Putinizacija Slovenije

Kdor ima preveč časa in rad opravlja nekoristna dela, lahko posluša slovenske parlamentarne razprave. Politike in vsebine namreč v njih skoraj ni več, sta le igra moči med poslanci in iskanje proceduralnih zapletov, pri čemer je v parlamentu praviloma vse povedano in izpeljano na amaterski način, brez zanimive razprave, retoričnih bravur, humornih analogij. A kdor misli, da je parlamentarna razprava, njena odsotnost smisla in razuma, najnižja raven slovenske politike, se moti. Nekaj stopnic nižje, v najglobljih krogih pekla, se drenja velik del članov programskega sveta RTV Slovenija, tam so člani upravnega organa, ki naj bi skrbel za svetlo podobo nacionalne medijske hiše, ki naj bi deloval pošteno in pravično, neodvisno in nepristransko, odkrito, spoštljivo, strpno, dobronamerno, tako, kakor zapoveduje etični kodeks. Pa ne deluje tako. Programski svet RTV Slovenija je neposreden podaljšek vladne politike, večina njegovih članov, čisto vseeno je, ali se tega zavedajo ali ne, pa je odgovorna za razgradnjo informativnega televizijskega programa osrednjega slovenskega medija.

»Demokracije se Putin zagotovo bolj boji od Nata«

Rudi Rizman je po svoji akademski usmeritvi sociolog z doktoratom z ameriškega Harvarda, trenutno profesor na Univerzi v Bologni, a bi ga bilo primerneje označiti za angažiranega intelektualca svetovnega formata, kot jih je porajala revolucija leta 1968. To je bil čas vrenja mladih po konfliktih, ki so jih politiki zakuhali v Vietnamu, in kubanski krizi. Tudi zato se je Rizman ukvarjal z vprašanji, kot sta nacionalizem in liberalizem, zato je preučeval delitev interesnih sfer po drugi svetovni vojni, raziskoval je zločine ameriške in sovjetske vojske v Afganistanu. In tudi zato je postal generalni sekretar znamenitega Russllovega razsodišča, ki je v 60. letih bistveno vplivalo na mednarodno javno mnenje v zvezi z vojno v Vietnamu, človekovimi pravicami, kolonializmom, rasizmom. To je bila civilnodružbena organizacija, v kateri so sodelovali največji angažirani umi tistega časa, kot so bili Jean-Paul Sartre, Simone de Beauvoir, Noam Chomsky ali jugoslovanski Vladimir Dedijer, ki ga je Rizman zelo dobro poznal. Z rusko vojno v Ukrajini smo danes morda prav tam, v tistem času, pred letom 1968.

Puškomitraljez za pet tisoč otrok

Vojna je. Tako kot je bila še bliže nas leta 1992. Za izbrisane je bila Slovenija formalno država miru, v resnici pa je proti njim potekala vojna, ki traja še danes.

Manipulacija

»Ali podpirate, da se denarna socialna pomoč/otroški dodatek vzame osebam, ki so v postopku za pogojno kazen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, in obsojenim osebam? Ali se strinjate, da gre pri denarni socialni pomoči le za premostitev situacije in ne za trajno rešitev? Ali se strinjate, da denarno socialno pomoč dobijo samo tisti, ki jo potrebujejo? Ali podpirate zmanjšanje števila izrednih denarnih socialnih pomoči s 5-krat na 3-krat letno?« To so le štiri vprašanja od 17 iz ankete, ki jo je januarja naročilo ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pod ministrom Janezom Ciglerjem Kraljem in iz pridobljenih odgovorov izpeljalo sklep, da je solidarna družba »želja in prioriteta ministrstva«.

Ukrajinsko-poljska meja

Na poljski strani mejnega prehoda z Ukrajino Medyka/Šegini se je v torek popoldne trlo fotoreporterjev, snemalcev in novinarjev. Čakali so na ukrajinske ženske z otroki, ki so peš prečkale mejo. Druge so bile v avtomobilih s svojimi otroki, nekatere s prijateljicami. Kjer je bilo v avtu veliko otrok, se niso držali običajnih varnostnih ukrepov, ženske so dojenčke držale v naročju, večji otroci v stolčkih so držali manjše. Na prvi pogled se niso veliko razlikovali od družin, ki se vozijo na počitnice. Avtomobili so bili vseh vrst in prtljaga v njih tudi.

Puč na TV Slovenija

Puč? En puč? Več njih. Ta teden je bil črni teden RTV Slovenija. Začnimo pri glavi. Programski svet in direktor sta se odločila stopiti v brezpravje, nezakonito sta objavila razpis za direktorja, čeprav ima sedanji še mandat, da bi s tem preprečila razkritje, da je bil direktor pred enim letom imenovan nezakonito. Vse skupaj je popolnoma zunaj prava.

