Grega Repovž

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Uvodnik

Uvodnik / Golobov gambit

Koliko časa je predsednik vlade Robert Golob že vedel, da v svoji ekipi ne želi več imeti Tatjane Bobnar? Ji je to dal vedeti že pred mesecem dni, ko na sejo vlade ni želel uvrstiti imenovanja Boštjana Lindava za direktorja policije s polnim mandatom? Ker če Golob ne bi imel težav tudi z Bobnarjevo, ampak zgolj z Lindavom, bi se z njo pogovoril, še preden je sploh objavila razpis za imenovanje generalnega direktorja policije, še preden se je zgolj Lindav prijavil, še preden bi lahko nastal zaplet. Ministri in premier niso v formalnih odnosih, usklajujejo se, pogovarjajo, skupaj tuhtajo stvari – ne pridejo na sejo in pred sabo zagledajo predlog za imenovanje, kot je morda zdaj videti.

Zakaj je Tatjana Bobnar morala zapustiti vlado?

Februarja 2020 je Janez Janša že uspešno vodil koalicijska pogajanja s SMC in DeSUS ter z njimi tudi preprečil predčasne volitve in se zavihtel na oblast. Tatjana Bobnar je bila takrat generalna direktorica policije. Osemnajstega februarja dopoldne pa je kot prva policistka v državi dobila uradni obisk treh poslancev: iz SDS sta prišla Žan Mahnič in Zvone Černač, poleg njiju pa še poslanec DeSUS Branko Simonovič. Ti so kot člani parlamentarne komisije za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami nenapovedano vstopili v prostore Generalne policijske uprave na Litostrojski ulici v Ljubljani. Mahnič je ob prihodu Bobnarjevi dejal, naj »pomisli na svojo prihodnost«, če ne bo sodelovala, saj je njen položaj v rokah (prihajajoče) vlade.

Je Tatjana Bobnar postala političarka, Robert Golob pa policist?

Ena največjih težav v preteklosti je bila, da so državo vodili vsevedneži, politiki, ki so bili prepričani, da se spoznajo na vse, je predsednik vlade Robert Golob dejal v intervjuju za Mladino aprila letos, pri čemer je s prstom kazal na takratnega premiera Janeza Janšo. »On je tisti, ki vse zna. Je najboljši na področju delovanja demokracije in hkrati mednarodne politike. Zdaj ve največ o vojni v Ukrajini, pred tem je bil največji strokovnjak za zdravstvo – dve leti je interpretiral epidemijo covida, zelo suvereno, pa četudi smo bili nekaj časa vodilni v svetu v smrtih zaradi virusa.«

Tatjana Bobnar / Ne pristajam na oblastne kaprice

Pozdravljeni g. predsednik Vlade RS dr. Robert Golob, po Tvojem naročilu z najinega sestanka dne 05.12.2022, o političnih pritiskih, Ti v nadaljevanju podajam naslednjo razlago:

TV komentar / Čas je, da se začnejo tudi normalni novinarji hvaliti in razlagati svoje delo

