Grega Repovž

9. 10. 2020  |  Mladina 41  |  Uvodnik

Nazaj v 2020

Ta teden sta, po dolgem času resne suše, v javnost prišla dva resna in sodobna politična dokumenta. Prvega, besedilo Iniciative za koalicijo ustavnega loka, je v imenu vseh avtorjev, Spomenke Hribar, Pavleta Gantarja, Borisa A. Novaka, Arjana Pregla, Barbare Rajgelj, Slavka Splichala, Nika Toša in Slavoja Žižka, vodstvom opozicijskega četverčka predstavil Jože P. Damijan, kmalu pa se je pojavil tudi v javnosti. Drugi dokument je knjižica političnih zahtev protestne ljudske skupščine petkovih protestov, najdlje trajajočega protestniškega gibanja v Sloveniji, ki ga ni organizirala politična stranka.

Namesto da bi vlada ljudi mirila, jim raje grozi in sprejema nesmiselne ukrepe

Dr. Geoffrey Rose je bil eden najbolj vplivnih britanskih epidemiologov. Leta 1985 je v znanstvenem članku »Bolni posamezniki in bolne populacije« razvil tezo, da lahko veliko število ljudi z majhnim tveganjem povzroči več primerov bolezni kot majhno število ljudi, ki živijo tvegano. Ni torej pomembno le zdravljenje obolelih, pač pa tudi preventivno obnašanje širše populacije. Vsak posameznik nosi svoj delež odgovornosti za preprečevanje epidemij, in ta odgovornost je po svoje pomembnejša od zdravljenja posameznih primerov. Vprašanje, kot prepričljivo ponazori Rose, zakaj imajo nekateri posamezniki visok pritisk, je popolnoma drugačno od vprašanja, zakaj je v nekaterih skupnostih kardiovaskularnih bolezni bistveno manj kot v drugih.

»Politik je upravičeno postal v očeh ljudi nekdo, ki je nesposoben in misli le na svoj žep«

Dušan Mramor je ekonomist, ki ga stranke pokličejo na pomoč, ko je najhuje. Dvakrat je bil finančni minister: v vladi Toneta Ropa, ko je Slovenijo pripravljal na vstop v EU, in po finančni krizi v vladi Mira Cerarja. V obeh obdobjih je ob odhodu zapustil urejene javne finance. Mramor se sedaj vrača. Ne sicer neposredno v politiko, ampak kot reformator. Njegov zadnji projekt, ki ga je predstavil konec septembra na kongresu Združenja Manager, je akcijski načrt za višjo rast produktivnosti. Sliši se kot floskula, a so v njegovi skupini sodelovali najuglednejši slovenski ekonomisti. Ki pa so na koncu prišli tudi do politoloških ali socioloških sklepov.

Se vidimo na sodišču!

Predsednik republike Borut Pahor se je prejšnjo sredo odločil, katerega kandidata bo predlagal državnemu zboru v izvolitev za novega ustavnega sodnika. To bo dr. Anže Erbežnik, glede katerega je predsednik republike dejal, da »izpolnjuje visoka strokovna merila za opravljanje funkcije ustavnega sodnika«. Slednje je sicer generični stavek, ki ga predsednik Pahor izreče vsakokrat, ko katerega izmed kandidatov ali kandidatk predlaga za imenovanje na najvišje položaje doma ali v mednarodnih organizacijah. A prav bi bilo, da izrečeno tudi nekaj pomeni in v konkretnem primeru drži ter da ne gre zgolj za floskulo.

Predsednik SMC, ki dela za SDS

O predsedniku SMC in ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku je konec maja zakrožila nesramna šala: »Nekdo Počivalška sredi noči zbudi in mu reče: ’Zdravko, Zdravko, sklican je sestanek stranke, hitro pojdi tja!’ Počivalšek, ves zmeden, se gladko odpelje na Trstenjakovo ulico v Ljubljani, kjer je sedež SDS – pa čeprav tam še nikoli ni bil.« Šala je maja zvenela bolj nesramna, kot zveni danes. A že takrat se je govorilo o tem, da se je Počivalšek intimno od svoje politične kariere že poslovil, da mu gre le za ustanovitev turističnega holdinga, kamor se namerava preseliti za šefa po koncu ministrovanja v vladi – tako naj bi bil tudi dogovorjen s predsednikom vlade in SDS Janezom Janšo.

