
Dva leva / Vlado Miheljak: Nedotakljivi
Temeljno načelo pravne države v demokratičnem redu je, da smo pred zakonom vsi enaki. No, nekateri so vendarle enakšni. To se je videlo, ko je bil še pravnonomočno obsojeni Janez Janša zaradi višjih interesov do končne razsodbe ustavnega sodišča izpuščen na svobodo in na malico v menzo DZ, druga dva tovariša iz iste pravnomočno obsojene hudodelske združbe pa sta bila do objave razsodbe abonirana na zaporniško malico.
Dva leva / Vlado Miheljak: Čas preizkušnje
Srbi so svoj čas sprevrženo samoočarani radi ugotavljali, da v vojni zmagujejo, v miru izgubljajo. Ne vem, morda res. Vsekakor pa bi lahko uporabili podobno krilatico za fašizem. Če je vojne, k sreči, izgubljal, pa v miru zmaguje. Postopno, a premočrtno. V vsej razkošnosti se je to pokazalo ob praznovanju sedemdesete obletnice osvoboditve taborišča Auschwitz, ko so bili na proslavo povabljeni visoki predstavniki iz tistih dežel, ki so vojno izkoristili za realizacijo lastnih antisemitskih sanj.
Dva leva / Vlado Miheljak: Veliki petek
Lojze Peterle ve, kako prihaja do bratske pomoči. Najprej v svojem domačem okolju organiziraš skupino kolaborantov, ki kličejo na pomoč, potem se pa okupator nesebično odzove. Tako je bilo vedno. Ruske tanke so leta 1968 poklicali odgovorni češki in slovaški domoljubi, Rusi pa so nesebično pridrveli. Še prej so tisti Peterletovi politični prijatelji, ki danes postavljajo spomenike profašističnim formacijam, navdušeno pozdravljali preporoditelja, »ki je vsem zdravim evropskim narodom razkrinkal povzročitelje grozeče nevarnosti, ki so tlele v skupni zaroti boljševizma in židovskega bogastva«. Zato je »s svojim delom postal Führer svetal vzor vsem narodom, ki se bore za svoj obstoj in hrepene za zmago reda nad neredom, pravice nad krivico«. Tudi našim domobrancem.
Dva leva / Vlado Miheljak: Kartel bebcev
Da ne bo nesporazuma: da je Jakič (oz. v njegovem imenu njegov odvetnik) vložil ovadbo zaradi odtekanja informacij, ker je ugotovil, da sta se novinarka in fotograf Večera pojavila pred njegovim domom, še preden so prišli preiskovalci NPU, je nesmiselno. Pametneje bi bilo, če bi energijo usmerila v prepričljivo zavrnitev sumov, ki so kriminaliste pripeljali v hišo.
Dva leva / Vlado Miheljak: Angeli in demoni
Dosežek je, če na volitvah nagovoriš veliko več volivcev, kot si realno, glede na standardno razporeditev političnih preferenc, lahko obetaš. A še večji dosežek je, če jih nagovoriš veliko manj, kot je tvoj realni domet. Pač domet glede na razmerje med vrednotami, ki jih prodajaš zapakirane v prepoznavno blagovno znamko, in volivci, ki so zanje dojemljivi. Tako je verjetno največji dosežek v skoraj četrtstoletni zgodovini slovenske večstrankarske parlamentarne kompeticije hiranje na obroke in celo izpad krščanskih demokratov iz državnega zbora.
Dva leva / Vlado Miheljak: Prisluhi in prisluškovanja
Pred leti je predstavnik nemškega urada za varstvo ustave (Bundesamt für Verfassungsschutz – BfV) pred poslanci bundestaga cinično ugotavljal: »Mnogi državljani takoj, ko jim kaj škriplje v telefonski napeljavi, pomislijo, da jim prisluškujemo. Zagotavljam vam: ko vam prisluškujemo, ne opazite nobenih motenj v napeljavi.« Če vam torej škrta v telefonu, še ne pomeni, da vam prisluškujejo.
Dva leva / Vlado Miheljak: Slovenija kot velikonočni zajček
»Slovenija ni poskusni zajček,« nam je zagrozil boter evrskega klana.
