Kako nastane fašizem?

Denisa Avdića poznamo kot voditelja na Radiu 1 in Pop TV ter stand up komika. Njegov humor temelji na seksizmu in šovinizmu, hkrati pa rad nastopa kot moralna avtoriteta (preden je bil voditelj, je bil – policist). Na tem mestu smo se že ukvarjali s problematičnostjo njegovega vodenja oddaje Znan obraz ima svoj glas (Pop TV), v preteklem tednu pa se je zgodilo nekaj, kar bi moralo končati njegovo kariero javnega nastopača: svoji gostji v studiu je zaželel, naj umre. Dobesedno.

Grega Repovž

4. 5. 2018  |  Mladina 18  |  Uvodnik

Prihodnost je že tu

Peter Frase, eden od urednikov vodilne ameriške levo usmerjene revije Jacobin, seveda tudi sam predan socialist, avtor knjige Štiri prihodnosti (Four Futures, 2016), v kateri razčlenjuje, kaj bo sledilo kapitalizmu, opozarja na neko notorično dejstvo, na nekaj, česar dejansko nočemo videti: da je prihodnost, ki jo domnevno pričakujemo in čakamo, že tu. Ali drugače: prihodnost je že prišla, le mi se še nismo znotraj nje razporedili, ne vidimo še. In človeka dejansko kar strese: kaj pa, če se je medtem, ko mi upamo na prihodnost, ta res že zgodila, le mi se je še nismo zavedeli? Kaj, če je za razmislek že prepozno, so morda res premoženje in dobrine že razporejeni, le da nam naša vloga v tej ureditvi še ni bila določena? Da novi sistem še ni vzpostavil družbenih vlog, namreč ne pomeni, da ga še ni, da ni vzpostavljena že vsaj osnovna razdelitev.

Diktatura petk

Večina slovenskih osnovnošolcev je danes, če pogledamo ocene v šoli, nadpovprečno uspešna. Med ocenami prevladujejo štirice in petice. Trojka, ki naj bi označevala 'dobro' znanje in naj bi glede na veljavno ocenjevalno lestvico štela za zlato sredino, to že dolgo ni več. »Čeprav tudi učitelji drdramo, češ saj je štirica prav tako lepa ocena pa trojka tudi, to dejansko ni res,« žalostno ugotavlja Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Franja Malgaja v Šentjurju. Tega se učenci in njihovi starši še kako dobro zavedajo.

Dejan Židan, predsednik SD: Sem bolj levi kot Borut Pahor

Stranka Socialni demokrati je doživljala padce in vzpone, leta 2008 je zmagala na volitvah, z Borutom Pahorjem je prevzela vlado, imela je 29 poslancev. Na volitvah leta 2014 jih je dobila zgolj šest. Po 3. juniju naj bi bilo drugače. Ankete SD napovedujejo ponoven vzpon na vrh. Stranka naj bi znova postala samozavestna, njen volilni program ima naslov Samozavestna Slovenija, samozavesten pa je tudi Dejan Židan. Že osem let je minister za kmetijstvo, zdaj je, kot pravi, pripravljen prevzeti položaj predsednika vlade.

Nosili so me mnogi

Nosili so me mnogi. Najprej komunistke in komunisti, ki jih je med sanjanjem o enakosti in poskusi spreminjanja sveta zmotila svetovna vojna, v katero so se brez veliko pomišljanja vrgli in postali partizanke in partizani skupaj z drugimi svobodomiselnimi ljudmi ter se štiri leta po gozdovih in gorah borili proti okupatorju, umirali od njegovih strelov in ga ubijali, zmrzovali, zbolevali, stradali, jedli lubje z dreves, vse z menoj, prišito na kapah, titovkah, triglavkah in klobukih, s katerih sem zrla na vse premike, preboje, diverzije, juriše in vkorakanja v osvobojena mesta, tudi na tisto zadnje, 9. maja, ko so me ponesli pod balkon univerze, s katerega so odmevale vznesene besede pesnika o neomadeževanih rokah osvoboditeljev, katerih odmev pa, žal, ni segel do kočevskih gozdov in štajerskih rudniških rovov, v katerih senci in temi bom videla v jame padati vsa tista telesa, vse tiste ljudi, ki bodo še zelo dolgo in zelo tiho pogrešani, omenjani zgolj za zapahnjenimi vrati domov njihovih najbližjih. Težko mi je bilo, ko sem bila priča maščevanju, ki je bilo racionalizirano kot nujnost in vrženo čez ramo v pozabo, da naredi prostor spominom na gradnjo svetle prihodnosti, svobodne, pravične in enake, ki sem jo v resnici želela obljubljati. Nisem samo negacija svastike in butare s sekiro, sem predvsem obljuba boljše in pravičnejše družbe.

Ena lepa pizdarija: Guapo gang

Prvi je prišel 50 Franks (Peter Frankl). Od človeka v črni majici priljubljene nemške modne znamke in jopi nemškega proizvajalca avtomobilov, ki mimogrede pove, da se je ravno dobro vrnil iz Nemčije, ne pričakuješ nič drugega kot točnost. Stali smo na Navju, nad kostmi očetov naroda, ter s profesionalno mirnostjo čakali, kdaj se bodo prikazali drugi. In koliko jih bo. Naslednji je bil Benjamin Krnetić, ki je prevzel vlogo organizatorja srečanja in se je zaradi zamude zdel nekoliko nervozen. Minilo je pol ure in odprla so se vrata na levi in desni, Zhopovi (Čopovi) grobnici pa se je približevalo še pet ljudi: ZaHan$olo (Žiga Radulj), Miha Mih (Miha Jakoljević) in Mili Khumara (Filip Đurić) so prišli opremljeni z jedačo, pijačo in džojntom, Juca Bonaca in Dino (Dino Nuhanović) pa sta prišla praznih rok in s sporočilom, da sta zadnja.

