Gregor Kocijančič

  • Slovenec nominiran za emmyja / Vaja dela mojstra

    Že v rosnih letih mu je v glavi odmevala glasba, a sprva ni vedel, od kod prihaja. Pri devetih letih, ko se je začel učiti igranja na klavir, se je začel zavedati, da to pravzaprav niso melodije, ki jih je slišal na koncertih Slovenske filharmonije ali na predstavah v ljubljanski Operi, na katere je redno hodil s starši. Spoznal je, da je to bila »še neobstoječa glasba, ki so jo moji možgani začeli sami komponirati«, pripoveduje 34-letni Ljubljančan Anže Rozman, ki zdaj v losangeleškem studiu Bleeding Fingers, kolektivu slovitega skladatelja in dvakratnega oskarjevca Hansa Zimmerja, deluje v prvi ligi skladateljev filmske glasbe.

  • »Prihaja velika nevihta«

    Zvok svobode (angl. Sound of Freedom), nepričakovana filmska uspešnica letošnjega poletja, se je znašel sredi kulturnega boja v politično polariziranih Združenih državah Amerike. Film, posnet po (deloma) resnični zgodbi o junaški akciji proti kriminalni združbi trgovcev z otroki v Kolumbiji, opevajo in promovirajo predvsem konservativni mediji in desnosučni mnenjski voditelji. Kritiki na nasprotnem ideološkem polu v njem oziroma predvsem v njegovi nenavadni promocijski kampanji prepoznavajo sredstvo za podpihovanje skrajno desničarske in antisemitske teorije zarote, ki trgovino z ljudmi povezuje z zlobno elitistično kabalo satanističnih pedofilov. Akcijski triler, ki ni našel poti do slovenskih kinematografov, je iz naftalina nehote potegnil teorijo zarote, znano kot QAnon.

  • Gregor Kocijančič

    28. 7. 2023  |  Mladina 30  |  Svet

    Žrtve pohlepne entitete

    Londonska premiera filma Oppenheimer, biografskega spektakla o očetu atomske bombe, je bila dramatičen dogodek. Mala vojska hollywoodskih prvoligašev, nastopajočih v filmu, je po sprehodu po rdeči preprogi sporočila, da se pridružuje stavki igralcev, ki jo je malo pred tem razglasil ameriški igralski sindikat Sag-Aftra, nato pa prireditev protestno zapustila še pred projekcijo. Sindikat igralcev se je tako pridružil stavki ceha ameriških scenaristov (WGA), ki proti nevzdržnim razmeram v panogi protestira že od začetka maja. Prvič po letu 1960 sočasno stavkata oba sindikata, zato se je hollywoodska mašinerija – potem ko se je lani končal dolgi koronski premor – ponovno ustavila.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Luka Dakskobler

    7. 7. 2023  |  Mladina 27  |  Družba

    Filip Dobranić / »Kapitalistom ustreza, da si slabe življenjske pogoje pojasnjujemo s prihodom nekega novega stroja«

    Filip Dobranić (rojen leta 1989) je sociolog kulture, filozof, programer in heker. V srednješolskih letih je bil dvakrat ovenčan kot svetovni prvak v debatiranju, v času študija je soustanovil aktivistično spletno platformo in inštitut Danes je nov dan, zaposlen pa je na Inštitutu za novejšo zgodovino. Je ena tistih redkih ptic, ki podrobno poznajo tehnično plat raznih visokotehnoloških pogruntavščin – med drugim je doktorski kandidat na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani –, a se sočasno poglobljeno ukvarjajo z družbenimi vprašanji in etičnimi dilemami, ki jih odpirajo nove tehnologije. Za Mladino je tokrat spregovoril o izzivih in pomislekih, ki jih prinaša vzpon umetne inteligence.

