Grega Repovž

3. 9. 2021  |  Mladina 35  |  Uvodnik

Obledele zastave

Blejski strateški forum je bil v agendi vlade Janeza Janše mišljen kot eden ključnih dogodkov slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Zato niti ni čudno, da so slovenski diplomati, s prvim, zunanjim ministrom Anžetom Logarjem vred, poskušali storiti vse, da bi zagotovili navzočnost pomembnih evropskih politikov oziroma voditeljev na njem. A se ni seveda izšlo: dejansko je bil na koncu blejski forum kar lokalno srečanje balkanskih in vzhodnoevropskih premierov brez resne vsebine in brez agende, ki bi lahko prišla vsaj v novice mednarodnih agencij. Na srečanje ni prišel noben vodilni politik iz starih in močnih članic, niti zunanjih ministrov ni bilo – čeprav bi se spodobilo, da se udeležijo foruma. To je celo nekako normalno, ker Slovenija predseduje, gre za kolegialno gesto med voditelji, da zagotovijo prisotnost visokih diplomatov in politikov. A žal so se srečanju vsi izognili v velikem loku.

Kako vlada Janeza Janše ohranja podporo s podkupovanjem posameznih interesnih skupin

V skladu s tako imenovanim začasnim okvirom evropske komisije za ukrepe državne pomoči v podporo gospodarstvu ob izbruhu covid-19 lahko države EU med epidemijo izjemoma pomagajo posameznim družbam ali panogam. Državna pomoč, ki je bila v EU prej izjema kot pravilo, je v sedanji krizi postala redna praksa, kljub vsemu pa je treba vse ukrepe še naprej prijavljati evropski komisiji in dobiti njeno privolitev.

Nepravica do necepljenja

Pred začetkom cepljenja proti virusni bolezni covid-19 v Veliki Britaniji je britanski premier Boris Johnson dal dve nedvoumni izjavi. Najprej je povedal, da v Veliki Britaniji ne bo obveznega cepljenja, ker da to ni način, na katerega se te reči počnejo na Otoku. Skoraj v isti sapi pa je dodal, da bi se morali po njegovem proti nevarnemu virusu cepiti vsi.

»Ljudje, ki odlašajo s cepljenjem, so pogosto le prestrašeni, saj ne vedo, komu bi zaupali«

Sašo Dolenc ni navaden znanstvenik, veliko nastopa, javno, na družbenih omrežjih, piše poljudnoznanstvene knjige in se vseskozi trudi, da bi se znanje o dognanjih znanosti bolj razširilo med ljudmi. A če gre sklepati po zavračanju cepljenja, če gre sklepati po množici teorij, ki krožijo naokoli, in navsezadnje, če gre sklepati tudi po načinu, kako oblast obvladuje epidemijo, postane jasno, da družba res potrebuje koga, ki ji bo prinesel ogenj, Prometeja, ki jo bo razsvetlil. Veliko težav, ki nas čakajo jeseni, je neposredna posledica napačnih odločitev oblasti, ki v ljudeh ni prebudila večjega zaupanja v cepljenje in znanstvene argumente. Sašo Dolenc to še vedno poskuša, vseskozi in vztrajno.

Grožnja s smrtjo

Prejšnjo sredo, 25. avgusta, je bila sklicana zaprta seja komisije državnega zbora za nadzor nad obveščevalnimi in varnostnimi službami (Knovs), na kateri so po navedbah predsednika komisije Matjaža Nemca želeli preveriti, kakšen je nadzor nad skrajno desnimi skupinami, s kom so povezane ter kdo in zakaj jih financira. Nanjo sta bila povabljena tudi premier Janez Janša in državni sekretar za nacionalno varnost Žan Mahnič, a sta se odločila, da se je ne bosta udeležila – udeležil pa se je je preiskovalni novinar Erik Valenčič, ki že 13 let preiskuje skrajno desna, neonacistična gibanja v državi. Beseda je tekla tudi o ugotovitvah iz njegovega prispevka Koalicija sovraštva II, objavljenega konec julija v Mladini.

Bonbonček za Anderliča

Podjetnik Jože Anderlič je leta 2009 v zameno za porušitev Kolizeja v Ljubljani, ki je bil zavarovan kot kulturni spomenik lokalnega pomena, moral plačati 750 tisoč evrov odškodnine, ki jih je ljubljanska občina porabila za gradnjo Cukrarne, hkrati pa se je še zavezal, da bo osrednji prostor v na novo zgrajenem kompleksu namenjen kulturni dejavnosti.