N'toko

4. 3. 2022  |  Mladina 9  |  Žive meje

Slovenija v vojni

Od začetka devetdesetih let ne pomnim tako enotnega in hrupnega propagandnega delovanja vsega slovenskega establišmenta. Levi in desni mediji, civilnodružbene institucije, mnenjski voditelji in facebookovski influencerji nas od jutra do večera vsi enoglasno opominjajo: »Ste danes že obsodili Putina? Ste že spremenili svoj avatar v ukrajinsko zastavo? Ste že zahtevali ostre ukrepe?« Naš premier se spet vede kot general, v svoji blodnjavi glavi tokrat poveljuje kar celotnim zahodnim silam in tekmuje z drugimi voditelji v tem, kako drzne akcije proti Rusiji si upa predlagati. Opozicija je medtem povsem izginila ali pa plaho ponavlja bolj umirjene verzije istih sloganov. Naša medijska prehrana je sestavljena skoraj izključno iz propagandnega gradiva ukrajinske vlade, naša družabna omrežja so preplavili fotografije in posnetki herojskih bojev, za katere nas sploh ne zanima, iz katerega leta ali države so, dokler nam dajejo adrenalinski šus. Nekateri internetni bojevniki so se v bojni ekstazi tudi sami spremenili v ukrajinske vojake, le da njihov boj proti Putinu poteka v komentarjih na slovenskem tviterju. Tako kot ves Zahod je Slovenijo preplavil vojaško-propagandni spektakel, ki nam daje občutek, kot bi bili sami v vojni. Čemu je namenjeno to enoglasno institucionalno ropotanje? In kaj ima vse to dejansko opraviti z Ukrajino?

Vlado Miheljak

4. 3. 2022  |  Mladina 9  |  Dva leva

Mrtvec pride po ljubico

Vse vojne, v katerih pride do človeških žrtev, so humane. Po definiciji. In vojne, naj jih označimo za pravične ali krivične, osvobodilne ali zavojevalske, iz ljudi vedno potegnejo najslabše. Nizkotne strasti, izgubo racionalnosti, izgubo spomina. Žal, ne le pri deležnikih v spopadu, ampak tudi v navijaških skupinah. To lepo vidimo te dni v Evropi in svetu po ruski invaziji v Ukrajino. O Putinu nima smisla izgubljati preveč besed. Je samodržec, avtoritarec, je novi ruski car. A to ne pove nič. Nič o Evropi, ki je izgubila razsodnost. Ki je, bolj kot kadarkoli prej, padla v enoumje. Kot da gledaš severnokorejski televizijski dnevnik. Sedaj je Ruse prepoznala in razglasila za novega-starega skupnega sovražnika. Tudi ko se bodo ukrajinske rane vsaj za silo zacelile, porušena dežela že obnovila, slabi spomini pa zbledeli, bo ostal grenek priokus, da je Evropa padla na izpitu svoje racionalnosti. Vse, kar naredi v teh dneh, je proti miru, proti razmeroma hitremu in častnemu končanju spopadov. Protiruski sentiment se razrašča v blodne razsežnosti. Denimo, ne le ruske institucije, ampak tudi posameznike neselektivno izključujejo iz zvez in prireditev v kulturi, umetnosti, športu, znanosti. Iz vsakršnih oblik sodelovanja. Če so v medijsko nadzorovani ruski realnosti obstajali vsaj zametki upora in opozicije, se bo zdaj izgubilo še tisto malo upornega potenciala, ki so ga premogli. Milanska Scala je prekinila sodelovanje z dirigentom Valerijem Gergijevom, sopranistka Ana Netrebko je pod pritiskom odpovedala vse koncerte v prihodnjih mesecih, saj, kot je povedala, ni prav, da se morajo umetniki politično opredeljevati in obsojati svojo domovino ...

Rasizem naš vsakdanji

Žiga Kušar je eden od programskih svetnikov RTV Slovenija, lani decembra je bil v ta organ izvoljen na predlog poslušalcev in gledalcev. Ni novinec, to funkcijo je že opravljal. Dela na Inštitutu za patologijo, politično ni preveč dejaven, je pa podpornik slovenske desnice in predan katoličan. Kar je povsem legitimno.

Od besed k dejanjem?

V četrtek, 24. februarja, zvečer je samostojni podjetnik, ki se ukvarja z zaključnimi deli v gradbeništvu in s slikopleskarstvom, pred svojo hišo v vasi Škofija v občini Šmarje pri Jelšah v postopku rubeža ustrelil in ubil dva pomočnika sodnega izvršitelja. Razlogov, ki posameznike pripeljejo do nasilja, je gotovo veliko. Omejevanje človekovih pravic in povečevanje neenakosti v času pandemije je le najnovejši prispevek k temu. Gospodarska ureditev, ki ima v svoji biti zapisano gmotno neenakost med ljudmi in ki generira in celo spodbuja zadolženost, je v tem pogledu stalnica. Tudi samostojni podjetnik, ki je pri poskusu sodne izvršbe streljal na pomožno sodno osebje, je bil do vratu zadolžen. A obstaja še vsaj en pomemben dejavnik, ki pripomore k temu, da se tako ali drugače obupani ljudje zatečejo k nasilju – vsesplošno zastrupljeno ozračje javne razprave.

