Sporna zaposlitev

Visokošolski sindikat Slovenije meni, da je mogoče v zaposlitvi nekdanje šolske ministrice Simone Kustec na primorski univerzi zaznati znake korupcije in da univerza za to nima prepričljive ekonomske podlage.

Poprava krivic

Robert Golob je že pred volitvami zagotavljal, da bo njegova vlada popravila krivice, ki jih je v času Janševe vlade z izrekanjem kazni protivladnim protestnikom storila policija. Jasno je bilo, da je bodoči premier govoril v zanosu, ko je dejal: »Sprejeli bomo abolicijo, da se vse te kazni, ki so bile izrečene, tudi če so bile že plačane, anulirajo.« Tega ni mogoče napraviti kar z vladnim odlokom. Glede na številne specifične situacije tudi nov zakon ne bi bil dovolj. Ali kot je pred dnevi dejala pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan: »Želela bi opozoriti, da ne bo prevelikih pričakovanj oziroma v nekaterih primerih tudi razburjenja javnosti, da ne bomo kar vsepovprek ustavljali teh postopkov in vračali glob.«

Ponosna podpredsednica

Mesec ponosa je v polnem zagonu, pri tem pa je pomembno poudariti tudi vidnost pripadnikov skupnosti LGBTQ+. Pred kratkim smo v Sloveniji z Golobovo vlado dobili prvega ministra, za zdaj je še državni sekretar, ki je razkril svojo istospolno usmerjenost, že nekaj mandatov pa imamo predstavnike oziroma predstavnice skupnosti LGBTQ+, ki so svojo spolno usmerjenost javno razkrili, v državnem zboru.

N'toko

10. 6. 2022  |  Mladina 23  |  Žive meje

Zakaj še nimamo nemških plač?

Po vsej Evropi je odjeknila novica, da namerava nemška vlada zvišati minimalno urno postavko na 12 evrov, kar bi pri povprečnem delovniku na mesec naneslo okoli 2000 evrov. V Sloveniji, kjer imamo pri 1000 evrov nižjem minimalcu primerljive življenjske stroške, je novica naletela na pričakovano ogorčenje. »Kdaj bomo že postali zahodnoevropska država?« Težko se v takih trenutkih izognemo spominom na vstop v Evropsko unijo, ko so politiki z obeh strani meje obljubljali »enakovredno partnerstvo« in »hitro razvojno dohitevanje« novih članic. Danes lahko zgolj začudeno buljimo v podatke in ugotavljamo, da prepad ostaja tako rekoč nespremenjen od leta 2004. Kljub vsem spremembam sistema, davčnim reformam, privatizaciji in evropskim subvencijam ostaja selitev v Nemčijo za Slovence še vedno najhitrejša pot do nemške življenjske ravni.

Mravlje in murni

Sedemindvajsetega aprila je iz Bruslja prišlo pomembno sporočilo. Evropska komisija je vsem državam članicam EU poslala konkretne smernice za pripravo nacionalnih strategij za spoprijemanje z jesenskimi in zimskimi vali koronavirusne bolezni. Po dveh težkih letih se Evropa namreč končno pripravlja na prehod iz akutne faze spopadanja z novim virusom v obdobje sobivanja in normalizacije. Da bi vsaka država izpeljala ta prehod in covid-19 dokončno spravila pod nadzor, pa mora pravočasno poskrbeti, da je bolezen spet ne preseneti. Kajti kot je opozorila predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen, korona še zdaleč ni premagana ali dokončno obvladana, njen potencial za nove pretrese pa ostaja precejšen. »Ostati moramo budni. Število okužb je še zmeraj visoko po vsej EU, po vsem svetu ljudje še vedno umirajo zaradi okužb s covid-19. Poleg tega se lahko kadarkoli pojavijo nove različice, ki se širijo še hitreje. Toda sedaj končno vemo, kako naprej.«

Madžarski denar

Čeprav se kazenski postopki zoper Janeza Janšo po pravilu vlečejo dolga leta, tečejo vsi drugi postopki pred sodišči tudi v njegovem primeru precej hitreje, bivši predsednik vlade in predsednik SDS pa tožbe praviloma izgublja. Tako je bilo tudi v primeru, ko je Janša v imenu stranke SDS tožil upokojenega univerzitetnega profesorja, sociologa in politologa ddr. Rudija Rizmana.

