Šport je politika

Nenehno poslušamo, da šport ni politika, da je nad politiko in da je nevtralen – saj veste, tako kot Švica. Kar seveda ni res. Politika zelo vpliva na šport – Rusija je zaradi napada na Ukrajino izključena z vseh velikih športnih tekmovanj. V Olgi pa politizacijo športa vidimo z ukrajinske strani. Olga (Anastasiia Budiashkina), odlična ukrajinska gimnastičarka, se leta 2014 v Švici pripravlja za evropsko prvenstvo v Nemčiji, a ne tekmuje za Ukrajino, temveč za Švico, saj je bila njena mama – preiskovalna novinarka, trn v peti Janukovičevega proruskega režima – prisiljena emigrirati. Ko pa Ukrajina vstane in kijevski Trg oktobrske revolucije prelevi v Trg neodvisnosti, alias Majdan, se spolitizirajo tudi njene športne sanje, pa četudi jih šteje šele petnajst. Njen trener ponavlja, da »šport ni politika«, a posnetki z Majdana jo angažirajo, aktivirajo, radikalizirajo. Njena nemoč je agonična, njena agonija je protest. Ker je v eksilu, zamuja ukrajinsko revolucijo (ki jo je Putin strogo kaznoval, z aneksijo Krima in vojno v Donbasu), kar jo navdaja s tesnobo, ki jo lahko ubije le tako, da se brutalno in ritualno nadidentificira s tem, kar počne – s treningom, gimnastiko, prijemi, saltami, drogom. S perfekcioniranjem strasti.

Grega Repovž

21. 10. 2022  |  Mladina 42  |  Uvodnik

Zadnje vprašanje

Če povzamemo: tik pred prvim krogom volitev se zdi, da je razpadla zaveza med volivci, ki je nastala aprila, da ni več večinskega ne janšizmu in podpore strankam, zavezanim demokraciji in človekovim pravicam. V tem trenutku se zdi zelo verjetno, da bo v drugem krogu zmagal Anže Logar, kandidat SDS. Če bi se to zgodilo, bo to poraz tudi za koalicijo, bo pa močan veter v jadra SDS in Janši na lokalnih volitvah in nato na referendumih. Krive naj bi bile liberalne in leve politične stranke, ki svojim volivcem niso ponudile skupnega in dobrega kandidata. Torej človeka, ki bi bil všeč celotnemu levoliberalnemu spektru volivcev.

Bo SDS dobila predsednika?

V petek, devet dni pred predsedniškimi volitvami, je novi mladi voditelj TV Dnevnika Nejc Krevs prebral kratko novico, da je Anže Logar dobil pomembno italijansko odlikovanje »vitez velikega križa«. Razlog za tolikšno čast naj bi bila njegova vloga, ki jo je v prejšnji vladi imel na položaju ministra za zunanje zadeve. Lepo, zasluženo, vendar omenjena novica ni bila nič novega. Državniško priznanje je italijanski predsednik Sergio Mattarella uradno podpisal že pred meseci, natančneje 2. junija. Na isti dan so odlikovanje dobili še trije Slovenci: nekdanji veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj, nekdanja ministrica za Slovence po svetu Helena Jaklitsch in Vojko Volk, ki je bil konzul v Trstu, danes pa je državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Roberta Goloba. Kot so potrdili z italijanskega veleposlaništva, navadno razglasijo prejemnike častnih nagrad dvakrat na leto, takrat so objavljena njihova imena. Tudi Logarjevo je bilo. Njegovo ime je bilo na spletni strani predsednika Italije vidno že septembra, najverjetneje pa neposredno po razglasitvi, torej že junija. Četudi naj bi bil Logar odlikovanje fizično prejel šele zdaj, je za novico o časti podobno kot drugi odlikovanci izvedel že poleti. A lavreat Logar je sporočilo o svojem odlikovanju, drugih v sporočilu za javnost ni niti omenil, medijem poslal šele 14. oktobra. Zgodbo o italijanskem priznanju je ponosno objavil na svoji spletni strani, s čimer je želel prikazati, kako dober politik naj bi bil. Ali preprosteje: manipuliral je.

»Informativni program je od lani novembra zapustilo že okoli 50 zaposlenih«

TV Slovenija je šla v zadnjih petnajstih letih skozi več turbulentnih obdobij, v katerih so vladajoči poskušali njene novinarje politično razdeliti, a tako hudo, kot je sedaj, opisuje Helena Milinković, ni bilo še nikoli. Helena Milinković ima za seboj že dolgo novinarsko kariero. Zaposlena je v zunanjepolitičnem uredništvu, bila je tudi voditeljica in urednica Globusa, ene od oddaj, ki jih je novo RTV vodstvo novembra lani ukinilo. Ker protesti novinarjev in strokovne javnosti niso bili učinkoviti, so se novinarji tedaj tudi sindikalno aktivirali. Milinkovićeva je od tedaj predsednica Koordinacije novinarskih sindikatov RTVS in Sindikata novinarjev TVS.

