Marcel Štefančič jr.
-
30. 4. 2025 | Mladina 18 | Svet Za naročnike
Sanje o diktaturi / Zakaj Trumpovi oligarhi tako glorificirajo stari Rim
Kaj so počeli fašisti? Vsak dan so mislili na stari Rim. Mussolini je hotel svoj fašistični imperij zmodelirati po rimskem imperiju.
-
25. 4. 2025 | Mladina 17 | Kultura | Film
Slovenski filmi, ki jih vse preredko vidimo
Na drugomajskem festivalu Slovenskih filmov, ki jih vse preredko vidimo, bodo tokrat zavrteli Štigličevo Balado o trobenti in oblaku (1961), enega izmed najboljših slovenskih filmov, reimaginacijo Fordovih Iskalcev (1956) in anticipacijo Scorsesejevega Taksista (1976), in štiri briljantne filme iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja – Pavlovićevo Rdeče klasje (1970), zgodbo o vzponu in propadu stalinista, ki ne ve, da revolucija vedno preseže svoje cilje, Duletičev Na klancu (1971), zgodbo o ljudeh, ki se opijajo s sanjami, a v sanjah potem tudi umirajo, Hladnikovo Maškarado (1971), najradikalnejši in najdrznejši slovenski film vseh časov, in Klopčičevo Vdovstvo Karoline Žašler (1976), v kateri Katarina Blum Daleč od ponorelega sveta obtiči v Hiši lutk.
-
25. 4. 2025 | Mladina 17 | Kultura | Film
Trojan (Mišel Matičević), berlinski tat s samurajskim moralnim kodeksom, ki smo ga videli že v Arslanovem trilerju V senci (2010), spominja na Alaina Delona v Melvillovem Bledoličnem ubijalcu ali, še bolj, na Roberta De Nira v Mannovi Vročini: živi asketsko in skulirano, sam in osamljen, odtujen in brezizrazen, malo govori, ne naveže se na nič, česar ne bi bil pripravljen zapustiti v tridesetih sekundah (če bi za vratom začutil vročino), pritiske graciozno prenaša, vse njegove vezi in zveze pa so izključno trgovinske, poslovne, kapitalske. Dragocenosti – recimo luksuzne ure – ukrade, jih proda na črnem trgu in se vrne v svoje skoraj prazno stanovanje. Včasih mora koga malce stisniti, včasih ostane praznih rok – prosti trg je trd, hladen, krut, krvav, neizprosen. Vse se izplača, toda dolgovi niso nikoli odplačani.
-
25. 4. 2025 | Mladina 17 | Svet Za naročnike
Jason Stanley, sloviti ameriški zgodovinar, profesor na Univerzi Yale, strokovnjak za fašizem in totalitarizem, avtor knjige Kako deluje fašizem (How Fascism Works), ki jo je objavil leta 2018, v času prvega Trumpovega mandata, je pobegnil iz Amerike. Ker je Amerika, kot pravi, že kar v krepkem primežu fašizma, jo je raje preventivno zapustil. Za vsak primer. Tako kot so nemški intelektualci, filozofi, pisatelji in znanstveniki v tridesetih letih prejšnjega stoletja preventivno zapustili Nemčijo – in tako kot je Nemčijo tedaj preventivno zapustila njegova babica s svojim sinom, Stanleyjevim očetom. Nemčija je bila že v krepkem primežu fašizma. Ironija je kakopak v tem, da so se tisti, ki so tedaj bežali iz Nemčije, zatekli v Ameriko, Stanley – sicer judovskega rodu – pa se je zatekel v Kanado (na Munkovo univerzo), ki jo označuje za »Ukrajino Severne Amerike« in kamor naj bi se odpravljali tudi številni drugi ameriški profesorji, recimo Timothy Snyder in Marci Shore, prav tako zgodovinarja z Univerze Yale. Stanley je v intervjuju za Vanity Fair rekel: »Me je kdo prosil, ali mu lahko pomagam dobiti službo v Torontu? Vsi. Le kdo me ni prosil?!«
-
18. 4. 2025 | Mladina 16 | Svet