No, ne ravno boter, prej consigliere evrskega klana, Jeroen Dijsselbloem je prostodušno iskren. Poskusni zajček je bil denimo Ciper, pa Grčija in sploh sredozemske evrske države, minus Francija plus Irska. Eksperiment je v celoti uspel, saj je razvil metodo prisilnega postavljanja dežel v odvisno razmerje.
Dva leva / Vlado Miheljak: Levica in Zver
Kaj delajo naši vrli evroposlanci? Najbolj odgovorni ali naivni, kakor vam je ljubše, v glavnem rutinsko in vestno delajo stvari, za katere so poslani v Bruselj. Tisti bolj zmerno odgovorni in manj naivni pa predvsem razkošno trošijo davkoplačevalski denar. Tako za bivšega evroposlanca s slovenske politične levice pravijo, da je raje kot dolgočasne parlamentarne seje obiskoval fitnes in lepotilne studie. A kakorkoli. S takimi sicer so stroški, ni pa težav. Težave so s poslanci s politične desnice, ki nenehno delujejo proti interesu države, jo blatijo, denuncirajo.
Dva leva / Vlado Miheljak: Vstajo kradejo, mar ne?
Vojne na Balkanu so spet pokazale, da se da vse ukrasti, odtujiti. No, skoraj vse. Česar ne moreš odnesti, vzeti, pa lahko vsaj uničiš, požgeš, razstreliš. Denimo hiše, ki jih je težje odvleči. Ljudje kradejo žlebove, strešnike, avtomobilske gume, celo pokrove za kanalizacijske jaške. Tudi umetniška dela in inštalacije.
Dva leva / Vlado Miheljak: Ugani, kdo ne pride na večerjo
V Sloveniji se vse deli po ideološkem rezu. Tudi Slovenska cesta. Pa ne zato, ker je v spominu marsikaterega Ljubljančana ali obiskovalca še vedno Titova. Pred dnevi je mesto radikalno reduciralo promet med Šubičevo in Figovcem. Pač v predelu, kjer je bila ob največji koncentraciji po polžje premikajočega se motornega prometa največja koncentracija peščev. Jasno, takšne radikalne spremembe povsod in tako tudi pri nas povzročajo razhajanje v oceni, ali je to dobro ali slabo.
Dva leva / Vlado Miheljak: Združeni v smeteh
Volitve v Nemčiji so ne le pomembne, ampak tudi poučne za nas. Najprej zato, ker se lepo pokaže, da noben volilni sistem ne naredi ovinka čez zagate volilnih izidov. In tudi nemški t. i. personalizirani proporcionalni volilni sistem, ki je gotovo najbližje tako idealu reprezentativnosti (preslikava zrcalne podobe družbe, družbenih interesov v parlament) kot koncentracije (optimalnega števila strank za efektivno zmožnost parlamenta) in participacije (personalizirana izbira), se ne izogne možnim povolilnim zagatam.
Dva leva / Vlado Miheljak: Minaret brez džamije
Super, kajne? Cerkev podpira in odobrava gradnjo verskega objekta druge največje verske skupnosti v državi. (Muslimanov je malo več, kot je pravoslavnih, in trikrat več, kot je protestantov.) A mar je res bilo vedno tako ali pa je čas razorožil cerkev? Leta 2004, ko so bili »verski boji«, povezani z vprašanjem džamije, najhujši, slovenska RKC ni kazala nobene solidarnosti ali vsaj razumevanja za tegobe marginalizirane islamske skupnosti.
Dva leva / Vlado Miheljak: Tanka rdeča črta
Obama ni prvi Nobelov nagrajenec, ki si je prestižno odlikovanje prislužil navkljub militantni politiki. Ali pa prav zaradi nje. Nobelovi nagrajenci za vojno? Lahko bi tako rekli. Denimo, leta 1973 je dobil Nobelovo nagrado Henry Kissinger, ki ni bil kakšen pacifist kot dalajlama, Martin Luther King ali mnogi drugi prejemniki najprestižnejše mirovne nagrade, ampak zelo vplivni predstavnik establišmenta, ki je med drugim neposredno zaslužen za širitev vietnamske vojne na območje Kambodže. Pač, dobil je zoprno nalogo, da »častno« zapre sramotno izgubljeno vojno v Vietnamu in za to so mu dali nagrado, poimenovano po izumitelju dinamita.
