
Janko Lorenci
-
Svojeglavi češki predsednik Zeman bo ob 70. obletnici konca 2. svetovne vojne šel v Moskvo, Pahor seveda ne. S priznanjem Palestine čakamo v nedogled. Po Grčiji udrihamo, čeprav bi se morali z njo solidarizirati proti »nemški« EU. Zvesto in v svojo škodo tolčemo tudi po Rusiji.
-
Položaj je bizaren: tako rekoč vsi se strinjajo, da je vlada zanič, hkrati pa pravijo, da predčasnih volitev nikar. Da vlada torej ne sme pasti. To ne gre prav skupaj.
-
Tam nekje daleč od belega dne možje z velikimi pooblastili, predstavniki ZDA in EU, kupčkajo s Ttipom, pogajanji o čezatlantski trgovini. To je osupljiva demonstracija hlinjenja in sprevrženosti vrhov evropolitike, zlasti komisije. Človek se lahko samo čudi, kako makiavelistična je.
-
Nedavno so me vprašali, ali bi vodil pogovor o čezatlantski trgovini. Rekel sem, da odgovorim naslednji dan, odložil telefon in se že sramoval. Sram me je postalo, ker sem se obotavljal s pritrdilnim odgovorom. Obotavljal sem se zato, ker pogovor organizira Forum 21, se pravi Milan Kučan, človek iz Murgel, ki tiči za vsem slabim v Sloveniji.
-
Po vladi se je zaradi njenih zaslužkarskih članov tako usulo tudi zato, ker je njen prvi mož, prav tako zaslužkar, v predvolilni kampanji zganjal preobilje moralnosti in etičnosti. In si tako nastavil past: visoka moralnost ne dopušča grehov, spodrsljajev in odtenkov, politični nagovor pa je manj purističen. Če je Cerar še mutil z davki, bo zanj hudo.
-
Grška drama se je trenutno unesla v kratek premor. Nemci in druščina zmage Sirize kljub zastraševanju niso mogli preprečiti, potem pa so se pričakovano spravili nanjo z vsemi topovi. Cipras in Varufakis morata popuščati, a nič še ni dokončno odločeno. A tudi če bo Siriza v igri z EU v glavnem poražena, se lahko še vedno loti kidanja gnoja navznoter in si tako morda zagotovi politično preživetje.
-
Letošnja Fabula je posvečena literaturi in laži. Čeprav v spremnem programskem zvežčiču pravijo, da lažnega ne jemljejo kot antipod resnici, ampak kot fantazijo, iluzijo, privid, ostaja vprašanje, ali sta laž in lažno v literaturi, ki je fikcija, sploh mogoča. Fikcije seveda nočemo ponižati v laž, vendar pa je nekaj izmišljenega, fiktivnega, nasanjanega, skonstruiranega, ne pa nekaj, kar je trdna resnica ali merljiva realnost. Torej bi jo lahko deloma uvrstili med laži in njene številne sorodnike.
-
Najprej ga vidimo v kratkem klepetu z voditeljem Dnevnika, ko napove, kaj bo v njegovi oddaji. Klepet ustvari ozračje sproščenosti in tovariškega duha nacionalne TV. Potem ga dobri dve uri kasneje zagledamo v Odmevih kot enega od treh voditeljev te visoko rangirane točke informativnega programa. Deluje prepričano vase, na trenutke samovšečno, strogo, kot da bo vsak hip koga nadrl. Goste rad opomni, da niso odgovorili na njegova vprašanja. Pogosto nas zaposli s tem, da poudarjeno počasi poteguje manšete bele srajce iz obeh rokavov suknjiča, da ustvari suspenz, dramatiko in barvni kontrast s temno obleko (ali pa nosi premajhne srajce). Če ima pred sabo dva sogovornika različnih mnenj, vsakemu postavlja vprašanja kot hudičev odvetnik. Med prehodom enega dela oddaje v drugega redno spusti v kamero nekakšen obešenjaško-zarotniški nasmešek. Je visok in plečat in ima grmeč glas. Kolikor mu dopuščajo znanje in podlage, ki jih pripravijo nevidni asistenti, zna kar dobro vrtati v goste. Včasih je pravičniški in moralizatorski.
-
To so hudi dnevi za guvernerja Jazbeca. A si jih zasluži, saj vse kaže, da je Slovence pomagal olajšati za krepko milijardo odvečnih evrov za bančno dokapitalizacijo. To je nora vsota.
-
V pravosodju načeloma velja, da tožilec v dvomu obtoži, sodnik pa oprosti. In tako se naši tožilci spet spravljajo nad novinarje, ki naj bi bili objavili podatke, razglašene za tajnost. Nanje in na sodstvo nasploh se je zato vsul plaz obtožb. Toda tožilci so dolžni sprožiti postopek – razen če bi se pregonu odrekli, češ da gre za stvar majhnega pomena. Še laže bi obtoženega novinarja oprostilo sodišče.