Naj tokrat začnemo s prispevkom, ki se je v Odmevih zgodil že 30. novembra, ko je v studio k Igorju E. Bergantu dobesedno iz avta – dobro, še mimo maskerke – prišla dolgoletna zunanjepolitična novinarka in tudi odgovorna urednica informativnega programa Manica Janežič Ambrožič, ki je morala ob prihodu janševikov na TV Slovenija med prvimi zapustiti svoj položaj. No, Bergant jo je v studio povabil, ker je prav tedaj prispela s poti po Ukrajini. Spraševal jo je predvsem o delu novinarke na terenu. Novinarjem se namreč zdi, da vsi razumejo njihovo delo, da vsi vedo, da za eno minuto posnetka stojijo ure in ure priprav, branja, pogovorov, ki potem naredijo to minuto smiselno in zaokroženo. A zdaj, ko so RTV Slovenija zasedli ljudje, ki sem jim vidi, da tega ne vedo, da ne razumejo, da je novinarstvo garanje, ne pa navijanje za svoje in postavljanje pretežno vrtčevskih vprašanj, je zabavno, ko Bergant in ostali prav tako po osnovnošolsko razlagajo, kaj novinarstvo je, kaj pomeni oditi na pot na vojno območje, s kom se moraš pogovarjati, kako se moraš pripraviti, kaj vse je treba narediti. In čeprav s tem predvsem kažejo kozle tistim, ki danes mislijo, da se znajo iti televizijo, je to tudi za nas, slehernike, neizmerno koristno in poučno – pa četudi nam Manica Janežič Ambrožič razlaga, kako pomembno je bilo, da so si nabavili na primer ukrajinski telefon, pa da so imeli težave z navigacijo. Ja, vse to šele pripelje do posnetka, ki ga potem vidimo. Neizmerno veliko tehničnega, birokratskega, novinarskega, raziskovalnega in drugega dela – potem pa nastane tista minuta. Tista prava in kakovostna minuta prispevka.

Pogrom nad šolo, ki je dijakom hotela predstaviti transspolnost

»Sem ženska. To vem, odkar pomnim.« S temi besedami je Lia Bordon, ki ji je bil pri rojstvu pripisan moški spol, poleti na Twitterju razkrila, da pri 42 letih stopa na pot tranzicije. Odločila se je javno izpostaviti, saj je v tem videla priložnost, da bi pomagala drugim transspolnim osebam in tistim, ki transspolnosti ne poznajo, je ne razumejo, se je bojijo ali pa je ne znajo sprejeti.

RKC / Nadomestilo za stavbno zemljišče tudi za cerkve

»Nov finančni udarec za slovenske župnije?« in »Nov frontalni napad države na Katoliško cerkev in vernike – odslej morajo župnije plačevati stavbno nadomestilo«. To sta le dva naslova iz revije Družina, ki jo izdaja katoliška cerkev, in s strankarskega portala Nova24TV, ki sta bila objavljena v zadnjih dneh.

Vizija kot plagiat / 47 tisoč evrov za deloma prepisano seminarsko nalogo

Na RTV Slovenija vsaka štiri leta napišejo novo strategijo razvoja, nekakšen pogled v prihodnost, določitev smeri, v kateri bi se lahko razvijal naš najpomembnejši javni zavod. Koristnost vizij samih po sebi je sicer vprašljiva, saj pogosto niso trdno zasidrane v stvarnosti in večkrat ostanejo mrtva črka na papirju. Tudi zato se je v Sloveniji udomačil rek Janeza Drnovška, da so pokopališča polna vizionarjev. A na RTV so ti dokumenti doslej vendarle igrali neko vlogo. Če že ne drugače, so se morali vodilni vsaj izreči o svojih načrtih in ukrepih v prihodnosti.

RTV / Bodo direktorja zamenjali, še preden bo uveljavljen novi zakon o RTV Slovenija? 

Red bomo naredili. Mi imamo zdaj čvrsti programski svet. Imamo 21 svetnikov, ki smo kot en mož, mi se prej ene stvari zmenimo,« se je pred državnozborskimi volitvami hvalil programski svetnik RTV Slovenija Slavko Kmetič, človek, ki mu srce utripa za Janšo. Zadeva naj bi skratka »šla v pravo smer«, odpustili naj bi nekaj upornih novinarjev, »potem bo pa mir«.