Dva leva / Vlado Miheljak: Luka Luka Koper
Hja, medtem ko desnica mašuje in glorificira spomin na slovensko domobranstvo, je pogled politične levice usmerjen naprej. Očitno v njej razumejo napotilo velikega učitelja Stalina, da je treba gledati naprej in ne nazaj, če se nočeš zmotiti v politiki. To, kar se je pred dnevi zgodilo v Rovtah, se ne bi smelo. A tudi to, kar se je zgodilo v Luki Koper, prav tako ne.
Dva leva / Vlado Miheljak: Prvi državni udar brez njega
Poznate kultni film Spika Leeja Do the Right Thing (1989)? Družboslovno bi ga lahko okvalificiral kot filmskoteoretski uvod v vsesplošne nemire in upor, ki se je zgodil tri leta kasneje v Los Angelesu, ko so policaji brutalno premikastili črnega motorista Rodneyja Kinga. Problem, ki ga »študijsko« obdela v svojem nadvse duhovitem filmu s tragičnim zaključkom, je razmerje med povodom in vzroki.
Dva leva / Vlado Miheljak: Čudež v letu zombijev
Kakšen prav hud patrotizem me ne daje. To nekako ni v moji naravi. Sem preveč ciničen, da bi se pretirano istovetil s predmodernimi pojmi. Domovinska čustva se mi zdijo nekaj, kar spada bolj v patetični okvir čitalniškega narodnobuditeljstva konec devetnajstega, kot pa v začetek enaindvajsetega stoletja. Enako velja za lokalpatriotska čustva. Istovetenje brez refleksije, brez kritične distance je težko prebavljivo. Ni nekaj dobro že zato, ker je tvoje; del tvoje domovine, tvojega kraja.
Dva leva / Vlado Miheljak: Izberite svojo katastrofo
Za politično realnost Združenih držav velja, da ni najhuje, da nimajo resne alternative v politični izbiri, ampak da so ljudje v veliki večini ponotranjili to spoznanje. Se z njim sprijaznili. Morda je to bolje kot vse družboslovne študije ponazorila prva epizoda osme sezone kultne animirane serije Simpsonovi.
Dva leva / Vlado Miheljak: Zaton svobodne Evrope
Ne vem, ali naj bom ob zlomu evropske avtonomije v primeru Snowden vesel ali žalosten. Vesel, pravzaprav bolj privoščljiv, ker nam prvič ni treba osramočeno ugotavljati, da se drugače od avtonomne Evrope nekritično in poslušno udinjamo diktatu Združenih držav. Evropska unija je bila v času šibke, od pomoči odvisne Rusije dolga leta edina realna sila, ki se je v svojih stališčih in praksi kolikor toliko upirala histeričnim ameriškim imperativom po zavezništvu.
Dva leva / Vlado Miheljak: Gospodarjev odposlanec odhaja
Morda veste kdo je Werner Burkat? Kdo je Pierre-François Mourier? Kdo je Andrew Page? Zelo verjetno ne. Prvi je veleposlanik ZR Nemčije v Sloveniji, drugi veleposlanik Republike Francije, tretji veleposlanik Združenega kraljestva. Torej veleposlaniki pomembnih evropskih držav in partneric Slovenije. Ne poznate jih, ker daleč od medijev in cirkuških predstav profesionalno opravljajo diplomatsko misijo v deželi gostiteljici.
Dva leva / Vlado Miheljak: Politična levica
Starejši bralci Mladine in vsi, ki so konec osemdesetih že intenzivno spremljali politično dogajanje, se gotovo spomnijo t. i. Mladininega parlamenta. Namreč, ko je bilo medijsko prezentiranje javnomnenjskih anket še v povojih, smo (leta 1988) naredili prvo preferenčno simulacijo takrat še zadnje tabuizirane teme – večstrankarskega sistema. Zaradi banalnega dejstva, da je zelo velik del volilnega telesa imel zgolj stacionarni telefon, je bila anketa izvedena na solidnem terenskem vzorcu v t. i. face to face intervjujski situaciji. Ker je bil to čas morda celo večje sproščenosti kot dandanašnji, so bili rezultati ob predpostavki reprezentativnosti vzorca vsekakor relevantni.
Dva leva / Vlado Miheljak: Kaj je počela Mladina pred 25 leti?
