Transparentna policija

26. junija je na Prešernovem trgu v Ljubljani potekal protivladni shod, ki ga je zmotila skupina neonacističnih provokatorjev, rumenih jopičev, ki so zavzeli protestniški oder ob Prešernovem spomeniku. Ker se vsiljivci niso odzvali na policijska navodila, naj prenehajo z verbalnimi provokacijami, ki so prerasle v fizične, jih je policija odstranila.

Vlado Miheljak

17. 9. 2021  |  Mladina 37  |  Dva leva

Tolovaji, premetenci in njihove stranke

Danes lahko brez odvečnega patosa rečemo, da je DeSUS nekaj najslabšega, kar se je upokojencem in starejšim generacijam v politiki zgodilo od osamosvojitve. A starejše generacije in upokojenci so preverjeno najbolj trpežna in potrpežljiva skupina podalpskih domorodcev. Prenašajo nategovanje že polnih trideset let. DeSUS je, danes se to nekoliko pozablja, vstopil v državni zbor že leta 1992. Takrat resda skozi zadnja vrata. Namreč takratni predsednik Sisinger se je na skupni listi predvolilne koalicije Združena lista uvrstil v parlament. Stranka, ki je izšla iz lokalne mariborske zgodbe, je nagovarjala predvsem tisti del starejšega volilnega telesa, ki je rad slišal prazne obljube o ohranjanju socialne države, javnega zdravstva, o medgeneracijski solidarnosti, o dostojnih pokojninah … – pač predvsem nezahtevni del levo usmerjenih volivcev. Bazen volivcev, ki ga je pretežno nagovarjal, je velik, a domet stranke je bil vselej omejen. Še zlasti po zaporednih prelomljenih predvolilnih obljubah. Stranka je dokončno dobila zdajšnjo podobo prevrtljive, premetene, tolovajske združbe od nastopa Rousa. Ta je, potem ko je Janša po zaporednih porazih končno zmagal leta 2004, najprej pohitel k njemu, da mu izreče lojalnost, potem pa k svojim in jih presenetil z evforičnim vzklikom: »Gremo v koalicijo! Sedaj Janša tala.« Bili so presenečeni, a le redki od strankinih veljakov so temu oporekali. Pač, ni politike in politikov brez strank. Ne le strank kot političnih organizacij, ampak kot mreže klientov, odjemalcev, »mušterij«. Nekako na splošno pač velja, da se politika in politiki redijo na slabem spominu volivcev. A spomin volivcev DeSUS je še slabši. Ne presega spomina zlate ribice.

Zakaj poslanec Simonovič ni podprl predloga ureditve preživnin

Zakaj se lahko poslanke in poslanci enostavno izognejo glasovanjem na sejah? Gre za vse bolj pogosto taktiko, s katero se predstavniki ljudstva domnevno operejo moralne odgovornosti, ko z odsotnostjo – in ne z glasom proti – poskrbijo, da neki potreben in smiseln zakon pade, v resnici pa ga ne smejo podpreti zaradi lastnih političnih interesov in kupčkanja.

Posebna skupina evropskih poslancev prihaja oktobra na obisk v Slovenijo

Vlada Janeza Janše je že daljši čas pod drobnogledom EU – zaradi istih tem kot določene višegrajske države, s katerimi vlada prijateljuje. Evropsko unijo tako zanima domnevno upadanje stopnje vladavine prava, medijske svobode in demokratičnih standardov na splošno.

Zamujena priložnost

Prejšnji torek je potekala seja odbora za notranje zadeve, na kateri je bil obravnavan predlog novele zakona o tujcih; ta naj bi odpravila določbo zakona, ki tujim študentom iz tretjih držav nalaga zahtevo po izkazovanju zadostnih sredstev za bivanje v času študija v Sloveniji. Če je nekoč ta pogoj izpolnjeval zgolj podpis staršev, ki je zagotavljal, da jih bodo v času študija preživljali, bi morali po tolmačenju novega zakona študenti za vse študijsko leto na svojem računu prikazati skoraj 5 tisoč evrov. Predlog Levice je bil zavrnjen.

Janko Lorenci

17. 9. 2021  |  Mladina 37  |  Kolumna

Zakockano

Evrobarometer je izmeril, kaj si mislijo prebivalstva unije o cepljenju, porabi evropskih sredstev, okolju, smeri, v katero koraka posamezna država. Rezultati so za Slovenijo porazni, njihov skupni imenovalec pa je izjemno nizko zaupanje v državo, politiko oz. trenutno oblast.

