Back in Action

Cameron Diaz je deset let pavzirala, zdaj pa se je vrnila v tipični netflixovski akcijski komediji, ki je tako staromodna in klišejska, da je nerodno celo samim klišejem, tem bolj, ker zakonca Emily (Diaz) in Matt (Jamie Foxx), tajna agenta Cie, ki živita kot zgleden, umirjen predmestni par in ki jima akcijske ringelšpile koreografirajo stari in novi hiti, izgledata le kot bledi imitaciji Gospoda in gospe Smith ( ja, njuni zakonski prepiri so nevarnejši od teroristov in geopolitičnih intrig), toda poročeni gledalci, ki si v duhu Walterja Mittyja domišljajo, da jih lahko iz dolgočasnega, rutinskega, nevznemirljivega družinskega življenja rešijo nenadne avanture (in mutacije v Jasona Bournea), bodo vsaj za hip ali dva opolnomočeni, prepričani, da film mežika njihovemu skrivnemu življenju. (Netflix)

September 5

Ko so pripadniki Črnega septembra, militantne frakcije palestinskega Fataha, 5. septembra 1972, med münchensko olimpiado, šokantno ugrabili in pobili enajst izraelskih športnikov in trenerjev, je ameriška televizijska mreža to kalvarijo ves čas neposredno prenašala – to je bil prvi neposredni prenos terorističnega napada v zgodovini. Film September 5 se prilepi na ABC-jevo ekipo, ki – pod taktirko glavnega producenta (Peter Sarsgaard), šefa operacij (Ben Chaplin), mlajšega producenta (John Magaro) in nenadoma pomembne nemške prevajalke (Leonie Benesch) – skrbi za televizijski prenos in ki niti točno ne ve, kaj se dogaja. Še več, film se zapre v studio, zato pozabite na »akcijo« ali »spektakel« – to je zgodba o povsem apolitičnih športnih novinarjih, ki so se že sprijaznili s tem, da bodo prenašali odbojko in boks, a morajo poročati o ultimativni politični drami, o srhljivi politični krizi, o veliki disrupciji. Na srečo so mojstri neposrednih prenosov.

Tetovirani

Tole vprašanje dobro poznate: ali lahko prijatelja seksata in ostaneta prijatelja? Ja, to je retorično vprašanje romantične komedije Ko je Harry srečal Sally. Retorično vprašanje telenovelistične romance Tetovirani, posnete po bestsellerjih – precej tetovirane – Jay Crownover (včasih se zdi, da gre za reboot franšize After), pa se glasi: ali lahko prijatelja seksata in postaneta par? Rule (Chase Stokes) in Shaw (Sydney Taylor) sta prijatelja že od malega. On – bad boy – tetovira, ona – good girl – študira.

Ljubezen boli

Akcijske komedije Ljubezen boli ne boste našli na Netflixu (ampak v kinu), a izgleda povsem netflixovsko, le da preteklost, ki se vrne, tokrat ne sproži in militarizira kake Jennifer Lopez (ali Geene Davis, če pomislim na Harlinov Poljub za lahko noč, ali Vigga Mortensena, če pomislim na Cronenbergovo Senco preteklosti), temveč Ke Huy Quana, alias Marvina Gablea, nepremičninskega agenta ( ja, nekoč, v prejšnjem življenju, je bil poklicni morilec, in ja, dela se, da je mrtev), ki niti zdaleč ne izgleda kot tough guy, dokler iz njega ne skočijo Bruce Lee, Jet Li in Jackie Chan, ki običajno skočijo iz Jasona Stathama, tako da svet postane oder za skoraj johnwickovski kaskaderski concerto, v katerem pa je vendarle nekaj romantičnega. (kino)

