Grega Repovž

30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Uvodnik

Se je že zgodilo

Na začetku septembra je delovalo brezizhodno. Protestniškemu gibanju je prvič resno pošla sapa, opozicija je bila popolnoma brez orientacije, otročje je pestovala stare zamere. Zdelo se je, da bo Janši ob sicer resnem uporu civilne družbe, mednarodni zgroženosti in javni obsodbi, ki so jo izrekli intelektualci, uspelo spremeniti mlado, krhko demokracijo v defektno in bolno, kot se je o tem, kar se dogaja v jugovzhodni Evropi, izrazila podpredsednica evropske komisije Věra Jourová.

Režiser Janez Janša

TV Slovenija si je v teh dneh dovolila še eno žalostno ponižanje. Vladi je dovolila, da ji pripravi oddajo, s katero je nadomestila državno proslavo ob dnevu samostojnosti. Zakaj? Če ni proslave, je oddaja. Če je oddaja, je to pač profesionalni izdelek, ki ga naredijo profesionalci na televiziji. Mar ni tako v normalnem svetu? Da, pri nas pa je drugače. Pri nas oddaje v tem primeru pripravljajo kar v vladi. A pričakovano to ni bila televizijska oddaja, ampak bolj verjetno propagandni film za vsakoletni zbor članov SDS v Lepeni.

Dr. Slavoj Žižek , Filozof in psihoanalitik, gostujoči predavatelj na več kot desetih univerzah po vsem svetu.

30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Komentar

»Čas za resetiranje?«

Aprila 2020 je Jürgen Habermas v odzivu na izbruh covid-19 poudaril, da »se eksistencialna negotovost zdaj širi globalno in hkratno, in sicer v samih glavah medijsko omreženih posameznikov. Še nikoli nismo toliko vedeli o svoji nevednosti in neizbežnosti, da živimo in delamo v negotovosti.«1 Prav ima, ko trdi, da nevednost ni povezana le s samo pandemijo – za te zadeve vsaj obstajajo strokovnjaki –, temveč še tesneje z njenimi gospodarskimi, družbenimi in duševnimi posledicami. Bodite pozorni na njegovo natančno izražanje: ne le da preprosto ne vemo, kaj se dogaja, vemo, da ne vemo, in ta nevednost je že sama družbeno dejstvo, vtisnjeno v odziv naših institucij. Zdaj vemo, da so na primer v srednjem veku in na začetku moderne dobe vedeli veliko manj, kot vemo danes – a tega niso vedeli, ker so se opirali na trdne ideološke temelje, ki so jamčili, da je univerzum smiselna celota. Enako velja za nekatere predstave o komunizmu in celo za Fukuyamovo idejo o koncu zgodovine – vsi so domnevali, da vedo, v katero smer gre zgodovina. Poleg tega Habermas negotovost pravilno umešča v »glave medijsko omreženih posameznikov«: povezava z omreženim univerzumom pošteno širi naše znanje, a nas hkrati pahne v radikalno negotovost (so v naš računalnik vdrli hekerji, kdo nadzira naš dostop, so to, kar beremo, lažne novice?). Vedno nova odkritja o tujih (ruskih?) vdorih v ameriške državne institucije in velike družbe so primer te negotovosti: Američani odkrivajo, da ne morejo ugotoviti niti obsega niti načina sedanjega vdiranja. Ironično je, da je zdaj udaril virus v obeh pomenih, ki ju ima ta beseda, biološkem in digitalnem.

»Živimo v časih, ko je dovolj, da na odru rečem zgolj »dober dan«, pa je to že provokacija«

