Vlado Miheljak

11. 4. 2025  |  Mladina 15  |  Dva leva

Komentar / Janševe igre zavisti

Hja, lepo je biti poslanec, poslanka evropskega parlamenta. Predvsem pa donosno. Poleg odlične plače jima pripadajo spodobne dnevnice (350 evrov na dan), razkošno nadomestilo za potne stroške, kar 28.696 evrov na mesec (1.721.760 EUR v petletnem mandatu!) za osebno ekipo asistentov, oprema pisarne, elektronike itd. itd. Predvsem pa si v rekordnem času prislužita sanjsko penzijo.

Andraž Rožman: Tega se ne da izbrisati

Andraž Rožman (1983) je že v prvi knjigi, Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano, mešal reportažni žanr z intervjujem in dodajal polliterarne vložke o lastnem doživljanju begunske usode, o kateri pripoveduje njegov sogovornik, sirski pregnanec in strastni, verjetno tudi zelo osebni in vpleteni poznavalec Muhamad. Tokrat se je v podobno mešani žanrski tehniki lotil izbrisa.

Ljudje proti politiki

Je že res, da svet postaja vse bolj kaotičen, nevaren, da se avtokrati širijo kot virusi, da je ogrožena demokracija, res pa je tudi, da se ljudje ne dajo.

Minecraft film / Zakaj bi tisti, ki igrajo to igrico, gledali film, ki ga ne morejo igrati?

Minecraft film je film o blagovni znamki – igrici Minecraft. Tako kot je bil Lego film film o Legu. In tako kot je bil Lego film oglas za Lego, je Minecraft film oglas za Minecraft, ki je itak tako kockast kot Lego, tako da je Minecraft film videti kot spin-off Lego filma. Toda očitno ne cilja le tistih, ki igrajo Minecraft, saj hiperaktivni protagonisti, Garrett (Jason Momoa), Henry (Sebastian Hansen), Natalie (Emma Myers) in Dawn (Danielle Brooks), ki jih magični portal butne v Čezsvet, kjer jih okrepi nesojeni idahojski rudar in patentirani eskapist Steve (Jack Black), zadolžen za comic relief, drug drugemu nenehno razlagajo pravila igre, kot da je treba tu zares kaj razumeti in kot da to ni svet, v katerem preživi le ta, ki ima dobro domišljijo (tu tvoje misli – z biblično vnemo – postajajo meso) in ki je kreativen (»Kreativnost je ključ do preživetja«), potemtakem ta, ki se ne samocenzurira in samoomejuje.

TV komentar / Kako RTV Slovenija in POP TV izgubljata bitko s Selakovičem in Trebušakom

Medijski prostor se ves čas spreminja, novi obrazi, novi mediji, nove platforme, nove tehnologije, telefoni, tablice, večpredstavnost – bomo raje nehali, da ne zaidemo v ta novorek, ki je tako duhamorno dolgočasen in birokratski. A vprašanje je preprosto: zakaj nam je prijetneje gledati politike in druge pomembneže pri Klemnu Selakoviču, ki ni profesionalni novinar – niti novinar ni –, kot pa pogovore na TV Slovenija in POP TV? Še huje: zakaj pri Klemnu Selakoviču o posameznem politiku ali pomembnežu izvemo več, zakaj so pogovori zanimivejši in predvsem zakaj ob gledanju njegove oddaje nismo v totalnem stresu? Veste, zakaj? Ker ni nasilen. In zato vse raje poslušamo tudi različne dolgometražne video in avdio podkaste.

