Kviz: ali poznate vlado?

V opomin na pomembnost prihajajočih volitev je inštitut Danes je nov dan pripravil politični kviz, v katerem je zbral najbolj absurdne dogodke zadnjih dveh let. Kviz lahko najdete na spletni strani www.kvizle.si. V nadaljevanju objavljamo nekaj njihovih vprašanj z odgovori.

Jože Vogrinc

15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Javna pamet

Pridelava dejstev in češčenje zastave

Soočenja političnih strank na TV in v drugih avdiovizualnih medijih so gotovo pomemben dejavnik pri odločanju volivk in volivcev, komu bodo dali svoj glas na volitvah. Ni vseeno, ali so voditelji soočenj do vseh predstavnikov strank enako nepristranski. Še pomembneje pa utegne biti, ali jih sploh sprašujejo o bistvenih problemih, o katerih bodo predstavniki ljudstva odločali v prihodnjih štirih letih. Vprašanja morajo biti takšna, da bodo stranke nanje odgovarjale različno in volivcem olajšale presojo, koga voliti. Pri presoji se ne smemo zanesti le na to, ali nekdo izreče stališče, s katerim soglašamo. Ne smemo mu (ali ji) zaupati le po vsebini obljube. Recimo, da nekdo obljubi, da bo njegova vlada zgradila n stanovanj za mlade. Povedati bi bil dolžan, kje v proračunu in na račun katere druge podrobnosti v obljubljeni svetli prihodnosti bo našla denar zanje, kako se bodo pravzaprav gradila in kako bo zagotovljeno, da bodo do stanovanj prišli tisti, ki jih potrebujejo, ne le tisti, ki si jih lahko privoščijo. Če je temi »stanovanja za mlade« v soočenju namenjeno le toliko sekund, da vsak nastopajoči lahko samo v eni sapi in v nekaj besedah zagotovi, da si bo njegova stranka iz petnih žil prizadevala za stvar, je to dokaz, da je bilo vprašanje – rečeno v grdi latovščini – »kontraproduktivno«. Ni zahtevalo dokazil, da je tisti, ki nekaj obljublja, sploh pripravljen in sposoben izpolniti obljubo. Časovne omejitve oddaje strankam omogočajo, da dajejo obljube, ki jih ne morejo in ne nameravajo izpolniti. Obenem jih spraševalec tako rekoč prisili, da vse obljubljajo isto, in se na podlagi odgovorov ni mogoče odločiti med njimi.

Mariborska pomlad

»Maribor is the future« - neuradni slogan drugega največjega slovenskega mesta je zapisan na spletiščih nevladnih organizacij, po z grafiti prekritih zidovih, na družabnih omrežjih. Stavek se je prvič pojavil pred desetletjem, v času, ko se je mesto ob Dravi sončilo v soju slovesa evropske prestolnice kulture. Od tedaj se je zažrl v kolektivno zavest prebivalstva in postal svojevrsten bojni klic naprednih, mlajših struktur, ki hrepenijo po sistemskem preboju iz zatohle postindustrijske lokalnosti. Maribor je prihodnost – toda celotno minulo desetletje je veljalo prav nasprotno: Maribor je bil preteklost, vsaj za trume mladih, ki so našle službe in boljše možnosti v Ljubljani ali pa onstran bližnje meje z Avstrijo.

Bavčarjev izbris

Julija lani je Igor Bavčar, davčni dolžnik z oznako F08 na uradnem seznamu finančne uprave (F08 označuje dolg od milijona do desetih milijonov evrov), obiskal generalnega direktorja finančne uprave Ivana Simiča, takrat še vršilca dolžnosti. Ko je za obisk izvedela javnost, je Simič gostoval v oddaji na POP TV in razložil: »Nihče mu ne bo odpisal dolga, ta zadeva dviguje preveč prahu.« Prejšnji konec tedna pa je zakrožila informacija, da je na finančni upravi že spisana odločba o ničnosti Bavčarjevega davčnega dolga; šlo naj bi za (vsaj) 1,6 milijona evrov. Toliko naj bi znašal še neporavnani del od skupaj skoraj 3,5 milijona evrov davka, ki ga je Bavčarju leta 2011 odmerila finančna uprava pri spornih transakcijah z delnicami Istrabenza, zaradi katerih je bil tudi obsojen in (trenutno še) prestaja dosojeno petletno zaporno kazen.