Kako so se finančne elite odpovedale človeštvu
Konec sveta, ki se je zgodil pred 25 leti, so preživeli le Oče (Michael Shannon), Mati (Tilda Swinton) in Sin (George MacKay) in zdaj živijo v razkošnem podzemskem bunkerju. Imajo tudi butlerja, služkinjo in zdravnika pa draga vina in umetnine. Ja, preživeli so zato, ker so tako zelo bogati. Obogateli so s fosilnimi gorivi. Vse je šlo k vragu, a oni še vedno pojejo o popolnem jutru in svetli, pravljični prihodnosti, pa čeravno je dan enak dnevu. Konec (The End), postapokaliptični mjuzikl, ki ga je posnel Joshua Oppenheimer, režiser šokumentarcev Teater ubijanja in Pogled tišine, je briljantna slika zime našega nezadovoljstva, ki jo spletajo kapitalizem katastrofe, neoliberalna patologija, politična sociopatija, socialno pustošenje, nacionalistična nostalgija, konspirološki narcizem, disruptivnost elit, libertarne secesionistične iluzije, civilizacijski miti, harmagedonske fantazije, lažni konci in nove normalnosti. Kubrickov Doktor Strangelove ni bil še nič.
-
18. 4. 2025 | Mladina 16 | Kultura | Film
Babičin vnuk / »Ko sem bil majhen, si ti skrbela zame – zdaj je čas, da jaz skrbim zate«
Kot bi rekel algoritem: tistim, ki jim je bila všeč Šijanova komedija Maratonci tečejo častni krog, v kateri vsak izmed potomcev pokojnika pride s svojim testamentom, bo všeč tudi Babičin vnuk, tajski megahit, v katerem se skušajo vsi najbližji prikupiti babici Menju (Usha Taew Seamkhum), pri kateri so odkrili redko bolezen – in vsi hočejo podedovati njeno hišo.
-
11. 4. 2025 | Mladina 15 | Svet
Kako bo Trump Ameriko naredil večjo kot kadarkoli
Na portalu Roleplaying Wiki, na katerem fantasti in feni preigravajo apokaliptične scenarije, je vojna za Grenlandijo že mimo. Jasno, dobi jo Amerika, toda najprej mora zlomiti grenlandsko osvobodilno fronto. Predsednik James Hunter Dancem leta 2019 ponudi odkup Grenlandije, češ da jo Amerika nujno potrebuje – zaradi varnosti. Danci za kupčijo nočejo slišati, nekaj let kasneje, ko severno Evropo udari huda finančna kriza, pa so Grenlandijo vendarle prisiljeni prodati – za štiri milijarde dolarjev. Predsedniku Hunterju ratingi poletijo v nebo – Ameriko je povečal. Naredil jo je spet veliko – večjo kot kadarkoli.
-
11. 4. 2025 | Mladina 15 | Kultura | Film
Minecraft film / Zakaj bi tisti, ki igrajo to igrico, gledali film, ki ga ne morejo igrati?
Minecraft film je film o blagovni znamki – igrici Minecraft. Tako kot je bil Lego film film o Legu. In tako kot je bil Lego film oglas za Lego, je Minecraft film oglas za Minecraft, ki je itak tako kockast kot Lego, tako da je Minecraft film videti kot spin-off Lego filma. Toda očitno ne cilja le tistih, ki igrajo Minecraft, saj hiperaktivni protagonisti, Garrett (Jason Momoa), Henry (Sebastian Hansen), Natalie (Emma Myers) in Dawn (Danielle Brooks), ki jih magični portal butne v Čezsvet, kjer jih okrepi nesojeni idahojski rudar in patentirani eskapist Steve (Jack Black), zadolžen za comic relief, drug drugemu nenehno razlagajo pravila igre, kot da je treba tu zares kaj razumeti in kot da to ni svet, v katerem preživi le ta, ki ima dobro domišljijo (tu tvoje misli – z biblično vnemo – postajajo meso) in ki je kreativen (»Kreativnost je ključ do preživetja«), potemtakem ta, ki se ne samocenzurira in samoomejuje.
