Minister svinjá vsevprek

Vodja enega izmed državotvornih resorjev, notranji minister Aleš Hojs, se je pred dnevi s Sindikatom policistov Slovenije na Twitterju zapletel v krajšo razpravo, ki se je končala s temile ministrovimi besedami: »Ste izdelali oceno tveganja? Niste !! ZAČNITE DELAT LENUHI !!!«

Boj za javno televizijo

Zgodilo se je to, kar se je napovedovalo. Nova metla, novi generalni direktor RTV Slovenija, neizkušeni Andrej Grah Whatmough, ki je na ta položaj prišel z obljubami, da bo deloval nepolitično in da se v vsebino programa ne bo vtikal, je sredi poletja programskemu svetu RTV poslal zahtevo za razrešitev direktorice TV Slovenija Natalije Gorščak. Ker je to storil sredi poletja, očitno se z zamenjavo nepokorne direktorice mudi, programski svet na seji ni bil sklepčen. Po zakonskih in poslovniških določilih ima zdaj Andrej Grah Whatmough pravico, da samostojno razreši Natalijo Gorščak. To naj bi storil v prihodnjih dneh.

Vlado Miheljak

20. 8. 2021  |  Mladina 33  |  Dva leva

Vrnitev

Seveda je vsake zgodbe enkrat konec. Še zlasti tistih, ki so prelepe, da bi trajale. Denimo, da se kolaborantom namesto kazni podeljujejo apanaže. Poosebljena politična perverznost je gotovo poslanec stranke DeSUS Franc Jurša. Mož vselej, ko javno spregovori, daje občutek zmerne bistrosti. A to v politiki očitno ni breme, ampak prednost. Prednost, ki takega človeka odveže politične morale, obveze do volivcev in lojalnosti do stranke. A ker je celoten DeSUS v vsem obdobju delovanja ena sama politična trgovina, da ne rečem prostitucija, se Jurša pravzaprav odmika le od aktualnih prioritet, ne pa od metod političnega delovanja stranke. Je pa v navedeni izjavi prostodušno razkril nekaj, kar sicer vsi počnejo, a nihče pred njim ni izrekel: ni samoumevno, da se poslanec opredeli za dobre predloge, zavrne pa slabe. Zadeva je bolj kompleksna. Če bodo z njim prijazni, bo dobre predloge podprl, če ne bodo, jih bo zavrnil. In tudi obratno: za prijazne besede in konkretne priboljške pred neizogibno upokojitvijo je pripravljen podpreti tudi slabe predloge. Kar pomeni, da DeSUS ni voda. »Kemično čisti« upokojenski poslanec ima barvo, vonj, okus – in predvsem ceno.

Paradoks cepilne dileme

Necepljeni pripadnik srednjega razreda se poglablja vase, raziskuje, odkriva resnice, bere in meni, da ima privilegiran, kritičen vpogled v svet okoli sebe. Ima se za etičnega posameznika, ki je uvidel, spregledal in doumel, zato je na trenutke moralno vzvišen. Ker ne naseda ideologiji in politični propagandi, išče neodvisne vire, bere pričevanja žvižgačev iz velikih farmacevtskih podjetij, posluša razlage odpadniških zdravnikov, na YouTubu spremlja predavanja »vizionarskih znanstvenikov«. To, da velika večina stroke te vsebine zavrača oziroma izpodbija, je za necepljenega prej dokaz, da ima prav, kot nasprotno. Z žalostjo in razočaranjem opazuje svoje nekdanje prijatelje, sodelavce in javne osebe, ki jih je imel za razumne, kako zdaj tulijo v sporni rog.

Še ena grozna obravnava sirskega begunca

Na kalvarijo sirskega begunca Ahmada Šamija, ki bi status begunca brez težav dobil v katerikoli evropski državi, v Sloveniji pa se je komaj izognil deportaciji, smo že pozabili. V Delovni skupini za azil pa zdaj opozarjajo, da je država dejansko začela postopek deportacije, in sicer za sirskega begunca Mohamada Alzubija, in to na zelo vprašljivi pravni podlagi.

