Marcel Štefančič jr.
-
Jetnike v nacističnem koncentracijskem taborišču nenehno muči, ponižuje in razčlovečuje sadistični kapo, zato ga hočejo likvidirati, a ne vedo, kako – preveč so sestradani, preveč izmučeni in prešibki, da bi ga lahko zaklali. Potem se pa domislijo: vso hrano, ki jo dobivajo, bodo skrivaj dajali enemu izmed njih, dokler se ne bo tako okrepil, da bo lahko ubil kapoja. Tako se odvrti Rejenec, ki ga je leta 1970 posnel hrvaški auteur Vatroslav Mimica, toda revolucija vedno preseže pričakovanja. Nikoli je ne moreš načrtovati. Vedno jo spodnese boj za preživetje. In seveda – boj za oblast.
-
Nekoč v Posočju / Ema Kugler je odprla vrata pekla
Nekoč so v Posočju in v grapah Idrijce živeli staroverci, ki so potem izginili. Lahko da so še med nami, lahko pa da so mutirali v drevesa – recimo v hraste, ki so jih častili kot sveta drevesa. V filmu Nekoč v Posočju, posnetem po Medveščkovem magnum opusu Iz nevidne strani neba (2007), namreč vsa tista drevesa, ki jih Ema Kugler in njena DP-ja, Lev Predan Kowarski in Dejan Ulaga, ujamejo v idrijskem hribovju, izgledajo kot posmrtne mutacije ljudi, ki so živeli dobro in pošteno, tako da niso mutirali v črve – posmrtno življenje črva je čakalo koristolovce. Starovercem, ki sta jih v 14. stoletju pokončala križ in meč, bi se sodobni neoliberalni fašizem gabil (ne, ne bi ga imeli za nekaj »naravnega«), kakor bi se jim gabilo vse, kar podžiga nasilje (bili so proti fizičnemu kaznovanju otrok, tu pa se vse začne, ne), sovraštvo (verjeli so v moč mediacije, zato sprti osebi nista smeli iz hiše, dokler nista dosegli poravnave), atomizacijo (verjeli so v skupnost, mantro, da družba ne obstaja, bi vrgli črvom), občutek krivde (fraze »kriv si« niso nikoli uporabljali) in podnebne spremembe (človeka niso imeli za krono stvarstva, vzdrževali so red v naravi, z njo so živeli in ji šepetali, gozd je bil zanje edino svetišče).
-
Amerika doživlja novi 11. september
Trump je zavzel fašistično držo: pompozno napada, grozi, zastrašuje, juriša – šokira. Začel je množično deportirati nezakonite priseljence, Mehiki in Kanadi je napovedal 25-odstotne carine (Kitajski le desetodstotne), s carinami je zagrozil Evropski uniji, vsem državam, ki ne sprejmejo deportirancev, je zagrozil s sankcijami (carinami, prepovedjo potovanj v Ameriko ipd.), odredil je zamrznitev socialne države, potemtakem vseh oblik zvezne pomoči (ni mu uspelo, a stresel je Ameriko), za trk potniškega letala in vojaškega helikopterja je obtožil bivša ameriška predsednika Joeja Bidna in Baracka Obamo ter načelo »raznolikosti, enakosti in vključenosti« (da je to res, mu govori »zdrav razum«, je rekel), načelo »raznolikosti, enakosti in vključenosti« je krivil za vse negativnosti (za požare v Los Angelesu, celo za inflacijo, češ da se centralna banka preveč ukvarja z raznolikostjo, enakostjo in vključenostjo), pomilostil je vse »patriote«, ki so 6. januarja 2021 napadli in zasedli Kapitol (pet mrtvih), iz svoje administracije je pometal vse tožilce, ki so sodelovali pri pregonu teh »patriotov«, glavnim FBI-jevcem je ukazal, naj se sami upokojijo ali pa bodo odpuščeni, ...
-
Popolni neznanec popolnoma ignorira Dylanovo političnost
Joan Baez je leta 1975 posnela Diamonds and Rust, pesem o nekdanjem ljubimcu, ki jo nenadoma pokliče. Iz govorilnice nekje na Srednjem zahodu. Po desetih letih. Film se ji zavrti nazaj v čas, ko sta bila skupaj. Bil je že legenda, »neoprani fenomen, originalni vagabund«, ko je zašel v njeno naročje in tam ostal, začasno izgubljen. Znal je z besedami, a ji rekel, da je njena poezija slaba. Kupila mu je manšetne gumbe.