»Na začetku so bile Murgle,« bi lahko s svetopisemsko pompoznostjo oslikali stalnico paranoidnega iskanja najprej razrednega in federalnega, kasneje notranjega, protiosamosvojitvenega sovražnika. Kako banalno. Takrat, pred 25 leti in več, ko se je predvsem in skoraj izključno skozi Mladino teden za tednom vil vihar provokacij, so iz vojaških in unitarističnih krogov nenehno prihajali namigi, da za vsem stoji slovenska secesionistična partija, ki jo pooseblja Kučan.
Dva leva / Vlado Miheljak: Sodba izrečena …
Hja, Marx je imel še kako prav, ko je Heglovo konstatacijo, da se zgodovina ponavlja, dopolnil, da nastopa prvič kot tragedija, drugič kot farsa. Če je kdo dvomil o Marxovem ciničnem dopolnilu, ima v teh dneh krasno priložnost, da ga preveri na domačih prilikah. Proces proti Janši in pajdašem je res farsa. Ne zaradi sodnega postopka, ampak zaradi spremnih pojavov v obrambni strategiji.
Dva leva / Vlado Miheljak: Reševanja stotnika Janeza
Ko je oktobra 2011 bila potrjena sicer nekaj tednov trajajoča špekulacija, da bo Janković nastopil na volitvah, sem zapisal, da bo nastop Jankovićeve PS morda rešitev za prihajajoče volitve, ne pa tudi za levico. Ne zato, ker bi onkraj PS bila v tistem času neka boljša, bolj avtentična levica, ampak ker je od vsega začetka bilo jasno, da bo ta stranka “iz vseh vetrov”; v veliki meri sestavljena iz ljudi z dobrim občutkom, kdaj je treba skočiti z vlaka, ki drvi v prepad in skočiti na drugega, bolj perspektivnega. Tako so se na skupni listi znašli kandidati in kandidatke prebegli iz SD, Zares, LDS, celo iz ultranacionalistične desnice. In predvsem je bilo hitro jasno, da bo to stranka brez koncepta, zato brez doslednosti. Kar se je hitro po odličnem volilnem izidu tudi potrdilo.
Dva leva / Vlado Miheljak: Alenka v zlati kletki
Ne rečem, da je Bratuškovi in sploh koaliciji enostavno. Po eni strani sta pod velikim pritiskom “mednarodne skupnosti”, torej tiste dominantne evropske in svetovne politično-finančne falange, ki hoče disciplinirati dežele, ki preveč solirajo in kljubujejo. Sloveniji ponujajo kvečjemu vlogo, kot predlaga ameriški veleposlanik Mussomeli, balkanskega Singapurja. Če je to idealna perspektiva Slovenije kot članice EU, potem se je treba takoj začeti pripravljati na neizogibno dejstvo.
Dva leva / Vlado Miheljak: Požigalci Evrope
Po svoje je bilo pretresljivo, ko so prihajale iz Velike Britanije podobe praznovanja, nalivanja šampanjca ob smrti legendarne premierke Margaret Thatcher. Ne spomnim se, da bi kdaj v kakšni razviti, formalno demokratično ustrojeni državi prihajale na plano takšne podobe. Morda ob smrti kakšnega samodržca nedemokratičnega sveta, pa še tam je prvi odziv običajno histerični jok in obup; veselje pride običajno kasneje. Po drugi strani pa je bil takšen odziv popolnoma razumljiv, saj je praznovanje delovalo kot katarza po gnevu, ki ga je v svoji eri povzročila malemu človeku, sleherniku na Otoku. Brezdušno, brez milosti, brez sramu, agresivno je ljudi odirala kot zajce. Železna lady pač.
Dva leva / Vlado Miheljak: Kakšne volitve hočemo?
V začetku tedna smo se pustili pogostiti s še eno katastrofično oslikavo Slovenije. Namreč, Slovenija naj bi bila mednarodni prvak, pravi težkokategornik v korupciji. Takšen sklep sledi raziskavi revizijske hiše Ernst & Young. Raziskava, ki ni postregla s prav veliko podatki o metodi, trdi, da je reprezentativno zajela 3500 menedžerjev. Kar je najbrž točno, a to ne pomeni, da je dobila primerjalno relevantne odgovore.