Robert Pešut, ki že skoraj trideset let ustvarja pod imenom Magnifico, je samooklicani šarlatan, za katerega se zdi, da je ves čas na vrhuncu kariere. Ko se je pri nas z bogatim, izjemno raznolikim opusom in malim morjem provokativnih hitov suvereno uveljavil kot vodilni popzvezdnik, je pod okriljem založbe velikanke Sony osvojil še tuji trg, pred leti pa se je v sodelovanju z režiserjem Draganom Bjelogrlićem uveljavil tudi kot skladatelj filmske glasbe in v tej vlogi nehote napisal novo neuradno srbsko himno, Pukni zoro, ki ni zgolj ponarodela, temveč je pravzaprav postala izmišljen narodni ep. Magnifico kljub vsem vesoljnim uspehom ne jaha vala stare slave, temveč marljivo ustvarja naprej, kar počne v svojem šišenskem štabu, imenovanem Dom svobode, od koder je v duhu socialnega distanciranja dal tudi pričujoči intervju. Charlatan Magnifique je za Mladino spregovoril o šarlatanstvu, politični nekorektnosti, fascinaciji z narodnozabavno glasbo, o histerični ležernosti, vlogi glasbe med pandemijo in po njej, božičnem oportunizmu in še o marsičem drugem.

Tragikomičnost govorov velikega vodje

Slovenija je seveda najboljša. Ni pa to bila vedno, če smo natančni. V zadnjem obdobju je najboljša postala na začetku marca letos. Pred tem je bila ena zadnjih držav, kot je rad ponavljal Janez Janša, v katerih je imela vso oblast komunistična kontinuiteta. Marca smo potem postali najboljša država na svetu. Že kmalu smo prvi na svetu razglasili zmago nad covidom.

Dva meseca prepozno

Prejšnji teden je v številnih krajih po Sloveniji potekalo množično prostovoljno testiranje s hitrimi antigenskimi testi. Za test se ni bilo treba naročiti, bil je brezplačen. Ljudje so možnost pred prazničnimi dnevi množično izkoristili. Po podatkih sledilnika covid-19 je bilo v sedmih dneh testiranja opravljenih nekaj več kot 20 tisoč hitrih testov. Pozitivnih je bilo nekaj več kot tisoč testirancev.

Upravno sodišče je odpravilo dve sporni odločbi Vaska Simonitija

Buldožerska politika ministra za kulturo Vaska Simonitija, ki na vseh ravneh, od odločanja o pravicah in statusih do kadrovanja, brutalno spodkopava strokovnost in se v številnih primerih požvižga celo na veljavne predpise, je pred božičem dobila prvo resno zaušnico. In dan zatem še eno. Obe ji je prisolilo upravno sodišče.

Ideološka poteza? Nikakor.

Zadnja leta je Muzej novejše zgodovine doživel preobrazbo. V njem so pri postavljanju razstav začeli uporabljati nove tehnologije. Fokus razstav so premaknili s predmetov na zgodbe in zbujanje občutij. Muzej, ki se je nekoč imenoval Muzej revolucije, je začel tudi tesneje sodelovati s šolami: prenovil je pedagoški del programa za osnovne in srednje šole in se tesneje povezal s sorodnimi institucijami.

Zgodovina kot supermarket

V teh lepih prelomnih časih, ko se obesi leto, ko vse žari od božiča, zraven pa je pripeta še okrogla obletnica plebiscita, nas je slovenska vlada počastila s spominskim zapisom, objavljenim na uradnih spletnih straneh, o božičnem praznovanju plebiscitne zmage.

Vlado Miheljak

30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Dva leva

Kdo je tu nor?

»Takšen pristop po besedah Simone Kustec kaže na karakteristike, značilne ’za strahopetnega človeka’. Prav tako takšen odnos ni zrel in ni primeren za nekoga na takšni javni funkciji, je povedala.«
— Odziv Simone Kustec na sramotilen zapis Janeza Janše o dveh novinarkah TVS (STA, 23. 3. 2016)

Koncertna smreka v Ljubljani

Prejšnji torek se je sredi praznično okrašene Ljubljane dvignila 12 metrov visoka odrska konstrukcija v obliki smreke, ki jo je po zamisli oblikovalca luči Črta Birse in ob pomoči Mestne občine Ljubljana postavilo društvo MiDelamoDogodke. Nenavaden objekt, osvetljen z rdečimi žarometi, bo na Kongresnem trgu stal do konca leta in opozarjal na stiske, v katere je trenutna zdravstvena kriza pahnila prireditveno dejavnost, hkrati pa simboliziral luč upanja za prihodnje leto.

