Grega Repovž

14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Uvodnik

Jedro Evrope, v nastajanju

Evropska visoka politika je v teh dneh – že vsaj petič – dvignila roke in dokončno obupala nad Veliko Britanijo. Potrpežljivost, s katero so evropske države prenašale norost Velike Britanije in upale, da bo morda v zadnjem trenutku – in zadnjih trenutkov je bilo v tem letu veliko – prišlo do streznjenja na Otoku, je vredna Nobelove nagrade za potrpežljivost. Če bi seveda obstajala.

Ni ga župana, ki bi znal narediti skvot

Župan Zoran Janković ni in nikoli ne bo tisti turist, ki gre na dopust v prestolnice in mesta. V bistvu mu nič ni bolj tuje kot prav ti turisti, od katerih živi Ljubljana in zaradi katerih se je v prestolnici zgodil tak neverjeten razcvet. Zoran Janković zato ne razume, da nobenega mestnega turista v Lizboni ne motijo zlizane in neravne granitne in marmornate kocke. Seveda jih živcirajo, seveda marsikateri tudi pade in nekateri zaradi kock končajo na urgenci – tako kot marsikateri meščan Lizbone –, ampak če ne bi bilo teh kock in teh šlampasto pobarvanih fasad, vonja po mestu, pralnem prašku in avtomobilskih izpuhih ( ja, tudi tega), bi bila Lizbona neko drugo mesto. Ni bolj groznega za mestnega pohajalca, kot da mora sedeti med samimi turisti. Ni ga bolj groznega občutka za tega turista, kot da začuti, da je nekdo to mesto prilagodil njemu, turistu.

Jedrska dilema

Do leta 2020 bi morali v Sloveniji 25 odstotkov vse porabljene energije pridobiti iz obnovljivih virov. K temu smo se zavezali na ravni Evropske unije. Trenutno delež obnovljivih virov znaša 21,5 odstotka. Izpolnitev zastavljenega cilja je misija nemogoče. V zadnjem desetletju nam je delež uspelo povečati za pičlo odstotno točko.

Dr. Dušan Plut: Zagovarjanje jedrske energije je skrajno neetično

Današnji nabor političnih strank se praviloma do jedrske energije ni pripravljen jasno opredeljevati. Pri vprašanju gradnje drugega bloka večinoma zagovarjajo izvedbo referenduma, nobena od strank pa glasno ne zagovarja zaprtja obstoječe jedrske elektrarne v Krškem. Včasih je bilo drugače. In nekdanji predsednik Zelenih dr. Dušan Plut glede nasprotovanja jedrski energiji tudi danes ni spremenil mnenja.

Za železno ograjo

Prihaja čas dopustov. Čas, ko bodo morda ljudje lahko, četudi za kratek čas, ugledali stanje na slovensko-hrvaški meji, ko jo bodo prečkali med potjo na morje. Na tej meji je zdaj že 116 kilometrov rezilne žice in 67 kilometrov »humanejše« panelne ograje, ki pa ima na vrhu vseeno razpeto rezilno žico. Tam patruljirata policija in vojska v polni bojni opremi. Dodatnih 40 kilometrov ograje je že na poti, država pa bo v kratkem mejo pokrila tudi z videonadzorom.

Aljoša Tomaž, direktor skupine KD: Včasih smo znali stopiti skupaj, ko je šlo za nacionalni interes

Do konca julija mora Slovenija prodati še Abanko, kot se je zavezala pri evropski komisiji. Toda te zaveze temeljijo na kršenju zakonodaje, sumijo kriminalisti NPU v ovadbi, o kateri smo v Mladini pisali prejšnji mesec in ki jo je sedaj razkrila tudi RTV Slovenija, v prejšnji teden objavljenem dokumentarcu Brezno. To je bilo izhodišče za pogovor z Aljošo Tomažem, ki je pred leti Abanko vodil in je bil ob sanaciji bank leta 2013 član strateškega sveta v vladi Alenke Bratušek. Tomaž je sicer danes glavni izvršni direktor finančne družbe KD Group.

Zgodbe o beguncih

»Tudi letošnji Festival migrantskega filma vabi k razmisleku, zakaj se nekdo odloči in zapusti domači kraj v upanju na boljše življenje. Zakaj ne živimo vsi enakega udobja? Ali je res kraj rojstva lahko povod za srečno ali nesrečno življenje? Ali gre za slo po življenju ali za beg pred njim? Je drugačnost res drugačnost ali je le odsev nas samih, naš drugi jaz?« je pred letošnjim Festivalom migrantskega filma zapisala Tereza Novak, izvršna direktorica Slovenske filantropije.