Emilia Pérez je kritika neoliberalizma

Emilia Pérez je dobila največ oskarjevskih nominacij – trinajst. Toliko kot V vrtincu, Forrest Gump in Bratovščina prstana. In bila je glavna favoritka za glavnega oskarja, a tudi za številne druge oskarje, tem bolj, ker je Donald Trump takoj po inavguraciji določil in odločil, da v Ameriki obstajata le še dva spola, moški in ženski (s čimer je, kot piše v njegovem izvršnem ukazu, »ženske zaščitil pred ekstremizmom ideologije spola in restavriral biološko resnico«), transspolnim osebam, mlajšim od 19 let, je vzel vso zvezno pomoč in vse zdravstvene pravice (s čimer jih je »zaščitil pred kemičnim in kirurškim iznakaženjem” in “lažno trditvijo, da jim lahko odrasli spreminjajo spol«), vsem transspolnim osebam pa je prepovedal udeležbo v ženskih športih, tako da je svojo vladavino intoniral kot fašistoidno vladavino transfobije. Emilia Pérez, protagonistka Audiardove Emilie Pérez, je kakopak transspolna, zato bi Akademija, liberalna fenica raznolikosti, z njenim ustoličenjem kontrirala Trumpu. Glas za Emilio Pérez bi bil protest. Anti-Trump.

Ingver in Gverilke / Bend,  ki ustvarja angažirano »ljudsko glasbo« za 21. stoletje

»Iste ptice skup lete,« v uverturi svojega nedavno izdanega prvenca Pekoče v milini (ZARŠ) pojejo članice vokalnega tria Ingver in Gverilke – pevke, glasbenice, ulične gledališčnice, cirkusantke, ljubiteljice sočnega brecljevskega jezika (denimo skovanke ’skupnjevanje’), podpornice alternativnih oblik povezovanja, predvsem pa tesne prijateljice. »25 let sem čakala, da smo se našle,« pravi Mojca Marija Frida, ki se je s kolegicama Enjo Rojenico in Evo Boke Ziblje povezala v združenju za cirkuško pedagogiko Cirkokrog. V sklopu cirkuške izmenjave so leta 2019 pod nekim hrastom v vasi Truške v slovenski Istri prvič skupaj tudi zapele. In spoznale, da za samoizražanje potrebujejo le svoj glas in ponekod kakšno spremljavo, najpogosteje iz najdenih instrumentov, kot je harmonika iz smetnjaka.

MIKE: Showbiz!

Naj vas flegmatično ravninski slog, v katerem MIKE nametava verze, ne zmede ali napoti na napačne sklepe. Čeprav raper z bazo v Brooklynu na površju zveni lenobno sčiliran, premleva eksistencialne teme nekoga, ki se je v življenju ogromno premikal po različnih mestih in celinah. Tako vzporednice z njegovim kolegom in prijateljem Earlom Swaetshirtom niso popolnoma iz trte izvite. Showbiz! je še ena v seriji njegovih plat s podlagami, ki niso nič več kot osnovno in preprosto zankani gruvi (muzike osemdesetih let), in z dostavo rim, preprostih in neposrednih v posredovanju prostodušnega premlevanja o pripadnosti, pomenu skupnosti, notranjih strahovih … Zbrana nepretencioznost.

Chris Eckman: The Land We Knew the Best

V frišnem eseju o Lynchu in Slovencih je kolega Štefančič pisal o vzporednicah med twinpeaksovsko Americano in triglavsko Sloveniano. Naturalizirani ameriški kantavtor, producent in šef založbe Glitterbeat je bil še konkretnejši. V naši geografiji – studencih, ribnikih, holmih, grapah, gorskih slemenih in vršacih, po katerih redno pohajkuje – je našel navdih za spokojno različico podalpske americane, slomericane, ki kljub ponekod značilno melanholičnemu razpoloženju pričara idilično razglednico življenja v objemu naše flore in favne. Skladbe, prežete z iskrivimi instrumentali in vokali domačih glasbenikov, so nepričakovano vedre, v njegovih croonerskih verzih pa je nekaj kreslinovsko ljudskega.

