Minilo je že pol leta

Novela zakona o RTV Slovenija, ki bi pomenila začetek konca ugrabitve javnega medija, ki jo je izpeljala SDS, je bila v državnem zboru sprejeta pred skoraj pol leta, a je v veljavo stopila šele prejšnjo sredo. Toda prav na ta dan je bila na ustavno sodišče vložena pobuda za presojo ustavnosti tega zakona, ki utegne, če nič drugega, še (vsaj) za nekaj mesecev podaljšati agonijo javnega servisa.

Se Vaupotiču maje stolček?

Sredi decembra je vlada spremenila sklepe o ustanovitvi treh nacionalnih muzejev – Moderne galerije, Prirodoslovnega muzeja in Narodnega muzeja Slovenije. V vseh treh je zaostrila pogoje za imenovanje direktorja in spremenila sestavo svetov. Novosti so ob burnem političnem dogajanju ostale spregledane, a si zaslužijo pozornost, saj bodo omogočile ureditev razmer v muzejih, ki so zaradi različnih razlogov najbolj ranljivi. Še zlasti pomembne so za zaposlene v Moderni galeriji, ker jim vlivajo prepotrebno upanje, da se bo agonija, v katero jih je pahnil prejšnji minister za kulturo Vasko Simoniti s svojo buldožersko politiko, morda vendarle končala. Za nekatere prepozno; zaradi nevzdržnih razmer sta odpoved dala že dva kustosa od sedmih, ki so ključni strokovnjaki tega muzeja.

Vizitacija milijonov

Letošnji adventni čas v Nadškofijo Ljubljana ni prinesel le božičnega praznovanja, pač pa je dočakala tudi apostolskega vizitatorja. To je uradno ime za inšpektorja, ki ga v (nad)škofije z namenom popisa »težave« napoti Vatikan. Dva dni pred božičem je nadškofija v kratkem pojasnilu zapisala, da je vizitator splitsko-makarski nadškof Dražen Kutleša in da naj bi bil ljubljanski nadškof Stanislav Zore za vizitacijo zaprosil sam, in to že pred meseci, ker si »od začetka svoje škofovske službe prizadeva za preglednost in transparentnost« in »da bi neodvisni in zunanji strokovnjaki preverili poslovanje Nadškofije Ljubljana«.

TV komentar / Nedotakljivi

Premier Robert Golob je pred volitvami dajal vedeti javnosti nekaj: da ve, kdo je kdo v energetiki, da ve, kako se denar v energetiki meče skozi okno, da ve, kdo si deli denar, kdo služi, kdo blefira, vedeli smo, da je tudi on del te igre, ne nazadnje je v svoji prvi javni službi ob prelomu tisočletja v veliki meri zasnoval to energetsko hobotnico. Javna skrivnost je, da je v tistih časih pri tem dobro sodeloval z Andrejem Vizjakom iz SDS, nekako je šlo za delitev prihodnjih koristi in medsebojno varovanje hrbta. Vsi so bili vpleteni v nastajanje te hobotnice, a naj kaže danes Golob še tako vztrajno na SD in SDS, ki da sta bila velika igralca, češ, tam so ti fantje kverulantje, vsi vemo, da je sam stal med njimi – bil je nedotakljivi člen te verige. Pa ne le on.

Prihajajo delavske pravice

Ministrstvo za delo je začelo postopek spremembe »delavske ustave«, zakona o delovnih razmerjih. Sprememba je nujna zaradi zamude pri prenašanju dveh evropskih direktiv v slovensko zakonodajo. Slovenija mora tako čim prej okrepiti pravice zaposlenih za določen čas. V skladu s to spremembo bo lahko delavec, zaposlen za določen čas, od delodajalca po šestih mesecih zahteval varnejšo zaposlitev, to pomeni, da bi lahko prekarec zahteval redno zaposlitev.

Ustvarjanje političnih mitov

Ko je leta 1999 Bill Clinton, tedanji ameriški predsednik, obiskal našo državo, je dejal, da se je zgodovina zahodne demokracije začela v Karantaniji, torej kar v Sloveniji. S tem je imel v mislih ustoličevanje karantanskih knezov oziroma koroških vojvod. Da naj bi bilo ustoličevanje »slovenski prispevek k razvoju zahodnih demokracij«, je razlaga, ki v današnjem zgodovinopisju nima veliko zagovornikov, ga pa toliko raje ponavljajo politiki, ki želijo pihati Slovencem na dušo.

