Grega Repovž

30. 4. 2020  |  Mladina 18  |  Uvodnik

Pravica do protesta

Ko so preteklo sredo policisti na osrednjem ljubljanskem Trgu republike popisali ljudi, ki so na tla položili iz papirja izrezane podplate, hkrati pa niso popisali tistih, ki so samo stali, so storili nekaj, kar se v republiki Sloveniji še ni zgodilo: kot prekrškarje so obravnavali ljudi, ki so izkazovali politična mnenja. Na takšnem izražanju političnih mnenj je ta država utemeljena. In njena utemeljitev na protestnem izražanju mnenj izhaja iz leta 1988, natančneje iz maja tega leta, ko so aretirali četverico. Vse politične oblasti doslej so razumele, da je protest v tej državi prekleto resna zadeva. Vsi, ki smo protestirali leta 1988, tudi tisti, ki smo bili takrat mladoletni, od takrat vemo, da je to naša neodtujljiva pravica, izraziti svoje mnenje in pokazati nasprotovanje oblasti.

Konec svobode

Vrnimo se najprej malce v zgodovino, ne preveč nazaj, v pomlad leta 1988, ko je vojaško sodišče tedanje Jugoslovanske ljudske armade zaprlo štiri mlade Slovence, tri civiliste (dva urednika Mladine in enega sodelavca Mladine) in enega vojaka, ker naj bi pridobili in razširili tajen vojaški dokument, ki je vseboval navodila, kako naj se vojaške enote pripravijo na nemire civilistov. Tega so preiskovalci odkrili v prostorih podjetja takratnega komentatorja Mladine in v tedanjih prostorih uredništva Mladine na Resljevi ulici v Ljubljani. Sledil je spontan politični odpor, nastal je Odbor za varstvo človekovih pravic, na Roški ulici v Ljubljani, kjer je stala stavba, v kateri je bilo vojaško sodišče, pa so v času sojenja potekale demonstracije. Vsak dan se je pred stavbo zbrala mirna množica ljudi. Nihče jih ni zares oviral. Policisti so ravnali korektno, protestnikov praviloma niso preganjali, sistematično popisovali in tudi kazni za te ali one prekrške niso pisali, le promet so usmerjali. Svobode zborovanja in drugega javnega zbiranja, ki je bila zapisana že v jugoslovanski socialistični ustavi iz leta 1972, niso omejevali. Kar je sledilo, je znano. Demokratizacija družbe in nastanek pluralistične Slovenije.

Jelka Godec ujeta s prsti v marmeladi

Aleš Šarec, direktor kranjskega podjetja Seti, je na začetku epidemije slovenskim podjetjem ponudil štirislojni tako imenovani airlaid material, primeren tudi za izdelavo zaščitnih mask. Po naših informacijah je material za eno masko podjetjem prodal po ceni 0,0524 evra. V podjetju Zaščita Lukač so na Setijeve serviete zgolj namestili gumice. Kljub temu je zavod za blagovne rezerve Lukačeve maske odkupil po ceni 0,8 evra za kos. Za material so plačali nekaj več kot 30 tisoč evrov in 600 tisoč mask prodali za 480 tisočakov. Kako jim je to uspelo?

Janša se mu je odrekel

Anton Zakrajšek, zdaj že bivši direktor zavoda za blagovne rezerve, je bil do leta 2018 dolgoletni župan Velikih Lašč. Na državnozborskih volitvah leta 2004, kjer je Janez Janša slavil veliko zmago, je bil član NSi, nato pa je presedlal k SDS. In to konkretno. Leta 2006 si je recimo ob svojem 47. rojstnem dnevu dal postaviti čebelnjak, ki ga krasijo prav posebne panjske končnice. Na njih so upodobljeni največji slovenski sinovi in najpomembnejše slovenske insignije: Triglav, knežji kamen, Primož Trubar, France Prešeren, Jože Pučnik, Lojze Peterle in pa seveda Anton Krkovič ter Janez Janša. Kasneje je bil Zakrajšek promotor nekakšne mini sprave v svoji občini: leta 2015 je v občini postavil spominsko znamenje v spomin na padle v NOB, talce in internirance ter hkrati tudi padle domobrance. Pri čemer nobeden od svojcev padlih v NOB ni dal soglasja k temu.

Vojska nad množice

Ministrstvo za obrambo je konec prejšnjega tedna v uradnem listu objavilo obvestilo o naročilu opreme za obvladovanje množic. Blago je klasificiralo kot varnostno, gasilsko, policijsko in obrambno opremo.

Kako protestirati v času korone?