Dva leva / Vlado Miheljak: Kako so nam ukradli socializem
Ne vem, ali je res ali gre zgolj za urbano legendo, a v drugi polovici osemdesetih se je na Poljskem in iz nje širila anekdota, da je nekdo izkoristil cenzorsko nepazljivost pri »osrednjem« režimskem glasilu Trybuna Ludu (Ljudska tribuna) in v malih oglasih objavil ponudbo s približno tako vsebino: »Zamenjam enosobno stanovanje v Varšavi za spalno vrečo na pločniku New Yorka.«
Dva leva / Vlado Miheljak: Socialdemokrati imajo težave
Socialdemokrati imajo težave. Slej ko prej sami s seboj. Z lastno identiteto; z moteno samopodobo in realitetno kontrolo. Dolgoletni predsednik se pogovarja z zlato ribico. Aktualni predsednik pa se prepira sam s seboj. SD pa medtem vztrajno ponavlja neumnosti. Zato je pretežni del svojega parlamentarnega obdobja životarila. Imela je en dober trenutek, ki pa ni bil posledica dobrega dela in dobre politike, ampak slabega trenutka konkurence na levici; namreč samodestrukcije in posledičnega razpada stare liberalne demokracije.
Dva leva / Vlado Miheljak: Thomas Mayer proti Tomažu Majerju
Končno se je tudi pri nas dogodila spet ena spodobna, pravzaprav atraktivna lumparija. Namreč predrzni »rop« denarnega depoja neke varnostne agencije, ki ga je izpeljal – njen varnostnik. Spominja na zgodbe francoskih filmskih kriminalk iz zlate dobe novega vala, ko klasična pravila filmske fabule in njenega moralnega poduka niso več veljala. Poenostavljeno povedano, dobri ljudje so preprosto dobri in z njimi ni kaj početi. A tudi slabi so dejansko dobri ter kot taki šele zares zanimivi in privlačni. Podtaknejo nam jih kot objekt identifikacije. Gledalec podoživlja junakove dileme, z njim beži pred zakonom, se ujame v emocionalno zanko in navija, da bi se junak izmaknil pregonu in kazni. Fabule niso poenostavljeno črno-bele, ampak le v odtenkih črne.
Dva leva / Vlado Miheljak: Le PEN Slovène
Oh, groza! Iz slovenskega centra PEN so izključili največjega slovenskega literata. Borisa Pahorja? Nikakor. On je izstopil sam. Izključili so Janeza Janšo, ki je slovenskim hermetičnim literatom pred časom zabrusil, da je prodal več knjig kot vsi tisti, ki ga izključujejo, skupaj. Po kvantitativnih merilih je verjetno res največji. Navsezadnje nenehno poudarja, da črni fond, nepojasnjen vir njegovih gotovinskih sredstev in nakupov, izhaja iz prihrankov od ogromne prodaje Premikov in Okopov. Torej več kot orožja? To verjetno ne, čeprav njegovo vojaško-taktično prozo in poezijo kupujejo tudi tisti, ki knjig sicer ne berejo.
Dva leva / Vlado Miheljak: Maherji
Po mojem se nesojeni minister Maher čudi in mu nič ni jasno. Naredil je skromno, a po merilih velike večine državljanov, ki živijo od svojega dela in denarja, sanjsko domovanje za svoj traktorček, kosilnico ali kar pač. Prostorno, svetlo, s krasnim razgledom na sečoveljske soline. Če traktorčku zmanjka energije, je v kotu ličen kamniti gril, da mu pripravi čevapčiče ali škarpeno na žaru. Resda je bila »klet« zgrajena brez gradbenega dovoljenja, a prejšnja vlada mu je s svojim pregovornim občutkom za malega človeka in male kmetijske stroje omogočila legalizacijo.
Dva leva / Vlado Miheljak: Prezgodnje praznovanje pomladi
Heinrich Böll je v romanu Skupinska slika z gospo skozi zgodbo subtilnega, a prepovedanega ljubezenskega razmerja v zadnjih dneh vojne vihre in totalnega kaosa, ko je stari režim že bolj kot ne razpadel, novega pa še ni bilo, posredoval sporočilo, da naj udeleženci uživajo v vojni, kajti ko pride mir, se bodo problemi šele zares začeli. Vojna je kruta, a mir je neizprosen. Tako nekako. In Slovenija marca 2013 je približno tako nedefinirana, kot je bila Nemčija aprila in maja 1945.