-
Burja okoli kazenskega pregona novinarjev, ki naj bi bili objavili nekakšne uradne tajnosti, znova postavlja v ospredje obstoj slovenskega desnega ekstremizma in njegovih povezav s politiko. Novinar Valenčič je ostro opozoril na bolno nesorazmerje – ekstremisti in njihove povezave s SDS se puščajo pri miru in tolerirajo, novinarje, ki to razkrivajo, pa preganjajo.
-
Brez Nemčije, kakršna je zadnji ducat let, ne bi bilo toliko revnih Evropejcev, a tudi ne Sirize in podobnih strank. Nekoč je bila dojemana kot der sanfte Riese – blagi velikan, zdaj velja zlasti na jugu EU za brezobzirnega egoista, ki uničuje celotne države in trpinči njihova ljudstva.
-
23. 1. 2015 | Politika
Evropska poslanka SDS zaposlila Janševega sina in to poskušala skriti
Časopis Dnevnik je v petek objavil zgodbo o asistentu evropske poslanke Patricije Šulin, ki se je na lanskih evropskih volitvah na listi SDS prvič prebila v bruseljski parlament. Vsi evropski poslanci imajo svoje asistente, gre za kabinetne zaposlitve, pri izbiri svojih pomočnikov so poslanci samostojni.
-
Premier Cerar je obsojenca Janšo povabil na zasedanje sveta za nacionalno varnost, pred tem pa mu je pomagal, da je postal član parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami. Ob tem, da SDS paradira s svojo paravojsko, Cerar molči. Zdi se, kot da Janšo zavestno vleče nazaj v ospredje politične scene, ustvarja klimo za odločitev ustavnega sodišča in diskreditira vrhovno sodišče in sodstvo nasploh. Pri tem je SDS stranka, ki bi jo bilo treba politično izolirati – ima povezave z ekstremističnimi skupinami, postavlja na noge svoje uniformirance, briše zvezde z zgodovinskih fotografij osamosvajanja, vabi k nam trojko, ponareja dokumente …
-
22. 1. 2015 | Politika
Anketa: dve tretjini vprašanih nasprotuje privatizaciji
Časopis Delo je sredi novembra meril razpoloženje javnosti ob vprašanju načrtovanja prodaje petnajstih državnih podjetij. Javnomnenjska raziskava je takrat pokazala, da nasprotuje prodaji malo več kot polovica vprašanih. Vprašanje smo ta teden ponovili pri Mladini.
-
Primer Charlie Hebdo je posebej mučen tudi zato, ker zbuja toliko dilem in vprašanj. Za začetek: ali gre tednik, neusmiljeno satiričen in provokatorski do vsega, včasih predaleč? Najbrž res, a enako res je: ko si pri takih rečeh enkrat začneš postavljati samoomejitve, jih boš stopnjeval ali pa to dovolil drugim. Ostra satira je breme, ki ga mora načelo svobode govora in mišljenja zdržati.
-
Konec meseca bodo v Grčiji predčasne volitve. Zmaga se obeta Sirizi, v EU je zato preplah. Grčija je že nekaj let protektorat. Zdrávila, se pravi uničevala jo je trojka z drastičnim varčevanjem. BDP in zaposlenost sta se dramatično zmanjšala, javne službe so v razkroju, revščina množična. Klientelizem in socialna dezintegracija se nadaljujeta, bogati ostajajo bogati.
-
Lahko Luka Mesec postane naslednji premier? Za marsikoga je misel, da bi državo vodil socialist, se pravi zverina z nožem med zobmi, strašna. No, Mesec s svojo blago pojavo tako predstavo zanika in počasi pridobiva nove privržence.
-
To je eno grših dejstev iztekajočega se leta: med begom od doma, pri poskusih vdora v evropska nebesa, se je v Sredozemskem morju, za Evropejce počitniškem raju, utopilo 3400 ljudi, beguncev, migrantov, kandidatov za bivanje med nami. Priseljevanje je pogosto kruta stvar, polna dilem.
-
Slavni Stephen Hawking je v intervjuju za BBC rekel, da bi lahko razvoj umetne inteligence (UI) privedel do konca človeške rase, ki je, drugače od UI, biološko omejena z minljivostjo telesa in uma. Nato je Rosvita Pesek prejšnji teden povabila v Odmeve domačega strokovnjaka, ki je dejal, da v stroki prevladujeta dve šoli: ena, ki v prihodnjo premoč in grožnjo UI verjame, in druga, ki ne. Sam spada v skeptično šolo.
-
Velika Amerika izvaža ideologijo, filme, orožje in tudi pozornost svojega prebivalstva, ko si izmišlja in ustvarja zunanje sovražnike (Afganistan npr. je pravo vzgajališče terorizma). Mala Slovenija izvaža kar veliko fizičnega blaga, a malo čustev, nič ideologije in še manj načelnosti (glej npr. priznanje Palestine). Navzven smo ravnodušni in pasivni. Nekaj malega zamer razvijamo do EU, a to ni intenzivno čustvo, med Bruslju klanjajočo se politiko pa ga sploh ni.