Transspolnost in razkritja znanih osebnosti

Na začetku decembra se je igralec Elliot Page, pred tem znan kot Ellen Page, tudi javno razkril kot transspolna oseba (njegov biološki spol se ne ujema z njegovo spolno identiteto), zato želi, da se od zdaj zanj uporabljata zaimek on/oni (množinski zaimek v angleščini je najpogostejši način označevanja nebinarnih oseb ali oseb, katerih spola ne poznamo).

N'toko

30. 12. 2020  |  Mladina 53  |  Žive meje

Racionalna norost

Verjetno smo že zgodaj jeseni slutili, da slovenska vlada nima kakega prepričljivega načrta za spoprijem z drugim valom epidemije. Njeno omahovanje pred ponovnim zaprtjem v času, ko smo že zdavnaj presegli število okuženih iz prvega vala, nam je dalo vedeti, da si ne bo več upala resno posegati v gospodarstvo. In res, večina ljudi je med naraščanjem števila okužb ostala v službi, podjetja pa niso več izdajala karantenskih odločb. Javno življenje je bilo sicer ustavljeno, a se je brez jasne utemeljitve vrnilo ravno v času praznične nakupovalne mrzlice, ko bo stikov med ljudmi največ. Že tako neuspešni ukrepi so zdaj res zgolj še simbolični – še pred tednom smo bili lahko oglobljeni za kajenje čika na parkirišču, pri enakem številu okužb pa se zdaj lahko gnetemo v supermarketih in nato obiskujemo dedke in babice na podeželju. Pretvarjanja je torej konec – vlada nima druge strategije kot čakati na čudežno cepivo in upati, da nas vmes ne umre preveč.

Zgodba o izdaji in propadu

Že nekaj let je, odkar je kot meteor zasijal Miro Cerar, ustavni pravnik, pravni svetovalec državnega zbora, ki je Sloveniji obljubil, da bo politiki vrnil moralo, verodostojnost, samoomejevanje, smisel za skupno dobro. Zmaga njegove stranke na volitvah 2014 je bila zelo prepričljiva, Cerar je postal predsednik vlade in politika se je v resnici vsaj za nekaj časa otresla nizkotnosti. To pa je bilo tudi vse, na položaju predsednika vlade se Cerar ni znašel, še manj uspešen je bil s stranko in pri izbiri ljudi, ki jim je zaupal.

Zasijal je Ivan Gale

Stari mački, izurjeni politiki, preračunljivci, realisti, raznorazni wannabe botri, politični »realisti« in strankarski veljaki letos kar niso mogli verjeti, da je kaj takšnega mogoče. Da lahko neki človek zastonj, brez plačila, ne da bi od tega imel kakršnokoli korist, zgolj zaradi nečesa takšnega, kot je pekoča vest ali morala in etika, storil kaj takšnega, kot je storil Ivan Gale.

Rešujejo življenja, prosijo za drobiž

Epidemija je pokazala, kako pomembni so za skupnost delavci v nekaterih poklicih, ki že leta ostajajo premalo plačani. Medicinske sestre po bolnišnicah in domovih za ostarele, negovalke in strežnice, pa tudi delavci v proizvodnji, prodajalke in čistilke – brez njih bi bila država danes popolnoma ohromljena, škoda, ki jo povzroča covid-19, pa še dosti večja, kot je. A kljub tveganju, ki so mu ti kadri izpostavljeni vsak dan, in izjemni požrtvovalnosti, s katero se spoprijemajo z boleznijo, povečini še vedno niso ustrezno nagrajeni.

Madež, ki se ne da izprati

Med številnimi aferami, ki so zaznamovale vladni odziv na epidemijo, je nemara najbolj kontroverzno, gotovo pa za prebivalstvo najbolj usodno dogajanje po domovih za starejše in drugih socialnovarstvenih zavodih. Zaradi vrste zgrešenih in zapoznelih odločitev je davek, ki ga je koronavirusna bolezen terjala po teh institucijah, med najvišjimi v svetovnem merilu, Janševa vlada pa si je zato nakopala vrsto očitkov, da je v času krize – namerno ali ne – žrtvovala najšibkejši del populacije.