Kako dolgo bodo zdravniki še izjema?

V Nemčiji je 416 tisoč zdravnikov. Dober odstotek, okoli 4 tisoč, jih ima status tako imenovanega svobodnega zdravnika (Honorarzt). Svobodni zdravniki v Nemčiji obstajajo od leta 2006 in so se kot posebna poklicna skupina oblikovali v času, ko je podjetniška in tržna ideologija po vsej Evropi dobila svež zalet. Status nemškega svobodnega zdravnika približno ustreza statusu slovenskega zdravnika kot samostojnega podjetnika in tudi vzniknil je iz podobnih nagibov. Bolj fleksibilni, leteči zdravniki, ki delujejo kjerkoli in kadarkoli, naj bi bili sodoben odgovor na pomanjkanje tega kadra. V Nemčiji se je ta inovacija hitro razvila. Kmalu so se pojavili tudi klicni centri kot posredniki, kamor lahko bolnišnice kličejo in takšne zdravnike kot samostojne podjetnike – večinoma gre za anesteziologe – najamejo za kak dan ali za kakšno operacijo. Imenujejo se Doc-to-Rent, Hire a Doctor ali DocTime24. A kmalu so se pojavile težave, povezane z odgovornostjo teh zdravnikov za napake, s plačevanjem njihovih socialnih prispevkov, trajanjem njihovih dežurstev, višino plačil, ki so jih dobivali in podobno.

Prikrivani koronski dodatki

Slovenija je bila edina država, v kateri so v času epidemije javni uslužbenci – ne pa recimo najbolj obremenjeni v gospodarstvu, kot so bile trgovke – prejemali posebni dodatek za delo v tveganih okoliščinah. Ta dodatek je bil eden najdražjih ukrepov v boju proti epidemiji. Prejemali so ga policisti, vojaki, zdravniki, zaposleni v centrih za socialno delo in šolah, skupaj pa je ta ukrep stal več kot pol milijarde evrov. Največji delež od tega so sicer prejeli zdravniki. Nekaj tisoč zdravnikom je država za skupaj 17 mesecev epidemije izplačala 116 milijonov evrov dodatka.

Propagandni stroj

Že pretekli teden smo na tem mestu začudeno zrli v oddajo RTV Slovenija danes in jutri. Ta torek se je pred našimi očmi odvil tretji del, v katerem je prvič po prevzemu funkcije javno nastopila odgovorna urednica TV Slovenija Jadranka Rebernik. To je tista oseba, ki jo je SDS potrebovala znotraj zavoda in novinarskega kolektiva, da lahko prek nje izvršuje svoj partijski plan spreminjanja javne televizije v propagandno mašino stranke. Jože Možina, Rosvita Pesek in ostali sicer SDS naklonjeni novinarji so se temu izognili, Jadranka Rebernik pa je – kot že večkrat – prevzela nase to za novinarko tako sramotno nalogo. Ona je tista, ki formalno izbira novinarje z Nova24TV, ona je tista, ki izbira komentatorje, ona je tista, ki uradno izbira, katera oddaja bo izginila, kdo ne bo več vodil oddaje. Formalno. Nižje je težko pasti v nekem poklicu.

Napačni boj z inflacijo

Visoka inflacija je sredi leta 2022 ključna težava nosilcev ekonomske politike po vsem svetu. Vendar pa to ne pomeni, da gre v boju z inflacijo vsem enako dobro ali slabo. Kot svari vodilni slovenski ekonomski analitik Velimir Bole z Ekonomskega inštituta EIPF v zadnji analizi, objavljeni v Gospodarskih gibanjih, je zdaj največja nevarnost nepravilno protiinflacijsko ukrepanje v Evropi, ki je posledica napačne ocene jeseni lani, da gre zgolj za začasno, tranzitorno rast inflacije, ki naj bi bila posledica stiskanja ponudbenih verig, gospodarstvo pa jo bo v doglednem času samo odpravilo. Učinki napačne analize in posledičnih napačnih ukrepov namreč dodatno zvišujejo inflacijo.

Kdo izkorišča rast inflacije?

»Cene večine glavnih skupin življenjskih stroškov v Sloveniji naraščajo precej hitreje, kot bi ustrezalo deležu energentov v strukturi njihovih stroškov. Podjetja torej očitno izkoriščajo nepreglednost ’inflacijskega okolja’ in povečujejo cene precej bolj, kot se povečujejo njihovi stroški,« v zadnji analizi Ekonomskega inštituta EIPF v Gospodarskih gibanjih ugotavlja ekonomist Velimir Bole.