Janko Lorenci

20. 8. 2021  |  Mladina 33  |  Kolumna

Remšnik

Tu je zelo mirno in skoraj slovesno. Občutje ustvarjajo bela cerkev s čokatim zvonikom iz častitljivega l8. stoletja, veliki lipi, nekaj hiš, lokalčič, ozka asfaltirana cesta, ki vodi do bližnje lovske koče sredi gaja brez, borov, macesnov, smrek, bukev, prav pisane druščine dreves na tako majhnem prostoru. Cestica pelje skozi lipov drevored, ki nekako ne spada sem gor v hribe, a prav mora biti tu. Vse skupaj je na slemenu in tu vedno pihlja. Sveže je kljub vročini v dolini in od tod se v tem sončnem dnevu daleč vidi.

Povračilo globe zaradi kršenja policijske ure

Ustavno sodišče je za nazaj spoznalo za protiustavne skorajda vse grobe posege v človekove pravice, ki jih je ali pa jih še zdaj izvaja vlada v imenu boja z epidemijo. Ustavni sodnice in sodniki so pri tem ves čas prizanesljivi do nje, ji dajejo na voljo čas, da zadeve uredi, in večinoma (razen pri odprtih postopkih) ne zahtevajo poprave strojenih krivic in vračanja že plačanih nezakonitih glob.

Ustavno gasilsko društvo

Kaj je poslanstvo, kakšna je naloga ustavnih sodišč v današnjih vsaj za silo delujočih parlamentarnih demokracijah? Da politiki postavljajo meje na razvijajočih se, nastajajočih področjih človekovih pravic. Da porajajoče se pravice razvijajo, jih utrjujejo. Ter da so z načelnim, moralnim kapitalom, ki ga črpajo iz zgodovine svojih odločb, jamstvo najosnovnejših pravic, o katerih smo se sicer že davno dogovorili, se o njih strinjamo in jih sprejemamo. Čas krize to vedno nekoliko spremeni, poruši. V Sloveniji se je to zgodilo še posebej očitno.

Temne sence nad študijem

Čez dober mesec dni se slovenskim študentom obeta začetek študijskega leta. Da bosta prvič zakorakala po univerzitetnih hodnikih, se poleg številnih brucev veselita tudi Larisa Kosi, ki se je vpisala na študij geografije, in bodoči študent družboslovne informatike Tilen Tomažič. Po letu in pol podobnih razmer, kakršne so med epidemijo doletele tudi študente, si pred začetkom novega študijskega leta želita predvsem tega, da bosta študij lahko opravljala na fakulteti. »Zdi se mi, da je prehod v nov kraj in med nove sošolce lažje narediti v živo, sita sem že navezovanja stikov in komuniciranja prek Zooma,« pove Larisa Kosi. »Upam, da študij ne bo potekal na daljavo. Tega si res ne bi želel, a čutim, da za to obstaja realna možnost,« k temu dodaja Tilen Tomažič. »Če bo to res tako, bi se lahko odločil celo za pavziranje. Res ne bi šel rad ponovno čez to izkušnjo.«

»Univerze se ne smejo ponovno zapirati prve«

Za številne študente to leto ni bilo lahko. Med njimi je tudi Luka Stegne (25), ki študira na Fakulteti za farmacijo v Ljubljani, kjer končuje četrti letnik enovitega magistrskega študijskega programa farmacija. Poleg tega, da študira, je dejaven kot novinar znanstvene redakcije Radia Študent, na fakulteti pa je v študentskem svetu glavni koordinator tutorjev – se pravi študentov, ki so odgovorni za sistematično in organizirano zagotavljanje pomoči drugim študentom pri študiju. Ravno zato je med študijskim letom, ki ga je zaznamovala predvsem epidemija, poleg položaja, v katerem je bil sam, spoznal tudi položaj drugih študentov, s katerimi je bil veliko v stiku. Na njihove stiske in težave opozarja na Listi demokratičnega študentstva, v Študentski fronti, ki se udeležuje petkovih protivladnih protestov, in v iniciativi Študenti še obstajamo.

