Oglaševanje političnih strank na obrtnem sejmu

Sicer ni nič nenavadnega, če se prireditve, kot je mednarodni obrtni sejem (MOS) v Celju, udeležijo tudi politiki, a letos se je vladajoča garnitura očitno odločila, da si sejem prilasti. Tako so se v prostorih celjskega sejmišča poleg stojnic obrtnikov in podjetnikov prejšnji teden znašle tudi stojnice treh koalicijskih strank (SDS, SMC in NSi), slavnostni govorec na prireditvi je bil madžarski premier Viktor Orbán – sejem je letos potekal v duhu sodelovanja z Madžarsko –, v prostorih sejmišča pa so pripravili tudi programski kongres stranke SMC.

N'toko

24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Žive meje

Avtomobilski protesti

Sreda, 15. septembra, je v antijanšistične proteste prinesla prelom. Po več kot 70 kolesarskih srečanjih pred parlamentom, ki so kljub občudovanja vredni vztrajnosti in številnosti vendarle postali predvidljiv in za oblast varen teatrski nastop vedno istih akterjev, se je prejšnji teden znova zgodilo nekaj, kar lahko opišemo le kot spontana ljudska vstaja. Vsi kazalniki so tu: sprožila jo je nepredvidljiva in nelogična okoliščina (vlogo, ki so jo leta 2012 odigrali radarji, so tokrat prevzeli pogoji PCT – predvsem na bencinskih črpalkah), sestavljala jo je množica ideološko raznolikih ljudi brez zvestobe tej ali oni politični opciji, organizatorjem je hitro pobegnila z vajeti v nepredvidljivo razbijanje, povrh vsega pa je naletela na nesorazmerno nasilen odgovor policije in zgražanje vseh strank. Ta nepričakovani preobrat od kolesarskih k »avtomobilskim« protestom je na Facebooku še najbolj posrečeno zajela raziskovalka Eva Matjaž: »Slovencu nastav radar al pa mu zapri pumpo pa bo končno revolucija. Kakšna kolesa, pod Alpami je avto kralj!« Organizirano antijanšistično levico so protesti presenetili in večina njenih glasov je storila vse, da bi se od sredinega dogajanja distancirala. Najbolj razsvetljeni umi naše dežele so kar tekmovali, kdo se bo bolj ponorčeval iz »anticepilskih lunatikov«, kdo bo dokazal, da je bilo »vse zrežirano od zgoraj« ali da so bili tam »najeti nasilneži«. In nedvomno je za vse to mogoče najti dokaze. Toda po dveh letih neuspešnega »padanja vlade« in neskončnih debatah o tem, zakaj petkovi protesti ne pritegnejo ljudi zunaj mehurčka univerzitetno izobraženih prebivalcev Ljubljane, se s takšno razlago ne bi smel zadovoljiti noben antijanšist. Pred parlament so končno prišli tisti »navadni ljudje«, o katerih ves čas govorimo na levici – ljudje, ki jih politika sicer ne zanima in so odtujeni od institucij. Seveda za organizacijo stojijo politični povzpetniki, a množica pred parlamentom je daleč presegla krog anticepilske strančice Resni.ca – če kaj, poskuša njen vodja Stevanović oportunistično slediti raji, ne pa obratno. Namesto iskanja zarot bi bilo bolj produktivno poiskati odgovor, zakaj so po vsem hudem v zadnjih dveh letih te ljudi na ulice spravili prav PCT-pogoji.

Janko Lorenci

24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Kolumna

Falsifikat in njegov stroj

Janša nas ta čas oblega z vseh strani. Njegov način vladanja je pisan skupek metod, značilnih za avtokrate, ki delujejo v demokraciji, a jo hočejo ukiniti. V besedah so veliki demokrati, varuhi malega človeka, patrioti, v resnici pa nasprotje vsega tega.

dr. Bogomir Kovač

24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Ekonomija

Zakaj ni zaupanja?

Četrti val pandemije covid-19 in polom s cepilno strategijo vlade znova dokazujeta nesposobnost sedanje politične oblasti. Strokovni diletantizem in avtokratska samovolja sta njen zaščitni znak. Evolucija virusa je še vedno neznanka, precepljenost prebivalstva pa očitno ni čudežna odrešitev. Ostaja pa kot edina alternativa, ker drugih podpornih rešitev ni. Cepilna strategija v Sloveniji nikoli ni delovala, ker je ni bilo, od tod vedno znova neznosna improvizacija. To načenja pravne temelje, ekonomsko vzdržnost in moralni razkroj slovenske družbe. Zadnji poizkus s PCT-pravili to zgolj potrjuje. Slab obvod obvezujočega cepljenja, ki je očitno bolj politični cilj kot zdravstveno sredstvo. Zato povzroča dodatne družbene delitve in znižuje potrebno zaupanje med ljudmi in oblastmi. Skrb za javno zdravje ljudje vse bolj razumejo kot politično prevaro. Radikalno poseganje v način njihovega življenja, izjemen nadzor prebivalstva postaja del oblastnega obvladovanja družbe. Zato se upirajo in imajo prav, čeprav s tem ogrožajo sebe in druge. In to je ključni paradoks te pandemične kakofonije.