Militarizacija mladih v času vojne

Konec prejšnjega tedna je Slovenska vojska na območju Šolskega centra Nova Gorica srednješolcem predstavljala vojaški poklic in opremo, tudi orožje. Med drugim so mladi spoznali trenažer za streljanje z laserjem. To je vznemirilo nekatere zaposlene, prepričane, da orožje ne spada v šole – sploh pa ne v času vojne v Ukrajini. Po njihovem mnenju take prireditve niso namenjene zgolj predstavitvi vojaškega poklica, ampak so poskus militarizacije mladih.

Černačevo negodovanje

Predsednica Bošnjaške kulturne zveze Slovenije Jasminka Dedić, zaposlena v službi vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, je v intervjuju, ki ga je lani podala za sarajevski spletni portal Stav, spregovorila o aferi »non-paper« in odnosu slovenske družbe do Bošnjakov. Kmalu zatem je bila žrtev napada medijskega konglomerata SDS in kohezijskega ministra Zvonka Černača, ki je proti njej skušal naščuvati njene sodelavce in ji izdal pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi krivdnega razloga. Kot je pozneje presodil zagovornik načela enakosti, je bila Dedićeva tako žrtev viktimizacije in diskriminacije v obliki povračilnih ukrepov. Černač se z odločbo ni strinjal, zato se je vlada zdaj odločila, da odločbo izpodbija na upravnem sodišču.

Sta krivi rdeči zvezdi?

Lansko pomlad je na pobudo ministrstva za kulturo nastal vodnik po naših javnih muzejih in galerijah. Časa za pripravo je bilo malo, saj so na ministrstvu načrtovali, da bi vodnik delili v času predsedovanja Slovenije svetu EU, od katerega nas je tedaj ločilo le še nekaj tednov. Kljub temu so urednice publikacijo Po stopinjah dediščine, kjer se prepletajo angleška in slovenska besedila, pripravile pravočasno. A vodnika v dar na koncu ni dobil nihče.

Hvala, Vasko

Ministrstvo za kulturo je 1. aprila spisalo pričakovano odločbo. Strokovna komisija je na podlagi določb Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo in Zakona o medijih odločila, da država ne bo sofinancirala Mladininih kulturnih strani. Drugič zapored torej Mladina ni dobila sredstev iz t. i. »medijskega sklada«, ki so namenjena za pomoč medijem. Skupno je komisija Mladini podelila 291 točk, dobrih 60 manj, kot bi jih bilo potrebnih za pozitivno odločbo.