-
Okroglih sto dni je dovolj, da je vlada pokazala osnovno barvo. Pogled nanjo je depresiven. Cerar najbrž ne bo niti soliden voditelj. Vlada deluje razpuščeno, nič boljše ni s SMC in koalicijo. Kadrovska politika temelji – kako znano in staro – na kriteriju našosti.
-
Predstavo Igra o Antikristu (o vlogi cerkve v mariborskem finančnem polomu) je spremljalo veliko pričakovanje. Sledila sta še večje razočaranje in plaz uničujočih kritik. Disput se je prav razvnel šele potem, ko je Horvat, Antikristov režiser, kritičarki Zali Dobovšek, ki ga je zmlela v prah, pisno prepovedal, da bi še hodila na njegove predstave, in zagrozil, da jo bo oklofutal, kot je ona verbalno njega. Kritiki so se nato družno spravili nanj in zvečine pokazali več besa kot Horvat v svojem pismu, kar je, skupaj s previsokimi pričakovanji, nekoliko škodilo njihovi nepristranskosti in umetniški občutljivosti. Nekaterim kakor da so klofute prišle kot nalašč.
-
Na letošnji lestvici sto najbogatejših Slovencev najbolj tolče v oči, da je na vrhu dvanajsterica, ki ima premoženje v davčnih oazah. To je osupljiv in strašljiv podatek. Tudi niže na lestvici je gotovo še več takih skrivačev.
-
Mramorjev načrt se sesuva kot hišica iz kart. Minister pravi: izravnajmo finance, kot zahteva EU, potem nam ne bo mogla več ukazovati in ohranili bomo ekonomsko suverenost. A že novi stresni testi to popolnoma zanikajo. Naše banke so bile kapitalizirane preobilno, toda zdaj komu velikemu v EU ustrezajo drugačni kriteriji o zdravju bank in z našimi je znova vse narobe. Največji dve bo po novem komandirala ECB. Že to kaže, kako naivna je Mramorjeva filozofija o obrambi nacionalne suverenosti z vdanim kimanjem. Poleg tega Juncker napoveduje, da bo doslej neobvezna navodila komisije o ekonomski politiki posameznih članic skušal spremeniti v obvezna. Potem bo lahko iz Bruslja res prihajalo karkoli.
-
Janša je v vicah – čepi na Dobu in čaka, da ga spravi na zlato svobodo ustavno sodišče. V zaporu je politično patološka osebnost, ki dela bolne mnoge ljudi okoli sebe in celotno politično življenje. Ne sam, a najbolj. Zdaj je na prelomni točki in najbrž bo polagoma zginil s političnega prizorišča. Jamstva za to, žal, ni.
-
Nekaj ebole je z letali pripotovalo tudi v Evropo in Ameriko. Spremlja jo nekaj strahu. Morda bo pomagal, da se bo Zahod resneje lotil bolezni v nesrečni zahodni Afriki, kjer »je nekaj, kar je lahko nadzorovati, popolnoma ušlo iz rok«, kot pravi Peter Piot, znanstvenik, ki je pomagal zatreti prvi izbruh ebole pred 40 leti.
-
TTIP postaja prav zloglasna skupinica črk. Pomeni Čezatlantsko trgovinsko in naložbeno partnerstvo in je del obsežnega kroga pogajanj zlasti med Ameriko in EU. Sporazumi, ki tako nastajajo, so v bistvu velikanski val dodatne liberalizacije in privatizacije, ki bosta, če bodo uveljavljeni, še poslabšali ureditev Zahoda in sveta.
-
Cerar urbi et orbi razglaša, da se bo privatizacija (razprodaja) državnega premoženja nadaljevala. Premier se nasploh naglo preoblači, bolje slači v zelo klasičnega politika. Čez noč je pozabil, da je imel pred volitvami do privatizacije resne zadržke. Se je pretvarjal, da bi bil všeč volivcem? Se res ne zaveda, da dela z razprodajo velikih in pomembnih podjetij nepopravljivo napako in da je v tem trenutku edini človek, ki bi lahko to prodajo ustavil (tudi s pritiskom na banke)? A jo pospešuje, celo straši s trojko in s tem posnema Janšo.
-
3. 10. 2014 | Mladina 40 | Politika
Ali ni čudno, da lahko lepa stvar zbudi gnus, zgražanje, jezo? Ta čustva so se zganila v mnogih Slovencih, ko je Dnevnik razkril pregrešno drago razkošje Rodetu namenjenega stanovanja v Goričanah – 400 kvadratov, preproga za 85.999 evrov, grb na kaminu, luči iz muranskega stekla.