KPK nad Divjaka

Na začetku februarja so poslanci za las zavrnili predlog vladajoče koalicije, ki je želela za viceguvernerja Banke Slovenije imenovati člana stranke SDS Marjana Divjaka. Ta ni le član SDS, ampak je član SDS a la carte. Nekoč je delal v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše, tako kot njegova žena Nika Dolinar Divjak, ki je zdaj namestnica vodje kabineta. Poleg tega sta Divjakova z Janšo tudi osebno povezana – bil je njuna poročna priča. Če bi Divjak postal viceguverner, bi Banka Slovenije, kjer funkcijo viceguvernerja že opravlja Janšev bratranec Jožef Bradeško, postala Janševa »družinska izpostava«.

Dnevi do zastaranja

V petek, 25. februarja, je bil na okrožnem sodišču v Celju predsednik vlade Janez Janša obsojen na tri mesece pogojne zaporne kazni zaradi razžalitve novinark RTV Slovenija Evgenije Carl in Mojce Pašek Šetinc, ki ju je marca 2016 ozmerjal z odsluženima prostitutkama. Gre za prvostopenjsko sodbo. Za postopke, ki bi lahko pripeljali do pravnomočnosti sodbe, pa so po dolgih letih sojenja na različnih stopnjah ostali le še slabi trije meseci, potem bo primer zastaral.

Vladni zdrs

Poskus vlade, da bi si podredila javno agencijo za raziskovalno dejavnost, je bil neuspešen. Potem ko je konec januarja razrešila štiri od sedmih članov upravnega odbora, da bi zagotovila zadostno podporo kandidatu za v. d. direktorja po svoji meri, je upravno sodišče njen sklep razveljavilo in odredilo, da se opravi nov postopek. Pri razrešitvi članov upravnega odbora agencije ni bil izpolnjen nobeden od zakonsko določenih pogojev za razrešitev. Odločitev sodišča je pravnomočna.

Pravica do stavke

Zaposleni v vzgoji in izobraževanju že lep čas prosijo vlado in šolsko ministrstvo, da bi prisluhnila njihovim težavam, vendar vedno znova naletijo na gluha ušesa. Vladi se je sicer v času, ko je zavračala pogovore z njimi, z drugimi skupinami zaposlenih v javnem sektorju uspelo dogovoriti za znatno in trajno zvišanje plač – višje prejemke bodo imeli v policiji, vojski in zdravstvu. Zato je šolnikom zdaj prekipelo. V Sindikatu vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture (Sviz) napovedujejo splošno stavko, tej odločitvi v prid se je izreklo več kot 37 tisoč zaposlenih v vzgoji in izobraževanju. Stavka se bo začela v sredo, 9. marca, takrat bodo šole in vrtci zaprti, trajala bo, dokler vlada s šolniki ne sklene stavkovnega sporazuma.

Sužnji med nami

Dokumentarno-igrani film Janija Severja Ključ, ki so ga v sredo premierno predvajali v ljubljanskem Kinu Šiška, vas bo pretresel. Svojo zgodbo v njem pripoveduje ženska, ki je bila kmalu po dopolnjenem 18. letu prisiljena v prostitucijo. Ne, svojega telesa ni prodajala zato, ker bi si to sama želela, čeprav je svojim strankam zatrjevala, da je to seveda njena izbira, ker potrebuje denar za študij. V resnici je bila v to delo zmanipulirana in prisiljena, še več, bila je v sužnjelastniškem odnosu, brez vsakršnih pravic, povsem razčlovečena. To se ni zgodilo kje daleč, zgodilo se je tu, sredi Slovenije, čisto običajni mladi ženski. Stranke je morala sprejemati vsak dan med deveto zjutraj in peto popoldne, pogosto tudi pozno v noč, vse do jutra. Spala skoraj ni, tudi jedla skoraj ni, od zaslužka ji ni ostalo skoraj nič, vse je odnesel zvodnik.

Študenti v stiski

Med tiste, ki so posledice krize najbolj občutili, spadajo študenti, saj se jim je svet postavil na glavo ravno na pragu enega najvznemirljivejših obdobij v življenju. Z omejitvami gibanja, ustavitvijo javnega življenja, zahtevano medosebno razdaljo in poukom na daljavo so bili odrezani od izkušenj študentskega življenja, onemogočeni so jim bili prvi koraki v samostojnost. Številni zaradi posledic pandemije občutijo stiske, depresijo, tesnobo in imajo težave z duševnim zdravjem.

Zloraba podnebnega sklada

Sklad za podnebne spremembe, krajše podnebni sklad, je poseben proračunski sklad, katerega namen je določen v zakonu o varovanju okolja – to je »sofinanciranje ukrepov za blaženje in prilagajanje posledicam podnebnih sprememb«. V sklad se steka denar, ki ga država dobi s prodajo emisijskih kuponov podjetjem, katerih dejavnost povzroča izpuste toplogrednih plinov.