The Last Showgirl je za Pamelo Anderson to, kar je bil Rokoborec za Mickeyja Rourkea

The Last Showgirl je za Pamelo Anderson to, kar je bil Rokoborec za Mickeyja Rourkea – afirmacija spodletelosti ameriškega sna. Las Vegas je srce in resnica Amerike – tu nič ne traja. Na sceni ostaneš le toliko časa, dokler si donosen – potem te odpišejo, odpihnejo, odpustijo. Brez milosti. Tudi lasvegaški revijski šov Le Razzle Dazzle, kičast in artificielen kot Las Vegas, se je izpel, ni več donosen, zato ga bodo vrgli v smeti, kar potre Shelly (Pamela Anderson), eno izmed plesalk (no, »zadnjo plesalko«), ki je bila dolga leta zaščitni znak tega šova, zdaj pa nenadoma ostane brez prihodnosti. Las Vegas, anus kapitalističnega hazarda, hoče bolj »umazane« šove. Shelly se patetično zatopi v preteklost, zamujene priložnosti, napačne odločitve, neuresničena pričakovanja, pretirane sanje in travmatični odnos s hčerko (Billie Lourd), ki jo je – zaradi plesne kariere – prepustila njenemu očetu, a tudi v utopično plesno skupnost, alternativno »družino«, ki jo je v vseh teh letih spletel Le Razzle Dazzle, od katerega je bila neločljiva, tako kot je Pamela Anderson neločljiva od Obalne straže.

Hudobna Amerika in prijazna Kitajska

Prejšnji petek je malo manj kot 40 direktorjev svetovnih koncernov moralo premagati 62 stopnic iz belega marmorja, ki vodijo do Velike dvorane ljudstva v Pekingu. Med njimi so bili tudi Albert Bourla, direktor ameriškega farmacevtskega velikana Pfizer, predsednik Toyote Akio Tojoda in direktor Mercedes-Benza Ola Kälennius.

Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji

Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji. Veliko jih je – in stalno se priseljujejo. S trebuhom za kruhom. Pretežno se še vedno – tako kot nekoč, v času Jugoslavije – zaposlujejo v gradbeništvu. Pomeni, da gradijo Slovenijo (v težkih delovnih pogojih, ob vsakem vremenu), obenem pa so v nenehnem boju s stereotipi, predsodki, albanofobijo in drugimi »izzivi« (nekateri skrivajo svojo identiteto, včasih celo vzamejo slovensko ime, da bi bili sprejeti).

»Pornofilm v živo«

Tarča je z veliko gledanostjo paradna oddaja javne radiotelevizije. Zaradi svojih novinarskih prispevkov je seveda pomembna oddaja. A njena senzacionalistična narava, proizvajanje afer iz tedna v teden, težnja, da se vsak četrtek na nacionalki predvaja tako rekoč »pornofilm v živo« – to ni primerno za obravnavo vsake teme. Takšna obravnava gotovo ni bila primerna za temo prejšnjega tedna – medvrstniško nasilje.

»Tudi če te vse boli, smej se«

Bilo je enkrat lani, ko jo je ob Cerkniškem jezeru, v bližini katerega živi, ogovoril očka z deklico in z žarom v očeh vprašal: »Oprostite, vi ste pa iz Lahkonočnic, kajne?« Presenečena se je zazrla vanj. Neznanci jo običajno vprašajo, ali je morda s televizije. Ali iz filma. In seveda gledališča. Na vseh teh področjih je ustvarila na desetine, stotine vidnih vlog in zanje prejela tudi številne nagrade. Da pa bi jo kdo prepoznal po branju pravljic, denimo za znamenito oddajo Radia Slovenija Lahko noč, otroci ali pa za mobilno aplikacijo Lahkonočnice, v kateri sodobne slovenske pravljice interpretirajo predstavniki starejše generacije, med njimi tudi nekateri igralci? Ne, to se ji do takrat res še ni zgodilo. »Ampak kako ste me prepoznali?« jo je zanimalo. »Nisem vas jaz,« se je nasmehnil sogovornik in pokazal na hčerko. »Ona vas je prepoznala, po glasu.«

Prepovedani plakati

Pri Mednarodni mreži antifašistov, ki združuje člane iz Slovenije, Italije in Hrvaške, so hoteli ob začetku praznovanja 80. obletnice osvoboditve izpod nacizma in fašizma izpeljati plakatno akcijo na Tržaškem, Goriškem in v Ljubljani, s katero naj bi opozorili na grozote in zablode italijanskega fašizma. A se je zapletlo. Ne na italijanski strani, kot bi morda pričakovali, pač pa na slovenski – v Trstu in Gorici so za izvedbo dobili vsa potrebna soglasja, pri družbah Insmedia in Europlakat v Sloveniji pa so objavo plakatov zavrnili.