Lepo je biti Franci Matoz

Potem ko je odvetnik Janeza Janše Franci Matoz 23. julija prevzel naloge prvega nadzornika državne Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), bo vlada zmanjšala njene poročevalske obveznosti. »Slaba banka« DUTB mora zdaj ministrstvu za finance, ki je njen nadzornik, nekatere podatke sporočati vsak mesec, po novem pa bo poročala zgolj vsako četrtletje. Vsak mesec zdaj DUTB denimo poroča o razliki med doseženimi in načrtovanimi stroški in prihodki poslovanja, sporoča podatke o poslovanju družb, v katerih je izpostavljena z več kot milijonom evrov, ter podatke o (ne)realizaciji sklepov vlade, ki zadevajo DUTB.

Preračunljivo zavlačevanje

Dopusti, zdravstvene težave, osebni razlogi in politično preračunavanje so tudi tokrat, že drugič v tem mesecu, zakrivili, da seja programskega sveta RTV Slovenija ni bila sklepčna. Nerazumno anemični predsednik programskega sveta Ciril Baškovič, ki bi moral biti prvi zagovornik javnosti, pa je bolj kot ne zagovornik preračunljivosti, je na seji skušal ugotoviti, kaj si programski svetniki mislijo o zamenjavi direktorice TV Slovenija Natalije Gorščak. Želel je razpravljati o pravno že izvršenem dejstvu, ki ga programski svet ne more spremeniti. A tudi v drugo sklepov o razrešitvi ni bilo, ker je bila seja nesklepčna. Tako lahko generalni direktor Andrej Grah Whatmough mirno vlada dalje.

Kakšna je politika, ki se želi zavarovati pred lastnimi državljani?

Že ko je vlada s protiepidemijskimi ukrepi (protiustavno) prepovedala zbiranje ljudi pred parlamentom, drugo zbiranje pa je zgolj omejevala ali celo izrecno dovoljevala, je bilo jasno, da želi zavarovati svoje interese, se zavarovati pred kritičnim volilnim telesom. Odtlej si poskuša nedotakljiv status (oziroma vsaj precej manj dotakljiv in s tem neenak status v odnosu do preostalih državljanov) zagotoviti s spremembami zakonodaje. Zdaj kar s spremembo kazenskega zakonika, zakona, kjer so določena kazniva dejanja.

Toninovo sprevračanje

Človek, ki spremlja slovensko politiko, je doživel že veliko razočaranj. A padec v politikantstvo, ki si ga je privoščil Matej Tonin, predsednik NSi, mlad človek, neobremenjen politik, ki naj bi vladal drugače, sodobno in odprto, vključujoče in zvedavo, je tolikšen, da se hitro vprašaš, kako razmišlja obrambni minister. V kakšnem svetu živi?

Vlado Miheljak

3. 9. 2021  |  Mladina 35  |  Dva leva

Vrnitev člena 133

Pred 22 leti, junija 1999, so bile volitve v evropski parlament. Zadnje pred začetkom širitve proti postkomunistični srednji Evropi (in Cipru). Vladala je vsesplošna evforija združevanja, priključevanja. No, morda je bila evforija zaigrana, a nihče od velikih evropskih igralcev ni dvomil, da je treba združeno Evropo širiti. Revija Courrier International je tik pred volitvami pripravila obsežen evropski blok, v katerega so iz vsake članice povabili enega uveljavljenega kolumnista, redaktorja ali novinarja ter tudi po enega iz dežel v prednostni čakalnici. Pisali naj bi o pričakovanjih pred velikim pokom. Nekje so staknili podpisanega, da kaj napišem iz slovenske perspektive. Večina besedil je bila predvidljivih. »Stari Evropejci« so govorili, da je širitev velika priložnost, pozitivni izziv, čakajoči »novi Evropejci« pa, kako bodo pomembno prispevali h kulturnemu, ekonomskemu in vsakršnemu bogatenju združene Evrope. Sam sem pristopil manj ambiciozno in besedilo naslovil Slovenci prihajamo, ampak brez panike, prosim!. Napisal sem, da je Evropa lahko mirna in spokojna, da Slovenci prihajamo v Evropo po prstih, komaj opazno. Še več! Ključna skrb ob opredeljevanju za Evropo ali proti njej ni, ali in kako ji bomo uspeli prodati naše proizvode, identiteto in naravo, ampak obratno, kako vse to pred Evropo skriti (»da nas ne bodo pokupili«). In predvsem, da prihajamo ubogljivo in poslušno. Radi ali neradi bomo izpolnili vse pogoje Evrope in mednarodne skupnosti. Vse? No, skoraj vse. V vojni v Jugoslaviji smo pokazali zrelost in se uklonili vsem zahtevam, razen eni – sprejeli smo komaj 1600 (beri tisoč šeststo) kosovskih beguncev. Ni lepo, ampak priznati je treba, da je to že takrat bilo evropsko, zelo evropsko. Zaključil sem nekako takole, da če nas torej Evropa sprejme v svojo družino, se to sploh ne bo opazilo in občutilo. Mar ni to ideal združene Evrope?

