Grega Repovž

14. 2. 2020  |  Mladina 7  |  Uvodnik

Vse maske so padle

V tem trenutku so padle že vse maske, vsi obrazi so razkriti. Danes ni več mogoče razpravljati, kakšne politične in demokratične standarde kdo zagovarja – politične stranke so se v tem smislu že preštele. Stvari so jasne celo osnovnošolskim otrokom, ki skupaj s starši gledajo večerna poročila. Z demokratičnimi standardi SDS nimajo težav Zdravko Počivalšek, Matej Tonin in Aleksandra Pivec. To so predsedniki političnih strank, ki jim je vseeno, če ta stranka širi nestrpnost, če njen propagandni stroj poziva k linču drugače mislečih, če grozi novinarjem in politikom, ki se z njo ne strinjajo, vseeno jim je, če je ta stranka povezana z lobiji in je zaveznica madžarske vlade in stranke Fidesz. In to je vse. Ne gre za vprašanje, ali bo vlada odpirala ideološke teme. SDS ima ideologijo že ves čas razgrnjeno, tudi zdaj uporablja vse metode, zaradi katerih spada med skrajno desne stranke.

V Orbánovi lasti

Dvajsetega septembra lani je Zdravko Počivalšek prevzel Stranko modernega centra. Ustanovitelj stranke Miro Cerar je po dobrih petih letih sprejel odločitev, da se umakne na mesto častnega predsednika SMC. Na strankarskem kongresu je imel novi predsednik inavguracijski govor. Delegati in delegatke, simpatizerji in simpatizerke so čakali, kaj bo povedal Počivalšek. Tistega septembra so lahko slišali marsikaj – da Počivalšek pred petimi leti sploh ni razmišljal o politiki, da so mu kot sredinskemu človeku blizu dialog, odprtost, sodelovanje. Potem je govoril o gospodarski stabilnosti, o predvidljivem poslovnem okolju, nič takšnega, česar od politikov, ki se imajo za gospodarstvenike, ne bi že slišali. Nekje proti koncu govora pa je Počivalšek razkril, da je po duši liberalec, da je človek, ki mu ni vseeno za človekove pravice in svobodo. »Liberalne stranke, kot je naša, so akterji v boju zoper neenakosti, izključevanja in druge oblike ekstremističnih pogledov. Stranke, kot je SMC, mobilizirajo ljudi, da najdejo zmerne rešitve in oblikujejo zmerna stališča. Le takšna – razumevajoča, odprta in strpna družba – je namreč lahko tudi napredna. Poleg tega pa tudi vprašanja sodobnega sveta od nas zahtevajo odprtega duha!«

En Rom manj

V romskem naselju Goriča vas pri Ribnici živi okoli 80 ljudi, staro in mlado, predvsem veliko slednjih. Številni izmed njih, tudi starejši, tam živijo že vse svoje življenje. Ko so se pred več kot tremi desetletji tam rodili ali se tja preselili, v naselju ni bilo ne vode in ne elektrike ali sanitarij. Danes dejansko ni nič drugače. In v teh razmerah je nekaj dni pred novim letom, v bivališču, ki bi ga težko označili za barako, zaradi nezdravljene pljučnice umrl dvomesečni romski otrok, ki ga je potem po telesu pogrizla podgana.

»Število zdravnikov lahko podvojimo, pa izzivov, ki jih pred nas postavlja demografija, ne bomo rešili«

Za zdravje ne skrbijo le zdravniki, ampak še številni drugi zaposleni v zdravstvu; med njimi so to predvsem medicinske sestre, katerih predlogi in ideje pa so bili v zadnjih letih preslišani. Njihova glasnica v Sloveniji je dr. Brigita Skela Savič, goreča zagovornica uveljavitve zdravstvene nege kot samostojne stroke. Leta 2006 je bila med ustanovitelji Fakultete za zdravstvo, ki je bila nato na njeno pobudo poimenovana po prvi formalno izobraženi medicinski sestri pri nas, Angeli Boškin. Brigita Skela Savič je danes predstojnica Inštituta Angele Boškin za raziskave v zdravstvenih vedah, predstojnica katedre za zdravstvene vede na fakulteti, predvsem pa je strokovnjakinja s področja zdravstvenega menedžmenta, dolgožive družbe, promocije zdravja in profesionalizacije zdravstvene nege. Ima zanimiv predlog: težav z zdravstvom zdravniki, četudi se njihovo število podvoji, sami ne bodo zmogli rešiti. Če ne bodo na pomoč poklicali medicinskih sester.

Pokvarjeni Prešeren

Na nedavni proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku sta s priredbo ene izmed Prešernovih pesmi nastopila tudi Robert Pešut Magnifico in Aleksander Pešut Shatzi. Njun nastop bi šel verjetno mimo neopažen, če ne bi za priredbo izbrala verzov iz tako imenovanega Prešernovega apokrifnega slovstva. Kot navaja literarni zgodovinar dr. Miran Hladnik v svoji študiji Apokrifni Prešeren, so to besedila, ki jih prešernoslovje ni sprejelo v »uradni« Prešernov opus. Te pesmi je sicer mogoče najti v raznih študijah in po skritih kotičkih spleta, vendar jih ne ponatiskujejo v zbranih delih in ne obravnavajo v šolah, bodisi zato, ker literarni zgodovinarji niso prepričani, da je avtorstvo res Prešernovo, bodisi ker je njihova vsebina preveč nespodobna.