Dva leva / Vlado Miheljak: Po zombijih še mrhovinarji
Kdor hoče spoznati mentalno stanje skrajnega roba pravzaprav »podna« slovenskega novinarstva, se mora obvezno spopasti s fenomenom medijskega pokrivanja mariborske županske tekme. Namreč, za enega od favoriziranih kandidatov, ki pa očitno ni iz prave politične družine, so lansirali vest, da je – oh groza – svoj čas odrl, skuhal in pojedel mačko. Že res, da naj bi to delal (odiral in jedel) skupaj z mariborskim radijcem, ki je znan zafrkant, a novinarka je zgodbo zagrabila zares in iz mačke naredila (novinarsko) raco, ki so jo potem obračali na ognju – malo zaradi zmerne bistrosti, malo zaradi političnih motivov.
Dva leva / Vlado Miheljak: Paradoks zadnjega ljudožerca
Vsak revolveraš, časten ali nečasten, ve, da bo prej ali slej v spopadu kdo hitrejši, spretnejši. Skratka, da bo na koncu pokošen. A vsak si želi čim lepšo smrt. Tako epsko, da se bo o njej še dolgo govorilo. Janša, ki razmišlja o vsem skozi optiko velikih revolveraških spopadov, je verjetno hudo razočaran. Kot je slikovito opisal moj prijatelj, je verjetno računal, da bo v usodnem spopadu stal nasproti nekdo v rangu Doca Hollidaya, Wyatta Earpa, bratov Clanton, pa se mu je nasproti postavila neka mlajša, do zadnjih volitev širši javnosti neznana poslanka, ki so jo v krogu SDS še nekaj dni prej seksistično zaničevali.
Dva leva / Vlado Miheljak: Požigalec
Že res, da bežeče stranke s potapljajoče se koalicijske ladje niso dosledne. Od SDS so (zlasti SLS in DeSUS) neuspešno zahtevale, da umakne Janšo zgolj kot premiera, ne tudi kot predsednika stranke, pa lahko mirno nadaljujejo koalicijsko zgodbo, od PS pa zahtevajo, da popolnoma umakne Jankovića tudi iz stranke, da morebiti lahko zgodbo sploh začnejo. No, ni problem preostra zahteva do PS, ampak premehka do SDS.
Dva leva / Vlado Miheljak: Horuk v nove čase
Torej, »bodimo realni, zaželimo si v letu 2013 nemogoče«, bi si lahko voščili v sikstiejterskem slogu. Želje so lepe, pričakovanja realna, realizacija pa imaginarna. Že res, da novi spletni načini komuniciranja dajejo akcijskemu potencialu novo dimenzijo, a proizvajajo tudi veliko iluzijo. Iluzijo, da se virtualni svet predstav in resničnost samodejno prekrivata. Zato imajo tisti, ki so brez zgodovinskega spomina in brez vpogleda v analogno realnost, napačne predstave in pričakovanja.
Upor
Vlado Miheljak: Strah hodi po Sloveniji - strah zombi komunizma
Vlado Miheljak je ob današnjem dogajanju v okolici CD napisal naslednjo kolumno
Dva leva / Vlado Miheljak: Vstaja
Član programskega sveta RTVS, Janšev sindikalist in upokojeni strojevodja, si predstavlja javno televizijo kot železnico. Televizijski program in spored pa kot vozni red. So redni in izredni prevozi. Pač po potrebi. Skupaj z Aplencem, akademikom Kosom, in kar jih je še kurjačev in kondukterjev Kmetičeve kompozicije, bi kar določili, česa neuko ljudstvo ne razume ter kaj, kako in kdaj naj jim prosvetljeno novinarstvo razloži. No, v aktivu novinarjev informativnega programa so sicer ogorčeno izrekli protest, a javna hiša je spet razumela grožnjo kot pomoč in prisluhnila njihovi obskurni zahtevi.
Dva leva / Vlado Miheljak: Bele miši iz ozadja
Nerazumljivo! V Mariboru je cel kup zelo mladih demonstrantov v priporu. Namreč, zunajrazpravni senat mariborskega okrožnega sodišča je, kot poročajo mediji, zavrnil vse pritožbe priprtih po demonstracijah prejšnji ponedeljek v Mariboru zoper sklepe preiskovalnih sodnikov o odreditvi pripora. Hkrati pa je sedmerici, potem ko so jih preiskovalni sodniki že izpustili na prostost, spet odredil pripor. Kaj je nerazumljivo? V prvi vrsti to, da so odvzeli svobodo precej neselektivno, ležerno, povprek.