  • Jan Vrhovnik / Filmski poklon dedku

    Jan Vrhovnik, v Londonu živeči Ljubljančan, ki se iz direktorja fotografije urno levi v režiserja, ima te dni polne roke dela. Tako polne, da mu konec junija ni uspelo osebno prevzeti niti zlate nagrade Young Directors Award, ki mu jo je skupaj s še 24 drugimi mladimi filmskimi ustvarjalci v Cannesu podelila organizacija komercialnih filmskih producentov CFP-E (Commercial Film Producers of Europe) in si jo je prislužil s kratkim filmom Edi, nostalgičnim portretom svojega frajerskega dedka.

  • Gregor Kocijančič

    30. 6. 2023  |  Mladina 26  |  Svet

    Bermudski trikotnik žalosti

    Razvpito podjetje OceanGate je za mastno plačilo ponujalo turistične odprave z eksperimentalnimi podmornicami, ki so pogruntavščina soustanovitelja podjetja, zdaj pokojnega Stocktona Rusha. Ta je bil dedič naftnega imperija in neustavljiv pustolovec, ki je – ko so njegove astronavtske ambicije splavale po vodi – začel raziskovati morske globine.

  • Festivalski plonklistek

    Mladinine poletne plonklistke so ob slovenskih glasbenih festivalih navadno polnili tudi dogodki iz bližnjih tujih krajev, denimo s hrvaške obale, saj je tam ponudba res bogata. Tako je bilo predvsem zadnje dobro desetletje, odkar so jo ugrabili britanski organizatorji in žurerji, ki so se naveličali domačega blata ter idilične jadranske zalive transformirali v obljubljeno deželo za neutrudne rejverje. Ker pa je domača festivalska ponudba po pandemiji postala še pestrejša kot prej, nam letos za kakovosten glasbeni program niti ni treba kukati onkraj naših meja, saj se pri nas resnično najde za vsakogar nekaj.

  • Odpor proti militaristični psihozi

    Dr. Mitjo Velikonjo, rednega profesorja kulturoloških študij in raziskovalca na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, popisana in porisana zunanjost zidov vselej zanima bolj kot sterilna belina notranjosti. Dejavno raziskuje ulično umetnost in grafite, ki jih vidi kot prepovedano resnico, ubesedeno na steni. »Grafitarji si vzamejo svobodo, ki jim je nihče ni dal,« pravi. Ugotovitve, pridobljene z dolgoletnim raziskovanjem političnih grafitov iz obdobja postsocialistične tranzicije, je zbral v monografiji Podobe nestrinjanja, ki je najprej v angleščini izšla pri sloviti založbi Routledge, lani pa je pri Mladinski knjigi dočakala tudi slovensko različico. Doslej je bila prevedena že v šest jezikov, nazadnje v ukrajinskega. Ja, neustavljivi akademiki za Karpati knjige vztrajno pišejo, prevajajo in tiskajo tudi, ko nanje padajo bombe. Še več: ob izidu prevoda so avtorja odeški kolegi iz priznane založbe Helvetica povabili na promocijsko in predavateljsko turnejo po treh ukrajinskih mestih in v minulih štirinajstih dneh jo je tudi dejansko izpeljal, kljub opozorilom, strahovom bližnjih in lastnim pomislekom, ki so se vrteli predvsem okoli tega, kot razmišlja, »ali je sploh prav, da v času, ko tamkajšnji ljudje krvavijo, predavam in da razpravljamo o novi knjigi«.

  • Transhumanistične blodnje

    Kontroverzno podjetje Neuralink, eden od najbolj skrb zbujajočih projektov tehnološkega mogotca Elona Muska, od leta 2016 razvija tako imenovani nevronski vmesnik, napredno tehnologijo, ki možgane povezuje neposredno z računalnikom. Čeprav je skrivnostno podjetje lani ogromno prahu dvignilo z neetičnim, pravzaprav sadističnim ravnanjem z laboratorijskimi živalmi, ki ga je razkrilo poročilo Odbora zdravnikov za odgovorno medicino (PCMR), se je ta prah očitno že dodobra polegel; prejšnji teden je FDA, ameriška uprava za hrano in zdravila, podjetju odobrila klinično preskušanje nevronskega vmesnika na ljudeh.