-
Trumpu desnica beži v Sieg Heil
Elon Musk je po Trumpovi inavguraciji stal na odru in vneto zighajlal – na vse strani. Ljudstvo je bilo navdušeno. A vnela se je polemika: je zighajlal ali ima le težave z motoriko? Je zighajlal ali se je le nerodno izrazil? Nehajte: zighajlal je. Na odprti sceni. Še več: zighajlal je iz srca. Vse primerjave s Kubrickovo klasiko Dr. Strangelove so bile nepotrebne – Musk je zighajlal tako direktno in tako fanatično kot nacisti v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Kot da so malo prej inavgurirali Hitlerja.
-
Ko se Manca Košir sprehaja po Žalah, nas zazebe
»Kaj sem jaz zdaj,« v nekem trenutku vzklikne Manca Košir. Nič čudnega – v svojem življenju je imela kopico identitet. Manekenka, profesorica, bralka, pisateljica, novinarka, intervjuistka (naredila je intervju s Samom Peckinpahom!), televizijska voditeljica, žirantka … pa ambasadorka radostnega staranja in slavilka dobrega umiranja. A tudi igralka. Leta 1967 je v Brezi – mojstrovini hrvaškega auteurja Anteja Babaje – igrala Janico, prelepo kmetico, ki se poroči z Batom Živojinovićem, a potem zboli za redko boleznijo in umre, tako da jo potem kar lep čas gledamo na parah, vso belo in lepo. Na snemanju je imela le nekaj »živih« prizorov, potem pa je cel mesec ležala na parah in v krsti. »In v tisti krsti sem presneto premišljevala o smrti.«
-
Zakaj so Slovenci tako vzljubili Davida Lyncha
V Cankarjevih delih se junakom vedno približuje »nekaj neznanega in groznega«, »nekaj temnega, strašnega«, »nekaj velikega, črnega«, »nekaj neznanega, novega, tujega, čisto nerazumljivega«. David Lynch je le citiral Cankarja – tudi njegovim junakom se je vedno približevalo nekaj neznanega, groznega, temnega, strašnega, črnega, novega, tujega in čisto nerazumljivega.
-
Prvi poljub, prvi džojnt, prvo ponočevanje, prvi bend
Če bi zdajle izbruhnila tretja svetovna vojna in bi Slovenijo okupirali fašisti in bi začeli množično streljati talce in bi številni Slovenci planili v hosto, ne bi bilo toliko otrok brez staršev, kot jih je v filmu Čao Bela. Nekaterim starše odnese kapital, drugim bog. Beli (Alisa Milićević), fazanki, skejterki, taekwondoistki, pianistki in strupu za neprebujene in neobčutljive, mamo odnese »Hollywood«, tako da se mora skozi slovenski neoliberalni led prebijati s stisnjeno pestjo, depresivnimi prijatelji in prijateljicami ter clueless očetom, ki ji stalno dovaža mlajše blondinke – potemtakem sama. Mučeniško anemično. Kot emo iz tretje roke. V istem, enoličnem molu. Tudi film skuša ujeti ritem njenega mola. In ko junakom besedo vzame Johann Sebastian Bach, to potem niti ne deluje ravno slabo – ko Bach ugasne in začnejo junaki govoriti, okej, recitirati scenarij, pa to ni več ravno dobro.
-
Donald Trump ni eksces, temveč produkt bogate ameriške fašistične tradicije
Donald Trump je napovedal zavzetje Grenlandije, Panamskega prekopa in Kanade. Verjetno ga je poklical Vladimir Putin in mu rekel: Ne teži mi, ker osvajam in si priključujem tuja ozemlja – daj še ti!
