Koncertov pa ne!

Ukrepi, ki naj bi bili namenjeni preprečevanju širjenja epidemije koronavirusne bolezni, so pošteno osiromašili kulturno ponudbo, posebej glasbeno. Kakšne omejitve morajo spoštovati organizatorji koncertov, je lepo razvidno iz razburjenega zapisa, ki ga je na družabnih omrežjih objavila ena od organizatork koncertov, ki želi ostati neimenovana: »Ko ti NIJZ zavrne vlogo za izvedbo koncertov na prostem, ki se jih ne bo udeležilo več kot 100 ljudi, ob upoštevanju vseh ukrepov in priporočil ob prijavi, z argumentom, da so na vseh prireditvah nujna sedišča (stojišča, četudi so ustrezno označena, oštevilčena in na predpisani razdalji, nikakor niso ok) in da morajo tudi VSI OBISKOVALCI (ne le osebje) koncertov NA PROSTEM ves čas nositi MASKE.« Na Hrvaškem, kjer je okužb več kot v Sloveniji, že štirinajst dni velja določilo, ki omogoča izvajanje kulturnega programa, manifestacij ali performansov pred največ 500 obiskovalci v zaprtem prostoru in do 1000 obiskovalci na odprtem. Če želi kdo pripraviti bolj množično prireditev, pa mora dobiti dovoljenje lokalne civilne zaščite.

dr. Bogomir Kovač

31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Varuhinja neoliberalizma

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je sredi julija izdala šesto ekonomsko poročilo o Sloveniji, ki sovpada z deseto obletnico našega članstva v tej mednarodni organizaciji. Pohval z obeh strani ni manjkalo. Slovenija kot majhno odprto tranzicijsko gospodarstvo v marsičem simbolizira vrednote, razvojni pristop in želeno reformno agendo OECD. Na drugi strani je Slovenija svoj gospodarski napredek vse bolj vezala na njihova priporočila in usmeritve. Strategija razvoja Slovenije 2030 je nastala pod pokroviteljstvom OECD in je neuporaben nacionalni izdelek. Ekonomska diplomacija je eno, uspešnost poročil in priporočil pa nekaj drugega. Sedanje ekonomsko poročilo ostaja v standardnih okvirih napovedi in dveh scenarijev, opozarja pa predvsem na dolgoročno vzdržnost javnih financ zaradi staranja prebivalstva, na trgu dela, v reformi zdravstvenega in pokojninskega sistema. Dobili smo standardna opozorila za stare probleme. Novo je zgolj to, da jih v desetih letih dobiva že šesta vlada. Šest poročil za šest vlad v desetih letih. OECD in Slovenijo človek mora imeti rad.

N'toko

31. 7. 2020  |  Mladina 31  |  Žive meje

To ni zgodovinski dogovor

Živimo v enem tistih redkih zgodovinskih trenutkov, ko večina ljudi pozorno spremlja državne ukrepe. Ne samo to, spremljamo celo evropsko politiko in poročanje o pogajanjih v Bruslju. Stanje nas je v to enostavno prisililo, saj je v času krize vpliv državnih in evropskih ukrepov na naša življenja več kot očiten. Ali bodo na zavodu za nas imeli kakšno službo, ali bodo naši zaposlovalci dobili subvencijo in bomo lahko nadaljevali z delom, ali bodo državni projekti stekli in bomo dobili novo pogodbo, ali bo javna uprava začela varčevati in odpuščati … vse to in še mnogo drugih vprašanj je pristalo v rokah političnih odločevalcev, večine katerih še do včeraj nismo poznali.

Arjan Pregl, slikar in pisec, ki »riše kot otrok«

Arjan Pregl je lansko leto sodeloval na skupinski razstavi Čas brez nedolžnosti v Moderni galeriji, pregledu sodobnega slovenskega slikarstva, kjer so bila sistematično predstavljena dela uveljavljenih avtoric in avtorjev, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja (Pregl je letnik 1973). Njegova serija za razstavo se je imenovala Karneval – na njih maske, lutke, otroški risani junaki, kot je pujsa Pepa, in internetni memi poplesavajo med pisanimi konfeti, kosi barve. Upodobljene figure so imele globlji pomen, kajti z njimi je želel Pregl med drugim opozoriti na manipulacijo podob, ki se dogaja na medmrežju; tako je stripovski junak žabec Pepe postal meme ikona, ki so jo za svojo vzeli podporniki Trumpa, podobo pujse Pepe pa je uporabljala pedofilska mreža. A desničarski internetni troli, ki se na Pregla radi spravljajo, ker je bil do potez desnice kritičen še pred nastopom sedanje vlade, zdaj pa je eden tistih, ki najglasneje opozarja na njene napake, pa tudi na nevarne ideologije in zaničevalen odnos do manjšin, žensk ali kulturnikov, so serijo izkoristili za ponovno diskreditacijo umetnika. Ker so bile na slikah tudi otroške figure, bi jo domnevno »lahko narisal vsak otrok«.

Je Aleksandra Pivec tudi virus?