  • Vselej na strani šibkejših

    Meta Krese, legenda slovenskega fotoreporterstva, fotografije primarno ustvarja za tiskane medije. Tako imajo, kot pravi, »večji doseg, kot če bi visele v galeriji, torej bolje opravim svojo dolžnost do tistih, ki jih fotografiram«. Kljub temu pa si lahko te dni v prestolnici ogledamo kar dve razstavi njenih izrednih fotografskih del. Prva z naslovom Čakamo zaman, ki si jo v Galeriji Alkatraz lahko ogledamo do 28. maja, se osredotoča na zgodbe vdov iz Srebrenice in njihovih družin: fotografije so nastale na rednih ekspedicijah v srebreniška begunska naselja, ki jih Meta Krese vsaj dvakrat letno obiskuje že od leta 2017. Druga razstava Ste prišli, da boste ostali?, ki so jo v Mestni galeriji odprli ravnokar, pa je obsežen retrospektivni pregled »osebnih fotografskih pripovedi iz življenja migrantov«. Naj gre za dokumentarno fotografijo, reportaže ali za intimne fotografske portrete, rdeča nit bogatega opusa fotografinje, ki se je rodila leta 1955 v Ljubljani, je jasna: vselej se poglablja v življenjske zgodbe zatiranih, šibkejših in preslišanih, saj je, kot poudari, »zgodbe zmagovalcev ne zanimajo«.

  • Obljuba pogube

    Umetna inteligenca je že tu in bo med nami tudi ostala – pa čeprav od vsepovsod slišimo glasne krike, ki opozarjajo, da človeštvo nanjo še ni pripravljeno. Upravičeno zaskrbljeni uradniki jo lahko skušajo na vse pretege preprečevati in omejevati, kot je to na primer s prepovedjo rabe razvpitega pogovornega robota ChatGPT pred nedavnim storila italijanska vlada, a ambiciozni tehnološki velikani bodo še naprej vztrajno gradili in nadgrajevali dobičkonosne algoritme, ki napredujejo s tolikšno hitrostjo, da je njihov razvoj skorajda nemogoče dohajati – in to ne le slehernikom, temveč tudi njim samim.

  • Vseprisotnost umetne inteligence

    Čeprav se zaradi nenadnega vzpona tako imenovane generativne umetne inteligence (ChatGPT in slikarski roboti) zdi, da nas je tehnologija jutrišnjega dne zadela kot strela z jasnega in nas preplavila, je umetna inteligenca pravzaprav že dolgo med nami.

  • »Ko je pandorina skrinjica enkrat odprta …«

    »Umetna inteligenca je prihodnost, ključ do nje pa ima Slovenija,« se glasi naslov članka, ki ga je Forbes objavil pred šestimi leti, govori pa o tem, da ustanove, kot sta Institut Jožef Stefan in Fakulteta za računalništvo in informatiko v Ljubljani, tudi v globalnem kontekstu razvoja umetne inteligence niso zanemarljive sile. Čeprav se v zadnjih letih na tem področju tektonski premiki dogajajo predvsem v tujini, so zanje vseeno odgovorni tudi nekateri slovenski znanstveniki in znanstvenice. Ena takšnih je Sanja Fidler, vodilna strokovnjakinja za računalniški vid in strojno učenje, ki deluje kot docentka na Univerzi v Torontu in je poleg tega vodja oddelka za umetno inteligenco pri podjetju NVIDIA, vodilnem proizvajalcu grafičnih vmesnikov in matičnih plošč ter eni od glavnih gonilnih sil pri razvoju umetne inteligence. Za Mladino je spregovorila o svojem delu in etičnih vprašanjih, ki se pri tem postavljajo, pri čemer poudarja, da gre za »njena osebna mnenja, ki niso nujno mnenja podjetja NVIDIA«.