Vlado Miheljak

30. 12. 2022  |  Mladina 52  |  Dva leva

Komentar / Nazaj v prihodnost

Kultni filmi trilogije Nazaj v prihodnost Roberta Zameckisa so pokazali, kako težavno je popravljati čas. Če popravljaš preteklost, ker nisi zadovoljen s sedanjostjo, si lahko pokvariš prihodnost. In obratno, če popravljaš prihodnost, ker nisi zadovoljen s sedanjostjo, lahko izvorno vse zamočiš že v preteklosti. Kar lahko posledično pokvari sedanjost in tudi prihodnost. Skratka popravljanje, friziranje časa se ne obnese, ker ne zagotovi, ampak poruši to, za kar greš v remont – namreč nadzor nad dogajanjem. Seveda ima Janša dovolj razlogov za popravljanje preteklosti. Pač, vse tiste lepotne in jedrne napake lastne podobe in usode, ki najbolj travmatično razgaljajo diskrepanco z njegovim današnjim likom. Torej, da je bil mlad, perspektiven in tudi bolestno ambiciozen partijski kader. In s partijo je prišel v konflikt zaradi premajhne radikalnosti. A ne premajhne radikalnosti lastne osebe, pač pa partije. Očital ji je, da je bila premalo to, za kar naj bi se razglašala. In potem so ga leta 1984 izključili iz svojih vrst. Kar je bila prva velika krivica, ki ga je prizadela.

Janko Lorenci

30. 12. 2022  |  Mladina 52  |  Kolumna

Komentar / Brezčutno

Fides je za 11. januar napovedal zdravniško stavko. Minister Loredan jo je označil za nepotrebno. Lahko bi rekel tudi, da je nespodobna in brezčutna.

dr. Bogomir Kovač

30. 12. 2022  |  Mladina 52  |  Ekonomija

Komentar / Mlinski kamni

Vse pogosteje nas ob izteku starega leta preveva spoznanje, da bi ga bilo najbolje čim prej pozabiti. Krize si sledijo z domala filmsko naglico, vsaka je globlja in kompleksnejša, bolj soodvisna od druge. Leto 2022 naj bi po pandemijski globalni kataklizmi prineslo zasuk, pa smo potonili v novem kriznem močvirju. Rusko-ukrajinska vojna, energetska kriza in inflacija so zarezale v vse družbene pore, še najbolj usodno v EU. Leto 2023 zato ne obeta ničesar dobrega, čas neznosne negotovosti se nevarno gosti, razumske rešitve pa izmikajo. Zato ni več političnega miru in iskanja skupnega dobrega. Globalizacija po meri Zahoda je trčila v ledeno goro zahtev multipolarnega sveta svetovnega Vzhoda in Juga. Geostrateški trk ZDA in Kitajske je vse bolj otipljiv in usoden. Ameriški konflikt z Rusijo v Ukrajini je zgolj uvertura v prihodnji spopad s Kitajsko na Tajvanu. Očitno je konec obdobja relativne predvidljivosti in stabilnosti. Geopolitika bo v letu 2023 dokončno dokazala svojo premoč usmerjanja družbenih sprememb, od podnebnih do socialnih, od ekonomskih do političnih. V stari družbeni izbiri »topov in masla« vse bolj zmaguje logika topov. In to je najslabše sporočilo leta 2022.

