepompozni udarci bobnov in nenapihnjene melodije večglasnega petja ustvarjajo tisti občutek pristne »naredi-sama« muzike, a s ključno opombo, da je produkcijo podpisala Cate Le Bon. Privlačnost zmernega.

Drake & PARTYNEXTDOOR: $ome $exy $ongs 4 U

Po bolečem porazu v najbolj razvpiti raperski zdrahi 21. stoletja doslej, ki ga je Kendrick Lamar še dodatno zacementiral na nedavnem nastopu na športnem spektaklu Super Bowl, bi si moral Drake za nov album, če bi si z njim želel povrniti vsaj malo ugleda, vzeti čas. A očitno je želel fenom čim prej dokazati, da ga Lamar ni popolnoma razorožil, zato je odvihral v studio, tam se mu je pridružil dolgoletni pajdaš PARTYNEXTDOOR, tandem pa je posnel eno od daleč najslabših plošč v nazadujočem opusu kanadskega slavčka, kar je po svoje pravi dosežek. Na tem podpovprečnem skrpucalu, ki traja celo večnost, je pozornosti vrednega gradiva zgolj za petnajstminutno malo ploščo, preostanek je natrpan z napol kuhanimi jeremijadami, v katerih protagonist zveni, kot bi zaspal za volanom.

Oklou: choke enough

Oznaka muzika za ozadje oziroma razpoloženjska glasba implicira neko funkcionalnost, umetniško kompromitiranost in podrejanje diktaturi algoritmov. Po drugi strani imamo danes muzičarje, katerih kariera temelji prav na ustvarjanju take nevsiljive glasbe, ki jo povezujemo s trendi s preloma tisočletja, liminalnimi mentalnimi prostori in občutkom blaženosti zaradi različnih zdravil na recept ali brez njega. Spletni diskurzi med drugim vključujejo razprave o njihovi terapevtskosti, predvsem zaradi konsistentne atmosfere in omejenega nabora razmeroma pozitivnih čustev, ki jih spodbujajo.

Peter Attia in Bill Gifford: Živimo dlje

Običajni zastavek, kako živeti dlje, je preobrnil – kako živeti čim dlje v polnosti bivanja? Navedel je pet ključnih dejavnikov: telesna vadba, kognitivna dejavnost, polno čustveno življenje, dober spanec in prehrana, ki ne škoduje.

Nada Gašić: Voda, pajčevina

V drami Tri zime hrvaška dramatičarka Tena Štivičić popisuje usodo hiše, ki po zgledu tiste iz dela Čehova razpada zaradi nestrinjanja treh sester o njeni prihodnosti, pri čemer je hiša simbol vsega, kar se je na Hrvaškem družbeno in nepremičninsko zgodilo v zadnjem stoletju, od vzpona meščanstva do nacionalizacije, denacionalizacije in razprodaje za špekulacije gradbenih baronov, z vsakokratnimi anomalijami in krivicami.

V Trumpovem poziranju s Putinom bo več suspenza kot v temle marvelu

Stotnik Amerika (Anthony Mackie) se vrne, toda brez kakšnega silnega razloga: ne le da sam film ne zna povedati nič novega ali originalnega ali svežega ali »pogumnega« (tudi akcijskih prizorov si ne boste zapomnili, saj so tam le zato, da so), ampak se ne zgodi nič takega, kar bi sploh zahtevalo intervencijo Marvelovega superjunaka (ali pa celo nove postave Maščevalcev), navsezadnje, nov strateški naravni vir (adamantium), za katerega se cufata Amerika in Japonska, bi lahko – v Trumpovem slogu – kooptiral kar ameriški predsednik (Harrison Ford), ki bi se lahko – spet v Trumpovem slogu – tudi zelo hitro »dogovoril« z novim globalnim diabolikom (Tim Blake Nelson), strahom in trepetom kvazihuxleyjevskega »pogumnega novega sveta«.

Maria Callas ni bila manekenska, a je imela glas 

Maria Callas ni bila manekenska, a je imela glas – Angelina Jolie je manekenska, a nima glasu. Pol leta so sicer njen glas mojstrili, da bi ga lahko na koncu – v zvočnem miksu – diskretno, narcistično pomešali z glasom Marie Callas, a tu je ves čas nekaj off. Med telesom Angeline Jolie in glasom Marie Callas je prepad, ki vzbuja že kar metafilmsko nelagodje. Maria Callas, ki so ji glas – med II. svetovno vojno v Grčiji – zmodulirali in agonizirali nacisti in ki ji ga je hotel grški tajkun Aristotle Onassis (Haluk Bilginer) potem prepovedati, je sicer v stresni, fatalni, mučeniški fazi svojega življenja (telo ji presiha, srce ji odpoveduje, glas ni več absoluten, ne more jesti, odvisna je od mandraxa, Bog jo je – tako kot Tosco – zapustil, hoče comeback, magari za ceno smrti), a Pablo Larraín, čilski biograf slavnih mučenic, se ji ne more približati – tako kot se je Jackie Kennedy (Jackie) in princesi Diani (Spencer).

