
Janko Lorenci
-
Maribor se spet enkrat zdi mesto velikih ambicij in velikih polomij. Letos se mu je npr. zgodil finančni zlom mariborske škofije, deloma izraz lokalnega diletantizma in stremuštva, še bolj pa klavrnega stanja celotne slovenske KC, sestavnega dela zanikrnega slovenskega kapitalizma. Podobno je projekt EPK sprva zbudil prevelike apetite in pričakovanja, potem pa obvisel na nitki.
-
Koalicijska pogajanja potekajo burno in težavno. To je deloma v naravi stvari. Gre za visoke zastavke; kdo bo na oblasti in koliko besede bo imel. Srečujejo se ideološko, interesno, politično zelo različne skupine. Pogajajo se zelo različni ljudje – novinci, izkušeni politiki, avtokrati, diplomati, petelini itd. Vse skupaj poteka pred očmi javnosti in v časovni stiski.
-
Volitve so potrdile, da ravnotežje med levim in desnim volilnim telesom ostaja izenačeno. Na levici so se nezadovoljni volivci pretočili v novo stranko. Na desnici SDS ostaja vodilna stranka, vendar se zdi, da je že dosegla zenit. Janšev poraz prinaša olajšanje, da se ne more ponoviti vladavina, za katero se vlečejo dolgi repi strahu in nezaupanja.
-
Slovenija je po mnogih opisih sredi splošnega nazadovanja. V tem je nekaj resnice in nekaj pretirane črnogledosti. Zanesljivo pa smo v skrajno občutljivi, skrajno ranljivi fazi. Toliko bolj, ker je v krizi tudi zunanje okolje. Volitve v takem času so še pomembnejše kot sicer. Državo je mogoče ohraniti v znosnem stanju ali pa jo še bolj zavoziti, in to dolgoročno.
-
Televizijski moderatorji so ljudje, ki skrbijo za predstavljanje drugih ljudi, ki imajo ali naj bi imeli kaj povedati. Svojim televizijam dajejo osebni pečat, dober ali slab. So dobri znanci, ki jim na stežaj odpremo vrata ali pa jih zrinemo ven. Včasih jih spustimo noter samo zato, ker s seboj pripeljejo koga zanimivega.
-
Smo sredi nevarnih časov za Evropo in za Slovenijo.
-
V naši predvolilni vročici ni prostora za dramatično dogajanje v EU. To je nekako tako, kot da krapa ne bi zanimalo, kaj se dogaja v njegovem ribniku.
-
Slovenija bo tudi po decembrskih volitvah živela naporno in negotovo - globalno-lokalna kriza se bo nadaljevala, socialne napetosti bodo naraščale, v težavah bo še naprej tudi EU. V takem skrajno zahtevnem obdobju bi Slovenija potrebovala močno vlado z visoko stopnjo zaupanja.
-
Državi, ki proda svoje največje, kar uspešno podjetje, se vsa kolesca ne morejo dobro vrteti. Vse razvite države zagrizeno branijo svoje podjetniške zvezde. Razvite so tudi zato.
-
Podgan je več kot 60 vrst. Dve med njimi (Rattus norvegicus in Rattus rattus) sta se zbližali s človekom in skupaj z njim zmagovito naselili ves svet. Kjer je človek, je tudi podgana, kjer je podgana, je tudi človek.
-
Sobotne proteste po Zahodu in drugod ženejo nezadovoljstvo s sedanjostjo, strah pred prihodnostjo, spomini na boljše stare čase. Kaj bodo sčasoma prinesli, ne vemo. Troje se vendarle zdi jasno.
-
Decembrske volitve bodo bolj kot spopad strank spopad strankarskih prvakov. Med resnimi kandidati za premiera se pojavljajo samo tri imena: Pahor, Janša in Janković. Za Hanžka in njegovo stranko oz. gibanje ni mogoče napovedati, koliko volivcev lahko pritegne. Z anketami potrjeni favorit se zdi Janša, za tihega favorita pa velja Janković, če bo posegel v volilno tekmo. Pahor se lahko vrne na premierski položaj le po lastnem mnenju.
-
Politika na vsem Zahodu in tudi pri nas pada v brezno nezaupanja. Nekaj olajševalnih okoliščin pa ima.
-
Prihodnost Slovenije je zelo nepredvidljiva. Taka je zaradi razburkanega mednarodnega okolja in lastnih težav. Vse se zdi krhko, lomljivo in tako, da se lahko obrne v eno ali drugo smer, a prej v slabšo kot v dobro.
-
Predlagana novela zakona o verski svobodi je sprožila nov spor med politiko in cerkvijo. Z njo bi bili državni denarji za katoliško cerkev in nekatere prednosti, ki jih ima naša KC, precej priškrnjeni. Predlog je po svoje sporen, saj čez noč občutno spreminja politiko naše države do KC, politiko, ki je od osamosvojitve cerkvi stregla prej preveč kot premalo. Kritiki naše duhovščine kot Smrke ali Črnič predlog podpirajo, cerkev pa ga že označuje za vračanje v čas represije in zatiranja verske svobode. Ta debela neresnica po svoje izraža stisko, v kateri se je znašla.
-
Za ameriškimi in francoskimi je tudi nekaj nemških velebogatašev predlagalo, da bi bogatim zvišali davke. Razlogi te nenavadne domislice so različni, na prvem mestu pa je verjetno prej kot kako nežno čustvo strah, da bi se sedanji tip kapitalizma, z njim pa tudi njihovo bogastvo, sesul. Sicer pa so ti bogati skesanci (najslavnejši je Warren Buffett) v majhnem morju bogatašev redke ptice. Ne glede na svoje motive imajo prav - priviti jih je treba.