Kathryn Mohr: The Waiting Room

Narava prvenca ameriške kantavtorice Kathryn Mohr je edinstvena, skorajda zunajzemeljska. Delno je to mogoče pojasniti s tem, da je ploščo posnela med obiskom umetniške rezidence v zapuščeni tovarni na neki odročni islandski obali sredi ničesar. To je pretanjena in srce parajoča lo-fi mojstrovina, v kateri terenski posnetki igrajo enako pomembno vlogo kot glasbeničin krhki glas, ključno pa je tudi njeno zamolklo brenkanje po kitarah, ki abstraktnim skladbam daje oprijemljivejše ogrodje. Če bi avtorica pesmi opremila z bobni, bi se lahko kosale s kakšnimi dream pop klasikami iz devetdesetih let, k sreči pa jih je ohranila v surovi, ambientalni obliki, kar tem ležernim žalostinkam omogoči, da zares zadihajo, nas posrkajo vase in hipnotizirajo.

the Weeknd: Hurry Up Tomorrow

The Weekndu (s pravim imenom Abel Makkonen Tesfaye) ni lahko in je neke vrste mučenik sodobne pop krajine. Njegova besedila so vse bolj mračnjaško usodna, v zadnjem času namiguje tudi na konec glasbene poti – in glej, šesti album Hurry Up Tomorrow naj bi bil res njegov zadnji. Ključni trenutek je doživel leta 2022, ko je sredi koncerta izgubil glas, odgovornost za to pa pripisal stresu in pritisku, ki si ga povzroča sam. K dogodku se pogosto vrača, tudi tokrat, v besedilih, ki preprosto še najbolj izražajo … utrujenost.

Sylvain Tesson: Belina

Skupaj s prijateljema na ledenikih, v soteskah in grapah ni srečal žive duše, pač kdaj kavke, s katerimi so podelili hlebec sira. Dobrih 80 dni v prav toliko poglavjih v ustaljenem ritmu peklenske borbe, ki se vsak večer prekine s sladkobo gorskih zavetišč, vsakega drugačnega; vstopiti je kdaj težje kot v raj, nekoč so porabili dve uri, da so s cepini odstranili led z vrat koče, drugič so stopili dobesedno v paradiž, ko so prišli v gorski hospic samostanskih bratov sv. Bernarda. A v praznih zavetiščih često čudo – ob zmrznjenih odejah še knjižnice, sestavljene iz knjig, ki so jih pustili drugi alpinisti. In kaj je tam najidealnejše čtivo pri nekaj stopinjah Celzija? Kajpak pesniške antologije, kratek verz, ob katerem se ustaviš po celodnevnem prečenju gorovij. In najabsurdnejši užitek na gorskem zraku? – Cigara Toscano Extra Vecchio, ki ugasne šele, ko kadilec umre … Bogu za hrbtom, pod štiritisočaki, izvedo za pandemijo kovida. Jih je dosegel pri minus 10? V prvem valu, ko se zaprejo meje in ko po prelazih patruljirajo vestni karabinjerji, bi kot mož divjine vztrajal, a večinski glas ekipe prekine projekt. Naslednjo zimo ga rigoroznim italijanskim ukrepom navkljub izpeljejo, kar na stenah nad prepadi niti ni bilo težko, bolj dramatični so bili plazovi.

Nataša Kramberger: Po vsej sili živ

V romanu Primerljivi hektarji iz leta 2017 Nataša Kramberger (1983), letošnja prejemnica nagrade Prešernovega sklada, popisuje birokratske zaplete, ki jih doživlja, ko se kot prevzemnica kmetije odloči za ekološko pridelavo. Tegobam ob stikih s poklicnimi pospeševalci kmetijske produktivnosti se pridružijo vsevedni sosedje, prepričani, da brez špricanja vse počez in glomazne kmetijske mehanizacije iz vsega skupaj ne bo nič. Ko se avtorica nato malce obupano, malce posmehljivo pretika med temi reakcijami, dvomom pritrjuje narava. Podnebne spremembe in vremenski ekstremi se zgrinjajo od vsepovsod – in v nagrajenih esejih Po vsej sili živ ni prav nič drugače. Roman je prevzel formo setvenega koledarja, eseji pa kmalu ugotovijo, da koledarji ne držijo več, da so stare modrosti v spremenjenih razmerah nekoristne, da se je treba prebiti do modrosti v potu svojega obraza. In se učiti na napakah.