-
11. 4. 2025 | Mladina 15 | Kultura | Film
The Last Showgirl je za Pamelo Anderson to, kar je bil Rokoborec za Mickeyja Rourkea
The Last Showgirl je za Pamelo Anderson to, kar je bil Rokoborec za Mickeyja Rourkea – afirmacija spodletelosti ameriškega sna. Las Vegas je srce in resnica Amerike – tu nič ne traja. Na sceni ostaneš le toliko časa, dokler si donosen – potem te odpišejo, odpihnejo, odpustijo. Brez milosti. Tudi lasvegaški revijski šov Le Razzle Dazzle, kičast in artificielen kot Las Vegas, se je izpel, ni več donosen, zato ga bodo vrgli v smeti, kar potre Shelly (Pamela Anderson), eno izmed plesalk (no, »zadnjo plesalko«), ki je bila dolga leta zaščitni znak tega šova, zdaj pa nenadoma ostane brez prihodnosti. Las Vegas, anus kapitalističnega hazarda, hoče bolj »umazane« šove. Shelly se patetično zatopi v preteklost, zamujene priložnosti, napačne odločitve, neuresničena pričakovanja, pretirane sanje in travmatični odnos s hčerko (Billie Lourd), ki jo je – zaradi plesne kariere – prepustila njenemu očetu, a tudi v utopično plesno skupnost, alternativno »družino«, ki jo je v vseh teh letih spletel Le Razzle Dazzle, od katerega je bila neločljiva, tako kot je Pamela Anderson neločljiva od Obalne straže.
-
11. 4. 2025 | Mladina 15 | Kultura | Film
Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji
Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji. Veliko jih je – in stalno se priseljujejo. S trebuhom za kruhom. Pretežno se še vedno – tako kot nekoč, v času Jugoslavije – zaposlujejo v gradbeništvu. Pomeni, da gradijo Slovenijo (v težkih delovnih pogojih, ob vsakem vremenu), obenem pa so v nenehnem boju s stereotipi, predsodki, albanofobijo in drugimi »izzivi« (nekateri skrivajo svojo identiteto, včasih celo vzamejo slovensko ime, da bi bili sprejeti).
-
4. 4. 2025 | Mladina 14 | Svet
Donald Trump zelo rad citira italijanskega fašističnega voditelja Benita Mussolinija. Ko govori, da bo »izsušil močvirje«, citira Mussolinija. In ko je leta 2016 retvitnil »Bolje je živeti en dan kot lev kot pa 100 let kot ovca,« je citiral Mussolinija. Ko so ga vprašali, ali ve, da gre za Mussolinijev citat, je odvrnil, da ne ve, kdo je to rekel, in da je povsem vseeno, ker gre za »dober, zanimiv citat«.
-
28. 3. 2025 | Mladina 13 | Kultura | Film
Praslovan / »Zoran Predin ni Slovenec iz naših stereotipov«
Vsi se spomnimo, kje smo bili, ko smo prvič slišali štikel Praslovan. V Praslovanu, Maksimovićevem dokuju o Zoranu Predinu, sem čakal in čakal na to repliko, pa je nihče ne izreče. A bi jo moral – ker je tako logična. In samoumevna. Kot: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so ustrelili Johna F. Kennedyja. Ali: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so napadli Svetovni trgovinski center. Ali pa: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so sporočili, da je umrl Tito. Tito je umrl leta 1980 – Predin je takoj zatem napisal mitski, tektonski, dylaneskni epos Praslovan, distopijo o jugoslovanski utopiji, toda verza »da bomo vsi po vseh predpisih zabelili vse, kar se bo zabelit dalo«, se tedaj še nista glasila: »da bomo vsi po vseh predpisih zajebali vse, kar se bo zajebat dalo«. To se je zgodilo šele kasneje, a dobro vemo, kako smo zajebali vse, kar se je zajebat dalo, navsezadnje, Predinova glasba je bila soundtrack tega zajeba – tega razpadanja utopije. Nekateri še vedno zajočejo, ko ga slišijo (Predinovi štikli so tako dobri filmi). Drugim se zdi, da danes zveni še bolje kot nekoč (Predin je doktoriral iz umetnosti dvoumnosti). Đorđe Balašević pove, da Predinu brezmejno zavida verz »da si preplaval tisto rusko reko«. Vsekakor, Bob Dylan ima srečo, da Predin – »antizvezda, »upornik brez razloga in z razlogom«, »potujoča enklava dobre volje«, »čudo«, »original«, »oče naroda«, »super tip«, »utelešenje poštenosti«, »najbolj duhovit alfa samec« ipd. – ne poje v angleščini. Po drugi strani pa je še dobro, da ni postal košarkar – dobili bi slabega košarkarja in izgubili prelomnega glasbenika.