»Mavrična prihodnost pomeni odločitev za smrt«

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je v pridigi pri sveti maši na začetku študijskega leta mladim na srce položil, da so vtkani v prihodnost našega naroda – od njih naj ne bi bilo odvisno zgolj, kakšna bo prihodnost tega, ampak tudi, ali jo bo sploh imel. Nad njihovimi glavami po njegovem mnenju namreč brnijo številne ideje, ki poskušajo vdirati vanje s posredovanjem vseh mogočih medijev, ideologij in malikov – med drugim tudi grožnja mavrične prihodnosti, kot se je izrazil, ki bi jih lahko pahnila celo v smrt.

Za (vse) otroke gre

Inštitut 8. marec je ta teden v državni zbor vložil več kot 5000 overjenih podpisov in z njimi podprl predlog za spremembo dveh zakonov, s katero si prizadeva zagotoviti brezplačna kosila osnovnošolskim otrokom. Kampanjo zbiranja podpisov je poimenoval Za otroke gre – nekaj navdiha si je torej sposodil pri znanih zavetnikih »pravih« družin –, v tej luči pa je ob vložitvi podpisov sporočil tudi: »Aleš [Primc], tokrat resnično: za otroke gre. Vse otroke!«

Vlado Miheljak

21. 10. 2022  |  Mladina 42  |  Dva leva

Kako izvoliti Nelogarja

Le dva dni je še do volitev za funkcijo predsednika republike. A vse je še odprto. In ne le da ne vemo, kdo bo šel v končni spopad, ampak ne vemo niti, ali si koalicija (brez Levice, ki ima svojega kandidata) resnično želi zmage. Ker ni za kandidata naredila še prav nič. Še za samo SD ni gotovo, kaj sploh hoče in želi. Za začetek bi veliko naredila že, če bi vsaj v zadnjih dneh in urah mandata kritično ocenila prispevek svojega podtaknjenca Pahorja v slovensko politično krajino zadnjega desetletja. In bi se za svojo odgovornost opravičila javnosti in volivcem. Dobro, SDS je res dala kandidata, ki je limitiran kot ujetnik imidža stranke, a ima po drugi strani latentnega podpornika prav v neodzivni navezi SD-GS, ki ne izkoristi svojega animacijskega potenciala. Glede na ljudsko voljo, ki se je demonstrirala in artikulirala 24. aprila, bi moral kandidat Logar pogoreti že v prvem krogu. A ker je naveza SD-GS anemična in z neprepričljivimi kandidatkami/kandidati, ki so ali že odpadli ali skušajo v zadnjem hipu skočiti na kompozicijo, vodečo v drugi krog, je čisto mogoče, da se bo Logar, ki so ga mediji, po vsem, kar se je v Janševem mandatu dogajalo v družbi, državi in medijih, pustili, da preskoči in zataji svojo aktivno vlogo v avtoritarni stranki SDS in se prešverca v predsedniško palačo. Skoraj nobenih vprašanj in še manj vztrajanja pri odgovorih o Janševem ignoriranju in diskreditiranju sodne veje oblasti, o povezovanju z najbolj nedemokratičnimi državami znotraj EU, o žaljivem tvitanju JJ, o sistematičnem kršenju človekovih pravic, o zavajanju evropskega parlamenta, o poskusih likvidacije STA, o kulturni revoluciji na RTVS ... A če ga že mediji mazilijo, bi človek pričakoval, da se bodo potrudili vsaj izzivalci. Pa se ne. Nekaj malega se iskri edino med Pirc Musarjevo in Brglezom. Toda ravno ta del spopada je najbolj občutljiv, ker bo eden od obeh moral že pojutrišnjem (v nedeljo zvečer) čestitati in zaželeti srečo drugemu v drugem krogu volitev, v spopadu z »neodvisnim kandidatom SDS«, ter pozvati svoje volivce, volivke, naj ga v njem podprejo. Aktualni spopad Kučan – Golob je bolj slabo ogrevanje za tak scenarij.

Brez Termoelektrarne Šoštanj?

»Slovenija je pri oskrbi z elektriko in plinom v dobri kondiciji,« so ta teden sporočili infrastrukturni minister Bojan Kumer ter direktorja Elesa Aleksander Mervar in Plinovodov Marjan Eberlinc. Temu botrujejo ugodne temperature, racionalna poraba oziroma učinkovito samoomejevanje porabe (Talum) ter dobra povezanost Slovenije v energetsko omrežje EU. Zlasti zadnje je ključno, saj trenutno ogromno večino elektrike uvažamo. Jedrska elektrarna Krško je od 1. oktobra v 32-dnevnem remontu, iz sistema pa je od 15. oktobra izklopljena tudi šoštanjska termoelektrarna. V času »največje energetske krize« delujemo brez dveh proizvajalcev, ki skupaj proizvedeta večino elektrike. Lani sta JEK in TEŠ proizvedla 5873 gigavatnih ur ali dobrih 55 odstotkov vse v Sloveniji proizvedene elektrike (pri tem izračunu je upoštevano dejstvo, da gre polovica proizvodnje Jedrske elektrarne Krško na Hrvaško).