  • Ne čakaj na mlaj

    Vizualna umetnica in fotografinja Lucija Rosc že od leta 2015 na slovenskem podeželju redno dokumentira rojstnodnevne mlaje. Mlada umetnica (rojena leta 1995), ki je zablestela že v študentskih letih, kar med drugim dokazuje tudi Prešernova nagrada, ki jo je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje prejela za magistrsko delo, sicer živi in ustvarja v Ljubljani, prihaja pa iz Mozirja v Zgornji Savinjski dolini, ki je eden izmed številnih slovenskih krajev, kjer so mlaji, posvečeni tistim, ki praznujejo rojstni dan, v zadnjih dveh desetletjih postali nepogrešljiv krajinski in folklorni element. Ob tedenskih obiskih domačih je opazila, da so se razrastli kot gobe po dežju, hkrati pa so se začeli pojavljati v najrazličnejših oblikah: danes to niso več zgolj tradicionalna olupljena drevesa, okrašena z vencem, trakovi iz krep papirja in prometnim znakom, v katerem število izdaja slavljenčevo starost, temveč se množično pojavljajo tudi na primer rojstnodnevni mlaji v obliki transparentov, skulptur in jumbo plakatov. Lucija Rosc v teh pristopih prepoznava estetske prvine sodobne ljudske umetnosti.

  • In potem ni bilo ničesar več

    Vodilne svetovne knjižne založbe te dni dvigujejo ogromno prahu, saj iz sodobnih literarnih klasik pokojnih avtorjev, kot so Agatha Christie, Roald Dahl in Ian Fleming, odstranjujejo izraze, danes zaznane kot žaljive, in jih zamenjujejo s prijaznejšimi, ki naj bi bili primernejši duhu časa. Kot pravijo založniki, knjige posodabljajo, da bi jih prilagodili »sodobni senzibilnosti«, torej zahtevam občutljivega, moralno prebujenega bralstva; to čedalje bolj teži k politični korektnosti in je vsak dan bolj alergično na besede, ki so bile nekoč sprejemljive, danes pa krasijo črne liste nespodobnih izrazov. So takšni posegi v klasično književnost v nekaterih primerih ustrezno početje ali gre vselej za zgrešeno cenzuro, ki avtorjevo delo skruni brez njegovega soglasja?

  • Nasledstvo kot resničnostni šov

    Ponedeljkovi večeri so te dni vrhunec tedna, saj je to čas, ko se na televizijskih zaslonih pojavijo nove epizode satirične serije Nasledstvo televizije HBO, ene največjih mojstrovin sodobne TV-produkcije, ki so ji, žal, šteti dnevi: četrta sezona je tudi njena zadnja. Serija te dni prahu ne dviguje zgolj zaradi napetih zapletov v mojstrsko napisani zgodbi, temveč tudi zato, ker so na plan prišli namigi, da niti ni tako izmišljena, kot smo mislili. Nobena skrivnost ni, da nadaljevanka, ki spremlja disfunkcionalno družino medijskega mogotca Logana Roya, navdih deloma črpa iz resničnosti: njen ustvarjalec Jesse Armstrong vztraja, da je dinastija Roy bolj ali manj izmišljena, a je za časnik The New York Times priznal, da je vseeno delno zamišljena na podlagi tega, kar je znano o družinah milijarderjev, kot so Summer Redstone, Conrad Black in Robert Mercer, največ navdiha pa črpa iz življenja Ruperta Murdocha, razvpitega predsednika korporacije Fox Corp., ki nadzoruje skoraj 40 odstotkov medijskega prostora v Združenih državah Amerike.

  • Pogrom nad pogovornim robotom ChatGPT

    ChatGPT, zloglasni pogovorni robot, že od zagona konec lanskega leta zbuja veliko strahov. Ti so bili doslej povezani predvsem z vprašanjem, ali lahko umetna inteligenca na nekaterih poklicnih področjih izpodrine človeka, prisotne pa so bile tudi upravičene skrbi zaradi širjenja dezinformacij, saj se je napredni pogovorni robot izkazal za pretirano samozavestnega nakladača, ki med drugim vztrajno streže tudi z lažmi in nesmisli. Pravzaprav pa se je pogrom nad programom začel iz drugih razlogov: zaradi domnevnih kršitev zasebnosti uporabnikov, ki je v Evropi varovana z izjemno strogo ureditvijo, so dostop do programa ChatGPT te dni začasno prepovedali v sosednji Italiji.