Heni Erceg

30. 12. 2022  |  Mladina 52  |  Hrvaška

Komentar / Zakoračiti v prazno

Najprej smo »zakoračili« iz Jugoslavije, nato iz vojne, potem smo »zakoračili« v Nato, EU, Schengen, evro … Sočasno smo »zakoračili« v revščino, nebrzdano inflacijo, velikanske stroške za hrano, elektriko, vodo, plin, življenje nasploh, »zakoračili« smo tudi v opustošeno državo množičnega izseljevanja in v popolno razčlovečenost vladajoče stranke, ki ji je do tretje zime po strahovitem potresu na Baniji v bližini Zagreba na prizadetem območju uspelo zgraditi zgolj šest – s številko 6 – hiš, zato na tisoče Banijcev še vedno živi v mrzlih kovinskih bivalnikih brez vode, elektrike, cest … »Zakoračijo« lahko samo v svoja zaledenela obup in nemoč. Brez dvoma smo »zakoračili« v bedo državice na obrobju Evrope, ki ji je odvzeta vsakršna suverenost, ki je sprta z vsemi sosedi na vzhodu, ki se v nacionalizmu še vedno mojstri ob državotvorni nemoči Bosne, s Srbijo pa sploh nima diplomatskih odnosov.

Osemdeset evrov za kosilo pri premieru

Tik pred božičem je začela veljati nova uredba o stroških reprezentance v državni upravi, ki jo je vlada sprejela na predlog generalnega sekretariata vlade. Nadomešča staro iz leta 2009, z njo pa se, kot navaja utemeljitev, »upošteva inflacija zadnjih let« in »dejanske potrebe organov«.

2022 v številkah

1,6
milijarde predvajanj na pretočni glasbeni platformi Spotify je dosegla skladba As It Was angleškega pevca Harryja Stylesa in postala najbolj predvajana skladba leta.

Konec janšizma

Razmere za ponovno vzpostavitev pravne države so v letu 2022 z zrušitvijo nepridipravne države seveda zagotovili državljani in državljanke – kolesarski, kulturniški, antivakserski in vsi drugi protestniki, civilna družba ter končno odločna večina volivcev in volivk na spomladanskih parlamentarnih volitvah. Da je nato v praksi projekt kot nova ministrica za notranje zadeve v veliki meri vodila Tatjana Bobnar, pa je bil preobrat, vreden romana; ministrica se je z vrnitvijo iz kazenske kolonije v Tacnu na sam vrh državnega birištva vzpostavila kot novodobna grofica Monte Christo, od katere smo – priznajmo – vsi pričakovali, da se bo Janševih palicajev odkrižala z enako brutalnostjo, kot je bila izkazana njej.

»O moj bog, ubili sta patriarhat!«

Patriarhat je kot Kenny iz legendarne risanke South Park: čeprav je doživel že veliko svojih pogrebov, preprosto ne more ostati mrtev. V Jugoslaviji smo ga prvič pokopali že kmalu po drugi svetovni vojni, ko je socialistična oblast ženskam podelila volilno pravico. V samostojni Sloveniji mu je prva vlada nato zavdala udarec z imenovanjem prvih ministric Katje Boh in Jožice Puhar. Toda patriarhat ni nikjer bolj cenjen kot prav v kapitalizmu in tako smo ga v poslednje olje spet dajali pred 13 leti, ko je Katarina Kresal kot notranja ministrica dedcem iztrgala pregovorni pendrek in nas je Pahorjeva vlada naplahtala, da nas patriarhat nikoli več ne bo maltretiral – pa je patriarhat nato zmaltretiral in zmlel Katarino Kresal. In ko je leta 2013 Alenka Bratušek postala prva slovenska premierka, se je spet zdelo, da je patriarhat gotof – toda zmagoslavno je vstal od mrtvih in se leta 2020 prikazal v vsej svoji slavi.

Zgodi se naša volja

Čez sedem let pride vse prav – in pred sedmimi leti je ves svet v šoku ostrmel, ko so se pripadniki Islamske države v Siriji z bagri, eksplozivom in škrtajočimi kočniki spravili nad templje antičnega mesta Palmira, neprecenljive spomenike neke kulture in omike. »Z zemljo bomo zravnali malike, ki so jih častili pogani,« je izpod bolhave brade bruhal glasnogovornik ikonoklastov in si ob zgražanju civiliziranega sveta obetal paradiž. To se pač zgodi, ko fanatiki dobijo v oblast tisto, kar sovražijo – in prav to se je pri nas zgodilo z RTV Slovenija.