Diagnostični center Bled začel štipendirati

»Želiš doseči konkretne cilje v zdravstveni karieri in sprejeti dinamične izzive? Si študent/študentka 2. letnika visokošolskega strokovnega študijskega programa 1. stopnja Zdravstvena nega?« Tako se glasi oglas na plakatu, s katerim je zasebna zdravstvena Skupina DCB - Diagnostični center Bled začela nabirati podporni kader za novo bolnišnico, ki bo predvidoma začela delovati leta 2025.

Proti ljubljanskemu kiču

Zoran Janković se je zapisal v zgodovino Ljubljane kot župan z najdaljšim stažem, župan je že od leta 2006, torej 16 let. Pred njim je bil rekorder – 14 let županovanja – Ivan Hribar, ki je mesto vodil od leta 1896 do 1910. In tudi tokrat, pred novimi lokalnimi volitvami, ki bodo 20. novembra, nič ne kaže, da bi mu kateri od političnih tekmecev stregel po mandatu. V boj z njim se želijo namreč zapoditi večinoma klasični strankarski kandidati, poskusi teh, da bi zamajali njegovo vladavino, pa se na zadnjih volitvah niso izšli.

Blondinka

Leta 1929 je izšla prva slovenska knjiga o filmu – Kako pridem k filmu. Pavel Debevec je v njej Slovence svaril pred filmom in slavo ter jih strašil s »številkami o ženski lepoti«, »prebrisanci«, »špekulanti« in »kavarniškimi posredovalci«, ki jih bodo zapeljali, izkoristili in opeharili. Blondinka (Blonde), ki jo je po romanu Joyce Carol Oates posnel Andrew Dominik (ponuja jo Netflix), izgleda kot ekranizacija prve slovenske knjige o filmu – ženskam odsvetuje film, slavo in kariero.

Vsiljeni rasizem

Možnost nenehnega, sproščenega, igrivega prehajanja meje med bratskima republikama, kasneje novonastalima državama, je od nekdaj veljala za enega največjih čarov kopanja v reki Kolpi, po hrvaško Kupi. Zabredel si v reko, ki se vije med idiličnimi nabrežji in gozdovi, in zdaj si bil v Sloveniji, tri zamahe kasneje na Hrvaškem. Pa spet tu in spet tam. Seveda ni naključje, da se je meja vzpostavila prav na sredini rečne struge, stoletja so ljudje na tem prostoru živeli skupaj.

Je feminizem vedno tudi antirasizem?

Ljubljanska festivalska jesen je bogata in pestra in njen nepogrešljivi del je tudi festival Mesto žensk. Njegove vztrajne organizatorke so ga letos pripravile že osemindvajsetič in vnovič dokazale, da je razlogov za festival, ki tematizira spolno (ne) enakost in (ne)enakopravnost v družbi, še zmeraj veliko ali celo vedno več. Še zlasti, ker osrednjo temo vedno postavijo na presečišče vseh drugih življenjskih okoliščin, temu pa poskuša slediti tudi produkcija inovativnih in drznih umetniških praks in prireditev. Nič drugače ni bilo letos, ko so organizatorke med drugim pripravile tridelno razstavo Jug v nas, ki bo na ogled še vse do 3. novembra. Kurirala jo je nova vodja festivala Iva Kovač, vizualna umetnica in kuratorka, in z razstavo pred nami razgrnila okruške letošnje festivalske teme – razmislek o prikritem rasizmu, ki med nami tli tudi kot posledica kolonialnih politik evropskih držav (monarhij, diktatur in republik).

(Pre)živi, smej se, ljubi

Prejšnji teden je v ljubljanskem projektnem prostoru Aksioma potekalo nenavadno odprtje nenavadne razstave. Obiskovalci so se sprehodili po natančni rekonstrukciji karikirano generičnih nastanitev za turiste, kakršne navadno najdemo na razvpiti platformi Airbnb, nato pa so jih avtorice projekta Dobrodošli, članice umetniškega kolektiva Kvadratni meter, vrgle iz galerije in jim pojasnile, da si lahko razstavo ogledajo le tako, da Aksiomo najamejo prek Airbnbja. Performativna gesta simbolizira dejstvo, da so nam dostojni bivalni prostori v prestolnici čedalje manj dostopni oziroma da lahko vanje vstopimo le, če sežemo globoko v žep. Kolektiv umetnic je Aksiomo za mesec dni preobrazil v nastanitev, ki jo prek Airbnbja lahko najame kdorkoli, turisti in vi sami, sicer pa je za javnost zaprta.