Grega Repovž

25. 8. 2023  |  Mladina 34  |  Uvodnik

Uvodnik / Krivci

Saj je neizmerno lepo in tudi srce izpolnjujoče gledati župane in občinske svetnike pa ministre in bivše ministre, poslance in prvake strank, kako hodijo bodrit in pomagat na poplavljena območja tudi tri tedne po poplavah. A vendar se slabega občutka, ko to gledamo, nekako ne moremo znebiti: to so ljudje, prav ti dolgoletni lokalni in državni politiki, ki v Sloveniji vedrijo že desetletja na lokalni in državni ravni, ki so v velikem obsegu dejansko odgovorni za razsežnosti posledic poplav. Ali bolj grdo rečeno: marsikateri župan in občinski funkcionar, ki danes teka v škornjih po svojem kraju, še zdaleč ne vsi seveda, ima razsežnost katastrofe na svoji vesti. Enako velja za državne politike – skupaj z obema bivšima predsednikoma vlade, ki danes neutrudno šibata po poplavljenih krajih in vihtita lopato: Janezom Janšo in Borutom Pahorjem.

Neskončna vojna

Ko je ameriški predsednik Joe Biden februarja obiskal ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega, mu je obljubil zvestobo do groba. »Opominjate nas, da je svoboda neprecenljiva. Zanjo se je vredno boriti, kolikor je treba. In toliko časa bomo z vami, gospod predsednik – kolikor bo treba.« Biden bo z Ukrajino, kolikor bo treba. To ponavlja ves Zahod. In Nato tudi. Lepo. Ganljivo. Srčno. Brezpogojna solidarnost, ki bo trajala dolgo, res dolgo, kolikor bo pač treba – neskončno dolgo, če bo treba. As long as it takes.

Ivan Bratko / »Politična zloraba umetne inteligence bi lahko porušila temelje demokratičnih procesov, kot jih poznamo«

Ivan Bratko, profesor računalništva na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani, je slovenski pionir raziskovanja umetne inteligence, v svetu pa velja za enega od utemeljiteljev strojnega učenja. Prve analize medicinskih podatkov z uporabo strojnega učenja je izvajal med prvimi v svetu že na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo strojno učenje še izrazito robna, eksperimentalna veja računalniške znanosti. Čeprav ko razmišlja o potencialih umetne inteligence, še zdaleč ni pesimist, ki bi opozarjal le na pogubno moč novih tehnologij, ga že dobro desetletje močno skrbi možnost zlorabe umetne inteligence, posebej v politične namene. Ta bojazen je z vzponom naprednih jezikovnih modelov dobila popolnoma nove razsežnosti.

Ne besnenje narave, ampak besnenje profitov

Mitja Zupan, gradbeni tehnik, zdaj sicer upokojenec, se je ob nedavnih poplavah spomnil dogodka iz svoje mladosti. Kot dijak srednje tehnične šole je okoli leta 1965 moral pripraviti seminarsko nalogo iz regulacije sotočja Savinje in Drete v Nazarjah. Ko je po arhivih iskal podatke za svojo nalogo, je presenetljivo odkril avstro-ogrsko karto iz leta 1902: »Stvar me je začela zanimati še bolj, ko sem ugotovil, da je karta del projekta, podobnega temu, kar se je pričakovalo od mene,« pravi. In nadaljuje: »Na kratko, tedanja avstro-ogrska stroka je že tedaj ugotovila, da je izliv Drete v Savinjo poplavno problematičen. Zato so našli tudi določene rešitve. In sicer zelo enostavne: naredili so nasipe ob levem bregu Savinje in uredili dve razlivni polji.«

Kdaj, če ne zdaj?

Del denarja za več kot štirimilijardno poplavno sanacijo lahko dobimo iz rekordnih dobičkov bank, ki so v prvem polletju dosegli skoraj pol milijarde evrov oziroma 2,4-kratnik primerljivega lanskega dobička. Ideja izredne obdavčitve bank ni slovenska posebnost; izredni davek na izredne dobičke, ki so jih banke ustvarile kot vojne dobičkarke v inflaciji, uvajajo številne države. Zadnja je to storila Italija. Razlikujejo se le nameni porabe denarja, Litva na primer zbira denar za okrepitev vojske. Je vlada Roberta Goloba sposobna uvesti poseben davek kljub pritiskom lokalnih podpornikov neoliberalnega gospodarstva in zadržkom Evropske centralne banke, ki nesporno bodo? Je vladna ekipa zmožna pripraviti zakonski predlog tako, da ne bo padel na ustavnem sodišču in da ne bomo davkoplačevalci čez leta bankam in njihovim tujim lastnikom ob ekscesivnih dobičkih vračali še obresti?

Je za rušilnost poplav kriv les?