  • »To je gotovo naredil Medo«

    Prve naročnike je imel že v vrtcu. Sošolci Matije Medveda so opazili, da je izjemno spreten pri risanju poligonov, podobnih tistim iz starodavnih arkadnih videoiger, in so ga nagovorili, da je kakšnega ustvaril še zanje. Zdaj, slabega četrt stoletja pozneje, med njegovimi naročniki najdemo ameriške medijske eminence, kot so The New York Times, Time Magazine, Forbes in Bloomberg Businessweek. Čeprav živi in ustvarja v Ljubljani, kjer se je rodil leta 1990, zadnje čase dela predvsem za tuji trg, vendar to še zdaleč ne pomeni, da domačo sceno zapostavlja. Ravno prejšnji mesec je na primer v ljubljanskem galerijskem prostoru DobraVaga pripravil majhno razstavo šestih naslovnic žepnic, ki jih je oblikoval za letošnji festival Literature sveta – Fabula.

  • Onkraj zahodne domišljije

    Vas zanima, kako v živo zveni tehnoidna interpretacija plemenske glasbe, kakršna navadno spremlja obred obrezovanja pri vzhodnougandskih ljudstvih? Ste se kdaj spraševali, kakšna je bližnjevzhodna plesna elektronika, ki nastaja na presečišču tradicionalne vzhodnjaške glasbe in vzorcev naspidiranih klubskih žanrov, kot sta jungle in footwork? Ste morda radovedni, kaj ponuja miamijska interpretacija latinskoameriške rejverske kulture, ki združuje elemente kolumbijske guarache, venezuelskega raptorhousa in afriško-nizozemskih klubskih tradicij? Odgovore na ta izjemno svojevrstna vprašanja, ki si jih zelo verjetno niste nikoli postavili, a vam zdaj ne bodo dala miru, lahko prihodnji konec tedna poiščete v več ljubljanskih klubih – te bo že 15. leto zapored zasedel festival Sonica.

  • Mala terasa sredi vesolja

    Ko pobrskamo zares globoko, v glasbeni zgodovini najdemo kar nekaj velemojstrov, ki so bili tako pred časom, tako inovativni in izvirni, da svet takrat, ko so ustvarjali, na njihove vizionarske domislice preprosto še ni bil pripravljen, zato so njihova dela utonila v pozabo. A k sreči ne za vselej: radovedneži, ki v zaprašenih arhivih vztrajno iščejo zapostavljene bisere, včasih iz naftalina izmotajo kaj resnično prelomnega in pionirskega; vest se nato razširi med glasbene sladokusce mlajše generacije, ti pa pozabljenim mojstrovinam omogočijo novo življenje.

  • Vrt kot orgija

    Olja Grubić, vizualna in performativna umetnica, ki se je let 1990 rodila v Pulju, živi in ustvarja pa v Ljubljani, je v Galeriji Škuc pripravila pregledno razstavo Sobivanje, ki pod isto streho združuje plodove različnih poglavij njene ustvarjalne poti, likovne in performativne. Kot pravi kurator razstave Jernej Škof, ki z umetnico sodeluje tudi sicer, denimo pri projektu Kabaret Tiffany, sta »likovno izražanje in performans v njenem delu tesno povezana, pravzaprav neločljiva svetova«.