Maja Novak

17. 9. 2021  |  Mladina 37  |  Ihta

Nespodobno povabilo k branju kolumne

Derem se. Ali me slišite? Derem se! DEREM! Po drugem odstavku 7. člena. Ob tem mi tako odleže, da bi bilo skoraj vredno jurja. Takole se derem: »Ti zabušantski lenuh! Politikant prevarantski! Ti z inteligenčnim kvocientom, ki ne presega stotice! Res ne moreš premakniti riti, če te kdo ne podkupi? Ali se zavedaš, koliko me staneš? Da o tvojem subvencioniranem stanovanju sploh ne govorim! Ves dan se samo poigravaš z mojimi živci, počivaš, žreš in paziš na svojo medijsko podobo. Sem se za to borila? Parazit si, hujši od kulturnikov! Zaverovan vase! Samo nase misliš in pričakuješ, da te bom vzdrževala še naslednja štiri leta! Slikaj se, lučka! Samo še enkrat naj te zalotim s šapo v marmeladi, samo še ena izpričana kraja, pa ti bom izrekla nezaupnico!« Črni maček me prezirljivo pogleda in gre mačkovat tja, kjer je manj hrupa.

Bila je priložnost ... in ostala je priložnost

Res smo bili veseli, ko je TV Slovenija napovedala večerni pogovor z direktorjem NIJZ Milanom Krekom, navkljub temu ali pa kar zato, ker ga bo vodil novinar Jože Možina. Zavedajoč se, da se Možina in Krek poznata, da sta si ideološko blizu, ker sta oba navdušenca nad likom in delom Janeza Janše in SDS, smo vedeli, da bo to eden tistih intervjujev, ki bo prelomen, ker bosta vnaprej naredila scenarij, smejala se bosta in bosta vredna zaupanja, lok intervjuja bo imel veliki finale. Krek bo imel končno čas in prostor, da nagovori javnost, da prepriča skeptike, objame nacijo, prelomi iz negativizma, ki se lepi na njegove prste, v razum, veselili smo se, ker bo Krek pred nami nastopil z novimi dognanji, spregovoril na primer o cepivu za pet- do 12-letnike, ki prihaja na trg, poglejte, človek je pred časom, bomo vzklikali, presenetil nas bo s svojo lucidnostjo, ko bo potegnil kakšno zgodovinsko primerjavo, kesali se bomo, ker bo tako dobro nastopil, mi pa smo ga črtili več kot leto dni, postregel nam bo s krajevnimi značilnostmi, ki so se pokazale med epidemijo, priznal bo seveda kakšno napako, nam razložil, kaj ga lomi s to masko sredi obraza in nepristriženo brado, skupaj z Možino pa bosta izkazala sočutje do ljudi, ki imajo dolgi covid, pa seveda do pokojnih, in pokazala, da je boj zoper epidemijo pač dejanje za drugega, za druge, sodelovanje in zvestoba družbi, tista najvišja oblika imeti rad svojo domovino.

»Ta film je postal svetovni problem«

Čeprav je Mako Sajko (rojen leta 1927 v Tržiču) – dobitnik letošnje Štigličeve nagrade za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije – ustvarjalno pot neprostovoljno končal že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je njegov opus izjemno bogat in vpliven: posnel je kar 17 kratkih dokumentarnih filmov, ki so bili po izbiri obravnavane tematike, slogu pripovedovanja in tehnični izvedbi nedvomno pred svojim časom. Njegovi eksperimentalni, družbenokritični filmi kažejo tako napredno miselnost, da so izjemno relevantni še danes. Na letošnjem umetniškem trienalu EKO8 v Mariboru so predvajali njegov dokumentarec Strupi (1964), ki v svetu velja za pionirski izdelek v žanru okoljevarstvenega dokumentarca, na letošnjem festivalu kratkih filmov FeKK v Ljubljani pa je bil predstavljen njegov film Stopnice ljubezni (1971), ki govori o ljubezenskih zvezah, nastalih na podlagi ženitnih oglasov. Ker Sajko verjame, da je vloga dokumentarnega filma spodbujanje družbenih sprememb, je snemal napredne filme, ki jih je močno zaznamovala družbena angažiranost: obravnavali so teme, o katerih je javnost molčala. Slavica Exception (1971) iz feministične perspektive portretno pripoveduje o delavski etiki mlade striptizete, Promiskuiteta (1974) govori o nevarnosti nezaščitenih spolnih odnosov, Kje je železna zavesa (1961) preroško napoveduje konec strogo varovane meje med vzhodno in zahodno Evropo. Njegov daleč najbolj razvpit dokumentarec pa je Samomorilci, pozor! (1967), ki je prekinil dolgoletni molk o žgoči problematiki samomorov med mladimi Slovenci, z njim pa je ugasnila tudi Sajkova kariera. Film je oblasti stopil na žulj, ker je pokazal zlaganost idealne podobe srečne socialistične mladine, zato je vizionarskega režiserja izobčila iz filmskega sveta. Njegovo delo, čeprav ga je politični sistem utišal na vrhuncu ustvarjalne poti, živi naprej. Štiriindevetdesetletni Mako Sajko velja za eno največjih imen v zgodovini slovenskega filma.

Slovenski pasijon

Na Triglav se vzpenja ženska, ki na hrbtu nosi kurentovo glavo, skoraj večjo od lastnega telesa. V četici ji sledi skupina pohodnikov. Strumno in ponosno ubirajo pot proti cilju, Aljaževemu stolpu.