Vlado Miheljak

10. 6. 2022  |  Mladina 23  |  Dva leva

Med ukano in licemerjem

Kdor je mislil, da bo sanacija države in družbe po odhodu Janeza Janše preprosta, hitra, učinkovita, a hkrati a priori neoporečna, se je uštel. Zdi se, da je med njimi (bil) tudi Golob s svojo ekipo. Namreč, celo usedline najbolj razvpitih totalitarnih in avtoritarnih režimov so se ohranjale še dolga leta po demokratični prenovi. Ne samo denacifikacija, defašizacija, tudi kasnejše čiščenje nekoliko bolj blagih režimov, denimo španskega frankizma, se je vleklo leta in leta, nevarnost recidiva pa je bila nenehna. Dolga leta vladavine pač spremenijo družbo v vseh porah in podsistemih. Sreča v nesreči za Slovenijo je bila, da izpričani hitrosti in intenzivnosti delovanja navkljub Janša ni mogel doseči tolikšnih strukturnih in kadrovskih sprememb, da bi se javno mnenje večinsko uklonilo radikalno spremenjenemu kurzu v kratki janšistični eri. Dve leti vladavine sta premalo. A hkrati veliko. Kadrovski in strukturni cunami Janševe vlade se bo čutil še dolgo. In predvsem se bo pokazalo, da Janša ni pustil za sabo le kakšne tempirane kadrovske bombe, ampak kar obsežno minsko polje. Toda kaj zdaj?

Bolje, a medlo

V novem koalicijskem dogovoru so, kar se migracij tiče, zapisane zaveze o povsem drugačni azilni in migracijski politiki: »Prosilcem za azil bomo zagotovili varnejše migracijske poti ter hitre in učinkovite azilne postopke, ki bodo spoštovali temeljne človekove pravice in svoboščine. Pogoje za mednarodno zaščito bomo olajšali ter mednarodno zaščito omogočili vsem, ki so do nje upravičeni v skladu z mednarodnim pravom. Omogočili bomo sistematično integracijo v slovensko družbo.« Kaj o tem menijo nevladne organizacije in civilne iniciative, ki delujejo na tem področju in opozarjajo na iz leta v leto bolj nehumano migracijsko politiko?

Vrnitev kulture?

Rjuzo Fukuhara je plesalec in koreograf, ki se je rodil na Japonskem, živi pa v Sloveniji. Med študijem se je začel zanimati za ples buto, na prelomu tisočletja je kot plesni umetnik deloval v Evropi, leta 2010 pa je na slovenskem kulturnem ministrstvu dobil status samozaposlenega v kulturi. Je prejemnik številnih nagrad in na svojem področju priznan umetnik – kljub temu mu je ministrstvo za kulturo, ko ga je še vodil Vasko Simoniti, odvzelo pravico, da mu socialne prispevke plačuje država. Zato se je v torek odločil gladovno stavkati pred ministrstvom.

Evropsko sodišče pritrdilo ustavnemu v zadevi »Čeferin«

Marca lani so kritiki ustavnega sodišča dobili nov »dokaz« o pokvarjenosti tega »levičarskega« sodišča. Mediji so razkrili, da je sodnik dr. Rok Čeferin na ustavnem sodišču odločal o zadevi, v kateri je nekoč že odločal, in bi se torej moral izločiti. O zadevi, o zatrjevani kršitvi pravice do poštenega sojenja, je zdaj odločilo Evropsko sodišče za človekove pravice.

Hlajenje s klimatskimi napravami do 27 °C

V Španiji od konca maja veljajo novi predpisi glede hlajenja javnih stavb. V državi, kjer poleti temperatura pogosto preseže 40 stopinj Celzija, po novem klimatske naprave javnih prostorov ne smejo ohlajati na manj kot 27 stopinj, v zimskem času pa prostori ne bodo ogrevani na več kot 19 stopinj.

dr. Bogomir Kovač

10. 6. 2022  |  Mladina 23  |  Ekonomija

Davčna reforma

Kračunov fiskalni svet, ena redkih verodostojnih institucij v Sloveniji, je s fiskalnega vidika ocenil koalicijsko pogodbo. Rezultati so pričakovani in niso posebno spodbudni. Koalicijska pogodba je po nepotrebnem burila politične duhove, saj ni ponudila konkretnih politik, še manj javnofinančnih posledic morebitnih ukrepov. Fiskalni svet opozarja, da vlada več govori o povečani porabi države kot o njenih virih. Davčna reforma je tod zgolj nakazana. Začenja z razveljavitvijo Janševe danajske mini dohodninske davčne reforme v predvolilnem obdobju, obljublja višje davke pri obdavčitvi premoženja in podjetij. Davki in davčni sistem so pri nas zaviti v politično meglo ideoloških sporov, z leve in desne. Neoliberalizem je v EU in pri nas še vedno prevladujoče vodilo, ki postavlja v ospredje pomen kapitala in ne dela. Toda podjetniška in socialna država nista nujno v nasprotju. To mora postati ključna poanta socialnega liberalizma Golobove vlade in nove združene stranke. Davčni sistem je tu ekonomski vogelni kamen, verjetni politični mejnik njunega uspeha.