Vlado Miheljak

15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Dva leva

Janševi lovci na glave

Če se Janša ne bi onemogočil in diskreditiral sam, bi ga pa njegovi najožji sodelavci in zaupniki. In vse, česar ne postori dovolj učinkovito in dosledno opozicija, česar ne storijo, pa bi morali, mediji, naredijo Janševi ljudje. Kdor naskakuje oblast, si lahko samo želi kakšnega kanglerja, breznika, hojsa, grimsa, tomčevo ... ali, bog pomagaj, mahniča. Če jih ne bi bilo, bi si jih morala opozicija izmisliti. No, dejansko tudi sam Janša postori dovolj, da prepričljivo negira svojo, po novem spet spravljivo držo. A Žan Mahnič je pred dnevi presegel vse najslabše predstave o Janševi politični opciji, o janšizmu. Eskapada proti civilnodružbeni aktivistki, humanitarki Faili Pašić, ki pogumno izpostavlja in uveljavlja svojo kulturno in versko identiteto pripadnice marginalizirane islamske skupnosti, ni kaplja, je vedro čez rob; čez kakršnokoli, tudi najbolj ohlapno sodelovanje in dialog. S tako politiko ni in ne sme biti nobenega sodelovanja. Namreč, ta Mahnič pač ni neki podeželski, neotesani rupar ali kakšen drugi rogovilež iz kroga Janševih sledilcev, ampak državni sekretar, ki je demonstriral versko, kulturno in vsakršno nestrpnost. Ne le nestrpnosti lastne pritlikave pojave, ampak vlade Janeza Janše in celotne vladne koalicije. Zato po tem prelomnem izpadu opozicija in mediji ne bi smeli dati dihati ne Janši, ne Toninu, ne Pivčevi, ne potencialnim koalicijskim partnerjem iz združbe Povežimo Slovenijo, ki s svojim mastermindom, profesorjem, mednarodnim pravnikom, diplomatom in neformalnim predsedniškim kandidatom Petričem ne vidi nikakršnih problemov Janševe politične prakse. Mimogrede, diplomatu in mednarodnemu pravniku Petriču se še Janševo zmerjanje Bidna in čestitka »zmagovalcu« Trumpu nista zdela problematična! Nepartijski mediji, razen nacionalne televizije, še dihajo, a Janšo in njegove zastopnike na soočenjih obravnavajo s skrajnim rešpektom in strahom. Že na soočenju na POP TV je Luka Mesec zaradi neke benigne pripombe pokasiral gnev novinarja Muhiča zgolj zato, da so lahko upravičili kakšno morebiti neprijetno vprašanje za kandidate iz vladne koalicije. Torkovo soočenje na Kanalu A pa je bilo sploh narejeno tako, da ja ne bi s kakšno neprijetno temo ali vprašanjem spravilo Janšo, ki se je prvič pojavil na predvolilnem soočenju, v slabo voljo. Vse se je začelo in končalo pri njem. Stran vržen termin Kanala A. Žal.

Sociala na psu

Konec leta 2018 je direktorica Centra za socialno delo Ljubljana postala Anja Osojnik. Kmalu zatem naj bi bile razmere v centru postale nevzdržne, na to so januarja v pismu ministrstvu za delo opozorili zaposleni. Do točke preloma naj bi bilo prišlo, ko se je Osojnikova odločila razrešiti predstavnika zaposlenih in predsednika sveta zavoda Ivana Janka Cafuto, ki je bil do njenega dela še posebej kritičen in je predlagal njeno razrešitev. Februarja je višje sodišče odločilo, da je pri tem ravnala nezakonito. Pristojno ministrstvo naj bi bilo nato zoper direktorico uvedlo postopek razrešitve.

Obuditev sindikatov v ZDA?

Zgodba je zanimiva. Volitve o ustanovitvi sindikata je organiziral Chris Smalls, bivši delavec v Amazonu, ki je bil odpuščen, ker je organiziral protestni shod zaradi slabih zdravstvenih praks v podjetju na začetku pandemije. V Amazonu so ga označili za »neumnega in neartikuliranega« ter celo upali, da bo postal obraz delavskega gibanja.

N'toko

15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Žive meje

Kaj pa zdaj, ko vsi delamo?

V zadnjih tednih lahko na naših ulicah poleg predvolilnih jumbo plakatov opazujemo še en marketinški pojav: reklame za delovna mesta. Ne le državne institucije, kot so vojska ali pošta, za iskanje delavcev z oglasi so se odločili tudi zasebniki, kot so Hofer, Mercator in druga podjetja, ki nam na plakatih obljubljajo atraktivnejše pogoje zaposlovanja. Česa takega ne vidimo vsak dan. Nekaj je gledati politike, ki se nam dobrikajo pred volitvami, nekaj povsem drugega pa je v tej vlogi opazovati delodajalce. Ti ljudje, ki nas že desetletja ves čas zmerjajo, češ da smo leni, neizobraženi paraziti, so nenadoma prisiljeni tekmovati za našo naklonjenost! Nizka brezposelnost, ki je posledica evropskih monetarnih politik med epidemijo in velikega povečanja javnih investicij, je delodajalce prisilila v to, da dejansko … dajejo delo. In medtem ko vsak normalen človek vidi to kot nekaj pozitivnega, se kapitalisti v tem stanju počutijo grozno.