Kdor je obiskal poplavna področja, ni mogel spregledati kupov lesa, hlodov in plavja ob strugah rek. Roman Žveglič, predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice, ki si je ogledal stanje na terenu, pravi, da v svojih 60 letih ob poplavah toliko naplavin še ni videl. »Lesa je res neverjetno veliko. Oguljena drevesa, hlodi. Tudi sam se sprašujem, od kod je to prišlo. Je bil les skladiščen ob rekah?« Zelo verjetno bodo ugotovitve ob analizah letošnjih poplav podobne kot pri poplavah v Nemčiji leta 2021. In sicer da je k rušilni moči vodi odločilno prispevalo plavje, torej les in hlodovina, ki je pred mostovi zajezilo vodo, dokler ti niso popustili. Eden od bralcev nam je posredoval slike ogromnega kupa hlodovine v Nazarjah, ki naj bi jo podjetje Bio Masa in podjetje Krančič skladiščili tik ob Savinji, pred mostom. To hlodovino naj bi po pripovedovanju občanov nato reka zanesla pred most, kjer sta se zadelala dva od treh prekatov, zaradi česar se je voda pred mostom zajezila in dvignila.

Levica na razpotju

Politične stranke niso nikoli povsem homogene, niso kot monoliti – zgolj konstrukcije, ki bi jih tvoril en sam blok kamna. V njih sedijo ljudje z različnimi prepričanji, z različnimi interesi in pričakovanji. Ena pomembnejših nalog vodij strank je, kako sredi te kakofonije različnih glasov poskrbeti, da se bodo vsi počutili slišane, in kako hkrati ustvariti orkester, ki bo igral čim bolj ubrano. To ni preprosta naloga, spodleti tudi najbolj pretkanim in izkušenim politikom. Stranka LDS je bila, ko je bila najmočnejša, polna konfliktov – med natofili na eni strani in natoskeptiki na drugi, med bolj liberalnimi in bolj k cerkvi nagnjenimi posamezniki ... in ne nazadnje: med vodstvom stranke in njenimi lokalnimi odbori. Prav zadnje, občutek prikrajšanosti lokalnih odborov, je bilo posebej izrazito pred četrtim, portoroškim kongresom stranke leta 2002, ko so ti Janezu Drnovšku zadali manjšo zaušnico – in namesto Bogdana Biščaka, njegovega jasnega favorita, za generalnega sekretarja stranke izvolili Petra Jamnikarja.

Poklicni zanikovalci

Na dan Marijinega vnebovzetja, v času, ko se je Slovenija začela zavedati, kakšna vremenska ujma se je zlila nadnjo, je predsednik SDS Janez Janša na omrežju X jezno zapisal: »Za komije na @SpletnaMladina je Nobelov nagrajenec za fiziko za lansko leto navaden klovn. Oni že vedo.« Pisanje se je nanašalo na članek Mladininega kolumnista Janka Lorencija, v katerem je ta pisal o letu katastrof, o pozidavanju poplavnih območij in se retorično vprašal, kako to, da »bolj kot svarila znanosti poslušamo grimse in podobne klovne, ki zanikajo podnebne spremembe«.

Zacementirani na mestu

Po katastrofalnih poplavah je ključno razumevanje, da zgolj sanacija uničenih objektov in infrastrukture ne bo dovolj, ker kot takšna temelji na vzdrževanju in ohranjanju statusa quo, ta pa ni več mogoč. Naše reke so prekomerno regulirane: vzeli smo jim preveč prostora, ko smo ožili njihove struge, pozidali poplavne ravnice ter gradili neustrezne, betonske nasipe in različne rečne pregrade, od večjih do manjših jezov. Opozorila narave prihajajo v obliki opustošenja in sporočilo poplav je, da si bodo reke vzele svoj prostor nazaj, betonu in človeški trmi navkljub. Vodja pravkar ustanovljenega sveta za vode, ki deluje pod okriljem ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP), hidrolog Rok Fazarinc je opozoril, da bodo ljudje nekatera obrečna območja morali zapustiti. Samo ta ukrep ne bo zadostoval. Rekam bo treba tam, kjer je to najbolj potrebno oziroma najlažje izvedljivo, ponovno omogočiti prost pretok.

TV komentar / Politična enotnost

Saj razumemo politike, da poskušajo pokazati zavzetost pri odpravljanju posledic poplav – ljudje, ki so jih poplave prizadele, poleg pomoči potrebujejo tudi spodbudno besedo. In brez dvoma je sporočilo, da je tako rekoč celotna družba z njimi, lahko samo dobro. Razumemo tudi idejo novinarja in voditelja Uroša Slaka, da v studio oddaje 24ur zvečer pripelje hkrati predsednika vlade Roberta Goloba in vodjo največje opozicijske stranke Janeza Janšo, da nam pokažeta enotnost politike pri skrbi za ljudi in zavzetosti za sanacijo.

Je vojska le našla svoj smisel?

Slovenski sistem nacionalne varnosti je drag, razdrobljen, nepovezan in okorel. Eden njegovih najglasnejših kritikov je Iztok Podbregar, nekdanji načelnik generalštaba in vojaški pilot.