Koalicija ustavnega loka

Na začetku tedna je ekonomist dr. Jože P. Damijan zaprosil za sestanek predstavnike opozicijskih strank in jim predstavil iniciativo, ki so jo pripravili vidni predstavniki slovenske družbe, poleg samega Damijana še dr. Spomenka Hribar, dr. Pavel Gantar, dr. Boris A. Novak, Arjan Pregl, dr. Barbara Rajgelj, dr. Slavko Splichal, dr. Niko Toš ter dr. Slavoj Žižek.

Pozabljena Koroška

Center za usposabljanje, delo in varstvo (CUDV) Črna na Koroškem, kjer skrbijo za osebe z motnjami v duševnem razvoju, je največje žarišče okužb z novim koronavirusom v Sloveniji. Od prve potrjene okužbe pri zaposleni osebi so minili slabi trije tedni, medtem pa je število naraslo na skupno 103 (73 uporabnikov, 27 zaposlenih, 3 prostovoljci). Ves ta čas so zaposleni delali po 12 in več ur dnevno, soočali pa so se tudi s pomanjkanjem prave zaščitne opreme. Kot da bi nanje vsi pozabil. V sredo je vlada obiskala Koroško in obljubila rešitve. Slaba vest? Verjetno. Pa tudi reševanje javne podobe.

Žena za viceguvernerko

Mesto guvernerja Banke Slovenije in njegovih pomočnikov, viceguvernerjev, lahko zasedajo le najboljši strokovnjaki z najvišjo integriteto. Razumljivo, ko finance temeljijo na zaupanju. Brez vere v vrednost je bankovec zgolj navaden kos papirja. Ob tem mora vodstvo Banke Slovenije opravljati še druge funkcije, ki so odvisne od njihove integritete. Podeljujejo recimo licence vsem, ki želijo zasesti najpomembnejše položaje v bančništvu.

Odstop prve in edine direktorice Študijskega centra za narodno spravo kot priložnost

Pred dnevi je odstopila dolgoletna, prva in do zdaj edina direktorica Študijskega centra za narodno spravo dr. Andreja Valič Zver. Njeno razrešitev je presenetljivo predlagal svet zavoda, ki si ga je poprej direktorica postavila po svoji podobi in jo je dolga leta brezkompromisno podpiral. Končno besedo pri odstopu pa je imel najverjetneje, kot poprej pri ponovnih imenovanjih, Janez Janša.

Luksuz na Rožniku

Bralka Mladine nas je opozorila, da je »zgrožena in razočarana nad nedopustnimi posegi v naravo in kvaliteto življenj (tako tam živečih živali kot sprehajalcev), ki se že dalj časa dogajajo na Drenikovem vrhu«.

Papež Ivan Janez Prvi

Papež Frančišek, sin skromnih italijanskih priseljencev v Argentino, že od začetka pontifikata s svojo humanistično držo razburja skrajno desnico in njene privržence, ki se sicer razglašajo za zveste pripadnike katoliške vere. V objavah in govorih v skladu z izvirnim naukom Jezusa iz Nazareta o ljubezni do bližnjega poziva k obrzdanju plenilskega kapitalizma, zmanjšanju socialnih razlik in skrbi za planet, posebno pozornost pa namenja sočutju do beguncev. Konservativni skrajneži, ki katoliško vero izkoriščajo za utrjevanje idej o lastni večvrednosti, so ga zato razglasili za izdajalca in nameščenca zloveščih globalnih elit.

Naprej!

Kolesarjem, protestnikom, borcem za naravo in borcem za demokracijo – vsem tistim, ki dobro v srcu mislijo in res vztrajno iz tedna v teden, v dežju ali soncu protestirajo pred tihimi stavbami oblasti – ljudje, ki hodijo vanje, ki so tam v službi, ki naj bi bili tudi v službi javnosti, a vsi pač niso, velikokrat očitajo, da so le razgrajači, sprehajalci, kaviar socialisti, davkoplačevalski zajedavci, ki sploh ne vedo, kaj si želijo. Ali na kratko, da so protestniški sprehodi ulično gibanje rudimentarnih množic brez politične zavesti in programa. Da se zbirajo kričači, škodljivci, ki bi jih bilo najbolje zapreti.