Petnajst sekund slave

Še pred nedavnim se je zdelo, da se bo TikTok, priljubljena aplikacija za deljenje kratkih videoposnetkov, v zgodovino zapisal zgolj kot bežen trend – podobno kakor veliko drugih inovacij v naglo spreminjajočem se svetu družbenih omrežij, ki le za kratko obdobje obsedejo horde najstnikov in nato kmalu utonejo v pozabo. A zdaj iz dneva v dan postaja vse očitneje, da bo TikTok še dolgo med nami – po (črnogledih) napovedih nekaterih strokovnjakov naj bi postal vodilno družbeno omrežje jutrišnjega dne. O tem, da kitajska aplikacija suvereno prevladuje med družbenimi omrežji, zelo jasno pričajo že dih jemajoče statistike. Je daleč največkrat naložena mobilna aplikacija lanskega leta: danes ima že dobro milijardo dejavnih uporabnikov, kar je petina lastnikov mobilnih telefonov na svetu. Med vsemi družbenimi omrežji je TikTok tisti, ki je podrl hitrostni rekord v pridobivanju naklonjenosti prve milijarde uporabnikov, od zagona leta 2016 pa je naštel že neverjetne tri milijarde prenosov. Doslej so tolikšno priljubljenost dosegale zgolj aplikacije, ki so v Facebookovi lasti. TikTok se je po medmrežju razširil kot požar in mladi uporabniki so mu resnično zvesti: kot so to pred nedavnim slikovito ubesedili pri časniku The Guardian, so »uporabniki na TikToku zgolj marca 2020 preživeli toliko časa, kot ga je minilo od kamene dobe do danes: 2,8 milijarde ur oziroma skoraj 320 tisoč let«.

Življenje ob vodi

Ni treba posebej razlagati, kako pomembna je voda za življenje, niti tega, da je bila bližina vodnih virov vedno pomemben dejavnik pri nastanku človeških naselij. Poleg utilitarne funkcije naravnih vodotokov in hkrati stalne potencialne nevarnosti v obliki poplav se vse bolj zavedamo tudi ambientalne vloge, ki jo ima lahko voda v urbanem okolju. Z gradnjo vodovodnih in kanalizacijskih omrežij smo vodo v naseljih skrili v podzemne cevi. Dlje je ostala aktualna njena vloga v transportu in industriji, a se je tudi ta s tehnološkim razvojem in spremembami industrijske proizvodnje sčasoma manjšala. Nevarnost poplav smo dolgo reševali z invazivnim gradbenim urejanjem vodotokov, na primer z betonskimi koriti in preusmeritvami strug, dokler se ni pokazalo, da so pri hujših povodnjih taki ukrepi povsem neučinkoviti. Dandanes zaradi umikanja industrije in pristanišč z rečnih ali morskih obrežij nastajajo čudoviti novi mestni predeli s svojstvenim čarom. Drugod pa z bolj sonaravnimi poplavnimi ureditvami ob rekah in potokih nastajajo nova parkovna oziroma rekreacijska območja.

Nov pritisk na cene nepremičnin

»Od lesa, barve do betona - stroški tako rekoč vsakega posameznega materiala, ki se uporablja za gradnjo hiš v ZDA, se povečujejo. Za nekatere materiale je zvišanje cen od začetka pandemije preseglo sto odstotkov,« je nedavno o dogajanju na ameriškem trgu poročal portal Bloomberg. Višje cene gradbenega materiala se zdaj prelivajo v prodajne cene stanovanjskih nepremičnin, te ponekod že za več deset odstotkov presegajo cene iz predpandemičnega leta 2019. In pri nas?

Slovo od Bloudkove Ilirije

Letošnja plavalna sezona v odprtih bazenih se je iztekla. Septembrski dež je odgnal še najbolj zagnane plavalske navdušence in ustavil tudi neutrudne plavalce Plavalnega kluba Ilirija, ki so pridno trenirali na mestnem kopališču Ilirija na robu ljubljanskega Parka Tivoli. Kopališče Ilirija ima več kot 90-letno zgodovino, Plavalni klub Ilirija pa obstaja že 101 leto. A življenje Bloudkovega športnega objekta se izteka, končni udarec mu bodo mestne oblasti zadale januarja 2022, ko naj bi bagri začeli podirati stare kopališke zidove. Tako bo izginil še en spomin na življenjski slog ljubljanskega meščanstva z začetka 20. stoletja, hkrati pa se postavlja vprašanje, ali bo več kot sto let staro Športno društvo Ilirija z domicilom na starem kopališču Ilirija v novem objektu dobilo ustrezne prostore za delovanje. Ali bo novi center namenjen le poklicnemu športu ali tudi ljubiteljskemu, še ni povsem jasno, prav tako ne, ali bo v prihodnje Ilirija mestno kopališče ali pa le še en športni objekt, ki bo v službi kapitala in njemu podrejenega športa.

