Volilno-referendumska jesen?

Kadar Vili Kovačič napove pridobivanje podpore za razpis referenduma, je jasno, da misli resno. Gre za človeka, ki mu je uspelo pred sodišči doseči celo razveljavitev referenduma – zaradi bistvenih nepravilnosti v kampanji – in s tem ponovno glasovanje o istem vprašanju na ponovljenem referendumu (to je bil referendum o zakonu o drugem tiru v času vlade Mira Cerarja). A tako ni zato, ker bi šlo za čudežnega civilnodružbenega borca, pač pa zato, ker je Kovačič član velike in močne ekipe. Za njim stoji največja in daleč najbogatejša politična stranka (SDS), zelo pogosto pa tudi največja in daleč najbogatejša civilnodružbena organizacija (RKC).

Veliko denarja, dovolj zdravnikov, dolge čakalne dobe

Vsi poznamo ta scenarij: če danes v Sloveniji nujno potrebujete pregled specialista, boste naleteli na dolge čakalne vrste v javni ustanovi. Medtem pa boste do želenega zdravnika v nekaj dneh brez težav prišli v zasebni ambulanti, kjer boste storitev morda morali tudi plačati, čeprav plačujete javno zdravstveno zavarovanje preko socialnih prispevkov in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Razlogi za takšno stanje naj bi bili demografija, torej starajoča se družba, pa tudi pomanjkanje denarja, namenjenega zdravstvu, in seveda pomanjkanje zdravnikov.

Loredanovi kadri

Vlada je zaradi slabega poslovanja zamenjala člane svetov zavodov devetih bolnišnic. Povod za to naj bi bil podatek, da kar 15 bolnišnic po prvih petih mesecih letos posluje negativno, skupna kumulirana izguba znaša skoraj 41 milijonov evrov. Kot je ob tem dejal minister za zdravje Danijel Bešič Loredan, bodo z menjavami najprej poskušali stabilizirati stanje, nato pa zagotoviti pozitivno poslovanje ob koncu leta. Pri tem mu bo pomagal nekdanji zdravstveni minister Aleš Šabeder, sicer v Šarčevi vladi tarča očitkov, da je onemogočal odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Mesto zase je našel v svetih zavodov Univerzitetnega kliničnega centra Maribor in Onkološkega inštituta Ljubljana, hkrati pa bo vodil novi urad za nadzor, kakovost in nabave v zdravstvu, ki bo na ministrstvu opravljal nadzor nad bolnišnicami. Poleg njegovega imenovanja posebno zanimanje zbuja še imenovanje direktorja Študentske organizacije Univerze v Ljubljani (ŠOU) Andreja Klasinca v svet zavoda bolnišnice v Celju.

Ministrica na udaru

Medijski konglomerat SDS je na čelu s spletnim portalom Siol.net prejšnji teden začel gonjo proti ministrici za digitalno preobrazbo. Očita ji, da naj bi se bile med njenim vodenjem Digitalnega inovacijskega stičišča Slovenije (DIHS) – tega je vodila od leta 2018 do 2019 – zgodile številne nepravilnosti, zaradi česar naj bi bila s čela zavoda tudi razrešena, hkrati pa, da je prekanalizirala več sto tisoč evrov, ki jih je DIHS prejel na razpisih, v projekt 4PDIH, ki je nastal na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, na kateri je Stojmenova Duh predavala in tudi vodila omenjeni projekt. Je kaj od tega res in kako na očitke odgovarja ministrica?

Smrt petnajstih delavcev

Letno poročilo Inšpektorata RS za delo je eno izmed poročil organov, ki so jih zadnje tedne prejeli vlada in poslanci državnega zbora. Čeprav je potrjevanje teh poročil pogosto rutinsko, podatki in pozivi inšpektorata za delo vendar terjajo več pozornosti – tudi zaradi zadnjih razkritih primerov zlorab delavcev.

Bolj kot vojna v Ukrajini nas očitno skrbi draginja

Nato pred vsakim velikim letnim srečanjem – letošnje ta teden poteka v Madridu – objavi izsledke tradicionalne ankete o razpoloženju javnosti v državah članicah zavezništva. Letošnja anketa je bila še posebej težko pričakovana, saj so jo v 32 državah članicah opravili aprila in maja, torej že v času Putinovega napada na Ukrajino. Njeni izsledki pa so – predvsem, če pogledamo Slovenijo – presenetljivi.