-
Tajkuni, ki so prepričani, da bodo zamenjali Boga
Ko se Mumbaj prebudi, se prebudi kapitalizem – prižgejo ga milijoni, ki jih je strah to imenovati dom. Med njimi so tudi Parvati (Chhaya Kadam), Prabha (Kani Kusruti) in Anu (Divya Prabha), medicinske sestre v eni izmed bolnišnic. V Mumbaju je brezmejna gneča, zdi se, kot da tam živijo vsi ljudje tega sveta, toda Parvati, Prabha in Anu – nevidne proletarke, rešiteljice socialne države – so samske. Prva je vdova, mož druge je takoj po aranžirani poroki stegnil v Nemčijo (in izginil brez sledu), tretja pa dejta, a z muslimanom (Hridhu Haroon), tako da mora to – v deželi, ki jo je avtokratski, fašistoidni premier Narendra Modi nacionalistično razslojil in preuredil – prikrivati. Mesto ti pomaga pozabiti na ljubezen, slišimo. Tu čas mineva hitreje – navadiš se na minljivost. In tisto, kar ostane od ljubezni, požre svetloba telefona.
-
Je bil Jezus Kristus vegetarijanec?
Kaj, če je bil Jezus Kristus vegetarijanec? Ta ideja, ki jo »potrdi« neki stari apokrifni evangelij (cerkev je to dva tisoč let »prikrivala«), tako navduši Kamerona Watersa in Kipa Andersena, avtorja tegale hektičnega, zadihanega, aktivističnega, michaelmoorovskega, zmerno konspirološkega, čisto zabavnega dokuja (in dokuja Seaspiracy), da kreneta na šestletni globalni trip, ki naj bi jima odgovoril ne le na vprašanje, ali je mogoče poduhovljeno ubijati in jesti živali, ampak tudi na vprašanje, zakaj kristjani tako neženirano pobijajo in jedo živali (navsezadnje, dobrega kristjana prepoznaš po lovski puški).
-
Ljubica / Lepo je videti film, ki nima nič proti seksu
Lepo je videti film, ki nima nič proti seksu. Romy (Nicole Kidman), žena uglednega gledališčnika (Antonio Banderas), mati dveh najstnic, solastnica razkošnega stanovanja na Manhattnu in direktorica/lastnica propulzivne amazonske e-trgovine, ki ima vso logistiko tako robotizirano in avtomatizirano, da jamči res popoln nadzor in takojšnjo dobavo (v enem dnevu, Bezos!), ima vse – razen orgazma. Z možem – sicer ljubečim in vdanim in uvidevnim in zaljubljenim – ga ne doživi. Ljubica, božični film, pa se začne prav z njenim orgazmom – lažnim. Romy se strastno, silovito – ob zvrhanem košu hlipanja, stokanja in sopihanja – požge z možem Jacobom, potem ko zelo doživeto odigra Sally iz romantične komedije Ko je Harry srečal Sally, pa steče v sosednjo sobo, ter masturbira in konča ob gledanju perverznega porniča. Ne, to ne pomeni, da so porniči – fiktivne verzije seksa – boljši od seksa, ampak da seks ne more več preživeti brez porniča, brez svoje fiktivne verzije – da je torej strukturiran kot pornič, da je prevzel njegovo teksturo, njegove gibe, njegove trike, da partnerja sili v to, da med seksom počneta »toksične«, »antifeministične« in »seksistične« reči, o katerih si oblečena ne upata govoriti in ki so dovoljene izključno le med seksom, recimo submisivnost.
-
Nosferatu / Spektakel potlačenih želja
Če vzamete ruske gangsterje, ki v kakem ameriškem filmu govorijo angleško, pa njihov hudo poudarjeni in zveriženi glas upočasnite ter ga še bolj zverižite in spačite, tako da začne hreščati in stružiti, dobite glas grofa Orloka (Bill Skarsgård), skrivnostnega vladarja Transilvanije (»vzhodno od Češke«), h kateremu na začetku 19. stoletja pripotuje Thomas Hutter (Nicholas Hoult), nič hudega sluteči nemški nepremičninski agent, ki hoče njegov podpis. Kupuje namreč njegov grad v Wisborgu, zato mora Orlok podpisati pogodbo, a po njegov podpis – okej, avtogram – bi lahko prišel tudi kot fen, kajti Orlok, psihoseksualna pošast z groteskno protetiko, razpadajočim telesom, gotskimi kremplji, zagrobnim glasom, intenzivno prezenco in morbidnim apetitom (»Jaz sem apetit«), je videti tako karizmatično in tako zvezdniško in tako seksi, kot da je na avdiciji za Murnaujevega Nosferatuja. Obseden in toksičen, sanjski in odvraten, folkloren in frikovski, krčevit in strašen, okulten in luciden, perverzen in bolan, deliričen in izžet, star in impozanten, poganski in zapeljiv. Mefisto, ki je izgubil stavo z Bogom. To, da govori mrtvi jezik (dakijski), ga še dodatno začini in senzualizira. Mrak mu čudovito pristoji. Tako kot smrt. In seks. Ko sesa kri, je videti, kot da je obvisel med seksom in smrtjo. In medtem ko se Thomas – naivni, prestrašeni, nerodni, zbegani, neadekvatni moški, ki je izgubil vse kulturne vojne – v Orlokovem gradu agonično bori za preživetje, sam Orlok telepatsko leze v Ellen (Lily-Rose Depp), njegovo mlado, mesečno, lebdečo, epileptično ženo (»Sanjaj! Sanjaj o meni!«), v kateri sla kar brbota in ki jo čaka ultimativni seks – seks s smrtjo. Kaj bi dala, da bi umrla, ko je najsrečnejša? Seksa se drži groza, groze se drži nekaj seksualnega. Groza te ohromi – kot orgazem. Ki pride z nočjo – kot Orlok. In beg pred patriarhalno ječo. In tragedije.