V Ljubljano se vračajo jambori z rdečimi zvezdami

Ljubljanski župan Zoran Janković namerava še letos postaviti jeklene jambore z rdečimi zvezdami, kakršni so nekoč stali na križiščih Poti spominov in tovarištva z mestnimi vpadnicami.

Lejko cepljenje

Na skrajnem vzhodu države je pokrajina, kjer se lahko pogovorom o zmanjševanju precepljenosti otrok proti nalezljivim boleznim samo nasmehnejo. V Ljubljani se komaj oklepamo 90-odstotne precepljenosti, v Pomurju pa se redno pohvalijo z idealno precepljenostjo več kot 95 odstotkov, ki zagotavlja najvišjo raven kolektivne odpornosti.

Srednjeveška NSi

V nagovoru prisotnih na kongresu NSi in volivcev je novi predsednik Matej Tonin med drugim zahteval, da »zapor spet postane zapor«: »Pošteni državljani za zapornike vsak mesec plačujemo 80 evrov. Zaporniki bi morali imeti izbiro: ali bodo teh 80 evrov na mesec odslužili z delom ali pa si bodo stroške prestajanja zaporne kazni plačali sami.«

Grega Repovž

26. 4. 2018  |  Mladina 17  |  Uvodnik

Psihoanaliza neke stvarnosti

Privilegij, a tudi breme novinarjev je, da v delovnem obdobju v živo vidimo veliko pomembnih in velikih dogodkov, od revolucij do vojn, nesreč in največjih zmag. Marsikomu izmed nas je tako uspelo, da se je srečal z najbolj fascinantnimi in zanimivimi ljudmi na svetu, ženskami in moškimi, pred katerimi so nam besede zastale v grlu, velikimi državniki, seveda tudi zvezdami, trdimi misleci in tudi ljudmi, ki so povzročili nemalo gorja in trpkosti. Malo je to privilegij, marsikomu da ta »biti zraven« lažen občutek relevantnosti, marsikdo ob tem postane ciničen in prevzeten, to koga tudi poškoduje, rani. Marsikdo izmed nas je videl umiranje, poslednjo bolečino, skrajno človeško zlo, pa hudobijo malega človeka, tudi izjemno veselje seveda.

Zdaj, če ne, kdaj?

V začetku februarja je bil v Nemčiji dosežen zgodovinski dogovor. Predstavniki delavcev in lastniki velikih industrijskih obratov na jugozahodu države so se sporazumeli, da bodo postopoma dvignili plače za več kot štiri odstotke in v izjemnih primerih skrajšali delovni teden s 35 na 28 ur. Pogajanja so bila naporna, sindikati so zahtevali vsaj šest odstotkov višje plače, na koncu pa sta bili zadovoljni obe strani. Spremembe so zajele približno pol milijona delavcev, skoraj takoj pa se je njihov učinek razširil po preostanku najmočnejšega evropskega gospodarstva. Že nekaj dni kasneje so višje plače zahtevali še javni uslužbenci. Po vrsti opozorilnih stavk so aprila dosegli, da je država privolila v kar 7,5-odstotno povprečno povišanje plač v javnem sektorju v naslednjih dveh letih in pol. Z dvigi, ki naj bi v najmočnejšem evropskem gospodarstvu okrepili notranjo potrošnjo in spodbudili zdravo rast inflacije, se je tudi uradno končalo obdobje osovraženega varčevanja.

Miro Cerar: Mi smo državo pripeljali iz rdečih številk, Šarec pa je občino, ki jo vodi, vanje še bolj potisnil

Z Mirom Cerarjem smo se pogovarjali v prostorih stranke SMC, lučaj od parlamenta, jutro po prvem soočenju predsednikov parlamentarnih strank na RTV Slovenija. Njegova stranka je po javnomnenjskih raziskavah zdaj sicer na četrtem mestu, a v SMC računajo prav na soočenja, na katerih bi se pokazale Cerarjeve izkušnje. Njihov največji konkurent je Lista Marjana Šarca, ki poskuša ponoviti Cerarjev nepričakovani uspeh, pa tudi nepričakovani uspeh novih strank v preteklosti. Če je Cerar pred štirimi leti zmagal zato, ker je na politično sceno prišel kot nov obraz, zakaj naj bi tokrat prevladale izkušnje?

Medeni tedni v peklu

V Minuti za umor (1962), prvi slovenski kriminalki, nekdo umori slovenskega gastarbajterja, ki se po dolgih letih vrne v Slovenijo – vrže ga s terase ljubljanskega nebotičnika. Kdo je morilec? Jože Zupan? Lojze Rozman? Zlatko Madunić? Duša Počkaj? Demeter Bitenc? Vsi so bili v času umora na nebotičniku. Po logiki kriminalk Agathe Christie bi bil lahko morilec vsak izmed njih, toda ta logika odpove, če je v filmu Demeter Bitenc – in res, na koncu se izkaže, da je morilec Bitenc. Ko gledate Minuto za umor, si rečete: zakaj tako skrivajo, kdo je morilec? Saj je jasno, da je Bitenc! In to je bilo jasno tudi tedaj, leta 1962: Bitenc – hotelirjev sin s končano trgovsko akademijo – je malo prej nastopil v dveh partizanskih filmih, Dobrem starem pianinu (1959) in Akciji (1960) – v obeh je bil bad guy, ošabni, sadistični nemški oficir.