Igor Štiks / »Verjetno se bodo tudi na levici pojavile skupine, za katere nasilje ne bo več tabu«

Igor Štiks piše romane in predava na različnih fakultetah po svetu, delal je v Franciji, na Škotskem, v ZDA, zdaj uči študente na beograjski Fakulteti za medije in komunikacijo, sodeluje pa tudi z ljubljansko Filozofsko fakulteto. Rodil se je leta 1977 v Sarajevu in je eden izmed najbolj znanih levih intelektualcev iz držav nekdanje Jugoslavije. Te dni je v Sloveniji izšla njegova knjiga W, bila naj bi napet politični triler, a v resnici opisuje dileme sedanje levice. Zakaj se boriti? Kje so meje nasilja? Kaj je sprejemljivo? Kako iz levičarskega idealista postati desničar? Kakšna so spoznanja iz preteklih bojev za enakost in svobodo? Veliko težkih vprašanj. Pred skoraj sto leti je Antonio Gramsci zapisal znano misel: »Ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti.« Imel je prav. Živimo v pošastnem svetu vojn, ekoloških katastrof, populističnih desničarjev, ki se spogledujejo s fašističnimi ideologijami, levica pa ne zmore ponuditi drugačne vizije prihodnosti. Kako torej naprej?

Vrhovna sodnica Barbara Zobec izločena iz odločanja o Janezu Janši

Da sta vrhovna sodnika, zakonca Jan in Barbara Zobec, politično jasno profilirana in da sta privrženca Janeza Janše, niti sama ne skrivata. Zdaj je temu posredno, a uradno pritrdil tudi predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič, ko je Zobčevo izločil iz odločanja o zadevi, povezani z Janšo.

Smisel ljubezni

Marko Ivan Rupnik je eden od najbolj znanih slovenskih duhovnikov. Gre za jezuita, rojenega leta 1954 v Zadlogu pri Idriji, ki je poleg teologije študiral tudi slikarstvo. Velik del življenja je preživel v Rimu, delal je na papeški univerzi Gregoriani, bil je svetovalec papeškega centra za kulturo, znan pa je predvsem po mozaikih s sakralno vsebino. Ti naj bi bili po poročanju slovenskih virov v Vatikanu tako priljubljeni, da Rupniku nekateri ljubkovalno pravijo kar »papežev umetnik«. V svetu je res kopica kapel in drugih stavb, opremljenih z njegovimi mozaiki, 500 kvadratnih metrov velik mozaik je denimo v romarski Fatimi, nekaj jih je tudi v Sloveniji, recimo kapela na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Vlado Miheljak

9. 12. 2022  |  Mladina 49  |  Dva leva

Komentar / Zagate demokracije in policije

Polnokrvna demokracija je a priori šibka in ranljiva. Torej takšna, ki v svoji odprtosti nosi nevarnost, da po demokratični poti, z demokratičnimi postopki omogoči, da spet pridemo tja, kjer smo že bili – v nedemokratično sfero javnega življenja. Ali da si s postopki demokratičnega volilnega rituala izvolimo nedemokratični režim. Pač znan paradoks demokracije. Tudi pri nas je bilo to jasno že, ko je velika protijanšistična fronta civilne družbe in (takrat) opozicijskih strank šele naskakovala Janševo nelegitimno, čeprav legalno oblast. Veliko lažje je bilo na volitvah premagati Janšo kot (bo) izpeljati proces dejanšizacije v vseh podsistemih. No, glede na nekatere Golobove izjave, temu to pred volitvami očitno ni bilo jasno. In po prepričljivem zmagoslavju na aprilskih volitvah mu je zdaj jasno še manj. Znano je, da je bila povojna zahodna Nemčija (Zvezna republika Nemčija) kljub odločni in ponekod grobi denacifikaciji še v šestdesetih letih prežeta s »kadrovskimi ostanki« nacizma v sodstvu, šolstvu, upravnem aparatu, na univerzah in v javnem življenju nasploh. Izkazi na podlagi preveritev oziroma pričevanj očividcev, ki so jih ljudsko poimenovali »Persilschein« (aluzija na pralni prašek), ki naj bi razbremenjevali odgovornosti involvirane, a nekrive sodobnike, niso imeli pravega učinka. Zloglasni berufsverbot se je nazadnje (v sedemdesetih letih) neredko sprevrgel v manipulacijo za obračun z drugače mislečimi.