Janko Lorenci

15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Kolumna

Pogojno pravi

Novo koalicijo bo najverjetneje sestavil Robert Golob. Je na pol nov obraz, ki je nekatere v Kulu oslabil, scela pa levi sredini prinesel precej volivcev, ki bi brez njega ostali doma. Z njim je izgon janšizma z oblasti postal zanesljivejši. To je bistveno.

dr. Bogomir Kovač

15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Ekonomija

V klinču kriz

Gospodarske napovedi za leto 2022 so vse slabše, ukrajinska vojna krhki odboj svetovnega gospodarstva obrača v novo krizo. Na globalni ravni, še posebej v EU, in tudi pri nas. Stopnjevanje ekonomskih kriznih obdobij je predvsem posledica brezglavega političnega intervencionizma, zatona hegemonije ZDA in stopnjevanja protislovij globalnega kapitalizma. Toda tokratna kriza nove hladne vojne je nevarnejša od drugih. Poigrava se z velikimi vojnami hegemonističnih ciklov, energetsko in ekološko krizo, ekonomskim nacionalizmom in stagflacijo. Nova hladna vojna pod ameriško taktirko vodi v ekonomsko balkanizacijo sveta in politično stalinizacijo Rusije, utrjuje avtokratske režime Kitajske in Indije. Ekonomska tveganja pa se povsod stopnjujejo in jih nihče ne zapira. Energetska kriza zgolj razgalja to politično-ekonomsko nemoč in neznosno improvizacijo sedanjih političnih elit.

O ruskem medvedu

Perzijska učenjaka sta prvič v življenju videla medveda. Mlajši je vprašal bolj izkušenega, ali kaj ve o tej živali. Denimo, ali leže jajca ali koti žive mladiče. Ta je odgovoril: »Kolega, vem samo to: ta žival je vsega sposobna!«

Na svidenje, Rusija

Ves svet spremlja zastrašujočo vojno v Ukrajini, ki je presenetila celo najpronicljivejše analitike. Glede na dogodke, ki potekajo v Evropi, sta verjetno zadnji stvari, na kateri bi pri tem pomislili, tekmovanje za pesem Evrovizije in disco pop glasbeni spektakel iz leta 2007. Čeprav se tekmovanje ves čas skuša predstavljati kot apolitično, je pravzaprav vse prej kot to.

»Mali bogovi se igrajo z našimi življenji«

Dino Pešut (1990) sodi med najvidnejše hrvaške literarne ustvarjalce mlajše generacije. Dramatik, pisatelj in pesnik se je marca mudil na rezidenčnem bivanju v Ljubljani, med drugim je na festivalu Fabula predstavljal svoj drugi roman Očetov sinko, v Mini teatru pa so uprizorili njegovo dramo Granatiranje, vojno ljubezensko zgodbo, ki je ta hip zaradi svetovnega dogajanja še posebej aktualna. Pešut ni le nadarjen, duhovit, prodoren pisec literarnih del, v katerih se izkušnja milenijskega življenja spaja z izkušnjo življenja znotraj LGBTQ-skupnosti, temveč prav tako luciden mislec in opazovalec, ki zelo dobro razume zgodovinski trenutek, v katerem smo, svež uvid pa ponuja tudi v razumevanje svoje generacije.

Vse okoli nas je oblikovanje

Vsi se strinjajo, da če je danes kdo, ki si zasluži to visoko strokovno priznanje – nagrado brumen za življenjsko delo –, je to zagotovo profesor Peter Skalar. Na marsikaterem področju grafičnega oblikovanja in vidnih sporočil je opravil pionirsko delo. Tudi zaradi tega je ena najpomembnejših osebnosti grafičnega oblikovanja in vidnih sporočil v Sloveniji. Navsezadnje bienala slovenskega oblikovanja in Fundacije Brumen ne bi bilo, če Skalar ne bi zagrizel v ta projekt in ga skupaj s kolegi izpeljali leta 2003. Bil je prvi med soustanovitelji Fundacije Brumen, bil je član njenega upravnega odbora in je več let vodil fundacijo in tudi bienale vidnih sporočil. Fundacija Brumen je zavod v javnem interesu, katerega naloge so promocija kakovostnega oblikovanja ter seznanjanje širše javnosti s pomenom oblikovanja in opozarjanje nanj; najpomembnejše orodje pri tem je prav bienale, letos že deseti po vrsti.