Opica

V filmu Final Destination – in številnih nadaljevanjih – je Smrt neverjetno kreativna, prava umetnica ubijanja. Neustavljiva je, a vsakega ubije drugače. V Otroški igri – in številnih nadaljevanjih – je pravi umetnik ubijanja Chucky. Jasno, Chucky je igrača. Ne moreš ga ustaviti – vsakega ubije zelo kreativno, toda s Smrtjo v franšizi Final Destination ne more tekmovati. To skuša zdaj v Opici, ki jo je Osgood Perkins, avtor Zbiralca duš in sin originalnega Normana Batesa, Anthonya Perkinsa, posnel po noveli Stephena Kinga, storiti opica, psihopatska, morilska, grizlijevska, okultna igrača, ki jo dvojčka Hal in Bill (Christian Convery) »podedujeta« po očetu, potem pa jo – po spoznanju, da je Zlo, Hudič – vržeta v globok vodnjak, kar pa samo opico – tem bolj njen ubijalski talent, njenega notranjega King Konga – še dodatno podžge, tako da se leta kasneje, ko stravmatizirana, sprta, polarizirana dvojčka – Kajna in Abela – igra Theo James, vrne con brio. Glave se cvrejo, glave gorijo, glave letijo, glave eksplodirajo – čakajte, da neka ženska sklene, da bo skočila v bazen. Mladost je tovarna travm, sedanjost pa le anus preteklosti. »Vsak umre in to je življenje,« pravi eden izmed dvojčkov.

Bridget Jones: Nora na fanta

Zadnja leta so se vsi spraševali: kje so romantične komedije? Okej, še vedno obstajajo, toda niso več popkulturni fenomeni kot nekoč Čedno dekle, Romanca v Seattlu, Čaka te pošta, Ko je Harry srečal Sally, Moj bivši se poroči, Ko si spal, Štiri poroke in pogreb, Pravzaprav ljubezen in Bridget Jones. A da so romantične komedije izginile, ker niso več komercialne, je napačen vtis. Romantične komedije imajo namreč precej resnejši problem – vsaj tiste, h katerim se hočejo vsi vrniti.

Lara Reichmann / Intermedijska umetnica, ki išče ključne povezave med človekom in tehnologijo

V središču njenega projekta Disposable Bodies, ki ga je konec preteklega leta predstavila v ljubljanski Galeriji Ravnikar, je zgodba žensk, ki so konec 19. stoletja na Harvardskem observatoriju obdelovale fotografije zvezdnatega neba. Te ženske, »človeški računalniki«, Women Astronomical Computers, kot jih imenujemo danes, so s pomočjo steklenih fotografskih plošč dan za dnem potrpežljivo in natančno prečesavale nočno nebo, mapirale zvezde ter procesirale in klasificirale podatke. Šlo je za enega prvih projektov, kjer je bila fotografija kot orodje vključena v sistematično opazovanje in raziskovanje vesolja. Prav tako pa so prvič v zgodovini ženske na Harvardu lahko kot uradno zaposlene prisostvovale in aktivno sodelovale pri raziskavah.

Biig Piigg: 11:11

Če po naključju občutite pomanjkanje novega sladkobnega popa z ASMR-jevsko šepetajočimi vokali in sta bili zadnji plošči Billie Eilish za vaš okus pretirano baladni in cmeravi, dajte priložnost studijskemu prvencu irske indie pop glasbenice Biig Piig. Njen krhki glas je resnično kot balzam za ušesa, pevka je tudi izjemno nadarjena za skladanje nalezljivo spevnih refrenov, zadeva pa se, žal, zatakne pri produkciji. Ta zveni dokaj generično (pri plesno usmerjenih komadih, ki prevladujejo na prvi polovici albuma, deluje kot zvočna kulisa v trgovinah, kakršna je H & M), na trenutke celo ceneno (čeprav je pravo vojsko producentov financirala založba velikanka), vselej pa nekoliko za časom (avtorici očitno ni nihče namignil, da je zbujanje nostalgije po osemdesetih letih že iz mode).