Več kot polovica kulturnoustvarjalnih delavcev razmišlja, da bi panogo zapustili

Konec julija je bilo v Rimu zgodovinsko srečnje skupine G20 – voditelji gospodarsko najmočnejših držav so se prvič sestali samo zaradi kulture. Ta sodi med panoge, ki jih je pandemija najbolj prizadela, a ob ustrezni podpori je lahko močno orodje za hitro gospodarsko okrevanje, saj ima vlaganje v kulturo izjemen multiplikativni učinek. Članice G20 se tega zavedajo.

Univerza kot banka

Tako rekoč vsi strokovnjaki se strinjajo, da se nam jeseni obeta četrti val epidemije, za katerega nihče ne more napovedati, ali bo zadnji; sodeč po raziskavah kužnosti novih različic virusa in nezadostni precepljenosti verjetno ne. Prav tako se v poletno sproščenih razpravah na gostilniških vrtovih vsi po vrsti strinjamo, da še enega leta lockdowna ne bomo preživeli. Tako zatrjujejo gospodarstveniki, ki se jim je že doslej uspelo obdržati nad vodo le z veliko iznajdljivosti in/ali discipline, tako pravijo turistični in gostinski delavci, enako trdimo delavci v izobraževanju, saj smo na koži svojih učencev, dijakov in študentov občutili katastrofalne posledice dela na daljavo.

Proticepilski protestniki so skušali vdreti v prostore BBC in zgrešili za dobrih osem kilometrov

Britanski nasprotniki cepljenja proti covid-19 – podobno kot nekateri privrženci gibanja Osveščeni prebivalci Slovenije (OPS), ki že mesece taborijo pred stavbo RTV na Kolodvorski ulici v Ljubljani – med drugim nasprotujejo medijski hiši BBC in ji očitajo promocijo cepljenja in širjenje lažnih informacij, povezanih s pandemijo koronavirusne bolezni.

Kdo deluje v interesu javnosti in kdo ne

»Kvarkadabra verjame v čar znanosti. Povedati vam hočemo, da naravoslovna znanost ni skrivna umetnost, dostopna le redkim posvečenim. Je spoznavanje narave, ki nam je vselej blizu in jo vsi živimo, zato, menimo, jo vsi lahko razumemo.« To je del prvega aksioma, ki so ga ob ustanovitvi leta 1997 in postavitvi spletne strani zapisali ustvarjalci Kvarkadabre – časopisa za tolmačenje znanosti. Od takrat je Kvarkadabra postala ena od osrednjih poPolicijska ura v Ljubljani in sumljivi sprehajalec psov / Foto: Twitter ljudnoznanstvenih elektronskih publikacij pri nas, saj ji je uspelo preprosto in razumljivo približati pogosto kompleksne znanstvene teme sleherniku. Podobno je počela tudi v času epidemije koronavirusne bolezni.

Ta dež ne bo ponehal

V čilskem časopisu se znajde oglas: »Iščemo starejšega moškega, starega od 80 do 90 let. Neodvisnega, diskretnega in veščega tehnologije. Za potrebe preiskave. Zdoma bo tri mesece.« Oglas je dal zasebni detektiv Romulo Aitken, nekdanji kriminalist, nanj pa se javi množica starejših moških, prepričanih, da ustrezajo opisu neodvisne in diskretne osebe, ki jo iščejo. Romulo z njimi opravi razgovore: enemu se zdi vse skupaj čudno, celo noro – zakaj bi iskali tako starega moškega? Drugi pravi, da ga na vsakem razgovoru vedno znova zavrnejo – in sicer v trenutku, ko pove, koliko je star. Tretji doda, da ga vedno zavrnejo, pa četudi ni videti star. Četrti pove, da ima internet prek wifija, a ga ne uporablja iz preprostega razloga: »Ker se mi to ne zdi nujno.« Peti ne zna uporabljati niti telefonskega fotoaparata. Pri devetdesetih bo težko postal James Bond.