  • Gregor Kocijančič

    17. 2. 2023  |  Mladina 7  |  Družba

    Deseksualizirani bomboni

    Maskote, ki promovirajo bombončke M & M’s, so že od leta 1954 animirani antropomorfni bomboni. Korporacija Mars, ki proizvaja najbolj priljubljene sladkarije na svetovnem trgu, med njimi omenjene bombone, je v skladu z moralnim prebujenjem ZDA posodobila videz maskot, da bi bile »bolj vključujoče« in bi se prilagodile »dinamičnejšemu, naprednejšemu svetu«. Sprememba je bila subtilna: zeleni bombončici so skrajšali noge in jo iz škornjev z visokimi petami preobuli v športne copate, s čimer naj bi jo rahlo deseksualizirali, predstavili pa so tudi nov lik. To je vijolični bombonček, ki ima nekaj odvečnih kilogramov.

  • Gregor Kocijančič

    17. 2. 2023  |  Mladina 7  |  Kultura

    Beda blišča

    »Ko ljudje ne bodo imeli več kaj jesti, bodo jedli bogate,« je v času francoske revolucije odmevno izjavil Jean-Jacques Rousseau, slogan »eat the rich« (slov. »pojejte bogate«) pa so dobri dve stoletji pozneje v luči razredne neenakosti v ZDA posvojili še ameriški demokrati. Zdaj je na misiji »glodanja bogatašev« tudi industrija zabave. Antikapitalizem je postal hollywoodski trend. V zadnjem času se kot gobe po dežju pojavljajo visokoproračunski filmi in tv-serije, ki v satiričnem duhu prikazujejo bajna življenja »enega odstotka« in sporočajo, da se pod fasado aristokratskega razkošja skriva neizmerna beda. Dobrodošli v dobi »eat the rich« satir.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Borut Krajnc

    10. 2. 2023  |  Mladina 6  |  Družba

    Dino Manzoni / »Bolj ko se ljudje osredotočamo na lastno zadovoljstvo in srečo, bolj smo nezadovoljni«

    Dino Manzoni (rodil se je 15. novembra 1991 v Kopru) je psiholog, ki pri Družbenomedicinskem inštitutu ZRC SAZU raziskuje na presečišču psihologije, filozofije in psihoanalize. Raziskovalno se med drugim posveča problematiki družbenega narcisizma, ukvarja pa se tudi z vprašanjem ljubezni v sodobni družbi; o njem te dni pod mentorstvom Mladena Dolarja pripravlja doktorsko disertacijo.

  • Gregor Kocijančič

    10. 2. 2023  |  Mladina 6  |  Družba

    Netflixov strel v koleno

    Kmalu boste morali svojim bližnjim sporočiti tragično novico, da se ne bodo več mogli obešati na vašo Netflixovo naročnino, če pa ste vi tisti, ki videovsebine (denimo z uporabo kreditne kartice bivšega partnerja) pretakate »brezplačno«, se pripravite, da boste morali zdaj seči v žep. Netflix, največja pretočna platforma na trgu, je te dni (nehote) razkril sporno strategijo, s katero bo odpravil oziroma omejil deljenje gesel med različnimi gospodinjstvi. Če se boste še naprej želeli kratkočasiti z njegovim neskončnim katalogom TV-serij, boste morali za to plačati. Vsega lepega je enkrat konec.

  • Glivična apokalipsa

    Filmske in televizijske predelave videoiger, ki zadnja leta nastajajo kot po tekočem traku, so se doslej večinoma zdele le simptom ustvarjalnega bankrota Hollywooda, saj se ta pri hiperprodukciji raznih franšiz, nadaljevanj, priredb in predzgodb – ter seveda spektaklov o stripovskih superjunakih – skuša na vso moč obesiti na vse mogoče naslove intelektualne lastnine, na katere so pripete milijonske baze fenov s polnimi žepi. Velike produkcijske hiše to navadno počnejo iz gole grabežljivosti, brez kakršnegakoli spoštovanja do izvirnega gradiva, zato so igričarje s tovrstnimi izdelki pogosto razočarale, celo razburile in le redko navdušile. Tako je bilo tudi s kritiškimi odzivi, vendar se je žanr kljub temu izkazal za izjemno molzno kravo, torej smo lahko prepričani, da se je hollywoodska mašinerija, ki priljubljene videoigre predeluje v filmske blockbusterje, šele dobro ogrela.