-
28. 3. 2025 | Mladina 13 | Svet
Donald Trump hoče bogatim znižati davke, zato krči javne izdatke – javne izdatke pa krči tako, da serijsko ukinja javne ustanove in zvezne agencije. Nedavno je z izvršnim ukazom ugasnil radio Glas Amerike (Voice of America), vse zaposlene pa dal odpustiti. You’re fired! Glas Amerike je bil del zvezne Agencije za globalne medije ( ja, v celoti so jo ukinili, z vsemi ostalimi radijskimi postajami – Radio Free Europe, Radio Free Asia in Radio Martí – vred), ustanovili pa so ga med II. svetovno vojno – da bi pomagali zaveznikom zlomiti nacizem. Glas Amerike – 3200 programov v 40 jezikih – je bil strup za Goebbelsov propagandni stroj, po vojni – v času hladne vojne – pa je deloval kot ameriško propagandno orožje, kot orodje ameriške »mehke moči«: oporekal je propagandi in vrednotam avtoritarnih – komunističnih, socialističnih, neuvrščenih – režimov ter širil ameriške vrednote (demokracijo, svobodo govora, vladavino prava, človekove pravice ipd.). Ljudi onstran železne zavese je razvajal z glasbo in alternativnimi novicami, ki so bile pogosto tak fake news kot uradne, režimske novice.
-
21. 3. 2025 | Mladina 12 | Svet
Kako je Elonu Musku kapitalizem eksplodiral v obraz
Elonu Musku, največjemu kapitalistu, je kapitalizem eksplodiral v obraz. Naj ponovim: Elonu Musku, najbogatejšemu človeku na svetu, je kapitalizem eksplodiral v obraz. Naj še enkrat ponovim: Elonu Musku, najbogatejšemu človeku v zgodovini, je kapitalizem eksplodiral v obraz. Naj še enkrat ponovim: Elonu Musku, ki je ustvarjal vtis, da je izumil kapitalizem, je kapitalizem eksplodiral v obraz. Naj še enkrat ponovim: Elonu Musku, ki je ves svet zviška učil, kaj je to kapitalizem, je kapitalizem eksplodiral v obraz.
-
21. 3. 2025 | Mladina 12 | Kultura | Film
Čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg
Za začetek le opozorilo, da Edina zemlja, izraelsko-palestinski dobitnik oskarja za najboljši mednarodni film, ki sem ga že popisal, zdaj prihaja tudi na redni spored. Videli ste, kako Izraelci uničujejo Gazo – čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg. Rasizem, nasilje, razlaščanje, prisilno relociranje, etnično čiščenje, zastraševanje in poniževanje se zlijejo v vojni zločin na odprti sceni – v živo. Brez olepšav.