Ivan Simič se je moral opravičiti

Oblast SDS je pogrom nad neodvisnimi institucijami začela izvajati z napadi na točno določene posameznike, pri čemer pogosto te institucije napadenih niso vzele v bran, ampak so se morali zaščititi sami. Najbolj razvpit primer so seveda žaljivke, ki jih je Janez Janša usmerjal proti novinarki Eugeniji Carl in bivši novinarki RTV Slovenija Mojci Šetinc Pašek. RTV Slovenija ju sprva ni ščitila, kot da gre za njuno zasebno zadevo, ne pa napad na nacionalko in vse novinarje. Podobno se je zgodilo v primeru diskreditacije sodnika Branka Masleše; tudi takrat so ostali sodniki molčali, kot da bi v nasprotnem primeru tvegali svojo neodvisnost in integriteto. Masleša se je moral braniti sam in razočaranja glede tega ni skrival. Iz preteklosti se lahko spomnimo še prve tožilke v primeru Patria Branke Zobec Hrastar, ki je zaradi političnih napadov, ob katerih je ravno tako ostala sama, zapustila tožilske vrste.

Seveda je televizija pograbila kandidaturo Nine Krajnik

Vsake predsedniške volitve zaznamujejo tudi obrobni kandidati, ki sploh nimajo možnosti za izvolitev. Nekatere postavijo politične stranke, ki s tem opozarjajo nase, na drugi strani so posamezniki, ki vidijo priložnost za samopromocijo, reklamiranje svojih podjetij, dejavnosti ali sebe kar tako, že česa. Naj je šlo na prvih predsedniških volitvah za Ivana Krambergerja, prodajalca knjig o osebni rasti, za radikalnega nacionalista Andreja Šiška, pa bivšo ravnateljico Angelco Likovič, katere stališč nihče od nas noče poznati, ker predsedniške volitve pač niso revnoumen resničnostni šov … Seznam je dolg.

Vlado Miheljak

1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Dva leva

Več Nata!?

Od sredine osemdesetih z oscilacijo frekventnosti sodelujem pri podpisovanju raznih peticij, apelov, protestnih izjav. Morda sem jih podpisal preveč, a stojim za vsem, kar sem podpisal. Pri odločanju o svojem podpisu vedno preverjam vsebino in – če gre za zaprti krog podpisnikov – tudi združbo, v kateri se znajdem. Pri vsebini so nemalokrat težave in dileme, a naučil sem se, da nobeno javno pismo ni napisano tako, da bi se z vsemi detajli razen avtorja strinjali vsi podpisniki, zato je kriterij participacije, ali se strinjam s temeljnim sporočilom pisma, peticije, apela. Drugi, nič manj pomemben dejavnik odločanja o udeležbi so sopodpisniki. In prav na to sem opozoril Pavla Gantarja v kolumni z naslovom Povežimo Slovenijo 2 (Mladina št. 24), pa ni hotel prebrati napisanega, ampak je menil, da posegam v njegovo pravico do svobodnega odločanja. Khm, omenjeno pismo je prvopodpisani Lisjak dodatno interpretiral tudi kot ugovor in odgovor na pismo s prvopodpisanim Aurelijem Jurijem. Kdo torej jemlje svobodo odločanja? Pod drugo pismo so se, po poročanju medijev, podpisali številni »ugledni intelektualci«. Da bi bilo to res, so za moj okus manjkali vsaj še Slavko Kmetič, Vili Kovačič in Nina Krajnik. Polemizirali so z nečim, kar v prvem pismu ni bilo napisano, niti nakazano. Ksenija Horvat je svojega nedavnega gosta Gregorja Golobiča morala med pogovorom dvakrat prijazno opozoriti, da polemizira s stališči, ki nikakor ne izhajajo iz prvega pisma. Smešno! A kakorkoli, z vidika razhajanj ne bi bilo vredno razpravljati. Bolj problematično je, da se nakazuje nekakšna nova, točneje, obnovljena koalicija voljnih. Pisana združba podpisnikov, v kateri so kar krepko zastopani tudi izpričani antidemokrati, tisti, ki mesarijo po javni televiziji in medijih na splošno, pozivajo k cenzuriranju in »zapiranju gobca«. Zato menim, da se bo ta podpis še dolgo vlekel za Pavlom Gantarjem, kot se smrad pasjega iztrebka vleče za tistim, ki ga pohodi. Ampak O. K. Ta »nenačelna koalicija« ni nič novega. Sega vse do časa, ko je Drnovškova LDS, v kateri sta imela omenjena podpisnika pomembno vlogo, skrbela za higieno javnih občil. Namreč časa, ko se je dušilo javno razpravo in skrajno omejevalo glas tistih, ki so bili proti vstopu v Nato. Vrh je ta »voljnost« dosegla s t. i. vilnuško izjavo, ki so jo podpisale banana republike nove Evrope. Deset držav kandidatk za vstop v Nato, skupaj s Slovenijo je (kot je kasneje razkril Financial Times) že na predvečer nastopa Colina Powlla po diktatu proslulega Bruca Jacksona ugotavljalo, da je državni sekretar naslednji dan (!) posredoval prepričljive dokaze o obstoju iraškega orožja za množično uničenje. No, čez nekaj let se je na smrt bolni Powell pokesal in priznal: dokaze smo si izmislili. Za zunanjega ministra in vladajočo LDS vse to ni bil problem, saj je Rupel 16. 7. 2003 zabrusil kritikom: »Zakaj se ukvarjamo z lanskim snegom? Nam je vilnuška skupina pomagala priti v NATO in ta podpis pod to deklaracijo nam je bistveno pomagal pri ratifikaciji protokolov.« Pač, za doseganje političnih ciljev je dovoljeno tudi lagati. To obdobje (pred Janševim prevzemom oblasti 2004!) je bilo z udeležbo pri vilnuški izjavi najnižja točka slovenske zunanjepolitične iniciative.