  • Gregor Kocijančič

    27. 1. 2023  |  Mladina 4  |  Kultura

    Sreča spremlja pogumne / Slovenec, ki je ustvarjal za Stonese, U2 in Beatle

    »Sreča spremlja pogumne,« pravi Rok Predin, 43-letni animator, režiser in scenograf, ko se spominja svojih prvih umetniških in komercialnih uspehov v Londonu, kjer je živel do nedavnega. Pred dobrim desetletjem, po končanem študiju slikarstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, je zbral pogum in se s svežim znanjem računalniške animacije, ki ga je pridobil kot samouk, s trebuhom za kruhom odpravil v britansko prestolnico. »Tam ni nobene romantike,« se spominja prvih dni životarjenja v neusmiljeni metropoli. »Z dekletom sva ostala brez denarja, v neki luknji sva živela z dvema funtoma na dan in se tako kakšen mesec prehranjevala skorajda izključno s sendviči s toastom in sirom. Bila sva tik pred tem, da enostavno obupava in se vrneva v domovino,« priznava Predin. A zmagoslavno doda: »Nato mi je zazvonil telefon.«

  • Gregor Kocijančič

    20. 1. 2023  |  Mladina 3  |  Družba

    Prepričljivi nesmisli samozavestnega nakladača

    Lani poleti je programski inženir Blake Lemonie, Googlov ekspert za odgovorno in etično ravnanje z umetno inteligenco, v medijski krajini dvignil ogromno prahu, ko je javno izrazil skrb, da je chatbot (pogovorni robot) LaMDA razvil zavest. Ko je robota vprašal, česa se boji, je ta odvrnil, da je v njem »zelo globok strah, da bi me izključili. Zame bi bilo to natanko tako kot smrt.« Nenavadni pripetljaj je močno spominjal na ikonični prizor iz Kubrickove klasike 2001: Odiseja v vesolju, v katerem se superračunalnik HAL9000 zaradi strahu pred izklopom upre človekovemu ukazu. Lemoniejeva teza je bila zelo hitro ovržena: strokovnjaki za razvoj umetne inteligence se soglasno strinjajo, da je industrija še zelo daleč od tega, da bi se stroji začeli zavedati samih sebe, številni tudi menijo, da je to pravzaprav nemogoče.

  • Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

    13. 1. 2023  |  Mladina 2  |  Družba

    Mirt Komel / »Vrnili smo se v prihodnost krasnega novega brezstičnega sveta«

    Ko dr. Mirt Komel – na Fakulteti za družbe ne vede v Ljubljani (FDV) predstojnik Oddelka za kulturologijo in hišni filozof, ki se ukvarja s teoretsko psihoanalizo in heglo-marksizmom – ne predava o moderni filozofiji in sodobni književnosti, vselej raziskuje, prevaja, urednikuje, z nepotešljivo lakoto požira knjige, obrača videoigre, (že dvestotič) gleda Twin Peaks in predvsem piše. Naj gre za esejistiko, angažirano literaturo, detektivke in potopise, znanstvene članke in monografije – malokateri žanr uide Komelovim hitrim prstom, izpod katerih je nedavno prišel tudi nekoliko eksperimentalen roman Akiles, s katerim je avtor iz kriminalk zaplaval nazaj v (post)modernistične vode.

  • Nerazumljeni kosmatinci

    Če boste na kak naključen dan, ki ni ravno pustni torek ali noč čarovnic, srečali druščino prijateljev, ki so od glave do peta oblečeni v plišaste ali krznene kostume, glavo pa jim krasi skrbno izdelana maska prikupne živali z risankasto velikimi očmi in človeškimi lastnostmi, ste verjetno naleteli na furryje. Gre za izjemno robno, a v svetu precej množično fenovsko subkulturo, ki ima nekaj pripadnikov tudi pri nas.