-
Ob koncu lanskega leta so se nad New Jerseyjem pojavili neznani leteči predmeti – droni skrivnostnega, neznanega izvora. Tako so vsaj trdili tisti, ki so jih posneli. In tistih, ki so jih posneli, je bilo veliko.
-
27. 12. 2024 | Mladina 52 | Svet
V tisočstranskem romanu Atlasov skomig, ki ga je leta 1957 objavila Ayn Rand, ameriška pisateljica ruskega rodu, začnejo največji bogataši, največji magnati, največji kapitalisti štrajkati. Družbo, v kateri živijo in poslujejo, zapustijo. Brez sledu. Brez besed. Brez pojasnila.
-
27. 12. 2024 | Mladina 52 | Svet
Donald Trump je bil 5. novembra ponovno izvoljen. Ponovno je vstal. Čudežno, so rekli – spektakularno. Po štirih letih se je vrnil – tako kot se je nekoč vrnil Viktor Orbán. Z vso avtokratsko silo. In ne namerava oditi. Toda Trump se ni vrnil zato, ker se je vrnil Viktor Orbán, tudi ne zato, ker bi bil tako hipnotičen, karizmatičen, temveč zato, ker je preživelo socialno in ekonomsko okolje, v katerem je bil prvič izvoljen.
-
27. 12. 2024 | Mladina 52 | Kultura
24 najboljših filmov leta 2024
24. Anselm, Wim Wenders
Osupljivi spomini na nemško nezavedno -
13. 12. 2024 | Mladina 50 | Politika
Donald Trump je odpihnil prebujenost (wokeness) in politično korektnost, smo slišali po ameriških predsedniških volitvah. Prebujenosti in prebujenim – vsem tistim, ki svarijo pred sistematičnimi diskriminacijami, marginalizacijami in družbenimi krivicami, pred rasizmom, mizoginijo, homofobijo, transfobijo, antifeminizmom ipd., vsem tistim, ki v družbi in institucijah razkrivajo rasistične, mizoginične, homofobične, antikvirovske in druge toksične vzorce, vsem tistim, ki opozarjajo, da je to, kar slavimo kot univerzalno, vse preveč belo, moško in hetero, vsem tistim, ki so woke, budni, aktivistični, na straži, empatični – je zadal smrtonosni udarec. Podrl jih je. Premagal. Prebujenost je mrtva. Zombi. Ljudem sicer še žre možgane, a ne bo več dolgo.