Logično in pričakovano je bil osrednji prispevek ponedeljkovih Odmevov, ki jih je vodila Tanja Starič, namenjen problemu širjenja okužb v domovih za starejše. Zdravstvena politika jasno predpisuje: če je kdo pozitiven, mora stran od drugih ljudi. Ta ukrep je logičen, to pa ne velja za vse: v lokalu na primer lahko sedi 100 ljudi, a če jim začne DJ vrteti muziko, bo to nemudoma postal dogodek, ki se ga lahko udeleži le 50 ljudi, in še vse je treba popisati.

Izčiščeno, enostavno in ženstveno

Anja Šlibar (1987) je ilustratorka, ki je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje vpisala študij grafičnega oblikovanja, ga nadaljevala na helsinški univerzi Aalto, kjer se je osredotočila na ilustracijo, dandanes pa živi in ustvarja v New Yorku. Je ena naših najvidnejših ilustratork, ki delujejo v tujini: s svojimi minimalističnimi, izčiščenimi portreti redno opremlja članke za ugledne publikacije, kot so New York Times, New Yorker, Washington Post in številne druge. Njen značilni slog se umešča na presečišče med »minimalističnim dizajnom in podrobno ilustracijo s črnilom, grškim občutkom za linijo, njen vizualni besednjak pa v veliki meri zaznamuje ženstvenost«. Slednje se odraža predvsem pri izbiri subjektov njenih ilustracij. »Najrajši rišem bejbe,« pravi. Ko razmišlja o svojem delu, se še bolj kot z minimalizmom poistoveti s preprostostjo. »To izhaja iz mojega odpora do odvečnih stvari, ne zgolj v umetnosti, tudi v vsakdanu. Sovražim kopičenje stvari, stran vržem vse, česar nujno ne potrebujem, in tako je tudi pri ilustraciji: načelno najprej ustvarim razmeroma podrobne in pestre ilustracije, nato pa odstranim vse, kar ni bistveno,« pravi v pogovoru za Mladino. Iz istega razloga se načelno izogiba tudi barvam: »Zakaj bi dodajala barve, če lahko vse povem s črno in belo?«

Biseri in solze

»Hočem uživati v bleščicah in se postavljati po robu dvojnim merilom družbe. Hočem nositi rožnato in govoriti o politiki,« je Taylor Swift rekla v dokumentarcu Miss Americana, ki je bil letos premierno predvajan na festivalu Sundance. Konec preteklega tedna je svoj osmi album, folklore, napovedala le nekaj ur pred izidom. Brez intervjujev, blišča in promocije je v prvem dnevu predvajanja podrla rekord najbolj predvajane izvajalke na platformi Spotify, saj si je album zavrtelo več kot 80 milijonov poslušalk in poslušalcev. Že naslednji dan je prodala več kot 1,3 milijona albumov, pri tem pa se je, ko je na Instagramu predstavila po albumu poimenovani filter, sepijo z bleščicami, spet vrnila k svoji priljubljeni temi: združevanju nepričakovanega – ne pa tudi nezdružljivega. Bleščice in bolečina, milina in odločnost, naivnost in profesionalnost, sreča in obup, političnost in pop – vse to je Taylor Swift, 30-letnica, ki jo je glasbena revija Billboard lani razglasila za umetnico desetletja. Pri tem, da že polovico življenja gradi svoj glasbeni imperij, skuša tudi čustveno preživeti: kot punca, mlada ženska, ženska nasploh, ki dela umetnost iz upovedovanja lastnega življenja. Taylor Swift, ena najboljših pisk sodobnega popa, je znana po tem, da piše skoraj izključno o sebi; njena diskografija je topografija življenja: propadlih zvez, prevelikih upov, javnih linčev, družinskih dram, prijateljskih sporov in političnih impulzov. Zato je bilo toliko presenetljiveje, da je album folklore napovedala z besedami, da gre za manj intimen album, na katerem pripoveduje zgodbe drugih, za katere naj bi navdih črpala iz zgodovine in domišljije. Poleg stalnega sodelavca in producenta Jacka Antonoffa sta se ji na tej plošči pridružila zlata dečka indie glasbe, Aaron Dessner (The National) in Justin Vernon (Bon Iver).

»Nič ni trajnejšega od začasnih ukrepov. Bojim se, da bo večina ukrepov postala trajna.«

Jure Novak, režiser, performer, gledališki mentor, tekstopisec, prevajalec in glasbenik, se ne posveča le umetnosti, ampak »amatersko«, kot pravi, tudi kulturni politiki. Sodelovanje v kulturnopolitičnih razpravah je zanj tako rekoč neizogibno, saj kultura zadnjih 20 let – odkar je v njej dejaven – iz leta v leto tone v čedalje bolj brezizhoden položaj, kulturniki pa so vse bolj ogroženi. Razmeroma počasno razgrajevanje kulture se je te dni, v času pandemije koronavirusne bolezni, nadaljevalo s polno paro, Novak pa se je v teh kriznih časih izpostavil kot eden najdejavnejših aktivistov v prizadevanjih za pravice samozaposlenih v kulturi in nevladnih organizacij. Je eden najmočnejših in najbolj artikuliranih glasov ogrožene in finančno čedalje bolj podhranjene kulturniške scene; to je prepoznala tudi Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, in ga povabila v »krizni štab«, ki se redno odziva na nenehno spreminjajoče se ukrepe, zaradi katerih je ogrožena slovenska kulturna ustvarjalnost.