-
21. 3. 2025 | Mladina 12 | Kultura | Film
Še dobro, da so Slovenci nategnili Joyca
Ko je James Joyce leta 1909 – pet let po prihodu v Trst, kjer se je preživljal kot učitelj angleščine na jezikovni šoli Berlitz – v grozi ugotovil, da ima Trst že 21 kinodvoran, njegov Dublin pa niti ene, so mu štirje tržaški podjetniki bolj ko ne slovenskega rodu, Francesco Novak (František Novak), Antonio Machnich (Anton Mahnič), Giuseppe Caris in Giovanni Rebez (Janez Rebec), ki so začutili, da je film prihodnost, finančno omogočili, da je v Dublinu odprl prvi kino, Volta. Danijel Malalan, direktor tržaškega Slovenskega stalnega gledališča (in igralec), v družbi igralke Nikle Petruške Panizon išče in najde igralce, s katerimi bi rekonstruiral ta presenetljivi start-up (ja, Joyca in Noro igrata Irca), ki Slovencev in Joyca ni ravno zbližal (fantje so Volto hitro prodali, Joyca opeharili ipd.), toda veseljaški, teatralični bloomsdayski igrokaz, v katerega Martin Turk zavije to metarekonstrukcijo (bolj Umetni raj kot Cinema Paradiso), ni le glorifikacija naivnosti filmskega otroštva, temveč tudi dekonstrukcija otročjosti slovenskega odnosa do filma in ovviamente faliranosti slovenskega filmskega čustvovanja.
-
21. 3. 2025 | Mladina 12 | Kultura | Film
Ljudje potrebujejo čedalje več antidepresivov in protibolečinskih tablet
Ljubezen boli, še bolj pa boli kapitalizem – čedalje bolj. To vemo. Ljudje – tesnobni, stresni, depresivni, opustošeni, porabljeni, zlorabljeni – potrebujejo čedalje več antidepresivov. In čedalje več protibolečinskih tablet. Kapitalizem bi potreboval nov tip delavca – človeka, ki ne čuti več bolečine. Nobene bolečine! Človeka, ki je totalno in absolutno in kompletno imun na bolečino. Tak postbolečinski človek je Nate Caine (Jack Quaid), bančni uslužbenec iz San Diega, ki zaradi genetske motnje ne čuti prav nobene bolečine, a ta superjunaška moč pride z zoprnim drobnim tiskom – kako ve, kdaj mora na stranišče, če ne čuti nobene bolečine? Nič hudega – ko njegovo muzo (Amber Midthunder), sicer bančno uslužbenko, ugrabijo trije roparji (Ray Nicholson, Conrad Kemp & Evan Hengst), se lahko mirno johnwickovsko zapodi za njimi, saj ni bolečine, s katero bi ga lahko ustavili.
-
14. 3. 2025 | Mladina 11 | Kultura
Gene Hackman / Zakaj je bil eden izmed največjih
Gene Hackman je bil moj superjunak. In vsak superjunak ima svojo zgodbo o izvoru. Hackmanova je šla takole: ko je bil star trinajst let, se je na ulici igral s prijatelji – mimo je v avtu pripeljal oče in mu le pomahal. V slovo. Nikoli več ga ni videl. Hackman je dal malo intervjujev, toda v vsakem je – običajno s težkim glasom, skozi solze – povedal to zgodbo o izvoru. Zgodba o izvoru je pač vedno zgodba o travmi. Hackmanova travma je bil očetov nenadni, sunkoviti odhod – le pomahal mu je. To je bilo vse. »Nisem se zavedal, koliko lahko pomeni ena mala gesta,« je rekel nekoč. In dodal: »Morda sem prav zato postal igralec.« V intervjuju, ki ga je z njim napravil James Lipton (Inside Actors Studio), pa je dodal, da je »zaradi tega postal boljši igralec«.
-
14. 3. 2025 | Mladina 11 | Kultura | Film
Videli ste, kako Izraelci uničujejo Gazo – čas je, da vidite, kako Izraelci uničujejo Zahodni breg. Ali natančneje: kako uničujejo – rušijo, buldožirajo, pustošijo, izničujejo – palestinska naselja na palestinskem ozemlju. Izraelsko-palestinski dokumentarec Edina zemlja, dobitnik oskarja za najboljši dokumentarni film, je totalni in absolutni šoker – eden izmed najšokantnejših filmov, kar smo jih kdaj videli.