-
13. 12. 2024 | Mladina 50 | Kultura | Film
Junaštvo ima svoj notranji mrak
Clint Eastwood je pri štiriindevetdesetih sklenil, da bo – na svoj tih, hladnokrven, stoičen, minimalističen, eleganten način, v ritmu Skrivnostne reke – obsodil ameriški pravosodni sistem, v katerem pravica ni nujno resnica, in ameriški libertarno-utilitaristični družbeni sistem, v katerem vsi mislijo le nase in svojo srečo. V mestu Savannah (Georgia) sodijo Jamesu Sythu (Gabriel Basso), ki naj bi v deževni, viharni noči umoril svoje dekle Kendall (Francesca Eastwood), s katerim se je malce prej divje sprl – udaril naj bi jo glavi, njeno truplo pa odvrgel v potok pod cesto. Fantov zagovornik (Chris Messina) pravi, da je Kendall zdrsnilo, tako da je padla v potok, tožilka (Toni Collette), kandidatka za javno tožilko Georgie, pa pravi, da je bila žrtev nasilja v družini.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura | Film
Neznosna lahkost kulture črtanja
Zavezniki so po drugi svetovni vojni prepovedali okrog 300 nemških filmov, posnetih v času tretjega rajha. Ti filmi so bili strupeni, toksični, nevarni, ksenofobični, konspirološki, antisemitski, nacistični. Z njimi ni bilo šale – zaviti so bili v zapeljiv celofan popularnih žanrov, toda narejeni so bili zato, da bi podžigali, delili, blatili, demonizirali, dehumanizirali. Da bi torej ubijali. Niso bili nedolžni. Tisti, ki so jih delali, niso mogli reči: to je le film, to je le film, to je le film, to je le film! Prav zato, ker niso bili le filmi, so jih prepovedali. Danes bi seveda rekli, da so jih črtali.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura | Film
Slovenski filmar z daleč največjim opusom je Julij Zornik – oblikovalec zvoka. Njegove zvočne pokrajine so mojstrovine. Unikatne. Sui generis. Takšna je tudi njegova zvočna pokrajina v filmu Pa tako lep dan je bil. Toda če to zvočno pokrajino odmisliš, ostane le sprehajanje po slovenskem gozdu. In občasno opotekanje in spotikanje. Tu ni nobene napetosti, kaj šele urgentnosti, a bi morala biti, saj gre za triler o štirih prijateljicah, Manci (Katarina Čas), Trini (Nina Ivanišin), Izi (Tina Vrbnjak) in Taji (Ula Furlan), ki v gozdu, kjer naj bi preživele »sestrski« vikend, trčijo ob »naravo«, »naravne« moške in »naravne« rituale, kot so seksizem, mizoginija in objektiviranje žensk. Razlog več, da vsaka komunikacija izgleda kot posilstvo ali pa uvod vanj. Še celo reševalci so nadlegovalci. Klop – Ixodoidea – tu ni najhujše, kar se ti lahko zgodi.
-
6. 12. 2024 | Mladina 49 | Kultura
Vinci Vogue Anžlovar / Umrl je prvi zvezdnik neodvisne in samostojne Slovenije
Vincijev Selfie brez retuše (2016), kombinacija samokritike, samoočiščenja, odiseje, tripa, resničnostnega šova in ultimativnega selfija, ima najboljše tri minute v zgodovini slovenskega filma. Vinci najprej pove, da je Vinci, potem pa navrže svoj prvi spomin: »Oče je mamo vrgel skozi steklena vrata, tako da je bila vsa porezana.« Oče je nato mamo odpeljal v bolnišnico: »Tomažek si je naredil ovsene kosmiče in pridno počakal.« Potem Vinci pove, da je mama leta 1968 postala miss Slovenije, a so ji naslov vzeli, ker je bila že poročena, in da je igrala v Godinovem filmu Piknik v nedeljo.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Film
Najboljši ali najslabši film tega tisočletja?