Janko Lorenci

10. 6. 2022  |  Mladina 23  |  Kolumna

Pritlikavci

Rusija se je vojaško trdno zasidrala na petini ukrajinskega ozemlja. Kljub sankcijam se ekonomsko očitno ne bo zlomila. Če bi ji grozil vojaški poraz, bi utegnila uporabiti jedrsko orožje. Tudi zamenjave režima (Putinovega padca) ni na obzorju. Kijev še naprej dobiva vojaško in drugo pomoč Zahoda, a na bojišču je očitno nastal pat položaj. Vojna grozi, da se bo zavlekla v nedogled.

Človek ognja in pepela

V Nekropoli, objavljeni leta 1967, a brezčasni, se Boris Pahor dvajset let po drugi svetovni vojni vrne v kraje, ki so bili priča njegove »anonimne ujetosti«. Kot »turist« – kot »poletni nomad« – se vrne v kraje, kjer so nekoč stala nacistična koncentracijska taborišča Natzweiler-Struthof, Markirch, Dachau, Mittelbau-Dora, Harzungen in Bergen-Belsen.

Obrat za pakiranje rib

Kdo? Boris Šuštar? Kdo je to? Oziroma: kdo je že to? To se je v torek zvečer ob gledanju spraševala večina gledalcev TV Dnevnika, saj je to ime v Sloveniji poniknilo pred kakšnimi petnajstimi leti, ko so se končali vsi sodni procesi zoper tega človeka in ko je odsedel vse svoje kazni. A ker je bila zgodba, ki so jo pravilno uvrstili na prvo mesto TV Dnevnika, tako nora, se nismo mogli nehati spraševati, ali je res govor o tistem arogantnem prenapetem politiku, državnem sekretarju na gospodarskem ministrstvu, ki so ga nekega dne jeseni 2000 prijeli s 70.000 markami podkupnine v žepu? Je to res prispevek o tem Šuštarju, ki je med prestajanjem kazni pobegnil v Kanado, ta pa ga je nato pred kamerami in na očeh javnosti izročila Sloveniji? Šuštarju, ki je bil nato na drugem procesu obsojen še na več kot pet let zapora? Bo res spet ta Šuštar osrednja oseba – tokrat zgodbe o popolnem nečloveškem zlorabljanju migrantov? Točno to se je v naslednjih minutah tudi zgodilo.

Priložnost za filmski bum

Mineva desetletje, odkar so se filmski delavci utaborili v vasicah na obeh straneh slovensko-italijanske meje in pričeli snemati celovečerni film Zoran, moj nečak idiot (Zoran, il mio nipote scemo). Tam se niso znašli po naključju. Najprej zato, ker se filmska zgodba dogaja prav tam, na podeželju na obmejnem območju, in obravnava stereotipe o življenju na obeh straneh meje. Poleg tega je režiser filma Matteo Oleotto domačin. Po več kot desetletju življenja v Rimu se je v Gorico vrnil prav zato, da bi v njeni okolici posnel svoj prvi celovečerec. Pa vendar je bil še tretji razlog, zakaj so ta film posneli ravno tam, na skrajnem zahodu Italije – šlo je za prav posebno zaobljubo.

»To je bila revolucionarna zamisel«

Federico Poillucci bo kmalu dopolnil 50 let, leta 1999, ko je soustanovil filmsko komisijo dežele Furlanije - Julijske krajine, pa je imel komaj 27 let. Leta 2003 je filmski komisiji dodal še prvi regijski filmski sklad v Italiji in se s tem izkazal za vizionarja: ta poteza je italijansko regijo, ki meji na Slovenijo, spremenila v priljubljeno destinacijo za snemanje filmov in nadaljevank, poleg večje prepoznavnosti pa ji je prinesla tudi kar nekaj turistov in denarja.