-
7. 3. 2025 | Mladina 10 | Svet
Ko se je Donald Trump prejšnji petek v Ovalni pisarni bombastično, kruto, groteskno in infantilno izživljal nad ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim, je svoji volilni bazi – spet veliki Ameriki – pokazal, da z njim ni šale, da je neustrašen, da je tough guy in da je zanj na prvem mestu Amerika, toda obenem je tudi Putinu pokazal, da lahko računa nanj in da je na liniji, navsezadnje, skupaj sta pretrpela »lov na čarovnice«, ki ga je izvajala demokratska stranka. Trump bi rad bil kot Putin. Nekoč je vzkliknil: »Ko Kim Džong Un govori, ljudje sedijo in poslušajo. Hočem, da to počnejo tudi moji ljudje.« Nihče mu ne bo ugovarjal – še najmanj Zelenski. In nihče mu ne bo diktiral. »Vi nam pa že ne boste diktirali, kaj naj čutimo,« je siknil Zelenskemu. Kot da si je vojno izmislil Zelenski.
-
7. 3. 2025 | Mladina 10 | Kultura | Film
Lucija (Jara Sofija Ostan) je še vedno devica. O spolnosti nima kake silne predstave. Golega moškega še ni videla. In tudi menstruacije še ni dobila. A stara je že 16 let. Poje v katoliškem dekliškem zboru, polnem Marij (okej, vmes se najde tudi kaka Uršula), hodi verjetno na škofijsko gimnazijo in živi v katoliški družini – med svetniki, kapelicami in Marijami. Mama (Nataša Burger), stroga, precej zadrta gospa, ji prepove šminko. In če se v filmu, ki ga gledata na TV, nepričakovano pojavi erotični prizor, takoj preklopi na drug kanal. Ko se peljeta v avtu, se napetost med njima tako stopnjuje, da bi Lucija odprla vrata in skočila ven, če bi bila Lady Bird, pa ni – Lucija je slovenska Carrie White. Kar ne pomeni, da film Kaj ti je deklica ni grozljivka – čas je namreč, da se Lucija spozna s svojim telesom. Telo je polno skrivnosti in ugank in preobratov. Zavito je v mrak in meglo, v njem stalno škripa, šumi in šepeta, nenehno mami, vabi in kliče k skoku v neznano – kaj šele telo, ki se spolno prebuja in mutira, potemtakem zaprepadeno in zakrčeno telo, ja, šokirano telo, telo v tremi.
-
7. 3. 2025 | Mladina 10 | Svet
Trump in Elon Musk, vodja vladnega urada za učinkovitost, z motorko žagata in odpravljata ne le socialno državo, temveč tudi samo državo. A vsak fašist ve, da ni s tem nič narobe, saj je država prostor korupcije in zajedavstva, zato jo je treba nujno odpraviti, zamenjati pa jo mora nacija, organski skupek podjetnih, tekmovalnih, samozadostnih posameznikov, ki se žrtvujejo za etnično ali versko slavo, parazitske lenuhe – priseljence, manjšine in druge, ki, kot mantrajo originalni fašisti, »žanjejo, ne da bi tudi sejali« – pa je mogoče odrešiti le s trdim, težaškim delom, ki osvobaja.
-
Kaj vse mora prestati in pretrpeti sodobni par, da bi ostal skupaj
Tale akcijski triler ima odlično premiso: dva vrhunska ostrostrelca, Američan in Litovka, Levi (Miles Teller) in Drasa (Anya Taylor-Joy), morata poskrbeti, da »tisto«, kar je v soteski, ki se ji zaradi stalne meglice ne vidi dna, ostane v soteski, da torej ne prileze ven, kajti »tega«, kar bi zbežalo, ne bi mogel ustaviti niti Nato z Rusijo in Kitajsko vred. Ostrostrelca – hladnovojna, stoična, oddaljena, ločena, igriva, šahovska, hitro zaljubljena – sta bazirana na nasprotnih klifih tega hladnega kanjona, te morbidne globeli, te moraste grape, tega strahovitega brezna, poleg streljanja obvladata tudi vse mešane borilne veščine, nekaj superjunaškega je v njunem modusu operandi, toda ker sta sama proti množici mutantskih pošasti (okej, sama proti Nevidnemu zlu, Otoku dr. Moreauja in džungli Garlandovega Izničenja), se nam to niti ne zdi za lase privlečeno.