Benjamin Booker: LOWER

Mimo je čas retro bluzovsko-garažno-r’n’b-jevskih napevov z južnjaškim melosom debija Witness (2017). Neworleanški kantavtor, ki ga je oblikovalo odraščanje na robu med verskimi fanatiki, je zadnja leta opazoval goreči svet in izkušnjo filtriral v apokaliptični pop izraz, ki dreza v popek ameriške družbe. LOWER se suka okoli sistemskega rasizma, alkoholizma, nasploh Dežele svobodnih, ki kot Saturn požira svoje sinove. Skoraj prosojen, šepetajoč glas, distorzirani riffi, boom bap beati, lo-fi patina, hrup in soul melodije sestavljajo nenavadno frišen stilistični kolaž – kot bi Frank Ocean ali Yves Tumor posnel plato na podlagi atmosferičnih političnih dokujev Adama Curtisa. Can’t Get You Out of My Head! Dejansko.

Cymande: Renascence

V devetdesetih letih, zlatem obdobju hiphopa, so v praksi divjega semplanja ameriški producenti redko posegali po gradivu, ki ni prihajalo iz hegemonije tamkajšnje popularne muzike. Eden takšnih virov oziroma izjem je bila britanska zasedba karibsko-afro funka Cymande. Ta je sicer delovala le krajši čas v sedemdesetih letih, zaradi ponovnega zanimanja za njen katalog pa se je spet zbrala leta 2010. Renascence je njen drugi povratniški album, ki potrdi tezo, da so veteranski reunioni navadno le bleda senca preteklosti. Pri Cymandu skupaj z nekaterimi ustanovnimi člani manjka tudi večina žmohta, navdušujočih tolkalskih vložkov in domiselnih žanrskih prečenj. Speglano v varnem okolju pop funka.

Squid: Cowards

Brightonski kvintet Squid se pogosto znajde v istem košu z bendi, kakršna sta black midi (R.I.P.) in Black Country, New Road, saj gre za predstavnike novega vala britanske kitarske godbe, ki z jazzovsko tehnično podkovanostjo rušijo žanrske konvencije (grobo rečeno) rock muzike. A pravzaprav so te primerjave navadno preveč površinske, ker imajo vsi našteti izvajalci izrazito samosvoj in edinstven izraz in se ta pri vsakem od njih razvija v precej nepredvidljive smeri – še zlasti pri ansamblu Ligenj, ki je z novim albumom naredil posebej radikalen slogovni in značajski zasuk.

Anton Komat: Zgodbe pozabljenega sveta

Varuh okolja in aktivist, ki je pred posekom rešil prenekatero mestno drevo, tokrat drugače – kot story-teller.

Romain Gary: Obljuba ob zori

Francoski pripovednik Romain Gary (1914–1980) je zanimiva figura, pisal je pod psevdonimom Ajar, potem ko je že dobil Goncourtovo nagrado, nakar je dobil še eno. V romanu Psevdo pa se je pretvarjal, da je lastni nori nečak, ki popisuje čudne navade uspešnega strica. Francoščina je bila za tega nezakonitega litovskega migranta judovskega rodu priučeni jezik, podobno, kot je bila za Samuela Becketta ali Andreïa Makina, kar jo skladenjsko razgiba, hkrati pa omogoča distanco, ki je tudi v drugem značilna za to pisanje, predvsem odmik od sebe in zaresnosti.

Back in Action

Cameron Diaz je deset let pavzirala, zdaj pa se je vrnila v tipični netflixovski akcijski komediji, ki je tako staromodna in klišejska, da je nerodno celo samim klišejem, tem bolj, ker zakonca Emily (Diaz) in Matt (Jamie Foxx), tajna agenta Cie, ki živita kot zgleden, umirjen predmestni par in ki jima akcijske ringelšpile koreografirajo stari in novi hiti, izgledata le kot bledi imitaciji Gospoda in gospe Smith ( ja, njuni zakonski prepiri so nevarnejši od teroristov in geopolitičnih intrig), toda poročeni gledalci, ki si v duhu Walterja Mittyja domišljajo, da jih lahko iz dolgočasnega, rutinskega, nevznemirljivega družinskega življenja rešijo nenadne avanture (in mutacije v Jasona Bournea), bodo vsaj za hip ali dva opolnomočeni, prepričani, da film mežika njihovemu skrivnemu življenju. (Netflix)