Nekulturni kulturnik?

Miran Hladnik je dolgoletni predavatelj na Oddelku za slovenistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Poleg tega je priznan raziskovalec slovenske književnosti, avtor več knjig, razprav in znanstvenih člankov. Dvaindvajsetega avgusta se je skupaj s protestniki odpravil na Triglav in bil priča komunikaciji med Teo Jarc, Janezom Janšo in Alešem Hojsom. Popisal in objavil jo je na Wikiverzi, kjer tudi sicer opisuje dogodke iz svojega življenja v maniri nekakšne kronike. Prispevek je končal z besedami: »Eno dobro lastnost ima tale naš džejdžej: ljudi, ki nismo nikoli pomislili, da se bomo kdaj politično udejstvovali, spodbuja k aktivnemu državljanstvu. /.../ Držalo bo, da je pravi organizator vsakotedenskih protestov prav on. Šele ko bo nevarnost janšističnega totalitarizma in pokvarjenosti mimo, bodo lahko drug ob drugem cveteli številni nazori, politike in kulture.«

Konec avanture

V preteklih dneh je svet v Afganistanu presenečeno gledal hiter napredek talibov in njihov bliskoviti in popolni prevzem države. Čeprav je bilo jasno, da se po individualni odločitvi ZDA Nato res pospešeno umika iz države, si nihče ni mogel predstavljati, da bo umiku tujih sil sledil takojšen in absoluten razpad afganistanskih institucij, z vojsko in policijo vred. Sami po sebi se tako postavljata dve vprašanji: ali je bil Natov hitri umik res nujen in zakaj so afganistanske varnostne sile, v katere so zahodni zavezniki vložili desetine milijard evrov, razpadle tako rekoč v trenutku.

Premier besni

Novinarka POP TV Tea Šentjurc se je s snemalcem Aljažem Tuno Anžičem odpravila na Poljsko in naredila zelo korektno in za gledalce na trenutke kar srhljivo poročilo o tem, kaj se dogaja s poljsko demokracijo: kako je državo dejansko zasedla nedemokratična klika, kako se morajo aktivistke, ki se borijo za pravico do splava, skrivati, kako so metode, ki jih uporablja oblast, popolnoma skregane s postulati Evropske unije in so dejansko vzete iz sovjetskih učbenikov, kako poljska oblast načrtno preganja geje in lezbijke, jih dejansko izloča iz družbe, kako oblastniki preganjajo medije in novinarstvo, kako z zakonskimi spremembami ogrožajo delovanje medijskih hiš, kako je celotna družba v totalnem strahu, kdaj jih bo oblast zgolj zaradi drugačnega mnenja napadla …

Zadnji valček

Če v roke vzamete knjigo Hotel California, ki jo je leta 2006 napisal Barney Hoskyns, ali pa dokumentarca Laurel Canyon (Amazon Prime) in Echo in the Canyon (Netflix), potem izveste, da so se začeli sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja glasbeniki množično seliti v Los Angeles, omamni la la land, novo obljubljeno deželo, kjer je začel nastajati epicenter ameriške rock scene – prišli so Byrds, Joni Mitchell, Neil Young, Linda Ronstadt, Janis Joplin, Jim Morrison, David Crosby, Donovan, Ian Whitcomb, John Sebastian, Harry Nilsson, Tim Hardin, David Blue, Gram Parsons, Stephen Stills, Richie Furay, Jack Nitzsche, Eric Burdon, Gene Clark, Doug Dillard, J. D. Souther, Mac »Dr. John« Rebennack, Michael Des Barres in kakopak The Mamas and the Papas, ki so štikel California Dreamin’ napisali v New Yorku, kjer je »listje rjavo« in »nebo sivo«. Zato so sanjarili o Kaliforniji. »Živel sem v New Yorku, tam je bilo vse mračno in umazano,« pa so peli v štiklu Twelve Thirty. V kanjonu – losangeleškem Laurel Canyonu – je bilo drugače. Tam žaluzij nisi nikoli spustil.