-
Geji niso več manjšina – ni namreč več nujno, da geja igra gej, ampak ga lahko igra tudi James Bond! In to con gusto! Con fuoco! Con passione! Con brio! Con eleganza! Brez zadržkov. Brez pridržkov. Brez relativizacij. Na polno. Kot da je gejevska ljubezen ultimativna ljubezen. Daniel Craig igra Williama Leeja, ameriškega pisatelja, melanholičnega, osamljenega hedonista, ki po II. svetovni vojni živi v hiperstilizirani verziji Mexico Cityja (via Cinecittà), ki okrog hodi s pištolo za pasom in ki je zasvojen s tekilo, heroinom in mladimi fanti. Pobira jih po barih, kar pa ni težko – tu, v tem transgresivnem beatniškem raju, idealni cruising coni, novem Parizu nove izgubljene generacije, so vsi geji. In »prekleti«. Ali pa še ne vedo, da so. Vsi so osvobojeni, dekomprimirani – tu je vse mogoče. Lee tava, blodi – dokler ne zagleda Eugena (Drew Starkey), mladega Američana, ki ga takoj obsede. In zasvoji. Zaljubi se – v trenutku. Eugene se sicer v barih kaže s plavolasko, toda Lee ga v kombinaciji z mehiško orfejsko atomosfero sili k vdaji.
-
V Trumpovem poziranju s Putinom bo več suspenza kot v temle marvelu
Stotnik Amerika (Anthony Mackie) se vrne, toda brez kakšnega silnega razloga: ne le da sam film ne zna povedati nič novega ali originalnega ali svežega ali »pogumnega« (tudi akcijskih prizorov si ne boste zapomnili, saj so tam le zato, da so), ampak se ne zgodi nič takega, kar bi sploh zahtevalo intervencijo Marvelovega superjunaka (ali pa celo nove postave Maščevalcev), navsezadnje, nov strateški naravni vir (adamantium), za katerega se cufata Amerika in Japonska, bi lahko – v Trumpovem slogu – kooptiral kar ameriški predsednik (Harrison Ford), ki bi se lahko – spet v Trumpovem slogu – tudi zelo hitro »dogovoril« z novim globalnim diabolikom (Tim Blake Nelson), strahom in trepetom kvazihuxleyjevskega »pogumnega novega sveta«.
-
Janez Janša gleda Donalda Trumpa – in se uči. Na slavnostni akademiji ob 36. obletnici nastanka SDS je »ponosni Sloveniji« – Bog jo živi! – obljubil »ustavno večino razuma«, »revolucijo razuma« in »ritme slovenske pesmi ter barve modrega neba in rumenega sonca«, obenem pa je naštel, kaj vse bo SDS – po zmagi na naslednjih parlamentarnih volitvah – zaščitila z dopolnitvami ustavnega reda: »(1) Svobodo govora, (2) Volilno pravico državljana, (3) Pravico do poštenega sojenja, (4) spol kot naravno kategorijo – oče je moški in mati je ženska, (5) Pravice otrok v obrambi pred ideologijo v šolah, (6) Demokracijo kot vladavino izvoljenih, (7) volilni proces v celoti pred nezakonitim financiranjem in vplivi iz tujine, (8) finančno samostojnost občin; ter omejili v razumne okvire (1) davke oziroma delež BDP za državno ter javno porabo, (2) obseg oziroma količino veljavnih predpisov, (3) vpliv EU birokracije na ustavno okolje Slovenije.«
-
Zadnja leta so se vsi spraševali: kje so romantične komedije? Okej, še vedno obstajajo, toda niso več popkulturni fenomeni kot nekoč Čedno dekle, Romanca v Seattlu, Čaka te pošta, Ko je Harry srečal Sally, Moj bivši se poroči, Ko si spal, Štiri poroke in pogreb, Pravzaprav ljubezen in Bridget Jones. A da so romantične komedije izginile, ker niso več komercialne, je napačen vtis. Romantične komedije imajo namreč precej resnejši problem – vsaj tiste, h katerim se hočejo vsi vrniti.