-
Kandidatov za naslednjega premiera je več. Najverjetnejši se zdijo trije - Janša, Pahor, Janković. Toda Pahorja lahko zamenja po morebitni nezaupnici izbrani naslednik, Janković pa se še mora dokončno odločiti, ali se bo pognal v tekmovanje. Igri se lahko pridruži še neznani voditelj nove leve stranke - če bo nastala.
-
Tri leta po izbruhu krize se družbeno ozračje rahlo spreminja - v splošni kakofoniji se je po malem začela razprava, kje smo in kam gremo. To je deloma povezano s težavami levice in približevanjem volitev, deloma s spoznanjem, da bo kriza še dolga, svet okoli nas pa je zelo nepredvidljiv. V zraku sta še naprej tudi jeza množic in naraščajoča negotovost sumljivo bogatih in (politično) odgovornih. Kajti kriza razgalja marsikaj.
-
Ljudje smo pisana druščina. Nekateri kar naprej nekaj migajo, drugi vse življenje preždijo. Nekaterim od tistih, ki so aktivni, rečemo, da so angažirani.
-
Znižanje ameriške bonitetne ocene je bilo za borze in svet šok, čeprav to ne bi smelo biti - dobro se ve, da je Amerika polna slabosti. Ko se je nedavno končala ruska ruleta med republikanci in demokrati o dovoljeni višji zadolženosti države, je Jacob Weisberg, šef vplivnega portala Slate, dogovor komentiral tako: ZDA so se v zadnjem trenutku odločile, da ne bodo napravile finančnega samomora - v korist počasnejšega samouničenja.
-
Janša je bil v dvajsetletni zgodovini samostojne Slovenije na oblasti en sam mandat. Vendar ji je vtisnil nesorazmerno močan pečat. Tega se zavemo tudi, če pomislimo, v koliko sedanjih problemov Slovenije je posredno ali neposredno vpleten. Naštejmo jih nekaj: Patria, tajkunstvo, gospodarsko pešanje, klima v državi. Spomnimo se ga lahko celo ob pokolu na Norveškem.
-
Potem ko je Angela Merkel prvič dahnila svoj da za trimestni milijardni paket za reševanje dolžniške krize, je pojedla krožnik juhe iz leče. Da je, kot je rekla v nekem intervjuju, po tistih vrtoglavih milijardah napravila nekaj normalnega.
-
To ni izmišljen primer: možak je vozil prehitro, dobil globo, njegov oče je bil pred sodišče povabljen kot priča. Ljubeči oče je zatrdil, da je vozil on, ne sin. Ko mu je sodnica dokazala, da to ni mogoče, je rekel: Potem pa ne bom pričal. In je šel. Sodišče je samo mirno gledalo.
-
Malokdo še dvomi, da je reševanje Grčije že spodletelo. Kljub temu se velika operacija posojanja denarja in hkratnega usihanja nesrečne države nadaljuje. Trojka komisija, evropski svet in evropska centralna banka si kupuje čas in hkrati počasi kuje nadomestno strategijo za propadlo neoliberalno politiko zategovanja pasu, ki krizne države obravnava kot protektorate in jih kljub pomoči potiska vedno globlje v blato.
-
Tudi k nam se lahko prenesejo nemiri z juga Evrope, ki se polagoma širijo na sever in za katere še ne vemo, kako se bodo končali. Podobnosti so mnoge. Kriza, slabo delovanje zlasti politične elite in neoliberalni kapitalizem so proizvedli hudo ekonomsko-socialno stisko, ki jo zdaj na celinski ravni blažijo z ostrim zategovanjem pasu in reformami na račun množic.
-
Tudi k nam se lahko prenesejo nemiri z juga Evrope, ki se polagoma širijo na sever in za katere še ne vemo, kako se bodo končali.
-
Čas je sestavljen iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Taka je njegova običajna razporeditev, morda pa je med temi tremi oblikami še kaka vmesna, a tega ne vemo. Na to bi lahko namigovali skrivnostni slovnični časi kot pluskvamperfekt in podobni. Preteklost je nekaj, kar je že bilo, česar se spominjaš, kar pozabljaš ali potiskaš v pozabo, kar pripoveduješ vnukom, ko jih božaš po glavi, ali kar te tlači v...
-
Mercator je naše največje podjetje. Ima veliko zaposlenih in mnogo zagotovljenih kupcev, zelo vpliva na položaj živilskopredelovalne industrije. Je dobro voden, uspešen in perspektiven. In se prodaja. Prodajajo ga v slabem času, kupijo ga lahko le tujci. Vse skupaj je škandal, norost, dejanje proti koristim Slovenije. Politika zre v to kot ohromljena kokoš. Značilno tiho je tudi SDS.
-
Pahor je za oblast sčasoma postal breme, za javnost rdeča cunja, za preudarno vladanje ovira. Trije padli referendumi so mu, enako kot vsej oblasti, prisolili zvenečo klofuto in ga prvič resno zamajali. Njegova zamenjava je zadnja priložnost za rehabilitacijo koalicije in vlade, boljše vodenje države in morebitno zmago levice na rednih volitvah. Toda sam se še vedno ima za najboljšega in torej nepogrešljivega.
-
Južno obrobje EU je nemirno. To je povezano zlasti s slabostmi teh držav, globalnim špekulantskim kapitalom, krizo in trdim reševanjem krize pod nemško taktirko. Pomoč dobite, pravi doktrina pomoči, če boste železno varčevali in se reformirali. Toda ogrožene države se kljub milijardam posojenih evrov po visokih obrestih pogrezajo v dolgove, vlade po nareku od zunaj ostro varčujejo, vnema se socialni odpor.