Heni Erceg

24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Hrvaška

Ustaš v prahu

Hrvatov in Srbov nič ne povezuje bolj kot pokopališka kultura, čeprav ni čisto jasno, čigavi politiki prednjačijo pri obiskovanju grobišč in patetičnem klanjanju – vedno v spremstvu cerkvenih dostojanstvenikov – samo svojim »nedolžnim žrtvam«, večinoma iz tiste predpotopne vojne. Vendar so Srbi bolj naklonjeni množičnim prireditvam, na primer procesijam, pri katerih naokoli kolovratijo našemljeni popi, za njimi pa tuleči verniki in vladajoči politiki. Hrvati pa naj bi menda delovali na nekoliko višji, »akademski« ravni, zato so se domislili, da bi posmrtne ostanke Filipa Lukasa iz Rima, kjer je živel in umrl, prepeljali v njegovo rojstno vas blizu Splita. V cerkvi namreč menijo, da mož sodi »med štiri najpomembnejše intelektualce svojega časa«. Niso razkrili, kdo so preostali trije, toda omenjeni naj bi bil predsednik Hrvaške matice vse do leta 1945, torej prav v najsijajnejšem obdobju hrvaškega intelektualizma, ki ga je gojil fašistični režim Neodvisne države Hrvaške, katere zagovornik je bil Lukas. Tako je »akademik« Lukas leta 1941 v družbi ministra za verouk in avtorja rasnih zakonov Mileta Budaka razlagal, da so bile »žrtve hrvaškega naroda v boju za svobodo neizmerne in da se mora za današnje uspehe zahvaliti junaštvu brezštevilnih trpečih«. Ustaška taborišča za identitetno nečiste so takrat že delovala, Lukas pa je zasluge za »uspešnost« svoje fašistične domovine pripisal predvsem poglavniku NDH s sporočilom: »Naj Bog usliši poglavnikove in naše želje in naj živi ustanovitelj nove Hrvaške dr. Ante Pavelić.«

»Tako dodelanega portala ni nikjer na svetu«

Predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU Kozma Ahačič (1976) je eden najprepoznavnejših slovenskih jezikoslovcev in eden tistih, ki se najodločneje zavzemajo za to, da bi o jeziku, ki ga govorimo, v vsakdanjem življenju razmišljali čim več. Lucidna, jedrnata premišljanja o jezikoslovju in družbi, ki jih objavlja v Delu, so pred časom izšla v esejistični zbirki Kozmologija. Izogiba pa se komentiranju aktualnega političnega dogajanja, saj je prepričan, da je znanost za vse in da je kot taka prostor, ki mora ostati karseda apolitičen. Je pobudnik in urednik spletnih portalov Fran (www. fran.si), na katerem so dostopni vsi pomembnejši slovarji slovenskega jezika, ter Slovenske slovnice in pravopisi (fran.si/slovnice-in-pravopisi/). Zadnji projekt, pri katerem je sodeloval kot koordinator, pa je pionirski portal Franček (www.franček.si), ki želi slovenski jezik inovativno približati mladim.

Kaj je Besedoboj?

Aplikacija, s katero se na telefonu ali tablici v znanju slovenskega jezika lahko pomerite z velikani slovenske književnosti Poseben dodatek k portalu Franček je igrica Besedoboj, ki jo je skupaj s sodelavkami in sodelavci Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU zasnoval Niki Bizjak, diplomant Fakultete za računalništvo in informatiko. Ne le mladi, tudi odrasli jezikovni navdušenci si jo lahko kot aplikacijo naložijo na telefon ali tablico in se v znanju slovenskega jezika pomerijo z duhovito opisanimi velikani slovenske književnosti: Lily Novy oziroma »besedno umetnico, ki ji ni para«, Zofko Kveder ali »bojevnico s peresom«, Ivanom Cankarjem, »človekom s hecnim odnosom do kave«, »Zadovolnim Krajncem« Valentinom Vodnikom, »rdečo raketo« Srečkom Kosovelom in »kar velikim slovenskim pesnikom« Francetom Prešernom.

Nova Cukrarna

Če bi morali izbrati najbolj prepoznaven slovenski zgodovinski objekt, bi se za to titulo prav gotovo borila tudi ljubljanska Cukrarna. Najverjetneje bi jo tudi osvojila, kajti nekaj malega o njej vemo prav vsi, za katerimi je vsaj osnovna stopnja slovenskega izobraževalnega sistema. Osnovnošolci se iz generacije v generacijo učijo, da so že tedaj zdelano Cukrarno, to ogromno poslopje vzdolž reke Ljubljanice, katerega ime priča, da je v njem nekoč delovala tovarna sladkorja, na prelomu iz 19. v 20. stoletje naselili ljudje z vseh vetrov, ki si drugega, dostojnejšega bivališča niso mogli privoščiti, in tako so se v tamkajšnjih skromnih sobicah zbirali tudi literati iz obdobja moderne – Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette, Josip Murn Aleksandrov. Slednja sta tam živela in umrla – prvi leta 1899, star le 23 let, drugi leta 1901 še mlajši, star komaj 22 let. Umrla sta v isti sobi, na isti postelji, za isto boleznijo, jetiko, a s svojimi deli zaznamovala številne naslednje generacije poetov.