Dva leva / Vlado Miheljak: Tretja republika
»Naš program je program za ljudi. Ni ne levi, ne desni, ne sredinski. Ta delitev med leve in desne je umetna.«
Kdo to pravi? Pahor? Virant? Lahko bi tako eden kot drugi, a besede je izrekel Alessandro Gradossi, ustanovitelj italijanske podružnice grške Zlate zore (Alba dorata) v Trstu (v intervjuju za Primorske novice). Neofašist. Kar ne pomeni, da sta prva dva po osebnostni formaciji fašista, ampak kaže na neko sprevrženo antipolitičnost, ki ustvarja v kriznih časih fašistoidni potencial. In prav antipolitičnost je bila v temelju »programa« zmagovalca predsedniških volitev.
Dva leva / Vlado Miheljak: Kdo predsednik, kdo gos?
To Martinovo nedeljo bo nekdo od trojice serviran na praznični povolilni večerji kot močno pečena, pravzaprav prismojena gos. No, morda celo dva, kajti obstaja realna, čeravno ne velika možnost, da se volitve končajo že v prvem krogu. Kot stvari sedaj stojijo, je sedanji predsednik Danilo Türk zelo blizu absolutne večine v prvem krogu. Vse je odvisno od tega, koliko svojih potencialnih volivcev mu bo uspelo pripeljati na volišče.
Dva leva / Vlado Miheljak: Zadnji strel
Živimo v čudnih časih in še bolj čudni deželi. Verjetno ni prav veliko držav, ki jih vodijo vojni dobičkarji, preprodajalci orožja, goljufi, ponarejevalci, lažnivci in špekulanti. In še huje. Če se iz Slovenije napotite proti vzhodu, ne boste med Ljubljano in daljnim Islamabadom našli države, ki bi jo upravljal človek, pravnomočno obtožen kaznivih dejanj.
Dva leva / Vlado Miheljak: Konec sveta?
Menda naj bi pred davnimi časi Maji napovedali za letošnje leto konec sveta. Poznavalci majevske kulture pravijo, da je to neumnost, da gre zgolj za iztek nekega koledarskega cikla. Torej, nesmiselno je pripisovanje napovedi Majem. To pa ne pomeni, da je apokalipsa izključena.
Dva leva / Vlado Miheljak: Bratovščina DNK
Država je zapadla ne le v hudo ekonomsko in finančno, ampak še hujšo konceptualno depresijo. Tisti, ki so si prigoljufali mandat za vodenje države iz krize, delajo vse, da bi jo pahnili v še večjo krizo … da bi jo dotolkli. Vse, kar se je v zadnjih mesecih delalo na področju zdravstva, šolstva, kulture, pokojninske reforme, socialne države ..., je šlo v smer razgradnje države in družbe.
Dva leva / Vlado Miheljak: Ladja norca
Spadam v generacijo, v kateri ni več tako redko dejstvo, da je treba iz telefonskega imenika izbrisati kakšnega prijatelja, znanca. Ker je umrl. Samo pri enem imenu se nisem mogel odločiti za izbris. Namreč pri, kot sem ga svoj čas ljubkovalno poimenoval, svojem najhujšem prijatelju. Petru Božiču. Petra preprosto ne moreš izbrisati. Pri njem je bila meja med življenjem in smrtjo vedno navidezna.
Dva leva / Vlado Miheljak: Čto delat?
Hja, kaže, da je alternativa, artikulirana skozi krilatice Marxa, Engelsa in Rose Luxemburg, da bo družba prihodnosti ali komunizem/socializem ali barbarstvo, prestavljena nekam v bodočnost. Prihodnost je medtem že potrkala na vrata; pravzaprav je že tu. A komunizma ni na vidiku. Je pa sodobna družba pred nezavidljivo alternativo – ali barbarstvo ali fašizem. Barbarstvo je negotovost v potencialni izbiri, fašizem je gotovost brez izbire. Ko ljudje izbirajo med negotovo svobodo in gotovo nesvobodo, praviloma izberejo ono drugo – fašizem.
Preberite tudi