Pogovoriti se moramo o sredini

V zadnjih tednih smo v Mladini lahko prebrali, da »je stranka Levica izgubila medijsko zaupanje, ker se nanjo ne da zanesti« in da je kot »otrok s posebnimi potrebami; z veliko ljubezni se ga da razumeti, ne moreš mu pa zaupati odgovornosti«. Podoba, ki jo ustvarjata ta in podobni komentarji, je nedvoumna: stranka Levica je s svojo »neodgovornostjo« in »posebnimi potrebami« razbila vlado Marjana Šarca ter je kriva, da je na oblasti Janez Janša. A treba se je vprašati, na koga se v resnici ni mogoče zanesti.

Na splavu za Ameriko

»Zdrava Marija, milosti polna, Gospod je s teboj.«

Fašizoidna politika?

Ko je poslanec Levice Miha Kordiš očital socialnim demokratom, da »kolaborirajo« s »fašizoidno« vladno politiko, ga je vodja poslanske skupine SD pozval, naj ne uporablja izrazov »fašisti« in »kolaboracija«. Pravi problem niso krepki izrazi, temveč ali ti izrazi iz preteklosti lahko opišejo sodobne prakse.

Žrtvovanje Save

Ob vznožju najvišjega dimnika v Evropi, 360-metrske izpušne cevi zdaj že ugasle Termoelektrarne Trbovlje, je bilo prejšnji petek slavnostno. Zasavje je, kot je v nagovoru oznanil okoljski minister Andrej Vizjak, simbolično začelo preobrazbo iz premogovne regije v regijo obnovljivih virov energije. Skupaj s predstavniki lokalnih skupnosti in Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) so namreč podpisali koncesijsko pogodbo za gradnjo hidroelektrarn na srednji Savi.

Ameriški pacient

Donalda Trumpa so v ponedeljek iz vojaške bolnišnice Walterja Reeda s helikopterjem prepeljali domov – v Belo hišo. Izstopil je, odkorakal čez zelenico, vstopil v Belo hišo, se povzpel na balkon, snel masko in potem tam nemo stal, srepo, brezizrazno buljil predse, resničnostno salutiral (komu?), poziral kameram in fotoaparatom ter dokazoval, da je čudež arijske genetike in da mu niti covid-19 ne more do živega.

N'toko

9. 10. 2020  |  Mladina 41  |  Žive meje

Hladna vojna

Vse kaže, da smo na pragu nove hladne vojne. Po razpadu Sovjetske zveze in treh desetletjih ameriške nadvlade se je na obzorju znova pojavila resna tekmica za gospodarsko premoč. Upravljalci ameriškega imperija so se letos očitno zazrli v Kitajsko in zgroženo ugotovili, da jih ta prehiteva na vseh področjih. Zunanjepolitični aparat ZDA je šel v akcijo in ves svet poskušal potegniti v vojno proti »kitajskemu totalitarizmu«. V nekaj mesecih smo bili priča tarifni vojni, borbi proti Huaweiu in 5G-histeriji, nazadnje celo grožnjam s prepovedjo TikToka. V medijih smo začeli videvati prispevek za prispevkom o kitajski tiraniji nad disidenti v Hongkongu, nad Ujguri, nad Tibetanci ... Zunanji minister Pompeo je na turneji po Evropi začel graditi koalicijo proti »največji nevarnosti za svetovno demokracijo«, ki se ji je Slovenija s podpisom izjave »o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G« voljno priključila. Vse kaže, da bo ta boj med šepajočim ameriškim imperijem in novonastajajočo azijsko velesilo močno zaznamoval našo prihodnost.

Apokalipso smo že doživeli

Le ena pesem mi pride na misel, ko gledam posnetke neba nad Kalifornijo, ki je rdeče-oranžno zaradi uničujočih gozdnih požarov sredi pandemije v naglo razkrajajočih se Združenih državah Amerike, in ko pogledam sesuvajočo se Evropo s požarom v begunskem taborišču Moria ter vse očitnejšim rasizmom, avtoritarizmom in različnimi teorijami zarote. To je pesem Tema lorda Byrona.

Zelenjavna juha namesto mesa?