Cineast revolucije

Jetnike v nacističnem koncentracijskem taborišču nenehno muči, ponižuje in razčlovečuje sadistični kapo, zato ga hočejo likvidirati, a ne vedo, kako – preveč so sestradani, preveč izmučeni in prešibki, da bi ga lahko zaklali. Potem se pa domislijo: vso hrano, ki jo dobivajo, bodo skrivaj dajali enemu izmed njih, dokler se ne bo tako okrepil, da bo lahko ubil kapoja. Tako se odvrti Rejenec, ki ga je leta 1970 posnel hrvaški auteur Vatroslav Mimica, toda revolucija vedno preseže pričakovanja. Nikoli je ne moreš načrtovati. Vedno jo spodnese boj za preživetje. In seveda – boj za oblast.

Nekoč v Posočju / Ema Kugler je odprla vrata pekla

Nekoč so v Posočju in v grapah Idrijce živeli staroverci, ki so potem izginili. Lahko da so še med nami, lahko pa da so mutirali v drevesa – recimo v hraste, ki so jih častili kot sveta drevesa. V filmu Nekoč v Posočju, posnetem po Medveščkovem magnum opusu Iz nevidne strani neba (2007), namreč vsa tista drevesa, ki jih Ema Kugler in njena DP-ja, Lev Predan Kowarski in Dejan Ulaga, ujamejo v idrijskem hribovju, izgledajo kot posmrtne mutacije ljudi, ki so živeli dobro in pošteno, tako da niso mutirali v črve – posmrtno življenje črva je čakalo koristolovce. Starovercem, ki sta jih v 14. stoletju pokončala križ in meč, bi se sodobni neoliberalni fašizem gabil (ne, ne bi ga imeli za nekaj »naravnega«), kakor bi se jim gabilo vse, kar podžiga nasilje (bili so proti fizičnemu kaznovanju otrok, tu pa se vse začne, ne), sovraštvo (verjeli so v moč mediacije, zato sprti osebi nista smeli iz hiše, dokler nista dosegli poravnave), atomizacijo (verjeli so v skupnost, mantro, da družba ne obstaja, bi vrgli črvom), občutek krivde (fraze »kriv si« niso nikoli uporabljali) in podnebne spremembe (človeka niso imeli za krono stvarstva, vzdrževali so red v naravi, z njo so živeli in ji šepetali, gozd je bil zanje edino svetišče).

Samota

Gunnar (Þröstur Leó Gunnarsson), islandski kmet, ki živi sam in samcat, bogu za hrbtom, tih in brez prijateljev, ne izgleda le kot najosamljenejši človek na Islandiji, temveč kot najosamljenejši človek na svetu. Drugi imajo doma avtomate za kavo – on bi moral imeti avtomat za antidepresive. In ko se ravno utaplja v oceanu svoje osamljenosti (ali pa v zimi svojega nezadovoljstva, če hočete), ga obišče odvetnik, ki mu pove, da bo država dolino, v kateri je njegova velika kmetija, zalila, tako da se bo moral preseliti, v zameno pa bo dobil obsceno količino denarja (milijone), kar je ponudba, ki je ne zavrne. A šele ko se preseli v hladni, sivi, apatični Reykjavík (kjer najame hišo), postane zares osamljen – zdaj šele občuti pravo, strupeno, morilsko osamljenost. Tem bolj, ker je analogen – in ker je povsem očitno z drugega planeta. Pico jé s krompirjem, steklenice vneto reciklira, tiste milijone pusti v begunskem centru, nikamor se mu ne mudi, obenem pa postane edino upanje 10-letnega Arija (Hermann Samúelsson), raznašalca časopisov, otroka ločenih staršev, hektičnih in kompliciranih, digitalnih in nevrotičnih. Včasih igrata šah, včasih gledata TV. V glavnem pa skupaj molčita.