-
Končna rešitev palestinskega vprašanja
Tisti, ki so prej izvajali genocid, so to skrivali. Da izvajajo genocid, so prikrivali in tajili, javnost so zavajali ter z vsemogočimi diverzijami in distrakcijami njeno pozornost speljevali drugam. Genocida niso oglaševali. Toda Trump počne natanko to – genocid oglašuje. Obeša ga na največji zvon. Najavlja in napoveduje in promovira in propagira ga na odprti sceni – pod žarometi, pred kamerami in mikrofoni svetovne javnosti. Gazo, prizorišče genocida, bi »očistil« in prelevil v »Riviero Bližnjega vzhoda«, »res dobro kakovostno mesto«, vse Palestince, prebivalce Gaze, pa bi prisilno preselil in razselil – relociral.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Kultura | Film
Ko umre papež, se začnejo volitve novega papeža – konklave. Kardinal Lawrence (Ralph Fiennes), dekan kolegija kardinalov, je izgubil vero v Cerkev, ne sicer usodno, toda ravno dovolj, da lahko konklavu, ki bo enega izmed kardinalov prelevil v papeža (»Izvolimo papeža, ki dvomi!«), predseduje s herculepoirotovsko kombinacijo skeptičnosti, zadržanosti, ekscentričnosti, lucidnosti in anonimnosti. Vatikan je polariziran kot Slovenija, favoriti – papabili – pa so štirje, progresivni Bellini (Stanley Tucci), makiavelistični Tremblay (John Lithgow), homofobični Adeyemi (Lucian Msamati) in mračnjaški Tedesco (Sergio Castellitto), ki izgleda tako, kot da ga je posvetil Mussolini, toda ko renesančne kuloarje preplavijo rivalstva, šikane, intrige, zarote, skrivnosti, ambicije, škandali, sabotaže, grehi in frakcijski boji in ko Tedesco po nekaj glasovanjih izrine Bellinija, začne podpora nepričakovano rasti samemu Lawrenceu in kardinalu Benitezu (Carlos Diehz), skuliranemu bagdadskemu nadškofu filipinskega rodu, novemu obrazu, ki ga je papež kardinaliziral in pectore. Nič ni bolj napetega od protokola. Nič ni bolj stresnega od ceremonije. Nič ni bolj perverznega od Sikstinske kapele.
-
Emilia Pérez je kritika neoliberalizma
Emilia Pérez je dobila največ oskarjevskih nominacij – trinajst. Toliko kot V vrtincu, Forrest Gump in Bratovščina prstana. In bila je glavna favoritka za glavnega oskarja, a tudi za številne druge oskarje, tem bolj, ker je Donald Trump takoj po inavguraciji določil in odločil, da v Ameriki obstajata le še dva spola, moški in ženski (s čimer je, kot piše v njegovem izvršnem ukazu, »ženske zaščitil pred ekstremizmom ideologije spola in restavriral biološko resnico«), transspolnim osebam, mlajšim od 19 let, je vzel vso zvezno pomoč in vse zdravstvene pravice (s čimer jih je »zaščitil pred kemičnim in kirurškim iznakaženjem” in “lažno trditvijo, da jim lahko odrasli spreminjajo spol«), vsem transspolnim osebam pa je prepovedal udeležbo v ženskih športih, tako da je svojo vladavino intoniral kot fašistoidno vladavino transfobije. Emilia Pérez, protagonistka Audiardove Emilie Pérez, je kakopak transspolna, zato bi Akademija, liberalna fenica raznolikosti, z njenim ustoličenjem kontrirala Trumpu. Glas za Emilio Pérez bi bil protest. Anti-Trump.