Janko Lorenci

1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Kolumna

Lekcija

Slovenija se je z volitvami otresla vladavine janšizma, posamezne točke pa ostajajo okupirane in v težavah. Ena izmed njih je RTV. Vodstvo in programski svet, zapuščina strmoglavljenega režima, sta kombinacija poslanstva in osupljive nesposobnosti. Poslanstvo se je glasilo: RTV bomo napravili našo. Če bi Janša dobil še en mandat, bi se načrt posrečil, ker ga ni, teče rezervni načrt: RTV bomo uničili.

Heni Erceg

1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Hrvaška

Kuga in kolera

Tistega soparnega dne se je po ulici v središču Splita vila vrsta, v kateri je potrpežljivo čakala precejšnja množica ljudi. Zaobšla sem jo, čeprav s težavo, morala sem se prebiti skozi neznosno gnečo, skozi gručo napol gole otročadi v kopalkah, z razgaljenimi joški, tako imenovanih turistov, ki so si neusmiljeno prisvojili Dioklecijanovo mesto, katerega prelepo jedro je kulturni spomenik. Pravim prisvojili, vendar ne, da bi mu izkazovali spoštovanje in uživali v njegovem videzu, ampak ravno nasprotno, da bi ga poteptali, ponižali, požrli, medtem ko jim pokorno streže brezpravni narod natakarjev in čistilk.

dr. Bogomir Kovač

1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Ekonomija

Zavozili, kar se je dalo

Stanovanjska kriza je v tridesetletni zgodovini slovenske države stalnica, vse druge krize zadnjih let so bolj prehodne in začasne. Stanovanjske razmere so temelj dolgoročne blaginje prebivalstva in stanovanjska politika velja za ogledalo urejene države. Že v samoupravnem socializmu je stanovanjsko gospodarstvo dobilo položaj dejavnosti posebnega družbenega pomena, po letu 1991 pa so slovenske oblasti na tem področju povsem pogorele. Zavozili smo skoraj vse, kar se je dalo. Verjeli smo v čudežno naravo tržnih rešitev, pozabili pa na družbeno odgovornost pridobivanja in zagotavljanja stanovanj. Dobili smo veliko nacionalnih programov, resolucij in načrtovanja sprememb, toda malo ustreznih politik in učinkovitih ukrepov. Problem je po tridesetih letih dvojen. Eno je aktiviranje obstoječih nezasedenih stanovanj in hiš, drugo zadostna gradnja novih. Težava tiči v pomanjkanju najemnih stanovanj in omejenosti javnega stanovanjskega fonda. Premajhna ponudba stanovanj dviguje cene nepremičnin, v ozadju grozi stanovanjska revščina. Stanovanjska politika je namreč tako razvojna kot socialna, postala pa je žrtev neoliberalne ekonomike. Nova vlada je tu obljubila zasuk. Pesimizem stanja je nadomestila z optimizmom upanja. Toda ali ji bo uspelo, kako in kdaj?

Proti judom ali muslimanom?

V Kasslu že skoraj sedem desetletij pripravljajo Documento, eno najpomembnejših mednarodnih razstav sodobne umetnosti, zaradi katere to nemško mestece vsakih pet let obiščejo ljubitelji umetnosti z vsega sveta. Letošnja, 15. Documenta, ki so jo odprli pred dvema tednoma, pa pozornosti največjih svetovnih medijev ne priteguje toliko z razstavljenimi umetninami, čeprav jih je pripravilo rekordnih 1500 umetnikov. Ne, večino razstavljenih umetnin so skoraj povsem zasenčili škandali, vandalizem in rasizem.

Znotraj uničenja

Slovenski metalski bend Within Destruction je trenutno eden najuspešnejših izvoznih artiklov domače glasbene ustvarjalnosti. Je šolski primer benda z obrobja, v njegovem primeru Jesenic, ki se je s sprejemanjem pametnih odločitev ob pravem času znašel na pravem mestu in se zavihtel v sam vrh nišne glasbene scene z oboževalci po vsem svetu. Poleg Laibacha, Avsenikov in Gramatika se le redki slovenski ustvarjalci lahko pohvalijo z obsežnimi turnejami po ZDA, Evropi in Aziji. A njim je uspelo. Po izidu drugega albuma Void (2016) so doživeli preboj na evropsko metalsko sceno, po izdaji naslednjega, Deathwish (2018), pa še na svetovno.