Spomenika domobrancem ne bo

Medtem ko po Sloveniji počasi, a vztrajno vznikajo novi domobranski spomeniki, je ljubljanski župan Zoran Janković nedavno v intervjuju za časnik Dnevnik javnost pomiril (ali pa razburil) z besedami, da v Ljubljani spomenikov domobrancem ne bo: »Nikoli ne bomo dovolili postavljati spomenikov ali obeležij izdajalcem slovenskega naroda. Domobranci so sodelovali s fašisti in nacisti, ki so največje zlo 20. stoletja.«

Ženske in vera

Prejšnji teden je za veliko burnih odzivov poskrbela islamska verska skupnost, ki je v povabilu na petkovo molitev v novi ljubljanski džamiji zapisala, da zaradi pričakovanega velikega števila ljudi ni predvideno, da bi bile pri molitvi navzoče ženske. Ker je objava spodbudila kritike, češ da je skupnost ženskam prepovedala vstop v verski objekt, je ta povabilo k molitvi, od katere naj bi bile ženske v skladu z versko tradicijo izvzete, spremenila.

Padli prerok

Na vrhuncu svoje moči se je 57-letni Peterson zdel nepremagljiv. Njegovi posnetki na YouTubu so imeli na milijone ogledov, njegova knjiga 12 pravil za življenje: Protistrup za kaos je bila globalna uspešnica, predavanja po vsem svetu – tudi v Sloveniji – so bila razprodana. Še do pred nekaj leti obskurni kanadski klinični psiholog je postal ikona desničarjev in populistov po vsem svetu, kar ga je pripeljalo do težko pričakovanega soočenja s Slavojem Žižkom – v katerem je povzpetnik potegnil krajši konec; po tem je Petersonova zvezda začela naglo zahajati. Dokler ni treščila na trdna tla.

Konec zgodovine tradicionalnega vica

Ena redkih omembe vrednih pogruntavščin evolucijskega biologa Richarda Dawkinsa je ta, da je v svoji kulturni teoriji naravne selekcije, ki je bila leta 1976 objavljena v knjižni uspešnici Sebični gen, skoval izraz »mem« (angl. meme). Z njim je opisoval proces prenašanja zamisli znotraj neke kulture, ki se od človeka do človeka s pomočjo imitacije širijo kot virus: mem, kulturni ekvivalent gena, je po Dawkinsu torej vse, kar se ljudje naučimo, kar si zapomnimo in kar prenesemo drug na drugega. Z internetom se je mem iz nekoliko abstraktnega teoretičnega koncepta preobrazil v oprijemljivejšo zamisel: splet je izraz prisvojil za označevanje podob, podkrepljenih z besedilom, ki se viralno širijo po spletu, v tem procesu pa jih uporabniki spleta remiksajo, reproducirajo, reinterpretirajo, jim dodajajo nove pomene in izvirne zasuke, ki ustvarjajo popolnoma nova sporočila. Spletni memi so personalizirane manipulacije podob, ustvarjene v realnem času.

Goreči Narodni dom

V Bazovici je v ponedeljek potekala tradicionalna slovesnost ob italijanskem dnevu spomina na fojbe ter eksodus Italijanov iz Istre, Reke in Dalmacije. Tradicionalno pa je postalo tudi oživljanje fašističnih idej. Lani je za razburjenje poskrbel predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani z izjavo, »naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija«. Letos pa je že pred slovesnostjo za razburjenje poskrbela neofašistična skupina CasaPound, ki je po več sto italijanskih krajih izobesila transparente s svojim logotipom in napisom: »Titovi partizani, zločinci in morilci.«

Mogoče Ivan sploh ni problem

Če bi naključno izbrali deset volivk in volivcev, bi jih več kot šest reklo, da je Janez Janša neprimeren za opravljanje premierske funkcije. Tako pravijo javnomnenjske raziskave. Močno dvomim, da Zdravko Počivalšek, Matej Tonin in Aleksandra Pivec tega niso slišali. Razumen človek se seveda vpraša, kaj vse se jim podi po glavi, da so se odločili, da stanje razumejo bolje kot dve tretjini Slovenk in Slovencev z volilno pravico.

Mrk demokracije

Demokrati so začeli izbirati svojega predsedniškega kandidata, ki se bo novembra pomeril z Donaldom Trumpom – in izbrali so socialista. V uvodnih dveh državah je zmagal Bernie Sanders. Najprej na famoznih zborovanjih v Iowi, v torek, 11. februarja, pa še v New Hampshiru, kjer so potekale prve primarne volitve. Drugi je bil Pete Buttigieg, tretja Amy Klobuchar, četrta Elizabeth Warren – Joe Biden, glavni favorit vodstva demokratske stranke, je bil šele peti. Dobil je le 8 odstotkov glasov.

Ženske in spolnost

Njihove zgodbe so (lahko) tudi naše. Maggie se je kot najstnica zaljubila v svojega učitelja in imela z njim razmerje, zaradi česar je v odrasli dobi nezmožna intimnih odnosov. Ko se slednjič opogumi in proti njemu vloži prijavo – v času razmerja je bila namreč mladoletna –, postane črna ovca svojega kraja, lažnivka, ki bi rada spodkopala ugled cenjenega profesorja. Lina trpi v zakonu, v katerem ne le da skoraj ni spolnosti, ampak se njenemu možu upira celo to, da bi jo poljubil na usta. Strast ponovno najde s poročenim moškim, ki je bil v srednji šoli njena prva ljubezen, a jo je zapustil zaradi govoric, da je »dala trem fantom v eni noči« (v resnici je šlo za posilstvo). O Sloane, elegantni, premožni, priljubljeni lastnici restavracije se v mestu, kjer živi, govori, da naj bi, čeprav poročena, ljubimkala s številnimi drugimi moškimi in ženskami. Toda Sloane to počne zato, ker vključevanje tretjih oseb v razmerje vzburja njenega – sicer tako zelo skrbnega in ljubečega – moža.