Pridelava mesa je velika okoljska težava. O tem že leta obstaja neizpodbiten znanstveni konsenz. Živinoreja znatno prispeva k nastajanju toplogrednih plinov in povzroča nepopravljivo okoljsko škodo, saj na globalni ravni prispeva 14,5 odstotka toplogrednih plinov. To je ključne akterje prehranskega sistema prisililo v iskanje drugih možnosti. V zadnjem času jih je k temu spodbudila tudi pandemija bolezni covid-19. Velik delež obolelih med zaposlenimi v mesnopredelovalnih obratih v ZDA je botroval zapiranju teh obratov in motnjam preskrbe z mesom. To ameriške potrošnike sili v nakup mesnih analogov, na primer veganskih burgerjev, pridelanih iz rastlinskih virov. Ker je bila v ZDA ugotovljena celo kontaminacija mesa z virusom SARS-CoV-2, je postala vprašljiva tudi varnost mesa. Vendar SARS-CoV-2 ni osamljen primer tako imenovanih zoonotičnih bolezni, torej bolezni, ki se prenesejo z živali na človeka. Takšni sta bili v zadnjem času tudi H5N1 (ptičja gripa) in H1N1 (prašičja gripa).

Spletna drhal kot roka pravice

Javno sramotenje seveda ni sodobni pojav, ki bi se razrasel šele v dobi interneta, a z vzponom družabnih omrežij – kjer lahko tako rekoč vsak uporabnik javno povzdigne svoj kritični glas in kjer se ti glasovi povezujejo v nepredstavljivo množične soglasne vzklike – je javno sramotenje dobilo novo težo. Še posebej zato, ker je nemalokrat tesno povezano z družbeno težnjo po pretirani politični korektnosti, v zadnjem času poimenovano tudi »wokeness«. Sramotenje se je spremenilo v tako imenovano ukinjanje, v kolektivno bojkotiranje, ki ga je ameriški prostor dramatično poimenoval »kultura ukinjanja«. Gre za nadgradnjo spletnega sramotenja, za množične napade na ugled in kariero javnih oseb, ki so zagrešile nekaj, kar množica prepozna kot moralno sporno: te osebe so torej storile ali (navadno) izjavile nekaj, kar je v očeh kritične javnosti nesprejemljivo.

Načrtno pozabljeno desetletje

Robert Botteri je seveda član uredništva Mladine, v času osamosvajanja je bil glavni urednik, danes je kreativni direktor, zato se bomo izognili direktnemu hvaljenju njegovega nastopa v oddaji Intervju, ki jo je vodila Ksenija Horvat. Osredotočili se bomo na to, kaj je naredila Ksenija Horvat s tem pogovorom in kako pomembno je to njeno dejanje. Robert Botteri bi namreč prejkone ostal tiha priča dogajanja v drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih, če se ne bi Horvatova odločila, da ga povabi v oddajo. Za zgodovino bi ostala zamolčana tudi usoda njegovega očeta, ki je zaradi novinarskega dela svojega sina izgubil službo in bil več mesecev zadrževan v vojašnici.

Skrivno življenje kozmetičnih salonov

Kultna ameriška novinarka in avtorica Nora Ephron je leta 2006 objavila knjigo Moj vrat mi gre na živce, v kateri je eden njenih najboljših esejev, s pravo mero ironije prežeto besedilo »O vzdrževanju«. V njem našteva postopke, ki so za žensko njenih let in statusa nujni, da ljudje ne bi imeli občutka, da se je popolnoma zapustila. »Po določeni točki samo še krpaš, krpaš, krpaš,« zapiše Nora Ephron, za katero so pod nujna lepotna opravila spadali barvanje in urejanje las, manikira in pedikura, odstranjevanje nezaželenih dlak nad zgornjo ustnico, urejanje obrvi, vzdrževanje telesne forme, celo občasen botoks – vse zato, da bi kljub staranju še naprej poskušala dosegati kult lepote in mladosti, s katerim je vse bolj obsedena sodobna družba. Število lepotnih ritualov, ki se jim mora moderna ženska podvreči, če želi biti »v trendu« in ne vzbujati občutka, da ne da nič nase, se vsako leto povečuje – manikira, na primer, je bila zaželena novost na začetku tisočletja. Nora Ephron, ki se prvih petinštirideset let svojega življenja ni kaj dosti ukvarjala z nohti, se v eseju spominja, kako so na Manhattnu kar naenkrat kot gobe po dežju pognali saloni za manikiro. »Kmalu so vsi hodili na manikiro. Če nisi imel manikiranih nohtov (za razliko od zgolj čistih), si se čutil zanemarjenega. Bilo te je sram.« A danes je manikira nekaj samoumevnega, tako kot nekoč manikiranje nohtov pa so se razpasli drugi »obvezni« postopki: podaljševanje trepalnic, laminacija obrvi, celo dermalna polnila za ustnice pri vse mlajših ženskah.