Miniserija Černobil seje tako hud strah pred socializmom, kot da smo 26. aprila 1986

Ko je 26. aprila 1986 masivno razneslo in raztrgalo četrti reaktor v černobilski nuklearki Vladimir I. Lenin, so zgodbe o radioaktivnem sevanju povzročile tako paniko in “radiofobijo”, da je v Ukrajini in Belorusiji na stotisoče žensk splavilo – bale so se, da se jim bodo rodili “defektni”, “radioaktivni”, “mutantski” otroci. Ženske so splavljale tudi v Vzhodni Evropi, recimo na Poljskem in Madžarskem. Prav tako v Jugoslaviji. In kot je naslednje leto poročala Mednarodna agencija za jedrsko energijo, so se tega ustrašile tudi ženske v Zahodni Evropi, od Danske in Švedske do Grčije – splavilo jih je več kot 100 tisoč, morda 200 tisoč. Zdravniki so jim rekli, da bi lahko zaradi černobilske radiacije rodile “deformirane” otroke.

Kljub kvotam manj slovenske glasbe

Med top 20 najbolj predvajanimi skladbami v letu 2018 ni niti ene slovenske, in to kljub obveznim kvotam slovenske glasbe, ki so določene z zakonom. Tako kažejo podatki, ki jih je predstavil IPF, Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije. Statistika je pokazala, da je lani kvote slovenske glasbe izpolnjevala zgolj RTV Slovenija, lokalni in regionalni programi so jih izpolnjevali 79-odstotno, komercialne radijske postaje zgolj 53-odstotno.

Kaj si želijo starostniki?

Januarja se je dr. Ignacij Voje, akademik, zgodovinar in predsednik sveta upokojencev doma za starejše na Taboru, prvič oglasil s protestnim pismom, v katerem je pozval k ureditvi problematike v domovih za starejše. Povod zanj je bil dvig cene oskrbnega dne za približno 2,2 odstotka.

Mala črna knjiga ljubljanske umetniške scene

Na takšna in drugačna vprašanja odgovarja knjiga Personal Outsides urednice Piere Ravnikar, sicer tudi ustanoviteljice Ravnikar Gallery Space, ki je izšla prav v teh dneh. Knjiga je v angleščini, saj je nastala, da bi živahno slovensko umetniško dogajanje predstavila kuratorjem v tujini; z devetnajstimi umetniki, vključenimi v knjigo, pa se je o njihovem življenju in delu pogovarjala Teja Kosi. V precej osebnih intervjujih, ki se deloma dotikajo tudi strokovne plati njihovega ustvarjanja, so med drugim razkrili specifike svoje ustvarjalne rutine, družinsko ozadje, pa tudi pomisleke in strahove, s katerimi se srečujejo med delom.

Spolnost je vedno politična

Francoski avtor Marcel Proust je pred sto leti, ležeč v postelji, napisal svoje monumentalno delo Iskanje izgubljenega časa, francoski umetnik maroškega rodu Soufiane Ababri pa ležé ustvarja barvite, provokativne risbe z voščenkami, ki kljub navidezni preprostosti drezajo v nevralgične točke sodobne družbe. A če je Prousta v življenje v karanteni lastne spalnice, obložene s pluto, da vanjo ne bi vdirali dražljaji iz zunanjega sveta, delno pahnilo tudi šibko zdravje, gre pri Ababriju za zavestno izbiro – z metodo risanja, imenovano »bed work« (delo v postelji), želi zanikati nasilje in se zoperstaviti dominantnim oblikam umetniškega ustvarjanja.

Neomi, glasbenica, ki sklada in poje takrat, ko ne rešuje življenj

Vsakdo med nami verjetno pozna koga, ki mu v urnik uspe strpati šestnajstkrat več dejavnosti, kot jih zmoremo opravljati sami, in nas s svojo hiperproduktivnostjo, ki spominja na nadnaravne moči stripovskih superjunakov, pripravi do tega, da se zamislimo nad sabo in prevprašujemo svojo brezplodno eksistenco. Ena takšnih je Saša Vipotnik, pevka in glasbenica, ki ustvarja pod imenom Neomi. Ko ne muzicira, dela v urgentni nevrološki in občasno v epileptološki ambulanti. Poleg tega, da njena dežurstva na urgenci včasih trajajo tudi štiriindvajset ur ali več, ter dejstva, da njen raziskovalni fokus na človeške možgane terja konstantno izobraževanje, Neomi uspe najti čas za pisanje pesmi in koncertiranje z raznoterimi postavami svoje nenehno spreminjajoče se zasedbe.