Ker sem o Coppolovem Megalopolisu, ki ga imate lahko za najboljši film tega tisočletja ali pa za najslabšega (odvisno pač od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma), že obširno pisal v liffovskem tekstu, naj zdaj, ko je prišel na velika platna, poudarim, da je to original in singular, utopični film o distopiji, potovanje v srce teme, konceptualni festival Izgubljenega raja, po malem 1984, po malem Mi, po malem Krasni novi svet, po malem Ognjemet ničevosti, po malem Vihar, po malem Nasledstvo, reimaginacija Mannovega Propada rimskega cesarstva, superjunaški manifest vprašanj, dilem, idej, izjav, poant, non sequiturjev, hamletizmov, prostih asociacij in citatov ( je bil tisto Rousseau, Plutarh ali Mark Avrelij?), divjina, v kateri je nastala Apokalipsa zdaj!, monumentalna gesta, psihedelična satira, dekonstrukcija ameriške gotike, tiktakanje civilizacijske kukavice, študija neoliberalnega vampirizma, emersonovski esej o strmoglavljanju Republike, kaligulizacija resničnostne družbe spektakla, odmotavanje fašizma, ultimativna stava, screwball obsesija, filmska perverzija, magnum opus tveganja, pretiravanja in preseganja, pravljica, umetnina, bolj nora od sveta, v katerem je nastala.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Film
Slovenci so v svoji zgodovini posneli jebeno malo filmov o ljubezni
Ona je Maja, on je Blaž. Ona je on, on je ona. Ona je njegov odsev, on je njen. Ona se boji, da bi ostala sama, on kolesari. Ona sanjari, on ima jasne plane. Ona nikoli ničesar ne konča, on ima vizijo. Ona ga ima za polbožanstvo, on hoče postati arhitekt. Ona ima empatijo, on ima issue z očetom. Ona čuti nerazložljivo praznino, on zboli. Najde ga na tleh v kopalnici – ne more dihati, bruha. Redka bolezen. Šlogajo mu smrt. On se zdravi – ona ga snema. On sika – ona mu stoji ob strani. On okreva – ona ga snema. In snema in snema. In snema ga, ko se potem odpravi na kolesarski giro (od Dolomitov do Etne), ki naj bi ga vrnil v življenje in potrdil, da je zdrav. Giro naj bi njun odnos stabiliziral, a ga destabilizira. On ječi, brenči, renči – ona ne razume, zakaj misli, da ta, ki ni premagal levkemije (in smrti), ničesar ne ve. Ona ne razume, zakaj je tako agresiven – on se brani, da je lahko preživel le tako, da je postal »tough motherfucker«, »raketa«, »robot«, »fakin štrom«. On je na veliko veselje producenta Roka Bička tako intenziven, kot da hoče oskarja – ona je ljubezen njegovega življenja.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Svet
Formiranje vojske, ki bo »očistila« Ameriko
Trump je sklenil, da bo sestavil sanjsko vlado, sanjsko ekipo, sanjsko moštvo. Ker pa so sanje že po definiciji in neizbežno umazane, obscene, vulgarne, je za pravosodnega ministra – ministra za zakon in red – nominiral nekdanjega kongresnika Matta Gaetza, ki so ga preiskovali zaradi sodelovanja pri prostituciji in seksa z mladoletnico, toda to, da je Gaetz potem – po medijskem kravalu in dvomih, da bi republikanci njegovo kandidaturo sploh podprli – odstopil, ni ničesar spremenilo, saj se je izkazalo, da je dal Trump res duška svojim sanjam: njegova sanjska ekipa je polna spolnih predatorjev.
-
29. 11. 2024 | Mladina 48 | Kultura | Film
21. Animateka bo pokazala, zakaj se živali ne bojijo konca sveta
Če boste hoteli videti enega izmed najboljših filmov leta, boste morali na Animateko, mednarodni festival animiranega filma, ki se bo – v Kinodvoru, Kinoteki in Stari mestni elektrarni v Ljubljani – odvrtel med 2. in 8. decembrom. Ja, eden izmed najboljših filmov leta je animiran – in ni ameriški ne francoski, britanski ali italijanski, temveč latvijski. Spomnite se Biblije: Bog je bil tako jezen na ljudi, ki so, kot bi rekel Predinov Praslovan, zajebali vse, kar se je zajebat dalo, da jih je zalil s povodnijo. Pri življenju je pustil le Noetovo družino – in živali. Valovanje, briljantna stvaritev Gintsa Zilbalodisa, ki ni le mojstrovina, temveč definicija animiranega filma, izgleda kot nadaljevanje Biblije – tu je Bog očitno že tako razkačen, da pri življenju ne pusti niti Noetove družine. Ne, pri življenju ne pusti niti vzorca človeštva. Zemljo nasledijo živali, ki se brez besed zapodijo za sivo-črno mucko, toda zlagoma se na čolnu, verziji Noetove barke, oblikuje solidarna živalska ekspedicija (mucka, kapibara, lemur, labradorec in ujeda), ki drsi po reki in brez dialogov občuduje monumentalne ruševine izumrle civilizacije, novi krasni svet brez ljudi – čisti, ganljivi, ekspresivni, pustolovski, radikalni, transcendentni, mijazakijevski zen. Ne, živali ne govorijo – besede bi vse pokvarile. Bile bi odveč. Sveta ni več. Izginil je. Uničile so ga živali, ki so govorile. In drugi val povodnji – verjetno ekstremne posledice podnebnih sprememb – šele prihaja. Ljudje bodo živali ogrožali še dolgo po svojem izumrtju.