Ko so nekateri posamezniki v Stuttgartu želeli izvesti protest, povezan z ukrepi za zajezitev epidemije, so jim lokalne oblasti to prepovedale. V protestu naj bi sodelovalo 50 oseb, ki naj bi upoštevale predpisane omejitve. Nato se je eden izmed njih obrnil na sodišče in na koncu, na ustavnem, uspel.

Cenzura politične satire ali upravičena odstranitev nacistične simbolike?

V Mariboru so območje Pekarne v soboto, 25. aprila, zasedli policisti in gasilci. Čez dan so zgolj postopali, proti večeru je postalo jasno, zakaj so prišli. Začeli so odstranjevati grafit, ki je upodabljal človeka, podobnega predsedniku vlade Janezu Janši. Narisan je bil na pročelju ene od tamkajšnjih stavb z roko, iztegnjeno v fašistični pozdrav, poleg pa je bil napis »Smrt narodu, svoboda fašizmu«. Enak grafit je bil tam (le na drugi stavbi) naslikan že leta 2012, a je »preživel« več let, novi grafit je zdržal le dan in pol. Zakaj takšna panika? Zakaj so tako hitro odstranili ravno ta grafit, ostale pa so številne nacistične svastike, ki kazijo mariborske zidove?

Maske s strankarskim certifikatom

Ko je vlada Janeza Janše 13. marca prevzela oblast, so udeleženci na prvem sestanku kriznega štaba razpravljali, kako organizirati urgentni nakup nujno potrebne medicinske opreme. Razmeroma hitro so se namreč na vlado obrnili številni poslovneži, velika podjetja ali tisti s poznanstvi v tujini, ki so želeli državi kar se da hitro pomagati. Vladi so pošiljali vzorce blaga, ki je bilo na voljo, in predlagali najrazličnejše rešitve. Strokovne službe – sekretariat štaba, civilna zaščita in zavod za blagovne rezerve – so predlagale, da nabavo prevzame Uprava RS za zaščito in reševanje, ki je imela s kriznim zagotavljanjem materiala največ logističnih izkušenj, na primer iz časa poplav in žleda. Tako bi bilo recimo mogoče uporabiti celo znotraj Nata zakupljene zmogljivosti transportnega letala Antonov 124, kot jih je denimo Češka, ki je tako iz Kitajske pripeljala kar 106 ton medicinske opreme.

Represija

Pred dnevi je začel veljati zakon, po katerem je policija dobila pristojnost, da na domu obiskuje ljudi, ki morajo biti v karanteni ali samoizolaciji, in tako preverja, ali spoštujejo zapovedano popolno prepoved gibanja. Da gre za čezmeren represivni ukrep, opozarjajo številni, tudi informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. Vsak represivni ukrep mora biti predvsem sorazmeren s hudostjo kršitve, da je uvedba utemeljena. Je tokrat tako?

Totalitarna družba nadzora

Potem ko so v sredo protestniki pred parlament polagali stopala, izrezana iz papirja, in bili za to kaznovani, in ko je v petek pred parlamentom protestirala povorka kolesarjev, kjer so se policisti držali ob strani, so se v ponedeljek, 27. aprila, na dan upora, protesti razširili po vsej Sloveniji. Bili so v Ljubljani, v Mariboru, v Novi Gorici, kolesarili so okoli prvomajskega mlaja na Titovem trgu v Velenju, protestirali so še v drugih krajih.

Apologet namesto kritika

Dr. Milan Krek je bil ob epidemiji covid-19 na začetku aprila vpoklican kot gasilec javnega mnenja. Potem ko je takratni vršilec dolžnosti direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) dr. Ivan Eržen za Mladino dodatno zaostrovanje vladnih omejevalnih ukrepov označil za nepotrebno in ko se je z objavo internih pisem izkazalo, da je to tudi prevladujoče mnenje državnih epidemiologov, ključnih strokovnjakov za obvladovanje nalezljivih bolezni, je vladni govorec Jelko Kacin Kreka povabil na novinarsko konferenco kot predstavnika NIJZ. Erženu so vabilo za sodelovanje na vladni novinarski konferenci preklicali.

Uravnoteževanje

Na predvečer dneva upora proti okupatorju je Jože Možina v oddaji Intervju gostil dr. Žigo Turka, nekdanjega ministra Janševe vlade in njenega današnjega podpornika, ki sicer ne skriva svoje privrženosti stranki NSi. Presenetilo nas je, da ga je voditelj napovedal kot »enega najbolj avtonomnih intelektualcev«, podobno kot Ernest Petrič, ki je v predstavitvenem prispevku za Turka dejal, da »je neodvisen in ne služi nikomur«. Sami bi si posterboya neodvisnosti sicer predstavljali kot nekoga, ki ni član (vladnih) strank, vladnih posvetovalnih organov in za aktualnega premiera ne reče, da je »politik par excellence«.