Policist 206-10

Ko je premier Robert Golob na čelu notranjega ministrstva Tatjano Bobnar zamenjal z Boštjanom Poklukarjem, ta pa na čelu policije Boštjana Lindava s Senadom Jušićem, so se pojavili dvomi, ali novi prvi policist izpolnjuje formalne pogoje za vodenje policije, sploh če bi bil imenovan za polni mandat. Jušić se je kljub temu prijavil na razpis za generalnega direktorja policije, ki pa se vleče že poltretji mesec. In dlje ko je v soju žarometov, bolj se kopičijo očitki o njegovem tako ali drugače neprofesionalnem ali celo nezakonitem ravnanju.

Discipliniranje narodne manjšine

Oktobra lani je skupina županj in županov 11 dolenjskih, belokranjskih in posavskih občin na državni zbor naslovila pobudo za spremembe več zakonov za potrebe urejanja romske problematike. Ker ni bilo pravega odziva, pravijo, so predlagane spremembe v zakonodajni postopek vložili kar sami, s podpisi volivcev. Trdijo, da jim gre »za urejanje razmer otrok iz težavnih socialnih okolij«, a v resnici gre za nesistemske parcialne spremembe, namenjene romski skupnosti, katerih rdeča nit je dodatno pogojevanje, omejevanje in jemanje pravic. Seveda z namenom »izboljšanja položaja romskih otrok«.

Orbánovo mreženje

Svetovno prvenstvo v atletiki v Budimpešti, ki se bo končalo 27. avgusta, je predsednik madžarske vlade Viktor Orbán izkoristil za sestanke z visokimi predstavniki številnih držav, ta srečanja pa jasno kažejo, da se Madžarska vedno bolj oddaljuje od Evrope.

Burkinofobija

Prejšnjo nedeljo je bilo res vroče, v Trstu so namerili okoli 34 stopinj Celzija. Na plaži Lido Pedicin, sicer edini plaži v Evropi, ki je z zidom razdeljena na ženski in moški del, so se obiskovalci hladili v morju. V vodo pa je zakorakalo tudi več kot 50 žensk (in na drugi strani zidu peščica moških) – oblečenih. Ne zato, ker bi se želele ohladiti, pač pa v znak protesta proti dogodku, ki se je tam zgodil teden prej. Podobno je namreč hotela storiti neka muslimanka ali manjša skupina muslimank, pri tem pa so doživele besedni napad nekaterih kopalk – koliko naj bi jih bilo, ni povsem jasno, s fotografije je razvidno, da se je vsaj ena po pomoč obrnila na upravitelje plaže.

Vlado Miheljak

25. 8. 2023  |  Mladina 34  |  Dva leva

Komentar / Ščipov nemir

Hja, dnevi tik pred izvolitvijo novega koordinatorja ali koordinatorke stranke Levica bodo pestri in intenzivni. Ne samo zaradi predvidoma živahnega znotrajstrankinega dogajanja, ampak tudi zaradi polnjenja lune v tistih dneh. Ne le »lunatiki« in tisti, ki jih premika bibavica, tudi klasična psihiatrija in psihologija poznata in priznavata učinek polne lune ali ščipa. Ta konstelacija ne prinaša vsebinskih determinant, vsekakor pa intenzivnost vzdraženja psihofizičnega sistema. V tistih dneh imajo menda v psihiatričnih ustanovah pravo »norišnico«. Pač, ko pride cikel, ko se luna in sonce postavita vis a vis, naj bi bili ljudje bolj intenzivni in odzivni. Umetniki ustvarjalni, kriminalci destruktivni, tatiči podjetni, ljubimci nenasitni … Še več. Moj prijatelj, sicer znan po tem, da dobro riše in je nasploh en tak poosebljeni mucho macho, trdi, da mu v času ščipa bolj rastejo dlake in nohti. Ravno toliko, da ne reče, da se za kakšno noč spremeni v volkodlaka. A kakorkoli že. Faza polne lune proizvede stanje, ki mu pravimo ščipov nemir. Čas intenzivne vzdraženosti, napetosti. Zato naj se takrat ne bi spuščali v pomembne življenjske odločitve. Kaj to pomeni za velike politične odločitve, bomo kmalu videli na primeru Levice. Kdo bo po novem zavijal v luno in kako. Eno je zdaj bolj ko ne gotovo. Mesca bo odplaknila polna luna. In če je Mesec preteklost stranke, je nadvse iritirajoče vprašanje, kdo bo strankina prihodnost.

So mirovniki res sovražniki?

Mirovni inštitut se je pred dnevi obrnil na slovenski politični vrh, naj od ukrajinskih oblasti zahteva »opustitev pregona Jurija Šeljaženka in prepreči nevaren poskus kriminalizacije mirovnih idej«. Šeljaženko je ukrajinski profesor prava, raziskovalec in mirovni aktivist ter zunanji sodelavec Mirovnega inštituta, ki mu v Ukrajini grozi petletna zaporna kazen, ker so tamkajšnje oblasti v njegovih prizadevanjih za mir prepoznale »opravičevanje ruske agresije«.