Proti ukinitvi še ene glasbene oddaje TV Slovenija 

Od novega leta na TV Slovenija zaman iščemo edino redno oddajo, namenjeno sodobni popularni in deloma tudi alternativni glasbi. Po le dobrem letu so jo ukinili. Razlog: premajhna gledanost.

Pomagam na bone

Radio Študent je pred dobrima dvema mesecema zagnal kampanjo Pomagam na bone, s katero želi pomagati ljudem, hkrati pa opozoriti na pomanjkljivosti v ureditvi subvencioniranja študentske prehrane.

Petokolonaši / Kdo podpira ameriškega predsednika Donalda Trumpa pri lomljenju Evrope?

Kot krvavi preludij druge svetovne vojne je v Španiji med letoma 1936 in 1939 potekala državljanska vojna. Na eni strani so bili nacionalisti, na drugi strani Ljudska fronta, na eni podporniki monarhije, lojalisti, falangisti, na drugi socialisti in anarhisti, na eni fašisti, na drugi komunisti. Po skoraj treh letih spopadov so zmagali prvi, vodil jih je general Francisco Franco, fašist in diktator, ki je v Španiji vladal do svoje smrti leta 1975. Ena izmed ključnih bitk vojne je bil spopad za Madrid, mesto, ki so ga branile republikanske sile. Francovi strani je poveljeval na Kubi rojen general Emilio Mola. Ravno Moli se pripisuje, da je leta 1936 prvi uporabil izraz »peta kolona«. Dejal naj bi, da se Madridu bližajo štiri vojaške kolone, peta kolona, ključna, pa naj bi bila »tako ali tako že v mestu«.

Ministrica Klampfer z lobistom FB/Mete

Ob Trumpovem carinskem stampedu v Evropi se krepijo pozivi, da mora EU obdavčiti ameriške tehnološke velikane, zmanjšati njihovo moč in ponuditi alternative, ta podjetja pa po Evropi naprej delajo »business as usual« in poskušajo prodati svoje »rešitve«. Tako je naše ministrstvo za digitalno preobrazbo pred tremi tedni, 19. marca, obiskal lobist Mete in med drugim ponujal nov produkt. »G. Tovaryš je predstavil odprtokodne velike jezikovne modele LLaM, ki jih ponujajo pri FB/Meta, in predstavil možnosti njihove uporabe v javni upravi in v podjetjih,« piše v uradni zabeležki sestanka, na katerem je bila ob treh sodelavcih celo sama ministrica Ksenija Klampfer. Kupili niso nič, Patrik Tovaryš pa jim je med drugim razodel: »Pri podjetju Meta si želimo, da Evropska unija s predpisi ne bi omejevala razvoja novih tehnologij.«

Slovenijo je obiskala zaskrbljena delegacija Evropske ljudske stranke

V Sloveniji je bila na začetku tedna na obisku delegacija Evropske ljudske stranke (EPP), ki jo je sem privabila domača SDS pod pretvezo, da naj bi bili demokracija in vladavina prava pri nas v prostem padu. Če vam je morebiti zastal dih, naj vas pomirimo, da to seveda ne drži. Slovenija je daleč največji zdrs, kar zadeva vladavino prava, doživela v času zadnje Janševe vlade.