Za kuhančka še bo

Po letih napihovanja balonov, tuljenja borznih bikov, rekordnih dividend, spektaklov kripto alkimije in vzpenjanja krivulj je od prenažiranja izbezumljeni kapitalizem spet dosegel mejo rasti in omagal; sladkorni šok je popustil, fiksa je zmanjkalo. Po letih zviševanja standarda, kreditiranja z nizkimi obrestmi in investiranja v visoke donose, po letih črnih petkov je imel neoliberalizem dovolj – ali pa premalo. Pa je 24. februarja 2022 prišel beli četrtek.

Ena sama velika družina

Veliko je reči, ki jih človek nikakor ne sme početi – na primer po nemarnem si zdrobiti testisov ali izgovarjati božjega imena (Jahve). Vse to so tabuji, onkraj katerih ni mogoč polnopravni obstoj v družbi in ki so jih v zgodnji železni dobi predpisali žreci obskurnega puščavskega ljudstva, ki jih je zbralo v bukvo, danes univerzalno znano kot Biblija. In kot so nam leta 2022 ponovno dali vedeti privrženci skrajne desnice, je Biblija nad slovensko ustavo.

Ne bodite primitivci

Okoreli oštarijski delegati dobro poznajo tisti občutek napetosti, ko se nad omizje dvigne opiti težak, ki žali vsevprek in grozi s pretepačino, ker mu pač ne dovolijo francoskega poljubljanja s pipo za pivo. Prav tako jim je znano divje olajšanje, ko gostilničar končno zagrabi tečnobo za kravateljc in ga z volejem pod trtico odstrani iz svoje spoštovane ustanove – nakar se lahko omizje spet razživi, brez strahu.

Janševi podtaknjenci

Podatki o tem, kakšno opustošenje je povzročil kadrovski cunami tretje vlade Janeza Janše, so impozantni. Samo v državni upravi, kjer je zaposlenih približno 30 tisoč uradnikov in funkcionarjev, se je med Janševo vladavino število zaposlenih povečalo za 512 ljudi, torej za 1,63 odstotka. Toda to so le dodatno zaposleni. Vseh na novo zaposlenih je veliko več.

Osamosvojitev v belem

Nekoč, nemara že čez nekaj mesecev, bo izbrana druščina slovenskih zdravstvenih elitnikov končno dosanjala večletne sanje svobode in šla na svoje; po vzoru ameriških sužnjev, ki so v 19. stoletju ustanovili Liberijo, bo uboga gmajna vrgla na kup težko prislužene solde, pokupila zemljo nekje okoli tropskih golfišč ali pa kar v bližini obeh slovenskih univerzitetnih kliničnih centrov in pod vodstvom očeta naroda Konrada Kuštrina ustanovila lastno državo Hipokratijo. Raj na zemlji bo to, v katerem bo omikano prebivalstvo, umaknjeno od raje, v spokojnem blišču preživljalo biblično dolga življenja.

Čestitke Toninu

V letu 2022 smo dobili rekorderja v kategoriji najdražjih napak, tako rekoč res epskih razsežnosti. Marsikdo naredi napako, marsikatera napaka nas tudi drago stane, a napaka, ki stane 70 milijonov evrov, je takšen dosežek, da skorajda ne moremo več govoriti o nesreči ali slabi presoji, ampak je to napaka, ki jo je mogoče doseči le s specifičnim talentom za delanje napak ali pa z zlonamernostjo.

Izjave leta 2022

»Nobene garancije ni, da nas bo demokracija rešila, vsekakor pa je jasno, da brez demokracije ne bomo rešeni.«
Ekonomist Janis Varufakis za spletni medij N1 o demokraciji

Stop predatorjem

Žrtve spolnega nasilja o svojem trpljenju le redko spregovorijo javno. Predvsem zaradi strahu pred povračilnimi ukrepi. A v zadnjih letih jih je vse več, ki so, tudi zaradi vpliva globalnih gibanj, kot je #MeToo, premagale strah in sram in spregovorile. Lani je igralka Mia Skrbinac razkrila spolno delinkvenco profesorja Matjaža Tribušona v času svojega študija na umetniški akademiji. Podobno je letos storila novinarka Katarina Keček, ki je Slavka Kmetiča, zdaj programskega svetnika RTV Slovenija, tedaj železničarskega sindikalista, obtožila, da jo je pred 25 leti spolno napadel v dvigalu. Vsako tako javno pričevanje je dragoceno. Je znak drugim žrtvam, da niso same.