-
22. 11. 2024 | Mladina 47 | Kultura | Film
Kdo pravi, da romantične komedije niso več mogoče?
Kdo pravi, da romantične komedije niso več mogoče? Samo malce je treba tvegati – kot pri ljubezni. Novo čedno dekle – nova Vivian Ward, nova Julia Roberts, nova »Pepelka za tri tisoč dolarjev« – je Anora (Mikey Madison), alias Ani, ameriška seksualna delavka uzbeškega rodu, ki delo združuje v manhattanskem klubu HQ, v katerem naleti na princa, Ivana (Mark Eydelshteyn), alias Vanjo, naivnega, razvajenega, infantilno dekadentnega sina ruskega oligarha, ki jo odpelje v pravljico: najprej v svojo razkošno palačo, kjer ji ponudi 15.000 dolarjev za teden »horny« ljubezni, potem pa v Las Vegas, kjer se z njo poroči.
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Svet
Trump se vrača / Konec Amerike, kot jo poznamo
Na eni strani je bila Kamala Harris, na drugi pa Donald Trump, človek, ki je 6. januarja 2021 podžigal pučistično zavzetje Kapitola in skušal ukrasti volitve, ki je bil obsojen za spolno predatorstvo in ki je v času koronavirusne pandemije s svojim odzivom – in zanikanjem covida in pandemije – povzročil številne žrtve.
-
8. 11. 2024 | Mladina 45 | Kultura | Film
Za Ameriko pravijo, da je imperij, ki se ne zaveda, da je imperij. Da je torej kot rimski imperij – in da je ravno v svoji dekadentni fazi, sredi moralnega kaosa, tik pred neizbežnim propadom. Tako meni tudi epski Megalopolis, ki ga je posnel veliki Francis Ford Coppola (zdaj pri petinosemdesetih), avtor treh Botrov, Prisluškovanja in Apokalipse zdaj. Megalopolis, ki ga je Coppola sam financiral (120 milijonov dolarjev, plus 20 milijonov za oglaševanje), je bodisi najboljši film tega tisočletja – ali pa najslabši. Odvisno od tega, kaj v tem tisočletju pričakujete od filma. Če pričakujete kaj nepričakovanega, norega, zateženega, ambicioznega, radikalnega, brezkompromisnega in singularnega, prežetega s sloganiranjem, moraliziranjem, vizijami, mitomanijo in filmskimi sanjami in verjetno obsojenega na propad, če pričakujete film, ki izgleda kot ultimativna stava, stava na vse, in ki se obenem zaveda, da bo vse izgubil, potem je to film, ki ga morate nujno videti – da ne zamudite najboljšega filma novega tisočletja.
-
30. 10. 2024 | Mladina 44 | Svet
Amerika bo 5. novembra izvolila demokracijo in fašizem
Vsi vemo, kdo ali kaj je Donald Trump. In vsi vemo, da bi bilo povsem logično in naravno in samoumevno, če bi bil na predsedniških volitvah poražen. Kamala Harris bi ga morala 5. novembra gladko in zlahka premagati. Še več – zdajle bi morala gladko in zlahka voditi. Ne le v javnomnenjskih anketah, ampak tudi v seštevku elektorskih glasov – v elektorskem kolegiju ameriških zveznih držav (ki daje disproporcialno politično moč ruralnim predelom). Kamala Harris bi morala dobesedno počistiti vse tiste ključne, odločilne battleground države – Michigan, Wisconsin, Nevado, Severno Karolino, Arizono, Georgio in Pensilvanijo, ki naj bi bila letos »usodna«. Kot napovedujejo – kdor bo osvojil Pensilvanijo, bo osvojil Belo hišo. A kot rečeno – Kamala Harris bi morala pomesti tudi s Pensilvanijo. Gladko. In zlahka. Ker vemo, kdo ali kaj je Trump. In ker tudi Američani – tem bolj Američani s teh predvolilnih »bojišč« – zelo dobro vedo, kdo ali kaj je Trump.