Park, poimenovan po istospolnem paru

Tretjega aprila, prav na dan, ko bi znamenita pesnica in prevajalka Ada Škerl praznovala 101. rojstni dan, so na ljubljanskih Prulah, natančneje med Praprotnikovo, Zvonarsko, Prijateljevo in Cimpermanovo ulico, odprli Park Ade Škerl in Sonje Plaskan. Gre za prvi park v Sloveniji, poimenovan po istospolnem paru.

Kandidatka desnice?

V prvem krogu volitev so se pomerili sedanji rektor Gregor Majdič, nekdanja dekanja Fakultete za farmacijo Irena Mlinarič Raščan in nekdanja dekanja Ekonomske fakultete Metka Tekavčič. Nihče izmed njih ni dosegel večine, prva dva sta se prebila v drugi krog, Majdič je osvojil 46,91 odstotka uteženih glasov, Irena Mlinarič Raščan pa 32,54 odstotka. Spomnimo, da visokošolski profesorji prispevajo 60 odstotkov glasovalne moči, po 20 odstotkov pa imajo še študenti in podporni kader na univerzi. Glede na te rezultate je Majdič sicer favorit v drugem krogu, vendar se ne bi zgodilo prvič, da zmaga izzivalec – to se je navsezadnje zgodilo Majdiču na prejšnjih volitvah.

Temna stran računovodenja

V Slovenijo že dolga leta (in tako je še zdaj) daleč največ tujih delavcev prihaja iz BiH, Srbije, s Kosova, iz Severne Makedonije in Hrvaške. Pri teh delavcih »posli« med delodajalci in delojemalci potekajo na zaupanje, dogovor ni napisan na papirju, sklenjen je s stiskom rok. Podrobnosti dogovora, med katere sodijo tudi kršitve delavskih pravic, pa potem v pisno obliko prevedejo podjetja iz dejavnosti »N69.200 – računovodske, knjigovodske in revizijske dejavnosti«, po domače računovodski servisi. »Če bi, hipotetično, iz te igre lahko izločili računovodske servise, bi bilo precej oteženo, če ne celo onemogočeno nezakonito izkoriščanje tuje delovne sile z Balkana. Če bi država naredila čistko na tem področju, bi odstranila možgane te operacije,« zatrjuje Goran Lukić iz Delavske svetovalnice.

Janko Lorenci

11. 4. 2025  |  Mladina 15  |  Kolumna

Komentar / Z motorko

Elon Musk počasi odhaja iz sfere neposredne oblasti. Maja se mu izteče status čistilca administracije, dodeljen od Trumpa. A tudi potem bo tako ali drugače ostal del oblasti.

dr. Bogomir Kovač

11. 4. 2025  |  Mladina 15  |  Ekonomija

Komentar / Preprosto

Pokojninska reforma postaja zadnje leto Golobove vlade ne samo ena ključnih, temveč tudi najuspešnejših projektov. Razloga sta dva. Pokojninski sistem velja že dobri dve desetletji za enega najbolj stabilnih, dobro zastavljenih in vodenih družbenih podsistemov. Meščeva ekipa je tukaj delovala strokovno in politično dovolj modro. Hkrati pa je pokojninski sistem za zdaj dovolj robusten, da korenite reforme še ne potrebuje. Zato je vlada lahko udobno posegla po postopnih, desetletnih, komaj vidnih korakih sprememb. Toda neugodni demografski trendi in fiskalna vzdržnost pokojninskega sistema so dejansko Damoklejev meč vseh prihodnjih vlad. Socialni položaj upokojencev je prvovrstno notranjepolitično vprašanje, finančna tveganja pokojninskega sistema in fiskalna odgovornost države skrbi Bruselj. Četrto reformo je obljubila Janševa vlada, izpeljala pa leta 2025 Golobova, vsaj na papirju. Smer sprememb je prava, postopnost sprememb nekoliko manj. Žal fiskalni okviri reforme ostajajo nejasni, podobno tudi novi finančni položaj upokojencev do leta 2036. Tudi druga dva pokojninska stebra ostajata institucionalni torzo. Reforma bo v predvolilnih časih postala politični plen enih in drugih.